VDSS Sodba Psp 236/2019

Jedro

Zavarovancu, ki je bil vključen v obvezno dodatno zavarovanje po ZPIZ-1 ali v poklicno zavarovanje po tem zakonu, se k dejanski zavarovalni dobi za izpolnitev pogojev za pridobitev pravice do predčasne ali starostne pokojnine iz obveznega zavarovanja po tem zakonu prizna kot dodana doba poklicnega zavarovanja četrtina obdobja vključenosti v obvezno dodatno zavarovanje po ZPIZ-1 ali v poklicno zavarovanje (2. odstavek 202. člena ZPIZ-2). Po 2. stavku 8. odstavka 202. člena ZPIZ-2 je zavarovanec upravičen do višjega vrednotenja pokojninske dobe brez dokupa po 6. odstavku 37. člena tega zakona, ko izpolni pogoje za pridobitev pravice do starostne pokojnine iz 4. in 5. odstavka 27. člena tega zakona brez dodane dobe.

Čeprav eksplicitna določba 2. stavka 8. odstavka 202. člena ZPIZ-2 velja šele od uveljavitve novele ZPIZ-2B, torej od 1. 1. 2016 dalje, se po splošnih pravnih načelih za priznanje posamezne pravice upoštevajo predpisi, veljavni na dan vložene zahteve, razen če ni za posamezno pravico posebej in drugače določeno. Priznana pravica do izplačila 20 % starostne pokojnine zavarovancu ne zagotavlja priznanja pravice in odmere starostne pokojnine po predpisih, veljavnih ob uveljavitvi pravice do izplačila 20 % starostne pokojnine, ker zakon tega posebej ne določa. Čeprav se pravica do izplačila 20 % starostne pokojnine lahko uveljavi le, če so izpolnjeni pogoji za priznanje pravice do starostne (ali predčasne) pokojnine, pa so pravica in pogoji za izplačilo 20 % starostne pokojnine v zakonu predpisani ločeno od pogojev za priznanje pravice in odmero starostne pokojnine. Po 108. členu ZPIZ-2 zavarovanec pridobi pravico iz obveznega zavarovanja z dnem, ko so izpolnjeni pogoji za pridobitev pravice po tem zakonu, pri čemer je pogoj za pridobitev pravice do pokojnine tudi prenehanje obveznega zavarovanja.

V sodni praksi pritožbenega sodišča je bilo že zavzeto tudi stališče, da spremenjena zakonska ureditev instituta ugodnejšega vrednotenja pokojninske dobe že po naravi stvari ne predstavlja posega v pridobljeno niti pričakovano pravico. Ugodnejše vrednotenje pokojninske dobe niti pokojninska doba namreč sami po sebi nista pravici.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožnik krije stroške pritožbe sam.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek na odpravo odločb št. zadeve ..., št. dosjeja ... z dne 21. 1. 2019 in št. ... z dne 24. 9. 2019 v delu glede višine starostne pokojnine, priznanje pravice do starostne pokojnine v znesku 1.019,97 EUR na mesec od 22. 3. 2018 dalje oziroma novo odmero, priznanje in izplačilo starostne pokojnine od 22. 3. 2018 dalje z upoštevanjem dodane dobe s povečanjem v trajanju 4 let in 15 dni ter vrednotenjem tako, da se trije meseci pokojninske dobe brez dokupa vrednotijo v višini 1 % za obdobje od 20. 10. 2014 do 1. 1. 2016, skupaj z vtoževanimi zakonskimi zamudnimi obrestmi. Sklenilo je, da tožnik krije svoje stroške postopka sam.

