VDSS Sodba Pdp 111/2019

Jedro

S tem, ko je tožena stranka tožniku naknadno omogočila izrabo ur iz preteklih referenčnih obdobij, je toženka izpolnila svojo obveznost, da tožniku za omenjene presežne ure poleg 30 % dodatka za delo preko polnega delovnega časa plača še 100 % osnove.

Izrek

I. Pritožbi se delno ugodi in se izpodbijana sodba delno spremeni tako, da je tožnik dolžan toženi stranki v roku 8 dni povrniti stroške postopka v višini 155,09 EUR, po poteku paricijskega roka pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

II. V ostalem se pritožba zavrne in se v nespremenjenem delu potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

III. Tožnik sam krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek za obračun dodatka na nadurno delo, opravljeno v obdobju od 1. 1. 2012 do 31. 12. 2015, od zneskov odvesti vse predpisane davke in prispevke ter tožniku izplačati neto zneske z zakonskimi zamudnimi obrestmi (I. točka izreka). Odločilo je, da je tožnik dolžan toženi stranki v roku 8 dni povrniti stroške postopka v višini 299,64 EUR, v primeru zamude pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od izteka izpolnitvenega roka do plačila (II. točka izreka).

2. Zoper navedeno sodbo vlaga tožnik pravočasno pritožbo iz vseh pritožbenih razlogov. Navaja, da je sodišče prve stopnje pravilno ugotavljalo, da je dolžna tožena stranka ob koncu vsakokratnega fiksnega referenčnega obdobja presežne ure plačati v višini 130 %, vendar pa je v svoji obrazložitvi dopustilo možnost delodajalcu, da v primeru manjka delovnih ur v kasnejšem referenčnem obdobju poračuna presežke ur iz prejšnjega referenčnega obdobja. Nasprotuje takšni interpretaciji sodišča, ker ni dovoljeno, da bi delodajalec v naslednjem referenčnem obdobju, ko je sama nadura in obveznost plačila nadure dejansko že zapadla, poračunal ure iz prejšnjega referenčnega obdobja in na tej podlagi v škodo delavca izplačal zgolj dodatek za delo preko polnega delovnega časa v višini 30 %. Meni, da se presežki ur ne bi smeli prenašati v naslednja referenčna obdobja, saj delavec v naslednjih referenčnih obdobjih ni izrabljal ur kot prostih, ampak je izravnaval delovne ure znotraj konkretnega referenčnega obdobja. Zatrjuje, da tožena stranka ni izkazala, kdaj je tožnik presežke ure kompenziral, tožnik pa tudi ni dal soglasja, da bi svoje presežne ure koristil po koncu fiksnega referenčnega obdobja. Torej je tožena stranka samovoljno poračunavala presežke delovnih ur, kar pa ni dovoljeno. Nasprotuje tudi odločitvi o zastaranju, ker zaradi spremembe tožbe zahtevki tožnika niso zastarali. Pritožuje se tudi glede odločitve o stroških postopka, saj meni, da ni pomembno, ali je tožnik tožbo delno umaknil takoj po delni izpolnitvi s strani tožene stranke ali nekoliko kasneje, saj v vmesnem času od izpolnitve zahtevka do umika tožbe stranki niso nastali nikakršni dodatni stroški in ni opravila nikakršnega procesnega dejanja. Prav tako je tožnik podal soglasje za preklic naroka in odpoved naroku za glavno obravnavo, zato je sodišče stroške zastopanja na naroku povzročalo strankam neutemeljeno. Priglaša pritožbene stroške.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbi, pri tem pa na podlagi drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 in nasl. - ZPP) po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7. in 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni storilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti, pravilno in popolno je ugotovilo dejansko stanje in pravilno uporabilo materialno pravo.

