<< Nazaj na seznam zadetkov
AAAArial|Georgia

 

VDSS Sodba Pdp 386/2019

Sodišče:Višje delovno in socialno sodišče
Oddelek:Oddelek za individualne in kolektivne delovne spore
ECLI:ECLI:SI:VDSS:2019:PDP.386.2019
Evidenčna številka:VDS00030030
Datum odločbe:21.11.2019
Senat:Sonja Pucko Furman (preds.), dr. Martina Šetinc Tekavc (poroč.), Marko Hafner
Področje:DELOVNO PRAVO - JAVNI USLUŽBENCI
Institut:dodatek za nevarnost in posebne obremenitve - dodatek za nevarne naloge - vojak - misija

Jedro

Sodišče prve stopnje je tožbenemu zahtevku tožnika ugodilo na podlagi zmotnega materialnopravnega stališča, da mu pripadajo vtoževani dodatki na podlagi dejanskega opravljanja dela v pogojih oziroma okoliščinah iz prvega odstavka 8., prvega odstavka 9. in prvega odstavka 10. člena Uredbe o plačah in drugih prejemkih pripadnikov Slovenske vojske pri izvajanju obveznosti, prevzetih v mednarodnih organizacijah oziroma z mednarodnimi pogodbami, pri tem pa ni upoštevalo, da bi za ugoditev tožbenemu zahtevku tožnik moral za vsakega izmed navedenih treh dodatkov izpolniti tudi pogoj določitve s strani ministra oziroma na podlagi sprejete odločitve o napotitvi v MOM. Presoja okoliščin in določitev dodatka je v pristojnosti ministra, in ne sodišča.

Izrek

I. Pritožbi se ugodi in se izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje spremeni tako, da se glasi:

"III. Zavrne se tožbeni zahtevek, ki se glasi:

"Tožena stranka je dolžna tožeči stranki v roku 8 dni iz naslova dodatka za nevarnost na območju delovanja, dodatka za nevarne naloge in dodatka za posebne pogoje bivanja in delovanja v času od 17. 6. 2016 do 30. 9. 2017 obračunati in izplačati še:

- 723,33 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 6. 7. 2016 do plačila,

- 1.500,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 6. 8. 2016 do plačila,

- 1.450,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 6. 9. 2016 do plačila,

- 1.343,33 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 6. 10. 2016 do plačila,

- 1.150,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 6. 11. 2016 do plačila,

- 1.343,33EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 6. 12. 2016 do plačila,

- 1.150,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 6. 1. 2017 do plačila,

- 1.200,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 6. 2. 2017 do plačila,

- 1.439,29 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 6. 3. 2017 do plačila,

- 1.200,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 6. 4. 2017 do plačila,

- 1.240,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 6. 5. 2017 do plačila,

- 1.400,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 6. 6. 2017 do plačila,

- 1.023,33 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 6. 7. 2017 do plačila,

- 1.016,13 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 6. 8. 2017 do plačila,

- 406,45 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 6. 9. 2017 do plačila,

- 840,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 6. 10. 2017 do plačila."

V. Tožeča stranka je v roku 15 dni dolžna toženi stranki povrniti stroške postopka pred sodiščem prve stopnje v višini 1.248,30 EUR, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 16. dne dalje do plačila, svoje stroške postopka pa krije sama."

