VDSS Sodba Pdp 429/2019

Jedro

Za začetek 30-dnevnega subjektivnega roka za podajo izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi je po določbi drugega odstavka 109. člena ZDR-1 bistveno, kdaj je razlog za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi ugotovila pristojna oseba tožene stranke, ki je glede na prvi odstavek 20. člena ZDR-1 oziroma 32. člen ZGD-1 predsednik uprave tožene stranke ali od njega pisno pooblaščena oseba.

S tožnikovimi ravnanji, tako z lažnim prikazovanjem kilometrine zaradi neupravičenega povračila stroškov, kot lažnim prikazovanjem delovnega časa z namenom neupravičenega izplačila za delo, so izpolnjeni zakonski znaki kaznivega dejanja goljufije po prvem odstavku 211. člena KZ-1.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožeča stranka sama krije svoje stroške pritožbe.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo tožbeni zahtevek tožeče stranke: (1) da je izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi tožene stranke z dne 22. 6. 2015 nezakonita in se razveljavi; (2) za ugotovitev, da delovno razmerje tožeče stranke pri toženi stranki ni prenehalo 23. 6. 2015, temveč je trajalo z vsemi pravicami iz delovnega razmerja brez prekinitve še od 24. 6. 2015 do 5. 7. 2015 ter od 1. 10. 2015 do 8. 11. 2015, ter da jo je tožena stranka dolžna za ta čas prijaviti v zavarovanje za vpis v matično evidenco ZPIZ, ji obračunati bruto nadomestila plače ter po odvodu davka in prispevkov za socialno varnost izplačati pripadajoča neto nadomestila plače z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dne zapadlosti posameznega mesečnega nadomestila plače v plačilo dalje do plačila, razen za čas od 1. 10. 2015 do 8. 11. 2015, ko ji je tožena stranka dolžna izplačati neto nadomestila plače, zmanjšana za prejeta neto nadomestila Zavoda RS za zaposlovanje, za čas od 6. 7. 2015 do 30. 9. 2015 pa ji je dolžna tožena stranka obračunati razliko med bruto plačo, ki bi jo tožeča stranka prejemala, če bi delala, in bruto plačo, ki jo je tožeča stranka prejemala pri drugem delodajalcu, ter ji po odvodu davka in prispevkov za socialno varnost izplačati pripadajočo neto razliko v plači, za čas od 1. 10. 2015 do 8. 11. 2015 pa ji obračunati 1/12 regresa za letni dopust in ga po predhodnem odvodu davka od bruto zneska izplačati v pripadajočem neto znesku z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti regresa v plačilo dalje do plačila, vse v roku 8 dni pod izvršbo; (3) da je tožena stranka dolžna tožeči stranki obračunati denarno povračilo po 118. členu ZDR-1 v višini 10.221,20 EUR ter ji po odvodu davka in prispevkov za socialno varnost izplačati pripadajoči neto znesek z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dne vložitve tožbe dalje do plačila, vse v roku 8 dni pod izvršbo; (4) ji obračunati bruto prikrajšanje pri plači za čas prepovedi dela od 5. 6. 2015 do 23. 6. 2015 ter po odvodu davkov in prispevkov za socialno varnost tožeči stranki izplačati neto prikrajšanje plače, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dne zapadlosti posameznega mesečnega prikrajšanja v plačilo dalje do plačila, vse v roku 8 dni pod izvršbo ter (5) ji povrniti pravdne stroške v roku 8 dni, po tem roku z zakonskimi zamudnimi obrestmi do plačila pod izvršbo (točka I izreka). Odločilo je, da tožeča stranka sama krije svoje stroške postopka (točka II izreka).