5. Neutemeljen je pritožbeni očitek tožene stranke o bistveni kršitvi določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Ta bistvena kršitev je podana, če ima sodba pomanjkljivosti, zaradi katerih je ni mogoče preizkusiti, zlasti pa, če je izrek sodbe nerazumljiv, če nasprotuje samemu sebi ali razlogom sodbe, ali če sodba sploh nima razlogov ali v njej niso navedeni razlogi o odločilnih dejstvih, ali pa so ti razlogi nejasni ali med seboj v nasprotju. Takih pomanjkljivosti izpodbijana sodba nima, drugačna pritožbena navedba tožnika pa ni utemeljena.

6. Tožnik je delo opravljal v neenakomerno razporejenem delovnem času in je tožbo vložil za plačilo 30 % dodatka za ure preko polnega delovnega časa v skupni vrednosti 303,37 EUR, nato pa vložil spremembo tožbe in zahteval plačilo v skupnem znesku 1.314,57 EUR.

7. Iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja:

- da je imel tožnik v vtoževanem obdobju od 1. 1. 2012 do 30. 6. 2012 evidentiranih 4:37, izrabil ni nobene, in presežek 4 ur za to obdobje je toženka tožniku plačala z 30 % dodatkom;

- da je imel tožnik v vtoževanem obdobju od 1. 7. 2012 do 31. 12. 2012 evidentiranih 31:05 ur, izrabil jih je 24, kar pomeni presežek 7 ur; za to obdobje je toženka tožniku plačala za 7 ur 30 % dodatek;

- da je imel tožnik v nevtoževanem obdobju od 1. 1. 2013 do 30. 6. 2013 evidentiranih 6:19 ur, izrabil jih je 24:16, kar pomeni, da jih je izrabil za 17 ur več kot jih je opravil v referenčnem obdobju. Poleg izrabe ur iz tega referenčnega obdobja je tožnik izrabil 17 ur, ki so bile kot presežene izkazane v prejšnjih referenčnih obdobjih;

- da je imel tožnik v vtoževanem obdobju od 1. 7. 2013 do 31. 12. 2013 evidentiranih 47:52 ur, izrabil jih je 16, kar pomeni presežek 31 ur; za to obdobje je toženka tožniku plačala za 31 ur 30 % dodatek;

- da je imel tožnik v vtoževanem obdobju od 1. 1. 2014 do 30. 6. 2014 evidentiranih 44:31 ur, izrabil jih je 43:27, kar pomeni presežek 1 ure. Za to obdobje je toženka plačala tožniku za eno uro 30 % dodatek;

- da je imel tožnik v vtoževanem obdobju od 1. 7. 2014 do 31. 12. 2014 evidentiranih 30:04 ure, izrabil jih je 11:03, kar pomeni presežek 19 ur. Za to obdobje je toženka tožniku plačala za 13 ur 30 % dodatek, za 6 ur pa 130 % dodatek;

- da je imel tožnik v nevtoževanem obdobju od 1. 1. 2015 do 30. 6. 2015 evidentiranih 38:43 ur, izrabil jih je 30:34, kar pomeni presežek 8 ur. Za to obdobje je toženka plačala za 13 ur 130 % dodatek, kot izhaja iz obračune plače za mesec november 2017;

- da je imel tožnik v vtoževanem obdobju od 1. 7. 2015 do 31. 5. 2015 evidentiranih 51:35 ur, izrabil jih je 69:07. Izrabil je 17 ur več, kot jih je opravil v tem referenčnem obdobju, poleg izrabe ur iz tega referenčnega obdobja pa je tožnik izrabil 17 ur, ki so bile kot presežne izkazane v prejšnjih referenčnih obdobjih, zato ni bil upravičen do plačila zahtevanih 11 nadur za to obdobje;

- da je imel tožnik v nevtoževanem obdobju od 1. 1. 2016 do 30. 6. 2016 evidentiranih 73:56 ur, izrabil jih je 76:49. Izrabil je tako dve uri več, kot jih je opravil v tem referenčnem obdobju, poleg izrabe ur iz tega referenčnega obdobja pa je izrabil tudi 2 uri, ki sta bili kot preseženi izkazani v prejšnjih referenčnih obdobjih;

