VDSS Sodba Pdp 316/2019

Jedro

Sodna presoja zakonitosti premestitve po 3. točki prvega odstavka 149. člena ZJU obsega preizkus zakonitega razloga za takšen organizacijski ukrep. V zvezi s tem je sodišče pristojno ugotavljati, ali je delodajalec v zakonitem postopku izdal sklep o premestitvi, ki je ustrezno obrazložen, ter ali je razlog za premestitev, tj. ocena predstojnika, da bo s premestitvijo zagotovil učinkovito in smotrnejše delo urada resničen in ne navidezen.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožena stranka je dolžna tožniku v 15 dneh povrniti stroške odgovora na pritožbo v višini 279,62 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 16. dne do plačila.

Obrazložitev

1. Sodišče je s sodbo kot nezakonite razveljavilo sklep Republike Slovenije, Ministrstva za obrambo, Uprave Republike Slovenije A. z dne 25. 5. 2017 oziroma sklep Republike Slovenije, Urada Vlade Republike Slovenije B. z dne 23. 5. 2017, ter Vlade RS, Komisije za pritožbe iz delovnega razmerja z dne 12. 7. 2017 (I. točka izreka) in toženi stranki naložilo, da je dolžna v 15 dneh tožnika pozvati nazaj na strokovno-tehnično delovno mesto: analitik VII/2-II v organizacijski enoti: Ministrstvo za obrambo Republike Slovenije, Uprava Republike Slovenije A., Urad C., Izobraževalni center D. (šifra delovnega mesta: ...), ga uvrstiti v 33. plačni razred in mu priznati vse pravice, ki izhajajo iz tega delovnega razmerja (II. točka izreka). Odločilo je, da je tožena stranka dolžna tožniku v roku 15 dni plačati 827,65 EUR stroškov tega postopka, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od izteka izpolnitvenega roka do plačila (III. točka izreka).