II. Tožeča stranka je v roku 15 dni dolžna toženi stranki povrniti stroške pritožbe v višini 382,50 EUR, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 16. dne dalje do plačila, svoje stroške odgovora na pritožbo pa krije sama.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo in sklepom zavrglo tožbo v delu, ki se nanaša na ugotovitev, da so odločbe tožene stranke št. ... z dne 18. 4. 2017, št. ... z dne 19. 6. 2017 in ... z dne 19. 6. 2017 v zvezi z odločbo tožene stranke št. ... z dne 20. 9. 2017 delno nezakonite ter da se v tem delu spremenijo (I. točka izreka). Zaradi delnega umika tožbe v zvezi z zahtevkom za plačilo 775,00 EUR dodatkov za junij 2016 je postopek ustavilo (II. točka izreka). Toženi stranki je naložilo, naj iz naslova dodatka za nevarnost na območju delovanja in dodatka za nevarne naloge in dodatka za posebne pogoje bivanja in delovanja v času od 17. 6. 2016 do 30. 9. 2017 tožniku obračuna in izplača še zneske, določene v III. točki izreka skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi (III. točka izreka). Zavrnilo je tožbeni zahtevek, da je tožena stranka dolžna tožniku plačati premalo plačane zneske nadomestila za prehrano v višini 4.360,78 EUR neto skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 6. 6. 2017 dalje (IV. točka izreka). V zvezi s stroški je odločilo, da je tožena stranka dolžna tožniku povrniti 81 % njegovih stroškov postopka, tožnik pa je dolžan toženi stranki povrniti 19 % njenih stroškov postopka (V. točka izreka).