- da je imeli tožnik v nevtoževanem obdobju od 1. 7. 2016 do 31. 12. 2016 evidentiranih 84:26 ur več, izrabil jih je 41:22, kar pomeni presežek 43 ur;

- da je imel tožnik v nevtoževanem obdobju od 1. 1. 2017 do 30. 6. 2017 evidentiranih 61:09 ur, izrabil jih je 59:47, kar pomeni, da je končno stanje 1 presežna ura. To pa mu je toženka obračunala in izplačala v višini 130 %. Poleg tega pa je plačala tudi 30 % dodatek za 58 nadur, kar potrjuje obračun plače za mesec julij 2017.

8. Tožnik je tožbo umaknil za plačani del v višini 324,70 EUR in postopek je bil delno ustavljen. Glede preostanka ur je sodišče izdalo zavrnilno sodbo. Sledilo je toženki, da je tožniku iz naslova pokoriščenih ur plačala, kar mu je bila dolžna, za tiste ure, ki jih je opravil preko polnega delovnega časa in jih je po izteku referenčnega obdobja tudi koristil kot proste ure, je že prejel 30 % dodatek, do katerega je upravičen (45. člen KPJS, 97.b in 97.č člena Zobr, 147. in 148. člen ZDR oziroma 148. in 149. člen ZDR-1) ter 8. člen Uredbe o delovnem času v organih državne uprave (Ur. l. RS, št. 115/07 in nasl.). O tovrstni problematiki koriščenja ur se je že izrekla sodna praksa (npr. Pdp 479/2018, Pdp 654/2018, Pdp 961/2018, Pdp 631/2017, Pdp 276/2017, Pdp 792/2016).

9. S tem, ko je tožena stranka tožniku naknadno omogočila izrabo ur iz preteklih referenčnih obdobij, je toženka izpolnila svojo obveznost, da tožniku za omenjene presežne ure poleg 30 % dodatka za delo preko polnega delovnega časa plača še 100 % osnove. Tožnik v pritožbi neutemeljeno vztraja, da oddelani primanjkljaji delovnih ur niso pomembni, ker naj bi bila referenčna obdobja docela samostojna in neodvisna med seboj, kar pa ne drži. Neutemeljeno vztraja, da je za sprejem odločitve relevantno le število ur ob zaključku referenčnega obdobja po podatkih ARDČ. Poudarja, da toženka pravilnosti teh podatkov ni ugovarjala, zaradi česar naj bi bila podana podlaga za ugoditev zahtevku, kar pa ne drži. Tožena stranka je pojasnila tudi druge podatke sistema ARDČ, sodišče pa je pri ugotavljanju dejanskega stanja glede relevantnega števila pokoriščenih ur ustrezno upoštevalo tudi druge izvedene dokaze (npr. pregled evidentiranih opravljenih in izkoriščenih ur iz naslova začasno prerazporejenega delovnega časa po fiksnih referenčnih obdobjih, mesečne urne liste ter pričanje A.A.) in pravilno zaključilo, da je tožena stranka ob izpolnitvi zahtevka upoštevala pravilno število pokoriščenih ur, tako da tudi pritožbeno sodišče ne ugotavlja podlage za dodatno priznanje vtoževanega dodatka pri katerem vztraja pritožba.

10. Neutemeljen je pritožbeni ugovor glede zastaranja. Sodišče prve stopnje je pravilno upoštevalo ugovor toženke glede vseh s spremembo tožbe vtoževanih glavnic (za 100 % dodatek) za čas pred 4. 12. 2006 (206. člen ZDR, 202. člen ZDR-1) in s spremembo tožbe vtoževanih zakonskih zamudnih obresti od teh glavnic za čas pred 4. 12. 2014 (prvi odstavek 347. člena OZ), saj je tožnik spremembo tožbe vložil 4. 12. 2017.