2. Zoper sodbo se pritožuje tožeča stranka (v nadaljevanju: tožnik) zaradi vseh pritožbenih razlogov. Predlaga, naj se sodba spremeni tako, da se tožbenemu zahtevku ugodi, oziroma njeno razveljavitev in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje. Ne strinja se z ugotovitvijo sodišča prve stopnje, da je vedel za pravilno število kilometrov na relaciji od svojega bivališča na naslovu Ulice A. 9, B., do delovnega mesta v C. v D.. Izpovedal je, da je imel priznanih 10 ur službene odsotnosti. Prvi dan opravljanja dela v D. je izmeril razdaljo od svojega doma do sedeža tožene stranke, kamor je šel opravit delo, ter do C. in nazaj, skupno število prevoženih kilometrov (160) razdelil na pol in dobil rezultat 80 km. Ker je vsak dan delal tudi na sedežu tožene stranke, je enake podatke nato vpisoval za vsak delovni dan, razen takrat, ko je uporabljal najeto vozilo in je pri toženi stranki dobil navodilo, da piše kilometre samo do sedeža družbe (74 km), pri čemer razdalja od njegovega doma do sedeža tožene stranke znaša 6 km. Tožena stranka je potne naloge redno pregledovala in je morala vedeti, da tožnik zapisuje 80 km v eno smer. Zaradi uporabe lastnega vozila v službene namene mu tožena stranka ni izplačevala stroškov prevoza na delo in z dela. Tožena stranka mu torej ni izplačala ničesar več od tistega, kar mu pripada, saj bi mu sicer morala plačati tudi stroške prevoza na delo in z dela. Sodišče prve stopnje je te bistvene okoliščine spregledalo, čeprav je tožnik nanje opozarjal, ter se do njih ni opredelilo. Priča E.E. je izpovedala, da je tožnik pravilno izpolnjeval potne naloge samo v času, ko mu je tožena stranka zagotovila najeto vozilo, iz česar je očitno, da je tožena stranka pričakovala, da bo tožnik za čas uporabe najetega vozila v potne naloge vpisoval kilometre od sedeža družbe do C. in nazaj, v preostalem času, ko je za pot na delo uporabljal lastno vozilo in ni prejemal posebej povrnjenih stroškov prevoza od prebivališča do sedeža tožene stranke, pa je pravilno vpisoval kilometre, ki jih je prevozil od doma do sedeža družbe in nazaj do doma. Številne zaslišane priče so tožnika videle na sedežu tožene stranke. Sodišče ni dokazno ocenilo celotnih izpovedi teh prič, temveč je le delno povzelo izpovedi, potrebne za zavrnilno sodbo. Obvezna registracija vstopa zaposlenega v prostore tožene stranke ne more biti ključna okoliščina za presojo, ali se je tožnik vsakodnevno nahajal na sedežu tožene stranke, saj bi bilo za takšen zaključek treba primerjati datume, za katere je posamezna priča trdila, da je tožnika videla na sedežu, in seznam njegove prisotnosti na delu na sedežu tožene stranke. Teh okoliščin ni (ugotavljalo in) dokazno presojalo, zato je sprejelo napačno in enostransko dokazno oceno. Tožena stranka je opustila dolžnost seznanitve tožnika z obveznostjo evidentiranja vstopa in izstopa iz prostorov na sedežu družbe. Presenetljivo je sklicevanje sodišča na izpoved priče F.F., da je prav on tožniku določil delovni čas ob nastopu dela v C.. Tožena stranka tega ni zatrjevala, izpoved priče pa ne more nadomestiti trditvene podlage. Sodišče je torej odločitev neutemeljeno oprlo na izpoved priče o nezatrjevanem dejstvu. Tožnik se ni okoriščal z goljufivim namenom na škodo tožene stranke, kot mu to očita tožena stranka in nekritično povzema sodišče prve stopnje. Navaja, da naj bi G.G. v potne naloge vpisoval neresnične podatke glede kilometrine in delovnega časa, v kar naj bi ga prepričala tožnik in H.H.. Sodišče je zavzelo presenetljivo stališče, da izpoved priče v delu, v katerem se ne sklada z obrazložitvijo odločitve o zavrnitvi tožbenega zahtevka, predstavlja samo poskus razbremenitve priče same in ji zato pripisuje manjšo težo. Pomembna je tudi izpoved iste priče, da ko se je vozila s tožnikom v C., je vozil tožnik, ki je tudi izpolnjeval potne naloge. Priča tožnikovih potnih nalogov ni videla in zato tudi ni videla, kako so bili izpolnjeni. Priča se je namreč na delo vozila po daljši poti, ker ni imela vinjete, ni pa se vozila z istega domačega naslova kot tožnik, prav tako ni vedela, po kateri poti se je tožnik pripeljal do bencinskega servisa, kjer je pričo pobral. Na takšno izpoved priče sodišče ni moglo opreti dokaznega zaključka, da je tožniku kršitev dokazana. Utemeljen je tudi tožnikov ugovor glede nepravočasnosti odpovedi, saj je tožena stranka redno pregledovala tožnikove potne naloge in se je vsak mesec seznanila s tožnikovim vpisovanjem kilometrov od doma in nazaj, obenem pa so zaposleni pri toženi stranki videvali tožnika v delovnem času, ki je veljal na sedežu tožene stranke, na delu pri toženi stranki in bi morala tožena stranka odpoved podati takrat, ko je tožnika prvič v delovnem času videla na mestu v C. na sedežu družbe.