2. Zoper sodbo se pritožuje tožena stranka iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena ZPP. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo pa razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Navaja, da ni relevantno, ali se je tožnikova premestitev kasneje izkazala za nesmotrno in neučinkovito. Ključne so okoliščine v času premestitve, ne pa kasnejše ugotovitve Urada, da ne potrebujejo analitika. Slednje je samo odraz tožnikovega odnosa do dela, ne pa neizpolnjevanja pogojev za to delovno mesto. Poudarja, da je bilo s sklepom Vlade RS z dne 2. 3. 2017 določeno, da se delovanje Urada zagotovi s prerazporeditvijo med drugim ene kvote iz kadrovskega načrta Ministrstva za obrambo in s premestitvijo enega javnega uslužbenca z Ministrstva za obrambo. Z odlokom z dne 2. 3. 2017 je bil ustanovljen Urad kot vladna služba. Akt o notranji organizaciji in sistematizaciji delovnih mest se je sprejel na predlog vršilca dolžnosti v 30 dneh od uveljavitve tega odloka, to je do 3. 4. 2017. Ministrstvo za obrambo je, kot vsi ostali resorji, moralo še pred tem datumom sporočiti ime in priimek javnega uslužbenca, ki bo premeščen v Urad. Tožniku je bil nato v podpis ponujen tripartitni aneks k pogodbi o zaposlitvi z dne 10. 5. 2017, nato pa sta bila izdana še izpodbijana sklepa URSA. z dne 25. 5. 2017 in Urada z dne 23. 5. 2017. Izrecno je bilo navedeno, da predstojnik URSA. in v. d. direktorica Urada soglašata, da bi se s premestitvijo tožnika na delovno mesto analitika VII/2-II v sektorju E. v Uradu zagotavljalo nemoteno, smotrnejše in učinkovitejše opravljanje nalog v Uradu, saj ima tožnik ustrezna znanja, veščine in delovne izkušnje. Sklep z dne 23. 5. 2017 je podpisala tudi v. d. direktorica Urada F.F., kar pomeni, da se je v času premestitve strinjala z navedenimi dejstvi. Njeno mnenje v pisni izjavi z dne 17. 1. 2019, da premestitev tožnika ni bilo smiselno, izhaja iz kasnejšega obdobja. Sodišče pa bi moralo presojati stanje v času premestitve. Urad je namreč šele po premestitvi tožnika izpostavil, da ne potrebujejo analitika. Poudarja, da so bile upoštevane usmeritve glede zapolnitve delovnih mest po sklepu Vlade RS z dne 2. 3. 2017. V zvezi s tem so ponudili premestitev tožnika na delovnem mestu analitika VII/2-II, kar je Urad sprejel z vključitvijo tega delovnega mesta v svojo sistematizacijo. To pa pomeni, da je bil v Uradu še pred tožnikovo premestitvijo sprejet Akt o notranji organizaciji in sistematizaciji delovnim mest, v katerem je bilo sistematizirano delovno mesto analitika VII/2-II, za zasedbo katerega tožnik izpolnjuje vse pogoje, tj. izobrazbeni pogoj in pogoj delovnih izkušenj. Drugih pogojev v sistematizaciji ni bilo določenih. Poudarja, da je tožnikovo delo v Uradu ocenjeno kot nepotrebno zgolj zaradi tožnikovega odnosa do dela. Nadalje navaja, da ni bistveno, ali je imel tožnik pred premestitvijo v Urad izkušnje z migranti, saj v URSA. ni kadra oziroma delovnih mest, ki bi bila namenjena za neposredno delo z migranti. Iz izpovedi G.G. izhaja, da je tožnik še pred reorganizacijo 1. 1. 2017 v URSA. delal standardne operativne postopke, načrte zaščite in reševanja, zbiral in urejal podatke. Vse te izkušnje bi lahko tožnik uporabil na delovnem mestu analitika VII/2-II v Uradu. Napačen je zaključek sodišča, da je premestitev nezakonita že zato, ker je bila izvedena zaradi tožnikove želje za premestitev in ne zaradi smotrnosti premestitve. Pri tožnikovi premestitvi se je upoštevala prerazporeditev nalog tožnikovega delovnega mesta analitik VII/2-II med druge javne uslužbence in možnost vzpostavitve vezi pri operativnem sodelovanju med URSA. in Uradom. Upoštevano je bilo, da bi tožnik s svojimi znanji prispeval k prepoznavnosti Urada in dvigu pozitivnega mnenja v družbi glede migracij. Navaja, da ni logična II. točka izreka sodbe o pozivu nazaj na strokovno tehnično delovno mesto analitik VII/2-II glede na tožnikovo navedbo, da potreb, kot jih imajo na Uradu, ne izpolnjuje in glede na to, da na Uradu zaseda istovrstno delovno mesto analitika kot na URSA., kjer se v opisu del in nalog prekriva več nalog.

3. Tožnik je odgovoril na pritožbo tožene stranke, v katerem prereka pritožbene navedbe in predlaga zavrnitev pritožbe kot neutemeljene. Priglaša stroške odgovora na pritožbo.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri čemer je po uradni dolžnosti pazilo na absolutne bistvene kršitve postopka, naštete v drugem odstavku 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in nasl.), ter na pravilno uporabo materialnega prava. Pri navedenem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni storilo bistvenih kršitev določb postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti. Glede vseh odločilnih dejstev je pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje, na tako ugotovljeno dejansko stanje pa je tudi pravilno uporabilo materialno pravo.

6. Predmet presoje v tem individualnem delovnem sporu je zakonitost sklepa, s katerim je tožena stranka tožnika s 1. 6. 2017 trajno premestila v Urad Vlade RS B. na delo na strokovno – tehnično delovno mesto analitik VII/2 v sektorju E.. Tožnik je zoper sklep vložil pritožbo, ki jo je Komisija za pritožbe iz delovnega razmerja pri Vladi RS s sklepom z dne 12. 7. 2017 zavrnila.

7. Iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja:

- tožnik je bil pri toženi stranki najprej zaposlen na podlagi pogodbe o zaposlitvi z dne 1. 7. 2011 na strokovno - tehničnem delovnem mestu operater v H. v Upravi RS A.;

- z aneksom št. 1 z dne 28. 3. 2017 je bil tožnik z 18. 1. 2017 premeščen na strokovno tehnično delovno mesto analitik VII/2-II v organizacijsko enoto Urad C., Izobraževalni center D.;

- iz sklepa Vlade RS z dne 2. 3. 2017 izhaja, da je Vlada RS izdala Odlok o ustanovitvi Urada Republike Slovenije B. (v nadaljevanju: Urad) in da se delovanje Urada zagotovi med drugim s prerazporeditvijo ene kvote iz kadrovskega načrta Ministrstva za obrambo do 1. 6. 2016 in s premestitvijo enega javnega uslužbenca z Ministrstva za obrambo;

- s sklepom tožene stranke z dne 25. 5. 2017 oziroma Urada Vlade Republike Slovenije B. z dne 23. 5. 2017 je bil tožnik s 1. 6. 2017 trajno premeščen v Urad Vlade RS B. na strokovno – tehnično delovno mesto analitik VII/2 v sektorju E.. Njegove delovne naloge so bile: pripravljanje analiz, statističnih pregledov informacij in drugih strokovnih podlag za odločanje, sodelovanje pri pripravi normativnih aktov, vodenje evidenc in koordinacija in zagotavljanje nastanitvenih kvot. Iz obrazložitve sklepa izhaja, da je bil izdan na podlagi sklepa Vlade RS z dne 2. 3. 2017 in da je tožnik izrazil interes za premestitev, a je podpis tripartitnega aneksa odklonil z obrazložitvijo, da se ne strinja s trajno premestitvijo. Nadalje iz sklepa izhaja, da predstojnik Uprave Republike Slovenije A. (v nadaljevanju URSA.) in v. d. direktorica Urada soglašata, da bi se s premestitvijo tožnika zagotavljalo nemoteno, smotrnejše in učinkovitejše opravljanje nalog v Uradu Vlade RS B., saj ima tožnik ustrezna znanja, veščine in delovne izkušnje. V zvezi s tem je bilo izpostavljeno, da je tožnik na trenutnem delovnem mestu med drugim zadolžen za vodenje evidenc in vzdrževanje baz podatkov, spremljanje in preučevanje predpisov in predlaganje ukrepov, pripravljanje analiz, statističnih pregledov, informacij in drugih strokovnih podlag in sodelovanje pri pripravi učnih gradiv, kakor tudi za opravljanje operativnih nalog zaščite, reševanja in pomoči.

8. Pritožbeno sodišče se strinja z ugotovitvijo sodišča prve stopnje, da je tožena stranka izpodbijano premestitev tožnika utemeljevala z nemotenim, učinkovitejšim in smotrnejšim opravljanjem nalog v Uradu. Sodišče prve stopnje se je zato pri presoji utemeljenosti tožbenega zahtevka pravilno oprlo na 3. točko prvega odstavka 149. člena Zakona o javnih uslužbencih (ZJU; Ur. l. RS, št. 56/2002 s spremembami), v skladu s katero se javni uslužbenec zaradi delovnih potreb lahko premesti na prosto uradniško delovno mesto oziroma strokovno-tehnično delovno mesto pri istem ali drugem organu, če predstojnik oceni, da je mogoče na ta način zagotoviti učinkovitejše oziroma smotrnejše delo organa.

9. Sodna presoja zakonitosti premestitve po 3. točki prvega odstavka 149. člena ZJU obsega preizkus zakonitega razloga za takšen organizacijski ukrep. V zvezi s tem je sodišče pristojno ugotavljati, ali je delodajalec v zakonitem postopku izdal sklep o premestitvi, ki je ustrezno obrazložen, ter ali je razlog za premestitev, tj. ocena predstojnika, da bo s premestitvijo zagotovil učinkovito in smotrnejše delo Urada resničen in ne navidezen.

