VDSS Sklep Pdp 120/2019

Jedro

Kdaj je z razlogom za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi seznanjen delodajalec, je dejansko vprašanje, pri čemer je bistveno, kdaj se z razlogi seznani oseba, ki je pristojna za podajo odpovedi. Pravice in dolžnosti delodajalca v organu državne uprave in v upravi lokalnih skupnosti ter drugih državnih organih izvršuje predstojnik (33. člen ZJU); v primeru tožene stranke je to generalni direktor policije (prvi odstavek 17. člena ZODPol). Ker gre za osebo, ki nastopa in odloča v imenu Policije, subjektivni tridesetdnevni rok za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi prične teči od ugotovitve razloga za izredno odpoved (in storilca) s strani te osebe. Ugotovitev razloga za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi predstavlja seznanitev z dejansko podlago oziroma dejstvi, ki omogočajo subsumpcijo dejstev pod pravno normo - v tem primeru opredelitev razlogov za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi. Pri tem se dejstva, ki predstavljajo dejansko podlago odpovednega razloga, nanašajo na vse bistvene okoliščine, ki, če so podane, omogočajo sklep o obstoju odpovednega razloga.

Izrek

I. Pritožbi se ugodi, izpodbijani del sodbe se razveljavi in se zadeva v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

II. Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo: ugotovilo, da je izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi z dne 16. 12. 2016, ki jo je tožena stranka podala tožeči stranki s sklepom št. ... z dne 16. 12. 2016 v zvezi s sklepom Komisije za pritožbe iz delovnega razmerja pri Vladi Republike Slovenije št. ... z dne 15. 2. 2017 nezakonita in se sklepa razveljavita (točka I izreka); ugotovilo, da tožeči stranki delovno razmerje pri toženi stranki ni prenehalo 2. 3. 2017 in še vedno traja z vsemi pravicami (točka II izreka); toženi stranki naložilo, da je dolžna tožečo stranko pozvati nazaj na delo, ki ga je opravljala pred izredno odpovedjo pogodbe o zaposlitvi ter ji za ves čas nezakonitega prenehanja delovnega razmerja, to je od 2. 3. 2017 do dneva ponovne reintegracije v delovno razmerje, obračunati bruto nadomestilo plače in druge bruto prejemke iz delovnega razmerja, ki bi jih prejela, če bi bila na delu ter ji po odvodu davkov in prispevkov izplačati neto zneske z zakonskimi zamudnimi obrestmi od vsakega 11. dne v mesecu za pretekli mesec dalje do plačila, ji priznati vse ostale pravice iz delovnega razmerja za ves čas nezakonitega prenehanja delovnega razmerja, ter jo za čas nezakonitega prenehanja delovnega razmerja prijaviti v vsa zavarovanja iz naslova delovnega razmerja (prvi odstavek točke III izreka), zakonske zamudne obresti od vsakega 10. do 11. dne v mesecu pa je zavrnilo (drugi odstavek točke III izreka); ugotovilo, da sta sklep Republike Slovenije, Ministrstva za notranje zadeve, Policije, št. ... z dne 25. 11. 2016 o prepovedi opravljanja dela in sklep Vlade RS, Komisije za pritožbe iz delovnega razmerja, številka ... z dne 5. 1. 2017 nezakonita in se razveljavita (točka IV izreka); toženi stranki naložilo, da je dolžna tožeči stranki za ves čas prepovedi opravljanja dela obračunati razliko med nadomestili plače, ki jih je prejemala in pripadajočo plačo, ki bi jo tožeča stranka prejela, če bi delala, neto zneske pa izplačati z zakonskimi zamudnimi obrestmi od vsakega 11. dne v mesecu za pretekli mesec dalje do izplačila (prvi odstavek točke V izreka), zakonske zamudne obresti od vsakega 10. do 11. dne v mesecu pa je zavrnilo (drugi odstavek točke V izreka); naložilo toženi stranki povrnitev stroškov postopka tožeče stranke v znesku 1.402,59 EUR (točka VI izreka), svoje stroške postopka pa tožena stranka krije sama (točka VII izreka).