2. Zoper sodbo se pritožuje tožnik zaradi zmotne uporabe materialnega prava in zmotne ter nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Pogoje za pridobitev pravice do starostne pokojnine je izpolnil 20. 10. 2014, ko mu je bila z odločbo z dne 4. 12. 2014 priznana pravica do izplačila 20 % starostne pokojnine od 20. 10. 2014 dalje. Pri odmeri pokojnine napačno ni upoštevano vrednotenje po 6. odstavku 37. člena ZPIZ-2, ki je veljal 20. 10. 2014, temveč je zmotno uporabljen ZPIZ-2 s spremembami in dopolnitvami, veljavnimi na dan 23. 3. 2018. Sprememba ZPIZ-2 ne sme biti upoštevana za obdobje od 20. 10. 2014 do 1. 1. 2016, saj bi bilo potrebno upoštevati tedaj veljaven zakon in 1 leto, 2 meseca ter 11 dni dobe višje vrednotiti (4,66 %). Sodišče je formalistično tolmačilo ustavno neskladne norme. Čeprav 20. 10. 2014 ni pridobil pravice do pokojnine, je v obveznem zavarovanju ostal zaradi višjega vrednotenja, kot je bilo predpisano s tedaj veljavnim ZPIZ-2. Pričakoval je, da bo ob upokojitvi upravičen do višjega vrednotenja vsaj za čas veljavnosti takšne ureditve. Spremenjena ureditev, veljavna od 1. 1. 2016 dalje, ne more veljati za nazaj za zavarovance, ki so uveljavili pravico do izplačila 20 % starostne pokojnine. Sklicevanje na ZUP in datum vložitve zahteve za priznanje pravice do starostne pokojnine ni utemeljeno. Bistveno je, kdaj je izpolnil pogoje za priznanje pravice, čeprav je še ni uveljavil. Drugačno stališče je zaradi retroaktivnega posega v že pridobljeno pravico oziroma upravičenje do višjega vrednotenja v nasprotju s 155. in 22. členom Ustave RS. Do višjega vrednotenja ni upravičen, ker je pokojnino uveljavil v letu 2018, med tem ko so zavarovanci, ki so se upokojili pred 1. 1. 2016 do tega upravičeni. Pravica do izplačila 20 % starostne pokojnine je izvedena pravica, ki se uveljavi le, če so izpolnjeni pogoji za priznanje pravice do starostne pokojnine. Predlaga povrnitev stroškov postopka.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Po preizkusu zadeve v skladu z 2. odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP)¹ pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje na podlagi ugotovljenega dejanskega stanja pravilno uporabilo materialno pravo.

V postopku ni prišlo do procesnih kršitev, na katere se pazi po uradni dolžnosti. Zatrjevani kršitvi 22. in 155. člena Ustave RS² nista podani.

5. Predmet tega postopka je presoja pravilnosti in zakonitosti odločb o priznanju in odmeri starostne pokojnine. Na podlagi zahteve z dne 23. 3. 2018 je bila tožniku priznana pravica do starostne pokojnine v znesku 978,51 EUR na mesec od 22. 3. 2018 dalje. Dopolnil je 57 let in 6 mesecev starosti ter 41 let pokojninske dobe brez dokupa. Dopolnil je še 4 leta ter 15 dni dodane dobe, ki pa za izpolnitev pogojev za priznanje pravice do starostne pokojnine glede na dopolnjenih 41 let pokojninske dobe brez dokupa ni bila upoštevana. Pokojninska dajatev je bila odmerjena za 41 let pokojninske dobe brez dokupa v višini 61,25 % pokojninske osnove. Torej za 40 let pokojninske dobe brez dokupa v višini 57,25 % in z upoštevanjem ugodnejšega vrednotenja pokojninske dobe od dneva dopolnitve 40 let pokojninske dobe brez dokupa 21. 3. 2017 do prenehanja zavarovanja 21. 3. 2018 v višini 4 %.

Bistvo spora je vprašanje, ali je tožnik upravičen do višjega vrednotenja pokojninske dobe že od 20. 10. 2014 dalje ali ne. Z odločbo z dne 4. 12. 2015 mu je bila namreč priznana pravica do izplačila 20 % starostne pokojnine v znesku 153,11 EUR od 20. 10. 2014 dalje. Do dneva uveljavitve te pravice je dopolnil 54 let in 1 mesec starosti ter 37 let, 6 mesecev in 28 dni pokojninske dobe brez dokupa ter z znižano starostjo in skupaj z dodano dobo izpolnil pogoje za priznanje pravice do starostne pokojnine.

6. Na navedeno sporno vprašanje je bilo v sodni praksi pritožbenega sodišča³ že odgovorjeno, kar je upoštevalo tudi sodišče prve stopnje. Sprejeto je bilo stališče, da ugodnejše vrednotenje pokojninske dobe pri zavarovancu, ki se upokoji oziroma pridobi pravico do starostne pokojnine po 1. 1. 2016, velja za pokojninsko dobo, dopolnjeno po izpolnitvi pogoja 40 let pokojninske dobe brez dokupa, torej brez upoštevanja dodane dobe, čeprav je še pred tem datumom ob izpolnjenih pogojih starosti in pokojninske dobe - tudi z upoštevanjem dodane dobe za priznanje pravice do starostne pokojnine, uveljavil pravico do izplačila 20 % starostne pokojnine.