2. Zoper III. in V. točko izreka sodbe in sklepa zaradi vseh pritožbenih razlogov vlaga pritožbo tožena stranka. Predlaga spremembo tega dela sodbe oziroma razveljavitev in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje. V zvezi z dodatkom za nevarne naloge se sklicuje na izpoved A.A., ki je izpovedala, od česa je odvisna višina dodatka, in kdo je tisti, ki višino dodatka glede na vnaprej določene naloge predlaga. Meni, da priča ni bila dolžna poznati nalog tožnika oziroma mandata operacije, pač pa je bil pristojni organ, ki je to določil oziroma opredelil, sektor B. GŠSV. Pove, da je bil ta zadolžen za pripravo in usposabljanje pripravnikov pred odhodom na misijo ter za pripravo vseh operativnih dokumentov oziroma ukazov, ki med drugim tudi določajo naloge kontingenta oziroma vodje ... C. (tujina). Navaja, da se dodatek v višini 750,00 EUR za te naloge (mentoriranje, svetovanje ali usposabljanje brez zaščitne opreme) določi tistim pripadnikom na misijah, ki svetujejo konkretni enoti in jo usposabljajo brez orožja, medtem ko svetovanje makedonskim oblastem v ministrstvu ni nevarno, saj predstavlja delo v pisarni. Zavzema se zato, da bi bil razločevalni kriterij nevarnost posamezne naloge, saj bi se v nasprotnem primeru 9. člen Uredbe glasil "dodatek za naloge", in ne "dodatek za nevarne naloge". Navaja, da je višina dodatka odvisna od nevarnosti posamezne naloge, presojo nalog pa je pred napotitvijo in tudi kasneje napravil sektor B. GŠSV, ki je za tožnikovo dolžnost predlagal dodatek za nevarne naloge v višini 500,00 EUR, ker je dolžnost tožnika primerljiva z dolžnostjo na mednarodnih poveljstvih. Navaja, da konkretne naloge tožnika niso predstavljale nalog mentoriranja, svetovanja ali usposabljanja enot, zato ni bil predlagan in določen dodatek v višini 750,00 EUR. Sklicuje se na dejstvo, da sektor B. GŠSV pozna naloge, ki jih pripadniki opravljajo na posameznih misijah, in glede na primerljivost med njimi predlaga višino dodatka. Sodišču prve stopnje očita, da se ni opredelilo do predloga B. GŠSV v dopisu z dne 17. 10. 2016 za določitev dodatka v višini 500,00 EUR, zaradi česar je po njenem mnenju napačna ugotovitev, da tožena stranka ni navedla vsebinskih razlogov za to, da mu je dodatek za nevarne naloge za čas od 13. 6. 2017 dalje priznala v višini 500,00 EUR, za nazaj pa ne. Ponavlja, da določitev dodatka predlaga generalštab, o njem pa odloči minister za obrambo. Pove, da v kadrovski službi sektorja D. zberejo predloge strokovnih služb, podatke za dodatek za nevarne naloge pa dobijo od operative Generalštaba. Navaja, da tega določijo na podlagi mandata operacije oziroma misije, nakar v kadrovski službi pripravijo odredbo za v podpis ministru. Meni, da je izključno odredba ministra podlaga za izplačilo dodatka. Glede dodatka za nevarnost na območju delovanja navaja, da se sodišče prve stopnje ni opredelilo do izpovedi priče A.A. glede dejstva, da ta dodatek ni bil priznan oziroma določen, ker s strani E. ni bilo ocenjeno, da bi določene okoliščine lahko neposredno vplivale na pripadnika. Navaja, da je bil dopuščen hipotetičen vpliv, ni pa bilo izrecno zapisano, da tudi v Makedoniji razmere vplivajo na naše pripadnike. Meni, da so razmere v Makedoniji lahko bile problematične v določenem obdobju, nikakor pa ne ves čas napotitve - iz ocen E. to ni izhajalo, zato tožniku dodatek za nevarnost za ves čas napotitve ni bil določen. Ponavlja, da določitev dodatka predlaga generalštab, o njem pa odloči minister za obrambo. Opisuje postopek, ko se v kadrovski službi sektorja D. zberejo predlogi strokovnih služb, podatke za dodatek za nevarnost na območju delovanja dobijo od E., ki jim posreduje oceno ogroženosti za vse misije. Nasprotuje tudi odločitvi glede dodatka za posebne pogoje bivanja in delovanja. Trdi, da tožnik ni deloval v pogojih iz prvega oziroma drugega odstavka 10. člena Uredbe, saj je bilo njegovo delo večinoma v zaprtih prostorih in torej pri opravljanju nalog dejansko ni bil izpostavljen onesnaženosti okolja (zraka). Ponavlja, da za tožnikov primer niso dobili ocene E. o visoki onesnaženosti. Nasprotuje stališču sodišča prve stopnje, da upravičenost do dodatkov ni odvisna od tega, ali je bil dodatek določen s strani pristojnih oseb, saj je bistveno, ali je tožniku tožena stranka priznala te dodatke po predvidenih postopkih. Sklicuje se na odločitev Delovnega in socialnega sodišča v Ljubljani, v sodbi I Pd 622/2017, da tožnik ni upravičen dodatka za nevarnost na območju delovanja, saj je odločitev, ali delo v določenem predstavništvu v tujini izpolnjuje pogoje iz Uredbe, v pristojnosti ministra za obrambo, ki določi dodatek na predlog Generalštaba SV glede na oceno razmer na območju, na katerem pripadnik SV opravlja naloge. Meni, da je vrednotenje uredbenih pogojev v končni pristojnosti izvršilne veje oblasti, drugačno stališče pa bi bilo v nasprotju z ustavnim načelom delitve oblasti. Po njenem mnenju v to pristojnost sodišče ne sme posegati. Navaja, da pri takem materialnopravnem stališču ni odločilno, ali je bila narava tožnikovega dela v spornem obdobju takšna, da bi tožnika upravičevala do prejemanja dodatka za nevarnost na območju delovanja. Tudi v zvezi z dodatkom za posebne pogoje bivanja in delovanja se sklicuje na stališče, da je njegova dodelitev v pristojnosti ministra, pristojnega za obrambo, ki v spornem obdobju Republike Srbije (pravilno: Makedonije) ni določil kot območja s posebnimi pogoji za bivanje in delovanje. Po njenem mnenju je enak zaključek mogoč tudi pri dodatku za nevarne naloge. Navaja, da je napačna odločitev o glavni stvari, zaradi česar je tudi napačna odločitev glede stroškov, saj je sodišče napačno določilo uspeh obeh strank. Priglaša stroške pritožbe.

3. Pritožba je bila vročena tožniku, ki nanjo odgovarja in predlaga njeno zavrnitev s stroškovno posledico. Priglaša stroške odgovora na pritožbo.