10. Sodišče prve stopnje je po oceni izvedenih dokazov pravilno zaključilo, da trajna premestitev tožnika v Urad Vlade RS B. na delo na strokovno – tehnično delovno mesto analitika VII/2 v sektorju E., ni bila zakonita, saj dokazni postopek ni potrdil, da so razlogi tožnikove premestitve delovne potrebe Urada, da ima tožnik ustrezna znanja, veščine in delovne izkušnje, ki bi zagotavljale nemoteno, smotrnejše in učinkovitejše opravljanje nalog v Uradu, prav tako ne, da bo tožnik glede na svoje izkušnje in potrebna znanja vzpostavljal vez pri operativnem sodelovanju med URSA. in Uradom. Dokazna ocena izvedenih dokazov je jasna in prepričljiva, zato pritožbeno sodišče z njo soglaša.

11. Tožena stranka se v pritožbi neutemeljeno sklicuje na sklep Vlade RS z dne 2. 3. 2017 in da dejstvo, da je s tožnikovo premestitvijo v Urad spoštovala usmeritev glede zapolnitve delovnih mest v novo ustanovljenem Uradu, tj. enega javnega uslužbenca s strani Ministrstva za obrambo. To dejstvo namreč samo po sebi ne zadostuje za zakonitost izpodbijanih sklepov o premestitvi, ki kot razlog za tožnikovo premestitev navajajo učinkovito in smotrnejše delo Urada.

12. Prav tako ne drži pritožbeni očitek, da je sodišče prve stopnje pri presoji o nezakonitosti izpodbijanih sklepov o premestitvi izhajalo iz kasnejših ugotovitev Urada o nesmotrnosti in neučinkovitosti tožnikove premestitve. Sodišče prve stopnje je opravilo pravilno presojo, ali je v času tožnikove premestitve obstajal resničen razlog za premestitev, pri čemer so ključne okoliščine, ki so obstajale v času tožnikove premestitve, s katerimi tožena stranka utemeljuje zakonitost sklepov o premestitvi.

13. Sodišče prve stopnje je v zvezi z vprašanjem dejanskih potreb Urada po zaposlitvenem kadru v času tožnikove premestitve verjelo pričama I.I., vodji sektorja E. v Uradu in F.F., direktorici Urada. Obe sta potrdili, da Urad v času tožnikove premestitve ni imel potrebe po delu še enega analitika. Tako so s tem v zvezi neutemeljene pritožbene navedbe, da ugotovitve Urada o nepotrebnosti tožnikovega dela izhajajo iz obdobja po tožnikovi premestitvi. I.I. je namreč izpovedala, da so na tem delovnem mestu že imeli zaposleno osebo, zato je bil tožnik za njih neuporaben in da potrebujejo zlasti kader za neposredno delo z migranti, predvsem socialne delavce ali višje svetovalce. Pojasnila je, da njihov sektor dela oskrbo in nastanitev migrantov in da delajo samo neposredno z migranti. Tožena stranka v pritožbi neutemeljeno izpodbija verodostojnost pisne izjave F.F., češ da je kot v. d. direktorica Urada (v času premestitve) soglašala s tožnikovo premestitvijo, ker je podpisala izpodbijani sklep. Zgolj zato njena izpoved še ni neverodostojna. Sodišče prve stopnje pa dokaznega zaključka, da za tožnikovo premestitev ni bilo zakonitega razloga, ni sprejelo zgolj na podlagi pisne izjave F.F., temveč tudi po oceni ostalih izvedenih dokazov. Tako je tudi ob upoštevanju izpovedi G.G., tožnikovega predstojnika pred premestitvijo, in J.J., tožnikovega neposredno nadrejenega v letih od 2011 do 2014, da jim ob dodeljevanju kadra na Urad dejansko ni bilo znano, kakšen kader pričakujejo, prepričljiv dokazni zaključek sodišča prve stopnje, da premestitev tožnika v Urad na delovno mesto analitika VII/2 ni bila izvedena zaradi delovnih potreb Urada oziroma ni mogoče zaključiti, da bi bila premestitev izvedena zaradi učinkovitejšega oziroma smotrnejšega dela Urada. Pri tem ni nepomembno, da je šlo za ustanovitev novega Urada in da se pred tožnikovo premestitvijo Urad in MORS nista usklajevala glede kadrovskih potreb Urada.