2. Zoper ugodilni del sodbe se pritožuje tožena stranka zaradi vseh pritožbenih razlogov. Pritožbenemu sodišču predlaga, naj izpodbijani del sodbe spremeni tako, da tožbeni zahtevek v celoti zavrne oziroma da izpodbijani del sodbe razveljavi in zadevo v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Navaja, da je za začetek teka 30-dnevnega prekluzivnega roka za podajo odpovedi odločilno, kdaj je bil z razlogi za izredno odpoved seznanjen generalni direktor policije, ki kot predstojnik v skladu s 17. členom ZODPol vodi policijo in poda izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi. Seznanjenost delodajalca z ravnanjem delavca ne pomeni tudi ugotovitve razloga za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi. Postopek izredne odpovedi je bil uveden z vročitvijo obvestila in vabila tožniku 28. 11. 2016, izredna odpoved pa je bila podana 16. 11. 2016. Glede na navedeno je bila odpoved podana znotraj subjektivnega roka in je pravočasna. V konkretnem primeru je način poslovanja tožene stranke pojasnjen v poročilu o ugotovitvah št. ... z dne 17. 11. 2016, ki je bilo priloženo predlogu za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi. V njem so natančno ter kronološko povzeta zbrana obvestila in dokazi oziroma ugotovitve, pridobljene v okviru notranje varnostnega postopka, vendar jih sodišče prve stopnje pri svoji odločitvi ni upoštevalo. Iz poročila izhaja, da je strokovna služba tožene stranke do zbranih obvestil prišla s kontinuiteto izvajanja zbiranja obvestil ter dokazov v okviru notranjevarnostnega in predkazenskega postopka. V prvi fazi (kar kaže tudi usmeritev Posebnega oddelka SDT RS) ni bilo zbranih dovolj dokazov, ki bi nesporno potrdili nezakonitost oziroma kršitev pogodbenih obveznosti tožnika. To je narekovalo dodatno izvedbo vseh potrebnih postopkov zaradi objektivne presoje dejanja tožnika ter nadaljnjega ukrepanja. Z izvajanjem notranjevarnostnega postopka je strokovna služba tožene stranke pridobila dokaze, s katerimi najprej ni razpolagala, na koncu pa je lahko z analizo pridobljenih obvestil in dokazov (zbrana obvestila od oseb, dokumentacija, analiza pridobljenih podatkov in izpisov, itd.) uspela 17. 11. 2016 zbrati dovolj dokazov za potrditev, da je tožnik izvršil dejanje, ki ima vse znake kaznivega dejanja. V fazi zbiranja obvestil tožena stranka še ni imela dovolj dokazov, da bi tožnika odstranila z delovnega mesta, sodišče prve stopnje pa tega pri svoji odločitvi ni upoštevalo, temveč je sledilo navedbam tožnika, da ni storil ničesar, kar bi lahko porušilo zaupanje tožene stranke, ter da mu tudi po tem, ko naj bi že obstajal sum, da je storil dejanje, niso odvzeli pooblastil v predmetni zadevi. Meni, da odločitev sodišča odstopa od obstoječe sodne prakse (Pdp 1523/2014, VIII Ips 44/2013, VIII Ips 187/2015, VIII Ips 85/2013). Sodišče obvestilo Posebnemu oddelku SDT RS napačno šteje za kazensko ovadbo. Na podlagi tega obvestila oziroma dokumentacije, ki izkazuje sum storitve kaznivega dejanja, policisti Posebnega oddelka samostojno v okviru SDT preiskujejo sum in šele skozi nadaljnji predkazenski postopek utemeljijo sum. Sodišče prve stopnje je na podlagi izpovedi priče A.A. ugotovilo, da se je generalni direktor policije seznanil z razlogi za odpoved pogodbe o zaposlitvi že ob naznanitvi suma storitve kaznivega dejanja Posebnemu oddelku SDT RS 1. 6. 2016, in ne šele na podlagi posebnega poročila z dne 17. 11. 2016 (poročilo o ugotovitvah notranje varnostnega postopka). A.A. ni obveščal generalnega direktorja policije in tega kot priča ni mogel izpovedati. S poročilom je bil seznanjen tudi generalni direktor policije, zato je rok za izredno odpoved pričel teči šele z obvestilom službe generalnega direktorja policije, to je 18. 11. 2016.

