VDSS Sodba Pdp 89/2019

Jedro

Sodišče prve stopnje je pravilno ugodilo tožnikovemu zahtevku iz naslova jubilejne nagrade za 10 let dela pri zadnjem delodajalcu, ker je 15. 2. 2017 dopolnil 10 let delovne dobe pri toženi stranki. To, da je tožena stranka tožniku 15. 10. 2010 plačala jubilejno nagrado za 10 let skupne delovne dobe na podlagi prej veljavne Kolektivne pogodbe dejavnosti gostinstva in turizma, ni ovira za priznanje vtoževanega. Ne nazadnje gre za različni pravici, četudi vezani na podoben jubilej.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

II. Vsaka stranka krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je toženi stranki naložilo, da je dolžna tožniku plačati jubilejno nagrado za 10 let delovne dobe pri zadnjem delodajalcu v višini 575,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 16. 3. 2017 do plačila, ter mu povrniti pravdne stroške v višini 112,00 EUR, v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi do plačila.

2. Zoper sodbo se pritožuje tožena stranka zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Opozarja na drugi odstavek 68. člena KP GIP kot pravno podlago za izključitev tožnikove upravičenosti do obravnavane jubilejne nagrade. Navaja, da je sodišče zmotno tolmačilo besedilo "vendar pod pogoji in v zneskih" iz četrtega odstavka 54. člena Kolektivne pogodbe dejavnosti gostinska in turizma Slovenije (KP GIT, Ur. l. RS, št. 17/2016 in nasl.). Ni pojasnilo, zakaj tega besedila ne bi bilo možno razumeti tako, da delavec nima pravice do izplačila še ene jubilejne nagrade za določeno število let delovne dobe, ker se ta všteva v davčno osnovo, zato ta zaključek ni preverljiv. KP GIT določa, da se drugi osebni prejemki izplačujejo le pod pogoji in v zneskih, ki se ne vštevajo v davčno osnovo in osnovo za prispevek za socialno varnost. KP GIT se navezuje na Uredbo o davčni obravnavi povračil stroškov in drugih dohodkov iz delovnega razmerja. Bistven je njen drugi odstavek 9. člena, ki določa, da se kasneje izplačana jubilejna nagrada za skupno delovno dobo pri zadnjem delodajalcu všteva v davčno osnovo. Zato tožniku vtoževana jubilejna nagrada ne pripada. Ob uporabi jezikovne, logične in teleološke razlage je treba četrti odstavek 54. člena KP GIT razumeti tako, da se jubilejne nagrade, ki se vštevajo v davčno osnovo, delavcem ne izplačajo. S tem se prepreči dvojna plačilna obremenitev delodajalcev zaradi spremembe temelja izplačila jubilejne nagrade in neenakopravno obravnavanje delavcev. Določila podjetniške kolektivne pogodbe niso ovira za takšno razlago. Namen podpisnikov KP GIT je bil preprečiti, da bi se delavcu za isto število let izplačalo jubilejno nagrade za skupno delovno dobo in jubilejno za nagrado delovno dobo pri zadnjem delodajalcu. Upoštevaje še drugi odstavek 68. člena KP GIT je jasno, da so stranke KP GIT hotele preprečiti zahtevke, kot je predmetni.

3. Tožnik v odgovoru na pritožbo predlaga njeno zavrnitev.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče je na podlagi drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in nasl.) izpodbijano sodbo preizkusilo v mejah razlogov, ki jih uveljavlja pritožba, in po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka, naštete v navedeni določbi, ter na pravilno uporabo materialnega prava. Sodišče prve stopnje ni storilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, prav tako je na ugotovljeno dejansko stanje tudi pravilno uporabilo materialno pravo.

6. Sodišče prve stopnje je pravilno ugodilo tožnikovemu zahtevku iz naslova jubilejne nagrade za 10 let dela pri zadnjem delodajalcu, ker je 15. 2. 2017 dopolnil 10 let delovne dobe pri toženi stranki. To, da je tožena stranka tožniku 15. 10. 2010 plačala jubilejno nagrado za 10 let skupne delovne dobe na podlagi prej veljavne Kolektivne pogodbe dejavnosti gostinstva in turizma (Ur. l. RS, št. 83/1997 in nasl. - veljavne do 31. 12. 2011), ni ovira za priznanje vtoževanega. Ne nazadnje gre za različni pravici, četudi vezani na podoben jubilej. Pritožbeno sodišče se strinja z razlogovanjem sodišča prve stopnje, tako da ne drži pritožbeni očitek v smislu kršitve 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, češ da sodišče svoje odločitve ni zadosti pojasnilo. Tudi sicer nestrinjanje z razlogi sodbe, ki se nanašajo na uporabo materialnega prava, ne predstavlja tovrstne kršitve.