4. Pritožba je utemeljena.

5. Na podlagi drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 in nasl. – ZPP) je pritožbeno sodišče izpodbijani del sodbe preizkusilo v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbi, pri tem pa je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7. in 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni storilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti. Dejansko stanje glede odločilnih dejstev je bilo pravilno in popolno ugotovljeno, vendar pa je sodišče prve stopnje na tako ugotovljeno dejansko stanje zmotno uporabilo materialno pravo.

6. V predmetni zadevi je sodišče prve stopnje odločalo o upravičenosti tožnika do: dodatka za nevarnost za območju delovanja po 1. točki prvega odstavka 8. člena Uredbe o plačah in drugih prejemkih pripadnikov Slovenske vojske pri izvajanju obveznosti, prevzetih v mednarodnih organizacijah oziroma z mednarodnimi pogodbami (Ur. l. RS, št. 67/08 in nasl. – Uredba), dodatka za nevarne naloge po prvem odstavku 9. člena Uredbe, do dodatka za posebne pogoje bivanja in delovanja po prvem odstavku 10. člena Uredbe ter o zahtevku tožnika iz naslova povračila stroškov prehrane med delom (IV. točka izreka, zoper katero tožnik ni vložil pritožbe). Sodišče prve stopnje je v pretežnem delu ugodilo tožnikovemu tožbenemu zahtevku glede navedenih dodatkov oziroma razlike v dodatkih za obdobje od 17. 6. 2016 do 16. 6. 2017, ko je bil napoten na opravljanje vojaške službe zunaj države v okviru sodelovanja RS in Slovenske vojske (SV) v mirovnih silah NATO ... C. - v Republiki Makedoniji, kjer je opravljal dela in naloge kot F. (do 30. 9. 2017). Zavzelo je stališče, da tožnikovi denarni zahtevki v zvezi z navedenimi dodatki predstavljajo denarne terjatve, katerih utemeljenost se uveljavlja s trditvami o plačilu za dejansko opravljeno delo na podlagi četrtega odstavka 200. člena Zakona o delovnih razmerjih (Ur. l. RS, št. 21/2013 in nasl. – ZDR-1).

7. Pritožba utemeljeno uveljavlja, da je materialnopravno zmotno stališče, da tožniku pripadajo dodatki za nevarnost na območju delovanja, za nevarne naloge in za posebne pogoje bivanja in delovanja po dejanskem delu, ne da bi jih za območje tožnikovega dela določil pristojni minister oziroma bi bili določeni v odločbi o napotitvi tožnika na misijo.

8. Uredba v drugem odstavku 8. člena določa, da dodatek za nevarnost iz prvega odstavka določi minister, pristojen za obrambo (v nadaljnjem besedilu: minister), praviloma vsake tri mesece na predlog Generalštaba Slovenske vojske glede na oceno razmer na območju, na katerem pripadnik v MOM opravlja naloge. V drugem odstavku 9. člena je določeno, da se dodatek za izvajanje nevarnih nalog iz prvega odstavka tega člena se določi na podlagi sprejete odločitve o napotitvi v MOM v skladu z mandatom in načrtom MOM. V četrtem odstavku 10. člena Uredbe (ki ureja dodatek za posebne pogoje bivanja in delovanja) pa je določeno, da območja s posebnimi pogoji za bivanje in delovanje pripadnikov v MOM določi minister praviloma na predlog Generalštaba Slovenske vojske.

9. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da na podlagi Uredbe navedeni dodatki pripadniku SV pripadajo le ob izpolnjevanju pogojev, določenih z Uredbo, med njimi pa je predpisan tudi pogoj določitve dodatkov s strani pristojnega ministra oziroma njegove določitve v odločitvi o napotitvi (prim. odločitve pritožbenega sodišča opr. št. Pdp 233/2017, Pdp 174/2019, Pdp 298/2019, Pdp 325/2019, Pdp 464/2019, Pdp 298/2019, Pdp 199/2019, Pdp 894/2018 idr.). Med strankama postopka ni sporno, da za sporno obdobje in višino vtoževanih dodatkov tožnika ni bilo podlage v odredbi ministra oziroma odločitvi o napotitvi.