3. V odgovoru na pritožbo tožnik prereka navedbe iz pritožbe, predlaga njeno zavrnitev in potrditev izpodbijanega dela sodbe sodišča prve stopnje.

4. Pritožba je utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijani del sodbe v mejah razlogov, navedenih v pritožbi, pri čemer je v skladu z drugim odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 26/1999 in nasl.) po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve pravil postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni storilo bistvenih kršitev določb postopka, ki jih le pavšalno uveljavlja pritožba, niti tistih, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti, vendar zaradi zmotne uporabe materialnega prava ni popolno ugotovilo dejanskega stanja.

6. Tožnik je bil zaposlen pri toženi stranki na delovnem mestu „kriminalist specialist“. Tožena stranka mu je 16. 12. 2016 izredno odpovedala pogodbo o zaposlitvi po 1. alineji (če delavec krši pogodbeno ali drugo obveznost iz delovnega razmerja in ima kršitev vse znake kaznivega dejanja) in 2. alineji (če delavec naklepoma ali iz hude malomarnosti huje krši pogodbene ali druge obveznosti iz delovnega razmerja) prvega odstavka 110. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR-1; Ur. l. RS, št. 21/2013). Tožena stranka mu je očitala kršitev delovnih obveznosti po 33., 34. in 37. členu ZDR-1, 93. členu Zakona o javnih uslužbencih (ZJU; Ur. l. RS, št. 56/2002 in nasl.), 13., 15. in 17. členu Zakona o nalogah in pooblastilih policije (ZNPPol; Ur. l. RS, št. 15/2013 s popr.), 6. členu Kodeksa policijske etike, 13. in 14. členu pogodbe o zaposlitvi, kršitve pa naj bi imele tudi znake kaznivega dejanja zlorabe uradnega položaja ali uradnih pravic po 257. členu Kazenskega zakonika (KZ-1, Ur. l. RS, št. 50/2012), ker je kot uradna oseba izrabil svoj položaj z namenom, da bi sebi ali komu drugemu pridobil veliko protipravno premoženjsko korist v višini 58.000,00 EUR.

7. V odpovedi mu je bilo očitano, da naj bi kot kriminalist zasegel B.B. osebni avtomobil znamke C., ki je bil ukraden v D. (tujina), vendar se je skupaj z E.E. (za katerega je vedel, da avtomobila ni plačal) in B.B. dogovoril oziroma načrtoval, da bo ukradeno vozilo poskušal vrniti B.B. kot dobrovernemu kupcu. Od začetka meseca maja 2016, ko je preverjal vozilo na spletu, vse do 11. 5. 2016, ni uporabil edine baze podatkov F., v kateri bi takoj ugotovil, da je vozilo zabeleženo v bazi in da ga je treba zaseči. Predkazenski postopek je vodil le v smeri, da bi vozilo vrnil B.B., za takšno odločitev pa je poskušal pridobiti želeno usmeritev državne tožilke kljub temu, da je bilo stališče tožilke, da je treba avto vrniti v D. Z vrnitvijo avtomobila B.B. bi tožnik dosegel uradno legalizacijo navedenega vozila, čeprav je bilo predmet predhodnega kaznivega dejanja.

8. Sodišče prve stopnje je razsodilo, da je izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi tožniku prepozna, ker naj bi bila podana po poteku 30-dnevnega prekluzivnega roka iz drugega odstavka 109. člena ZDR-1, ki določa, da mora pogodbena stranka izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi podati najkasneje v 30 dneh od ugotovitve razloga za izredno odpoved. Svoj zaključek je oprlo predvsem na izpoved priče A.A., ki je izvajal notranjevarnostni postopek pri toženi stranki in ki je izpovedal, da je o tem, da je zoper tožnika podan sum storitve kaznivega dejanja (uradni zaznamek o zaznavi kaznivega dejanja z dne 1. 6. 2016 - B 6), po telefonu 1. 6. 2016 obvestil generalno policijsko upravo. Prav tako naj bi na enak način obvestil generalno policijsko upravo o dopisu, ki ga je policija 4. 7. 2016 posredovala na Posebni oddelek Specializiranega državnega tožilstva. Ravnal je v skladu s Pravilnikom o notranji varnosti v policiji, ki določa, da se o odklonskih pojavih takoj poroča generalni policijski upravi.