7. Kolektivna pogodba o plačah in drugih osebnih prejemkih tožene stranke, veljavna od novembra 2016 dalje, v 22. členu določa, da se za določitev in izračun jubilejnih nagrad uporabljajo določila vsakokrat veljavne KP dejavnosti, ter da delavcu pripada jubilejna nagrada v skladu z vsakokrat veljavno KP dejavnosti, povečano za 25 %. To, da je tožnik 15. 10. 2010 prejel jubilejno nagrado za 10 let skupne delovne dobe, ni razlog za to, da ne bi bil upravičen še do jubilejne nagrade po 68. členu KP GIT, ki v prvem odstavku določa, da delavcu pripada jubilejna nagrada za 10, 20, 30 in 40 let delovne dobe pri zadnjem delodajalcu v višini zgornjih zneskov, ki jih določa vsakokrat veljavna Uredba vlade RS o višini povračil stroškov v zvezi z delom in drugih dohodkov, ki se ne vštevajo v davčno osnovo. Tudi drugi odstavek tega člena, ki določa, da je delavec upravičen do jubilejne nagrade, če za isti jubilej pri istem delodajalcu jubilejne nagrade še ni prejel, ne daje podlage za zavrnitev zahtevka, ki se nanaša na novo pridobljeno pravico po kasnejši kolektivni pogodbi dejavnosti. Sodišče prve stopnje je upoštevalo tudi stališče dosedanje sodne prakse, ki poudarja, da 10 let skupne delovne dobe in 10 let delovne dobe pri zadnjem delodajalcu ni isti jubilej (Pdp 416/2016, Pdp 273/2012, Pdp 1124/2011).

8. Pritožbeno sodišče se strinja tudi z razlago četrtega odstavka 54. člena KP GIP v zvezi z drugim odstavkom 9. člena Uredbe, kot jo je podalo sodišče prve stopnje. KP GIT v četrtem odstavku 54. člena določa, da se povračila stroškov v zvezi z delom in drugi osebni prejemki izplačujejo najmanj v višini, kot jih določa KP GIT, vendar pod pogoji in v zneskih, ki se ne vštevajo v davčno osnovo in osnovo za prispevke za socialno varnost. Uredba o davčni obravnavi povračil stroškov in drugih dohodkov iz delovnega razmerja (Uredba, Ur. l. RS, št. 160/06 in nasl.) v prvem odstavku 9. člena določa, da se jubilejna nagrada ne všteva v davčno osnovo dohodka iz delovnega razmerja do višine 460,00 EUR za 10 let delovne dobe, v drugem odstavku istega člena pa določa, da v primeru, če je bila delojemalcu izplačana jubilejna nagrada za skupno delovno dobo, se pri istem delodajalcu kasneje izplačane jubilejne nagrade za skupno delovno dobo pri zadnjem delodajalcu vštevajo v davčno osnovo. Teh določb ni mogoče tolmačiti na način, pri katerem vztraja tožena stranka - da zaradi davčne obdavčitve kasneje izplačane jubilejne nagrade pri istem delodajalcu tožnik ni upravičen do jubilejne nagrade. Sodišče prve stopnje je pravilno pojasnilo, da Uredba ne določa pravic delavcev, ampak določa zgolj višine povračil stroškov v zvezi z delom, povračil stroškov v zvezi s službenim potovanjem in drugih dohodkov, do katerih se ti ne vštevajo v davčno osnovo dohodka iz delovnega razmerja (1. člen Uredbe). Tako Uredba v prvem odstavku 9. člena določa zneske, do katerih se jubilejna nagrada ne všteva v davčno osnovo, v drugem odstavku pa, kdaj se jubilejna nagrada v celoti všteje v davčno osnovo. S tem je določena zgolj obdavčitev prejemka, kar pa ne vpliva na vprašanje pridobitve pravice do jubilejne nagrade. Pritožba neutemeljeno navaja, da je namen navedenih določb v preprečitvi dvakratne obremenitve delodajalcev. Sploh pa besedilo 9. člena Uredbe jasno kaže na to, da lahko delavec pri istem delodajalcu prejme tako jubilejno nagrado za skupno delovno dobo kot jubilejno nagrado za delovno dobo pri zadnjem delodajalcu.

9. Ker niso podani niti uveljavljani pritožbeni razlogi niti razlogi, na katere se pazi po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo in izpodbijano sodbo potrdilo (353. člen ZPP).

10. Vsaka stranka krije svoje stroške pritožbenega postopka. Tožena stranka zato, ker s pritožbo ni uspela, tožnik zato, ker odgovor na pritožbo ni prispeval k odločitvi pritožbenega sodišča (prvi odstavek 154., 155. in 165. člena ZPP).

Datum zadnje spremembe:

29.11.2019

Podobni dokumenti:

• VDSS sodba in sklep Pdp 414/2008
• VDS sodba Pdp 579/95
• VDSS sodba Pdp 40/2011