Tožena stranka ni dokazala, da bi tožniku dala navodila glede vpisovanj delovnega časa v potni nalog in evidentiranja tožnikove prisotnosti na sedežu tožene stranke, zato je odpoved pogodbe o zaposlitvi zaradi kršitev, ki ima znake kaznivega dejanja neutemeljeno. Sodišče je verjelo poročilu detektivke I.I., pri čemer je spregledalo, da je detektivka izpovedala, da ga je dobila samo dvakrat, da se v nekaterih dneh niti ni peljala za tožnikom in zato ni mogla z gotovostjo izpovedati o tem, kje se je tožnik vozil do bencinskega servisa, po stari cesti ali po avtocesti, ali se je vmes zglasil na sedežu tožene stranke ipd., pri čemer je priča G.G. povedala, da se je s tožnikom na avstrijski strani vozil po stari cesti. Tožnik poudarja, da detektivsko poročilo ne potrjuje očitkov tožene stranke iz izpodbijane odpovedi, da se je vse dneve, ko se je izvajal nadzor, vozil direktno z domačega naslova do D. po avtocesti, ne da bi ustavil na sedežu tožene stranke, da se je vsak dan vozil po isti poti, torej tako na dneve, ko je pobral sodelavca G.G. na bencinskem servisu in na dneve, ko ga ni pobral, da se je detektivka vse dneve nadzora vozila za tožnikom, od starta do cilja in da se je tožnik vse dneve nadzora v Sloveniji vozil po avtocesti.

3. V odgovoru na pritožbo tožena stranka prereka navedbe iz pritožbe, predlaga njeno zavrnitev in potrditev izpodbijane sodbe sodišča prve stopnje.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo v mejah uveljavljenih pritožbenih razlogov, pri čemer je v skladu z določbo drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 26/1999 in nasl.) po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7. in 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni storilo absolutnih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, ki jih uveljavlja pritožba, niti tistih, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti, dejansko stanje je pravilno in popolno ugotovilo ter pravilno uporabilo materialno pravo. Pritožbeno sodišče se strinja z dejanskimi ugotovitvami in pravnimi stališči sodišča prve stopnje.

6. Pritožba sodišču prve stopnje neutemeljeno očita, da izpodbijana sodba nima razlogov o odločilnih dejstvih, ker se ni opredelilo do vseh tožnikovih ugovorov. Sodišče prve stopnje je upoštevalo navedbe tožnika o relevantnih dejstvih in njegove dokazne predloge, s katerimi je relevantna dejstva želel dokazati. Nerelevantnih dejstev sodišče prve stopnje pravilno ni presojalo. Za presojo obstoja očitane kršitve iz 14. člena drugega odstavka 339. člena ZPP je bistveno, ali sodba vsebuje pomanjkljivosti, zaradi katerih je ni mogoče preizkusiti. Izpodbijana sodba takšnih pomanjkljivosti, ki bi onemogočale njen preizkus, nima. Sodišče prve stopnje je navedlo jasne razloge za odločitev o zakonitosti izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi, zato očitana kršitev določb postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP ni podana.

