VDSS Sodba Pdp 459/2019

Jedro

V drugem odstavku 115. člena ZPP določa, da se narok predloži le v primeru izostanka z naroka zaradi zdravstvenih razlogov, pri čemer mora biti bolezen ali poškodba nenadna in nepredvidljiva ter mora onemogočati prihod na narok. Toženec kot razlog za preložitev naroka ni navedel zdravstvenih razlogov, ampak je v opravičilu, ki ga je sodišče prve stopnje prejelo na dan razpisanega naroka, navedel, da je službeno odsoten zaradi izrednega sestanka, ki je pomemben za obstoj njegovega poslovanja. Sodišče prve stopnje je ravnalo pravilno, ker takšnega toženčevega opravičila ni upoštevalo.

Dokazno breme za izvršena plačila terjatev iz delovnega razmerja (plače, regresi za letni dopust) je na delodajalcu, delavec niti ne more dokazati, da nečesa ni prejel, saj bi s tem dokazoval negativno dejstvo. O tem dokaznem bremenu sodišče prve stopnje toženca ni bilo dolžno poučevati, v vsakem primeru pa tega niti ni moglo storiti (po 285. členu ZPP, ki ureja materialno procesno vodstvo), ker se toženec naroka za glavno obravnavo ni udeležil.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje.

II. Tožena stranka sama krije svoje pritožbene stroške, tožeči stranki pa je dolžna plačati stroške odgovora na pritožbo v višini 279,99 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne po poteku izpolnitvenega roka do plačila, v roku 15 dni, pod izvršbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je tožencu naložilo, da po plačilu prispevkov in davkov od bruto zneskov tožniku plača neto zneske plače z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 19. dne v prihodnjem mesecu do plačila, pri čemer znašajo mesečni bruto zneski od decembra 2017 do marca 2018 810,00 EUR, za april 2018 pa 73,64 EUR (prvi odstavek točke I izreka). Kar je zahteval tožnik več ali drugače, je zavrnilo (drugi odstavek točke II izreka). Tožencu je naložilo, da po plačilu davkov tožniku plača neto zneske regresov za letni dopust z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 2. julija v tekočem letu, pri čemer znaša regres za letni dopust za leto 2017 804,96 EUR bruto, za leto 2018 pa 210,70 EUR bruto (prvi odstavek točke II izreka). Kar je tožnik zahteval več ali drugače, je zavrnilo (drugi odstavek točke II izreka). Tožencu je naložilo, da tožniku plača pravdne stroške v višini 738,27 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi (točka III izreka).

2. Zoper navedeno sodbo se v ugodilnem delu (prvi odstavek točk I in II izreka sodbe, točka III izreka sodbe), pritožuje toženec iz vseh pritožbenih razlogov. Navaja, da je sodišče prve stopnje kršilo pravila postopka, ker je opravilo narok v nenavzočnosti toženca. Toženec je izostanek z naroka opravičil. Je prava neuka stranka in med postopkom pred sodiščem prve stopnje ni imel kvalificiranega pooblaščenca, zato bi ga moralo sodišče prve stopnje ustrezno poučiti o njegovih pravicah. Kršilo je načelo pomoči prava neuki stranki in kontradiktornosti. Izvedlo je le dokaz z zaslišanjem tožnika, ne pa toženca. Toženca ni pozvalo na predložitev dokazov, da bi se izkazalo, da je imel upravičen razlog za izostanek z naroka. Sodišče prve stopnje je postopek vodilo izrazito pristransko, v korist tožnika. Odločitve o zavrnitvi toženčevih dokaznih predlogov ni utemeljilo, s čimer je absolutno bistveno kršilo določbe pravdnega postopka. Sodišče prve stopnje tudi ni pojasnilo, zakaj je verjelo izpovedi tožnika oziroma zakaj jo je štelo za prepričljivo. Zmotno je ugotovilo, da tožnik ni prejel plač in regresov za letni dopust. Tožnik ima krajši delovni čas 20 ur tedensko po odločbi Zavoda za pokojninsko in invalidsko zavarovanje Slovenije, toženec pa je v odgovoru na tožbo navedel, da je tožniku plačal vse iz naslova plač, vendar z dokazi o tem ne razpolaga. Zato je predlagal, da tožnik predloži izpiske z bančnega računa, sodišče prve stopnje pa je dokazni predlog toženca neutemeljeno zavrnilo. Toženec kot prava neuka stranka ni bil seznanjen s pravili o dokaznem bremenu. Pritožbi prilaga plačilne liste za vtoževano obdobje, iz katerih je razvidno plačilo. Pred tem listin ni predložil, ker ni bil poučen, da mora tako ravnati. Z upoštevanjem predloženih listin se postopek ne bo podaljšal. Iz navedb toženca, da tožniku nič ne dolguje, izhaja, da nasprotuje tudi zahtevku iz naslova regresa za letni dopust za leto 2017. Da je regres za letni dopust za leto 2017 kot tudi ostale vtoževane terjatve plačal, bi toženec potrdil, ko bi bil zaslišan. Tega dokaznega predloga sodišče prve stopnje neutemeljeno ni izvedlo. Zmotno je odločilo o teku zakonskih zamudnih obresti od prisojenih regresov za letni dopust, saj ni upoštevalo slabega finančnega stanja toženca. Toženec pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijani del sodbe spremeni in tožbeni zahtevek v celoti zavrne oziroma podredno da ga razveljavi in vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje, oboje s stroškovno posledico. Priglaša stroške pritožbe.