7. Pravna podlaga za pritožbeno rešitev zadeve je Zakon o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (ZPIZ-2)⁴, ki odstotke za odmero starostne pokojnine določa v 37. členu. Po 1. odstavku tega člena odmerni odstotek za 40 let pokojninske dobe za moškega zavarovanca znaša 57,25 %. Ne glede na prejšnje odstavke se zavarovancu, ki izpolni pogoje iz 4. ali 5. odstavka 27. člena tega zakona in ostane vključen v obvezno zavarovanje, vsako nadaljnje leto dopolnjene pokojninske dobe brez dokupa, dopolnjene v obveznem zavarovanju po uveljavitvi tega zakona, vendar največ do treh zaporednih let zavarovanja, vrednoti na način, da se trije meseci pokojninske dobe brez dokupa vrednotijo v višini 1 % (6. odstavek 37. člena ZPIZ-2). Vendar po noveli ZPIZ-2B⁵, ki je začela veljati s 1. 1. 2016, ugodnejše vrednotenje velja le za pokojninsko dobo, dopolnjeno po izpolnitvi zakonsko določenega pogoja pokojninske dobe brez dokupa za priznanje pravice do starostne pokojnine brez dodane dobe.

Zavarovancu, ki je bil vključen v obvezno dodatno zavarovanje po Zakonu o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (ZPIZ-1)⁶ ali v poklicno zavarovanje po tem zakonu, se k dejanski zavarovalni dobi za izpolnitev pogojev za pridobitev pravice do predčasne ali starostne pokojnine iz obveznega zavarovanja po tem zakonu prizna kot dodana doba poklicnega zavarovanja četrtina obdobja vključenosti v obvezno dodatno zavarovanje po ZPIZ-1 ali v poklicno zavarovanje (2. odstavek 202. člena ZPIZ-2). Po 2. stavku 8. odstavka 202. člena ZPIZ-2 je zavarovanec upravičen do višjega vrednotenja pokojninske dobe brez dokupa po 6. odstavku 37. člena tega zakona, ko izpolni pogoje za pridobitev pravice do starostne pokojnine iz 4. in 5. odstavka 27. člena tega zakona brez dodane dobe.

Čeprav eksplicitna določba 2. stavka 8. odstavka 202. člena ZPIZ-2 velja šele od uveljavitve novele ZPIZ-2B, torej od 1. 1. 2016 dalje, se po splošnih pravnih načelih za priznanje posamezne pravice upoštevajo predpisi, veljavni na dan vložene zahteve, razen če ni za posamezno pravico posebej in drugače določeno. Priznana pravica do izplačila 20 % starostne pokojnine zavarovancu ne zagotavlja priznanja pravice in odmere starostne pokojnine po predpisih, veljavnih ob uveljavitvi pravice do izplačila 20 % starostne pokojnine, ker zakon tega posebej ne določa. Čeprav se pravica do izplačila 20 % starostne pokojnine lahko uveljavi le, če so izpolnjeni pogoji za priznanje pravice do starostne (ali predčasne) pokojnine, pa so pravica in pogoji za izplačilo 20 % starostne pokojnine v zakonu predpisani ločeno od pogojev za priznanje pravice in odmero starostne pokojnine. Po 108. členu ZPIZ-2 zavarovanec pridobi pravico iz obveznega zavarovanja z dnem, ko so izpolnjeni pogoji za pridobitev pravice po tem zakonu, pri čemer je pogoj za pridobitev pravice do pokojnine tudi prenehanje obveznega zavarovanja.