7. Pritožba s tem, ko sodbi očita selektivno dokazno oceno, uveljavlja bistveno kršitev določb postopka po prvem odstavku 339. člena ZPP, ker naj bi sodišče prve stopnje zmotno uporabilo določbo 8. člena ZPP, ki določa načelo proste presoje dokazov. Ta določba sodišče zavezuje, da po svojem prepričanju na podlagi vestne in skrbne presoje vsakega dokaza posebej in vseh dokazov skupaj ter na podlagi uspeha celotnega postopka odloči, katera dejstva se štejejo za dokazana. Po oceni pritožbenega sodišča je dokazna ocena izvedena v skladu s formalnimi okviri proste dokazne ocene, torej je vestna, skrbna in analitično sintetična. Sodišče prve stopnje je vsebino izvedenih dokazov korektno povzelo in svoje zaključke napravilo na podlagi logične dokazne ocene vseh relevantnih dejstev, tako da je vestno in skrbno pretehtalo vsak dokaz posebej ter vse dokaze skupaj. Tožnik z navedbami o selektivni oceni dokazov zgolj navidezno uveljavlja navedeni postopkovni kršitvi in dejansko nasprotuje ugotovljenemu dejanskemu stanju.

8. V zvezi s tem je neutemeljena tudi pritožbena navedba, ki sodišču prve stopnje očita nepravilnost dokazne ocene, da je tožnik vedel za pravilno število kilometrov. Tožnik namreč dejansko priznava, da je vpisal 160 km in to zatem razdelil na polovico, kar je 80 km ter ta podatek vpisal za vsak dan vožnje, svoje ravnanje pa neutemeljeno opravičuje s tem, da naj bi imel priznanih 10 ur službene odsotnosti. To dejstvo samo zase ni v nobeni povezavi z vožnjo na delo in z dela oziroma razdaljo, ki jo je tožnik dnevno prevozil. Glede na navedeno je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da je tožnik v potne naloge vedoma vpisoval nepravilne podatke o prevoženem številu kilometrov.

9. Tožena stranka je tožniku odpovedala pogodbo o zaposlitvi na podlagi 1. alineje prvega odstavka 110. člena ZDR-1. Očitala mu je, da je hudo in sistematično kršil pogodbene obveznosti iz delovnega razmerja, hkrati pa imajo njegove kršitve vse zakonske znake kaznivega dejanja goljufije v smislu določbe prvega odstavka 211. člena Kazenskega zakonika (KZ-1, Ur. l. RS, št. 55/2008 in nasl.). Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je tožena stranka v izredni odpovedi pogodbe o zaposlitvi navedla, da je posumila, da je tožnik kršil delovne obveznosti, ko ga je 4. 5. 2015 v jutranjih urah videla na sedežu tožene stranke. Začela je zbirati informacije in od naročnika C. prejela opozorilo, da je tožnik svoje delovno mesto zapuščal zgodaj in da se je to dogajalo vsaj od 1. 1. 2014 dalje. Zaradi preveritve resničnosti očitkov je naročila detektivski nadzor, ki se je opravljal 5. 5., 6. 5., 7. 5., 11. 5., 12. 5. ter 13. 5. 2013. Tožnik je v tem obdobju delovno mesto zapuščal v neskladju z delovnim časom, ki je v podjetju C. od 6.00 do 14.30 ure oziroma od 14.30 do 23.00 ure. Dne 6. 5. 2015 je delovno mesto zapustil ob 21.10 uri, dne 11. 5. ob 13.35 uri, dne 12. 5. 2015 ob 13.34 uri in dne 13. 5. 2015 ob 13.22 uri, pri tem pa je v potnih nalogih navedel, da je delovno mesto zapustil ob predpisanem času, to je ob 14.30 uri oziroma ob 23.00 uri. Z lažnim prikazovanjem delovnega časa je toženo stranko oškodoval tako, da je na potnih nalogih navajal več opravljenih ur, kot jih je dejansko opravil in si na tak način pridobil neupravičeno premoženjsko korist. Tožnik je zaradi predčasnih odhodov z delovnega mesta v obdobju od 1. 1. 2014 do 29. 5. 2015 na račun tožene stranke neupravičeno prejel 5.670,32 EUR. Pravilno je bilo ugotovljeno tudi, da je tožnik za pot na delo na relaciji od njegovega prebivališča na naslovu Ulica A. 9, B. do delovnega mesta v C. v D., prevozil 71,5 km v eno smer. Po tej relaciji se je tožnik brez izjeme vozil vse dni, ko se je nad njim opravljal detektivski nadzor. Na podlagi potnih nalogov pa je bilo ugotovljeno, da je v njih za navedeno relacijo navajal 80 km v eno smer, kar je 8,5 km več od dejansko prevoženih kilometrov. Zaradi takšnega ravnanja tožnika je tožena stranka utrpela materialno škodo v višini vsaj 2.181,80 EUR. Da gre za hude kršitve in da je njihova intenziteta visoka, izhaja iz dejstva, da so s tožnikovimi ravnanji, tako z lažnim prikazovanjem kilometrine zaradi neupravičenega povračila stroškov, kot lažnim prikazovanjem delovnega časa z namenom neupravičenega izplačila za delo, izpolnjeni zakonski znaki kaznivega dejanja goljufije po prvem odstavku 211. člena KZ-1.