14. Pritožbeno sodišče soglaša tudi s presojo sodišča prve stopnje, da dokazni postopek ni potrdil, da je tožnik imel ustrezna znanja, veščine in delovne izkušnje, ki bi zagotavljale nemoteno, smotrnejše in učinkovitejše opravljanje nalog v Uradu in da naj bi tožnik predstavljal vez med URSA. in Uradom. Tožena stranka potrebe po delu še enega analitika ni imela, zato tožnik po premestitvi dejansko ni opravljal del, za katera je bil predviden, ampak je ta dela opravljal drug zaposleni. Že glede na to ugotovitev, da tožnik večine del, zaradi katerih je bil predviden za razporeditev, ni opravljal, čeprav je tožena stranka v sklepu o razporeditvi navedla, da je tožnik primeren za zasedbo delovnega mesta, premestitev ni zakonita. Poleg tega tožnik ni imel izkušenj z delom z migranti, ki so bile Uradu dejansko potrebne. Ne nazadnje pa sta obe priči, I.I. in F.F., celo izpovedali, da je imel tožnik do migrantov neprimeren odnos. Glede na te ugotovitve in ob upoštevanju, da se sektor, v katerega je bil premeščen tožnik, ukvarja z oskrbo in nastanitvijo migrantov in da delajo samo neposredno z migranti, je pravilna presoja sodišča prve stopnje, da tožena stranka ni dokazala, da bi bilo prav s tožnikovimi znanji, veščinami in delovnimi izkušnjami zagotovljeno nemoteno, smotrnejše in učinkovitejše opravljanje nalog v Uradu. Dejstvo, da tožnik ni bil vezni člen med URSA. in Uradom, pa je sodišče prve stopnje ugotovilo na podlagi skladnih izpovedi I.I., G.G. in tožnika, da je to vez predstavljal drug zaposleni, tj. K.K..

15. Glede na to, da dokazni postopek ni potrdil resničnosti razlogov za tožnikovo premestitev, je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da sklepi o premestitvi niso zakoniti, zato je ugodilo tožbenemu zahtevku za njihovo razveljavitev. Posledično pa je ugodilo tudi preostalim zahtevkom, tj. zahtevku za vrnitev na delovno mesto, s katerega je bil tožnik premeščen, skupaj s priznanjem vseh pravic, ki izhajajo iz delovnega mesta. Glede na navedeno so pritožbene navedbe v zvezi z nepotrebnostjo tožnikovega dela na prejšnjem delovnem mestu neutemeljene.

16. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da s pritožbo uveljavljani razlogi niso podani, prav tako ne razlogi, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti, zato je na podlagi 353. člena ZPP pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.

17. Odločitev o pritožbenih stroških temelji na določbi prvega odstavka 165. člena ZPP. Ker tožena stranka s pritožbo ni uspela, je dolžna tožniku povrniti utemeljeno priglašene stroške odgovora na pritožbo - 375 točk (tar. št. 15 OT), 7 točk materialnih stroškov (11. člen OT), 22 % DDV, kar znaša 279,62 EUR (prvi odstavek 154. in 155. člena ZPP).

Datum zadnje spremembe:

08.01.2020

Podobni dokumenti:

• sodba I U 262/2011
• VDSS Sodba Pdp 582/2019
• sodba in sklep I U 298/2011