9. Kdaj je z razlogom za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi seznanjen delodajalec, je dejansko vprašanje, pri čemer je bistveno, kdaj se z razlogi seznani oseba, ki je pristojna za podajo odpovedi. Pravice in dolžnosti delodajalca v organu državne uprave in v upravi lokalnih skupnosti ter drugih državnih organih izvršuje predstojnik (33. člen ZJU); v primeru tožene stranke je to generalni direktor policije (prvi odstavek 17. člena ZODPol). Ker gre za osebo, ki nastopa in odloča v imenu Policije, subjektivni tridesetdnevni rok za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi prične teči od ugotovitve razloga za izredno odpoved (in storilca) s strani te osebe.¹ Ugotovitev razloga za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi predstavlja seznanitev z dejansko podlago oziroma dejstvi, ki omogočajo subsumpcijo dejstev pod pravno normo - v tem primeru opredelitev razlogov za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi. Pri tem se dejstva, ki predstavljajo dejansko podlago odpovednega razloga, nanašajo na vse bistvene okoliščine, ki, če so podane, omogočajo sklep o obstoju odpovednega razloga.²

10. Pritožbeno sodišče se ne strinja z zaključkom sodišča prve stopnje, da telefonski klic A.A. 1. 6. 2016 na generalno policijsko upravo pomeni, da se je generalni direktor policije že takrat seznanil z razlogi za izredno odpoved. Uradni zaznamek o zaznavi kaznivega dejanja z dne 1. 6. 2016 pomeni preliminarno zaznavo suma kaznivega dejanja, pri čemer še niso bile ugotovljene vse okoliščine kršitve. Z dopisom z dne 4. 7. 2016 (A26) pa je bila dokumentacija G., skupaj z uradnim zaznamkom o zaznavi kaznivega dejanja, poslana Posebnemu oddelku SDT (PO SDT). Vendar je SDT z dopisom z dne 7. 9. 2016 (B 11) od H. zahtevalo dopolnitev podatkov, in sicer celotni dosje G., vključno z načrtovanimi domnevnimi aktivnostmi tožnika v predmetni zadevi, poročila vodje skupine v zvezi jutranjih odprav, ko mu je tožnik poročal, kaj bo delal v zvezi s predmetno zadevo, tedensko realizacijo I.; G., na podlagi katere so razvidne planirane ter opravljene aktivnosti tožnika v tej zadevi, 14-dnevno realizacijo I., G., na podlagi katere so razvidne načrtovane in izvedene aktivnosti tožnika v tej zadevi, vse dopise in zaprosila J., K.; L., vse uradne zaznamke o zbranih obvestilih in ugotovljenih dejstvih in okoliščinah, akt po 148. členu ZKP, posredovan na ODT v M., datum, od kdaj se tožnik na G. kot kriminalist ukvarja s preiskovanjem kaznivih dejanj na področju preiskovanja kaznivih dejanj v zvezi z motornimi vozili, ter število zadev, z navedbami dosjejev, ki jih je tožnik preiskoval, ki so vključevala zasežena vozila ter so bila s kazensko ovadbo posredovana na ODT oz. vrnjena dobrovernemu kupcu. Glede na to, da je SDT z dopisom z 7. 9. 2016 zahtevalo ustrezno posredovanje podatkov, ki niso bili posredovani ob dopisu z dne 4. 7. 2016, da bi lahko ugotovilo vsa dejstva in okoliščine kaznivega dejanja, torej A.A. ni mogel že 4. 7. 2016 seznaniti generalnega direktorja policije z razlogom za odpoved. Tudi če je bila vsebina tega zaznamka povzeta v poročilu o ugotovitvah z dne 17. 11. 2016, to ni bistveno, saj se je predstojnik šele s prejemom poročila seznanil z razlogi za odpoved.

11. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je služba direktorja H. v sodelovanju s G. od meseca junija 2016 do 17. 11. 2016 izvajala notranjevarnostni postopek. Kriminalist N.N. je 8. 9. 2016 opravil razgovor z B.B. in o tem napisal uradni zaznamek o zbranih obvestilih, 12. 9. 2016 je bilo opravljeno zbiranje obvestil še z E.E., ki je povedal, da je vozilo kupil od O.O., ki pa mu vse do 12. 9. 2016 ni izročil nobenega denarja za nakup vozila. V razgovoru je bilo ugotovljeno, da je E.E. v začetku meseca maja 2016 stopil v kontakt s tožnikom, ki ga osebno pozna. E.E. je kriminalistom G. v razgovoru 12. 9. 2016 na vprašanje, kako je lahko upal, da bo vozilo dobil nazaj, če pa zanj ni plačal ničesar, odgovoril, da je bilo to načrtovano v dogovoru s tožnikom, ki je tudi imel idejo, kako bi lahko vozilo dobil nazaj. Gre torej za podatek, ki ga je tožena stranka pridobila po tem, ko je že SDT zahtevalo posredovanje celotne dokumentacije. V času od 7. 11. 2016 do dneva podaje poročila pa je bilo v razgovorih s kriminalisti G. na podlagi izpisa dostopov do podatkov osebnega vozila ugotovljeno, da je tožnik vozilo zasegel 12. 5. 2016, v uradnih evidencah, ki jih uporablja Policija za preverjanje tovrstnih podatkov, pa ga je preverjal šele en dan po zasegu, to je 13. 5. 2016. Protispisne so torej tožnikove trditve, da se po juniju 2016 ni izvedelo nič novega. Glede na vse navedeno se je generalni direktor policije z odpovednim razlogom seznanil šele 17. 11. 2016, in ne morebiti že 1. 6. 2016 oziroma 4. 7. 2016, ko je A.A. o sumih zoper tožnika obvestil generalno policijsko upravo.

12. Za presojo pravočasnosti izredne odpovedi ni utemeljeno sklicevanje sodišča prve stopnje na sklep Vrhovnega sodišča RS opr. št. VIII Ips 337/2017 z dne 12. 9. 2018, po katerem delodajalec ne more z ustanovitvijo posebnih komisij (v tem primeru s posebnim notranjevarnostnim postopkom) podaljševati roka za odpoved pogodbe o zaposlitvi, zlasti če se ugotovi, da tak postopek ne privede do novih oziroma konkretnejših ugotovitev glede razlogov za izredno odpoved, ki bi (šele) ponudile ustrezne podlage za začetek postopka odpovedi pogodbe o zaposlitvi. Glede na ugotovitve sodišča prve stopnje je šlo pri preiskavi tožnikovega ravnanja za standardni notranji postopek, ki ga ni mogoče opredeliti kot zavlačevanje z ugotovitvijo odpovednega razloga. Do prejema poročila z dne 17. 11. 2016 si namreč generalni direktor policije ni mogel ustvariti objektivne slike o tem, ali je tožnik kršitev storil.³

13. Ker zaradi zmotnega materialnopravnega stališča, da je izpodbijana izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi prepozna, sodišče prve stopnje sploh ni ugotavljalo dejanskega stanja v zvezi s samo vsebino kršitve, ki se tožniku očita, je ostalo dejansko stanje nepopolno ugotovljeno. Glede na navedeno je pritožbeno sodišče ugodilo pritožbi, sodbo v izpodbijanem delu razveljavilo in vrnilo zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje (355. člen ZPP).