10. V skladu z drugim odstavkom 109. člena ZDR-1 mora delodajalec izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi podati najkasneje v roku 30 dni od ugotovitve razloga za izredno odpoved, in najkasneje v 6 mesecih od nastanka razloga. V primeru krivdnega razloga na strani delavca ali delodajalca, ki ima vse znake kaznivega dejanja, pogodbena stranka lahko odpove pogodbo o zaposlitvi v 30-ih dneh od ugotovitve razloga za izredno odpoved in storilca ves čas, ko je možen kazenski pregon. Pravočasnost odpovedi pogodbe o zaposlitvi se presoja glede na trenutek, ko je razlog za odpoved pogodbe o zaposlitvi ugotovila oseba iz prvega odstavka 20. člena ZDR-1, to je zakoniti zastopnik delodajalca oziroma od njega pooblaščena oseba.

11. Neutemeljena je pritožbena navedba, da je odpoved podana prepozno, po poteku 30-dnevnega subjektivnega roka. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da tožena stranka tožniku ni dala navodila, da bi v potni nalog vpisoval 74 km, zato za nepravilnosti pri izpolnjevanju potnih nalogov ni vedela. Glede na to, da je šlo pri kršitvah za dalj časa trajajoče ravnanje, je rok za podajo odpovedi začel teči z dnem zadnje očitane kršitve, zanjo pa je izvedela 1. 6. 2015, ko je prejela poročilo zasebnega detektiva. Glede na to, da je tožniku odpovedala pogodbo o zaposlitvi 22. 6. 2015, je sodišče prve stopnje pravilno štelo, da odpoved ni bila podana prepozno. Tudi sicer je zmotno tožnikovo stališče, da se je tožena stranka s kršitvijo seznanila ob vsakokratni oddaji potnega naloga. Za začetek 30-dnevnega subjektivnega roka za podajo izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi je po določbi drugega odstavka 109. člena ZDR-1 bistveno, kdaj je razlog za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi ugotovila pristojna oseba tožene stranke, ki je glede na prvi odstavek 20. člena ZDR-1 oziroma 32. člen Zakona o gospodarskih družbah (ZGD-1, Ur. l. RS, št. 42/06 in nasl.) predsednik uprave tožene stranke ali od njega pisno pooblaščena oseba. Za zaključek, da se je s kršitvijo vsakodnevno sproti seznanil direktor tožene stranke že na podlagi dejstva, da je tožnik oddal nepravilno izpolnjene potne naloge, pa v spisu ni trditvene in dokazne podlage.