10. Sodišče prve stopnje je tožbenemu zahtevku tožnika ugodilo na podlagi zmotnega materialnopravnega stališča, da mu pripadajo vtoževani dodatki na podlagi dejanskega opravljanja dela v pogojih oziroma okoliščinah iz prvega odstavka 8., prvega odstavka 9. in prvega odstavka 10. člena Uredbe, pri tem pa ni upoštevalo, da bi za ugoditev tožbenemu zahtevku tožnik moral za vsakega izmed navedenih treh dodatkov izpolniti tudi pogoj določitve s strani ministra oziroma na podlagi sprejete odločitve o napotitvi v MOM. Presoja okoliščin in določitev dodatka je v pristojnosti ministra, in ne sodišča. Navedeni pogoj pri tožniku za vtoževano obdobje oziroma za višji določeni dodatek za nevarne naloge (750 EUR) ni bil izpolnjen (listina B 9), zato mu vtoževani zneski iz naslova navedenih dodatkov ne pripadajo, tudi če je naloge na delu v tujini opravljal v okoliščinah, ki jih Uredba opredeljuje kot podlago zanje. Ker tožnikov tožbeni zahtevek za plačilo navedenih dodatkov oziroma razlik v navedenih dodatkih za obdobje od 17. 6. 2016 do 16. 6. 2017 po temelju ni utemeljen, je bilo treba na podlagi določbe pete alineje 358. člena ZPP pritožbi ugoditi in izpodbijani del sodbe spremeniti tako, da se še v tem delu tožnikov tožbeni zahtevek zavrne.

11. Zaradi spremenjenega uspeha v postopku pred sodiščem prve stopnje je bilo treba spremeniti tudi odločitev o stroških postopka. Ker tožnik v sporu ni uspel, je skladno z določbo prvega odstavka 154. člena ZPP dolžan toženi stranki povrniti njene stroške postopka pred sodiščem prve stopnje, svoje stroške pa krije sam. Toženi stranki je treba na podlagi 155. člena ZPP in Odvetniške tarife (OT) priznati naslednje potrebne stroške: za sestavo odgovora na tožbo 600 točk, za pripravljalno vlogo z dne 6. 12. 2018 v višini 450 točk, za zastopanje na prvem naroku 600 točk, za zastopanje na naroku 23. 1. 2019 v višini 300 točk in za urnino 100 točk ter materialne stroške v višini 30,5 točk, skupaj 2.080,5 točk oziroma (glede na vrednost odvetniške točke 0,60 EUR) v višini 1.248,30 EUR. Višji priglašeni stroški nimajo podlage v OT. Tožnik je toženi stranki dolžan povrniti stroške postopka pred sodiščem prve stopnje v višini 1.248,30 EUR, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

12. Ker je tožena stranka s pritožbo uspela, tožnik sam krije svoje stroške odgovora na pritožbo, toženi stranki pa mora povrniti stroške pritožbe (vrednost izpodbijanega dela sodbe je 18.425,20 EUR), in sicer: nagrado za pritožbo 625 točk in materialne stroške 12,5 točke, skupaj 637,5 točk oziroma 382,50 EUR. Višji priglašeni stroški nimajo podlage v OT. V primeru zamude tožnik dolguje tudi zakonske zamudne obresti.


Zveza:

Podzakonski akti / Vsi drugi akti
Uredba o plačah in drugih prejemkih pripadnikov Slovenske vojske pri izvajanju obveznosti, prevzetih v mednarodnih organizacijah oziroma z mednarodnimi pogodbami (2008) - člen 8, 8/1, 8/1-1, 9, 9/1, 10, 10/4.

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.
Datum zadnje spremembe:
08.01.2020

Opombe:

P2RvYy0yMDE1MDgxMTExNDM0Mzg3