14. Po določbi 355. člena ZPP sme pritožbeno sodišče, če je bilo zaradi zmotne uporabe materialnega prava dejansko stanje nepopolno ugotovljeno, izjemoma razveljaviti sodbo sodišča prve stopnje in vrniti zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje, če glede na naravo stvari in okoliščine primera oceni, da samo ne more dopolniti postopka oziroma odpraviti omenjene pomanjkljivosti. Ker sodišče prve stopnje zaradi zmotnega materialnopravnega stališča sploh ni ugotavljalo, ali je tožnik storil očitano kršitev, ter je s tem v zvezi ostalo dejansko stanje v celoti neugotovljeno, pritožbeno sodišče ni moglo samo dopolniti postopka oziroma odpraviti pomanjkljivosti, saj bi moralo v celoti ugotavljati dejansko stanje glede kršitve. V novem sojenju bo moralo sodišče prve stopnje dopolniti dokazni postopek v skladu z zavzetim stališčem pritožbenega sodišča, da izredna odpoved ni prepozna, po vsebini odločiti o utemeljenosti tožbenega zahtevka. Dopolnitev postopka pred sodiščem prve stopnje bo hitrejša in bolj ekonomična za stranke, saj ima tožnik bivališče v P., torej bistveno bližje kraju sodišča prve stopnje kot sedežu pritožbenega sodišča. Razveljavitev sodbe in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje tudi ne bo bistveno podaljšala trajanja sodnega postopka, prav nasprotno, postopek bi se podaljšal zaradi izvajanja obširnega dokaznega postopka pred pritožbenim sodiščem na oddaljeni lokaciji od tožnikovega bivališča. Glede na to z razveljavitvijo in vrnitvijo zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje ne bo kršena tožnikova pravica do sojenja v razumnem roku. Pritožbeno sodišče bi v takem primeru prevzelo vlogo sodišča prve stopnje, kar ni namen določbe 355. člena ZPP, saj bi bila s tem strankam odvzeta ustavna pravica do pritožbe zoper ugotovljeno dejansko stanje. V primeru, ko si nasproti stojita dve ustavni pravici tožnika, in sicer pravica do sojenja v razumnem roku, ki je določena v 23. členu Ustave Republike Slovenije (URS; Uradni list RS, št. 33/91-I in nasl.), in pravica do pritožbe iz 25. člena URS, je treba po mnenju pritožbenega sodišča dati prednost pravici do pritožbe.

15. Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na določbi tretjega odstavka 165. člena ZPP.

PRAVNI POUK:

Zoper sklep je dovoljena pritožba iz razlogov, določenih v drugem odstavku 357.a člena ZPP. Sklep se sme izpodbijati samo iz razloga, da je sodišče druge stopnje razveljavilo odločbo sodišča prve stopnje in zadevo vrnilo v novo sojenje, čeprav bi kršitve postopka glede na njeno naravo lahko samo odpravilo (prvi in drugi odstavek 347. člena ZPP) ali bi glede na naravo stvari in okoliščine primera lahko samo dopolnilo postopek oziroma odpravilo pomanjkljivosti (prvi odstavek 355. člena ZPP) ali če bi moralo samo opraviti novo sojenje (drugi odstavek 354. člena in drugi odstavek 355. člena ZPP).

Pritožba se lahko vloži v 15 dneh od vročitve prepisa sklepa pri sodišču prve stopnje v zadostnem številu izvodov za sodišče in nasprotno stranko, o njej bo odločalo Vrhovno sodišče Republike Slovenije. Če se pošlje pritožba po pošti priporočeno ali brzojavno, se šteje dan oddaje na pošto za dan izročitve sodišču, na katero je naslovljena. Pritožba mora obsegati navedbo sklepa, zoper katerega se vlaga, izjavo, da se izpodbija v celoti ali v določenem delu, pritožbene razloge in podpis pritožnika. Če pritožba ni razumljiva in ne vsebuje vsega, kar je treba, da bi se lahko obravnavala, jo sodišče zavrže, ne da bi pozivalo vložnika, naj jo popravi ali dopolni. Ob vložitvi pritožbe mora biti plačana sodna taksa, če je predpisana. Če ta ni plačana niti v roku, ki ga določi sodišče v nalogu za njeno plačilo in tudi niso izpolnjeni pogoji za njeno oprostitev, odlog ali obročno plačilo, se šteje, da je pritožba umaknjena. Če pritožbo vloži pooblaščenec, je ta lahko samo odvetnik ali druga oseba, ki je opravila pravniški državni izpit.

-------------------------------
¹ Tako sodba Vrhovnega sodišča RS, opr. št.VIII Ips 283/2017 z dne 23. 8. 2017.
² Primerjaj sklep Vrhovnega sodišča RS, opr. št. VIII Ips 178/2016 z dne 7. 3. 2017.
³ Primerjaj sodbo in sklep Vrhovnega sodišča RS, opr. št. VIII Ips 263/2017 z dne 4. 5. 2017.

Datum zadnje spremembe:

29.11.2019

Podobni dokumenti:

• VDSS Sodba Pdp 245/2020
• VDSS Sodba Pdp 745/2019
• VDSS Sklep Pdp 474/2020