12. Pritožbeno sodišče je že zgoraj navedlo, da tožena stranka tožniku ni dala navodila, da v potne naloge vpisuje razdaljo od sedeža tožene stranke do C. v razdalji 74 km. Glede na to tudi ni utemeljena pritožbena navedba, da je tožnik potni nalog pravilno izpolnil, ker je k tej razdalji prištel še oddaljenost od svojega bivališča do sedeža tožene stranke, ki znaša 6 km. Sodišče prve stopnje je po oceni izvedenih dokazov pravilno ugotovilo, da se tožnik ni vsakodnevno zglasil na sedežu tožene stranke, zato dodanih 6 km razdalje tožnik ni upravičil. V zvezi s tem je sodišče prve stopnje ugotovilo, da iz seznama prisotnosti za leti 2014 in 2015 ni razvidno, da bi tožnik vsakodnevno prihajal na sedež tožene stranke. Prihajal je samo občasno, na tak zaključek pa se je sodišče prve stopnje oprlo na podlagi izpovedi prič J.J., vodje proizvodnje, ki je bil tožniku posredno nadrejen in je poznal njegovo delo je potrdil, da je hodil tožnik na sedež tožene stranke, vendar ne vsakodnevno, K.K., vodje izmene, ki je izpovedal, da tožnika v času, ko je bil pri C., na sedežu tožene stranke ni videval vsakodnevno, temveč le občasno, tožnik pa tudi ni vsakodnevno sodeloval na "shop floor-u". F.F., tožniku neposredno nadrejen delavec, je v pisni izjavi navedel, da je bil tožnik občasno na sedežu tožene stranke (predvsem ob ponedeljkih, ko je prinesel potne naloge), ni pa imel naloge, da se mora vsakodnevno nahajati na sedežu tožene stranke, saj tam ne bi imel česa početi. V ustnem zaslišanju je to svojo izjavo potrdil in dejal, da je tožnik večkrat upravičeno prišel na sedež tožene stranke, mnogokrat pa je prišel (le) na kavo.

13. Da tožnik ni vsakodnevno prihajal na delo k toženi stranki, so potrdile tudi priče E.E., tožnikova sodelavca L.L. in M.M., N.N., O.O., P.P., to pa je potrdil tudi R.R. v svoji pisni izjavi, iz katere izhaja, da je tožnik po nalogu nadrejenega občasno prihajal na sedež tožene stranke, na zaslišanju pa povedal, da je tožnik prihajal k toženi stranki dvakrat na teden ali pa ga tri tedne ni bilo. Priče so torej delno potrdile tožnikove navedbe, da so ga videle na sedežu tožene stranke, vendar pa tožnik v pritožbi povsem protispisno zatrjuje, da so priče potrdile njegovo vsakodnevno prihajanje na sedež tožene stranke. Glede na navedeno ni utemeljena pritožbena navedba, da je tožena stranka opustila dolžnost seznanitve tožnika z obveznostjo evidentiranja vstopa in izstopa iz prostorov na sedežu tožene stranke, saj je na podlagi izpovedi prič ugotovljeno, da tožnik ni vsakodnevno prihajal na sedež tožene stranke, torej tudi dosledno evidentiranje prihodov na delo ne bi moglo potrditi, da je tožnik prišel na delo k toženi stranki vsak dan.

14. Prav tako tožnikovega ravnanja ne opravičuje navedba, da mu tožena stranka ni izplačala ničesar več od tistega, kar mu pripada, saj mu ni plačevala stroškov prevoza na delo in z dela. Če je tožnik štel, da tožena stranka krši njegove pravice iz delovnega razmerja, bi moral zahtevati varstvo svojih pravic v smislu določbe 200. člena ZDR-1, ne pa zaradi tega vpisovati napačnih podatkov v potne naloge.