8. Glede na vse predhodno obrazloženo, se v obravnavnem primeru upoštevajo predpisi veljavni na dan vložitve zahteve za priznanje pravice do starostne pokojnine, torej 23. 2. 2018, ko je že veljal ZPIZ-2B. Tožnik je pogoje za priznanje pravice do izplačila 20 % starostne pokojnine izpolnil v letu 2014, vendar je pogoj 40 let pokojninske dobe brez dokupa za starostno pokojnino dopolnil z upoštevanjem dodane dobe. Brez dodane dobe je ta pogoj izpolnil 21. 3. 2017. Ker je z obveznim zavarovanjem do 21. 3. 2018 dopolnil 41 let pokojninske dobe brez dokupa, se po spremenjenem 2. stavku 8. odstavka 202. člena ZPIZ-2 lahko ugodneje vrednoti le pokojninska doba brez dokupa dopolnjena v obdobju od 21. 3. 2017 do 21. 3. 2018. Torej za 12 mesecev pokojninske dobe brez dokupa po 6. odstavku 37. člena ZPIZ-2 v višini 4 %, preostala doba v trajanju 40 let pa se v skladu s 1. odstavkom 37. člena ZPIZ-2 določi v višini 57,25 %. Skupaj odmerni odstotek znaša 61,25 %, kot je pravilno zaključilo sodišče prve stopnje in pred tem že toženec. Drugačno pritožnikovo stališče, torej da je zaradi z dnem 20. 10. 2014, ko novela ZPIZ-2B še ni veljala, uveljavljene pravice do 20 % izplačila starostne pokojnine, upravičen do višjega vrednotenja pokojninske dobe od izpolnitve pogojev za priznanje pravice do starostne pokojnine od 20. 10. 2014 do 1. 1. 2016, je zato zmotno in nesprejemljivo. Pritožbene navedbe v smeri retroaktivne uporabe spremenjenega 2. stavka 8. odstavka 202. člena ZPIZ-2 niso utemeljene.

9. V sodni praksi pritožbenega sodišča⁷ je bilo že zavzeto tudi stališče, da spremenjena zakonska ureditev instituta ugodnejšega vrednotenja pokojninske dobe že po naravi stvari ne predstavlja posega v pridobljeno niti pričakovano pravico. Ugodnejše vrednotenje pokojninske dobe niti pokojninska doba namreč sami po sebi nista pravici. Pri prvem gre le za način vrednotenja pokojninske dobe pri odmeri pokojnine, pri drugi pa za dejstvo oziroma enega izmed pogojev za priznanje pravice iz obveznega pokojninskega in invalidskega zavarovanja. Spremenjena zakonska ureditev ni v nasprotju s 155. členom Ustave RS, saj se uporablja le za naprej. Ustava ne preprečuje, da bi zakon spreminjal prej določene pravice z učinkom za naprej, če te spremembe ne nasprotujejo z ustavo določenim načelom in drugim ustavnim določbam, vključujoč tudi načelo zaupanja v pravo, kot eno od načel pravne države. Obseg pravic, določen z zakonom, se zato lahko tudi zmanjša, z veljavnostjo za naprej. Zato ni podana niti zatrjevana kršitev 22. člena Ustave RS.

10. Z izpodbijanima posamičnima upravnima aktoma je torej starostna pokojnina pravilno odmerjena z upoštevanjem ugodnejšega vrednotenja pokojninske dobe po ZPIZ-2B, torej le za čas po izpolnitvi pogoja 40 let pokojninske dobe brez dodane dobe. Sodišče prve stopnje je zato utemeljeno zavrnilo tožbeni zahtevek na njuno odpravo v delu glede višine starostne pokojnine in ponovno oziroma višjo odmero obravnavane pokojninske dajatve.

11. Iz enakih razlogov je pritožbeno sodišče na temelju 353. člena ZPP pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo. Ker tožnik s pritožbo ni uspel, je bilo potrebno na podlagi 165. v zvezi s 154. členom ZPP skleniti, da stroške pritožbe krije sam.

-------------------------------
¹ Ur. l. RS, št. 73/2007 - uradno prečiščeno besedilo s spremembami.
² Ur. l. RS, št. 33/1991 s spremembami.
³ Psp 324/2018.
⁴ Ur. l. RS, št. 96/2012 s spremembami.
⁵ Ur. l. RS, št. 39/2013.
⁶ Ur. l. RS, št. 106/1999 s spremembami.
⁷ Psp 81/2018.

Datum zadnje spremembe:

15.01.2020

Podobni dokumenti:

• VDSS sodba Psp 350/2011
• VDSS sodba Psp 579/2014
• VDS sodba Psp 188/95