11. Utemeljeno pa tožnik glede odločitve o stroških postopka uveljavlja zmotno uporabo prvega odstavka 158. člena ZPP, ki določa, da mora tožeča stranka, ki umakne tožbo, nasprotni stranki povrniti pravdne stroške, razen če jo je umaknila takoj, ko je tožena stranka izpolnila zahtevek. Sodišče prve stopnje je v zvezi z ustavljenim delom postopka štelo, da tožba ni bila umaknjena takoj in upoštevaje še zavrnitev preostalega dela zahtevka, je odločilo, da je tožnik zaradi neuspeha v pravdi dolžan toženi stranki povrniti vse njene stroške postopka. Pritožbeno sodišče pritrjuje pritožbi, da je umik tožbe z dne 31. 5. 2018, glede na izpolnitev zahtevka dne 5. 12. 2017 šteti kot takojšen v smislu navedene določbe ZPP. V vmesnem času tudi niso bila opravljena nobena procesna dejanja, glede katerih bi prišla v poštev določba 156. člena ZPP o separatnih stroških. Zato je za odločitev o stroških postopka relevanten drugi odstavek 154. člena ZPP, ki se nanaša na upoštevanje deleža uspeha strank v postopku. Uspeh tožnika v zvezi z ustavljenim delom postopka je 24,7 % (324,70 EUR od vtoževanih 1.314,57 EUR), uspeh tožene stranke v zvezi z zavrnilno sodbo pa je 75,3 %. Sodišče prve stopnje je toženki priznalo stroške v skupni višini 299,64 EUR. Pri tem je neutemeljen pritožbeni očitek, da je sodišče neupravičeno izvedlo narok in s tem strankam povzročilo nepotrebne stroške. Tožeča stranka je namreč dne 30. 7. 2018 podala le soglasje za preklic naroka in na posebni poziv sodišča šele dne 3. 9. 2018 podala odpoved naroku za glavno obravnavo. Sodišče prve stopnje je zato utemeljeno priznalo stroške zastopanja toženki na naroku dne 28. 9. 2018. Upoštevajoč uspeh toženke v sporu v višini 75,3 %, je toženka upravičena do povrnitve stroškov v višini 225,63 EUR. Tožnikovi potrebni stroški (155. člen ZPP) po odmeri pritožbenega sodišča pa so 200 točk za tožbo, 150 točk za spremembo tožbe in 150 točk za pripravljalno vlogo ter upoštevaje 2 % materialne stroške in 22 % DDV, znašajo skupni stroški tožnika v višini 285,59 EUR. Glede na dosežen uspeh v tožnika v višini 24,7 %, mu pripadajo stroški v znesku 70,54 EUR. Po medsebojnem pobotanju stroškov obeh strank je tožnik dolžan toženi stranki povrniti stroške postopka v višini 155,09 EUR.

12. Pritožbeno sodišče je zato pritožbi delno ugodilo in odločitev o stroških postopka spremenilo tako, da je tožnik dolžan toženi stranki povrniti stroške postopka v višini 155,09 EUR (358. člen ZPP), v ostalem pa je pritožbo zavrnilo in potrdilo nespremenjeni del sodbe, saj glede odločitve o zavrnitvi zahtevka niso podani niti uveljavljani pritožbeni razlogi niti razlogi, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti (353. člen ZPP).

13. Tožnik je s pritožbo uspel le zoper odločitev o stroških postopka, ne pa tudi zoper odločitev o glavni stvari, zato sam krije svoje pritožbene stroške (prvi odstavek 165. člena ZPP v zvezi s 154. členom ZPP).

Datum zadnje spremembe:

29.11.2019

Podobni dokumenti:

• VDSS Sodba Pdp 666/2019
• VDSS Sodba Pdp 177/2019
• VDSS Sodba Pdp 334/2020