15. V zvezi z vprašanjem, koliko kilometrov je tožnik dnevno napravil, oziroma ali se je na delo vozil po "stari" cesti ali po avtocesti, je tožena stranka svoje očitke utemeljila na podlagi poročila zasebne detektivke I.I.. Iz poročila izhaja, da se je tožnik 6. 5. 2015, 7. 5. 2015, 11. 5. 2015, 12. 5. 2015 in 13. 5. 2015 peljal od svojega doma preko S. v T., nato pa preko U. v D., ne da bi se ustavil na sedežu tožene stranke. Razdalja je znašala 71,5 km. Glede na navedeno ni utemeljena pritožbena navedba, da je ta razdala daljša, ker naj bi se tožnik v Sloveniji vozil na delo po "stari" cesti, in ne po avtocesti. Sodišče prve stopnje je namreč utemeljeno verjelo prepričljivi izpovedi zasebne detektivke, da se je tožnik tudi v Sloveniji vozil po avtocesti, in sicer je do avtoceste prišel iz S. čez T., na avtocesto pa je zavil pri črpalki V.. Zaradi tega je sodišče verjelo, da se tožnik v času opravljanja kontrole ni niti enkrat peljal v Sloveniji po stari cesti. Na pravilnost ugotovitve ne vpliva dejstvo, da detektivka tožnika ni vedno spremljala tudi na avstrijski strani, ker je vse dneve nadzora vozila za tožnikom, od starta do cilja, tožnik pa se je vse dneve nadzora v Sloveniji vozil po avtocesti. Tudi v primeru, da bi se tožnik na delo v C. v Sloveniji vozil po stari cesti (od svojega prebivališča čez Z. v S. in T., po stari cesti čez U. do a., čez stari mejni prehod v a. in na prvi uvoz na avtocesto proti D. ter po njej naprej do C.), je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da ta razdalja znaša 73,6 km. To pa je tudi po stališču pritožbenega sodišča bistveno manj od 80 km, kolikor jih je neutemeljeno priglašal tožnik.

16. V zvezi s kršitvijo, da je tožnik v potne naloge nepravilno vpisoval nepravilne podatke o uri odhoda z dela oziroma da je delovno mesto zapuščal v neskladju z delovnim časom, ki je v podjetju C. od 6.00 do 14.30 ure oziroma od 14.30 do 23.00 ure, je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je tožnik v potnih nalogih navajal, da je delovno mesto zapuščal ob predpisanem času, to je ob 14.30 uri oziroma ob 23.00 uri, dejansko pa je delovno mesto zapuščal prej, tako kot mu je to očitala tožena stranka v izredni odpovedi pogodbe o zaposlitvi.

17. Pritožba se neutemeljeno sklicuje na dejstvo, da naj bi imel tožnik priznanih 10 ur službene odsotnosti. Navedeno ne more biti opravičen razlog za vpis nepravilnega časa odhoda z dela v potne naloge. Glede na to, da tožnik ni bil dolžan vsakodnevno prihajati na delo na sedež tožene stranke, so neutemeljene pritožbene navedbe, da je delo v C. zapuščal zaradi narave svojega dela na sedežu tožene stranke in v C., ker naj bi bil dolžan opravljati delo tako na delovnem mestu v Avstriji, kakor tudi na sedežu tožene stranke v B., ter da je moral predčasno zapustiti delovno mesto v Avstriji, da bi do zaključka delovnega časa opravil delo tudi na sedežu tožene stranke v Sloveniji. Posledično ni utemeljena pritožbena navedba, da je tožnik svoje delo (8 ur in več) dokazano vsakodnevno opravil, saj dela v tem obsegu ni opravil. Posledično je utemeljen očitek tožene stranke, da je tožnik z goljufivim namenom spravil toženo stranko v zmoto, da je v škodo svojega premoženja tožniku izplačala plačilo za več ur, kot jih je dejansko opravil.

18. Pritožba neutemeljeno očita, da je sodišče prve stopnje svojo odločitev oprlo na izpoved priče F.F., da je prav on tožniku določil delovni čas ob nastopu dela v C., čeprav tožena stranka tega ni zatrjevala, izpoved priče pa ni mogla nadomestiti trditvene podlage tožene stranke. Sodišče prve stopnje svoje odločitve ni oprlo na nezatrjevano dejstvo, saj je tožena stranka navedla, da je tožnik vedel, kako je določen delovni čas v C., priča F.F. pa je to dejstvo le potrdila.

19. Ker niso podani niti v pritožbi uveljavljani razlogi niti tisti, na katere pazi po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

20. Tožnik s pritožbo ni uspel, zato sam krije svoje stroške pritožbe, v skladu s prvim odstavkom 165. člena ZPP ter 154. členom ZPP.

Datum zadnje spremembe:

07.01.2020

Podobni dokumenti:

• VDSS Sodba Pdp 147/2019
• VDSS Sodba Pdp 425/2020
• VDSS Sklep Pdp 931/2018