3. Tožnik v odgovoru na pritožbo prereka toženčeve navedbe. Navaja, da se je toženec z naroka za glavno obravnavo opravičil z elektronskim sporočilom, ki ga je sodišče prve stopnje prejelo eno uro pred predvidenim narokom in ga utemeljeno ni upoštevalo. Toženec ne bi mogel priti v eni uri iz svojega sedeža v A. do B., kjer naj bi imel neodložljiv sestanek. Sodišče prve stopnje je pravilno štelo, da je šlo s sklicevanjem na neodložljive obveznosti za zavlačevanje postopka. Sodišče prve stopnje ni kršilo določb pravdnega postopka. Utemeljeno ni zaslišalo toženca, toženec niti ni podal dokaznega predloga za zaslišanje strank. Glede na zatrjevanje toženca, da je tožniku plačal plače za mesece od decembra 2017 do februarja 2018 dne 13. 4. 2018, je tožnik predložil izpisek z bančnega računa za mesec april 2018, iz katerega je razvidno, da mu toženec ni ničesar plačal. Za ostale vtoževane terjatve toženec sploh ni zatrjeval, da bi jih tožniku plačal. Sodišče prve stopnje je pravilno razsodilo, tako da je tožencu naložilo plačilo plač in regresov za letni dopust, pri čemer je pri plači utemeljeno upoštevalo, da odločba Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju Slovenije, ki določa omejitve za tožnika, ni bila realizirana s sklenitvijo pogodbe o zaposlitvi za drugo ustrezno delovno mesto. Tožnik pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbo kot neutemeljeno zavrne in potrdi izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje. Priglaša stroške odgovora na pritožbo.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče je v skladu z drugim odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 26/99 in nadalj.) preizkusilo izpodbijani del sodbe v mejah pritožbenih razlogov. Po uradni dolžnosti je pazilo na absolutne bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Ugotovilo je, da sodišče prve stopnje ni storilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti in ki jih uveljavlja pritožba, odločitev je glede na pravilno ugotovljeno dejansko stanje materialnopravno pravilna.

6. Pritožba sodišču prve stopnje neutemeljeno očita kršitev načela pomoči prava neuki stranki. Gre za načelo iz 12. člena ZPP, ki določa, da stranko, ki nima pooblaščenca in ki iz nevednosti ne uporablja procesnih pravic, ki jih ima po tem zakonu, opozori sodišče, katera pravdna dejanja lahko opravi. To načelo je konkretizirano v posameznih zakonskih določbah, kot npr. v četrtem odstavku 282. člena ZPP, po katerem sodišče stranko v vabilu na narok opozori na posledice izostanka z naroka.

7. V konkretnem primeru je sodišče prve stopnje toženca vabilo na pripravljalni in prvi narok in na zaslišanje. V vabilu na pripravljalni in prvi narok za glavno obravnavo ga je opozorilo, med drugim, da lahko sodišče, če se pripravljalni narok ne zaključi s sklenitvijo sodne poravnave, takoj začne glavno obravnavo (peti odstavek 279.c člena ZPP), da mora stranka najkasneje na prvem naroku za glavno obravnavo navesti vsa dejstva, ki so potrebna za utemeljitev njenih predlogov, ponuditi dokaze, ki so potrebni za ugotovitev njenih navedb, in se izjaviti o navedbah in ponujenih dokazih nasprotne stranke (prvi odstavek 286. člena ZPP), pa tudi, da lahko stranka po prvem naroku za glavno obravnavo predlaga nove dokaze, le če jih brez svoje krivde ni mogla na prvem naroku ali če njihova dopustitev po presoji sodišča ne bi zavlekla reševanja spora (tretji odstavek 286. člena ZPP). V vabilu na zaslišanje pa ga je opozorilo, da lahko odloči, če se toženec vabilu ne bo odzval, da zasliši le stranko, ki bo prišla na narok (drugi odstavek 258. člena ZPP). Drugih opozoril, ki bi se nanašali na udeležbo na naroku ali zaslišanju (npr. glede upravičenih razlogov za izostanek z naroka), ZPP ne določa.

8. V drugem odstavku 115. člena ZPP določa, da se narok predloži le v primeru izostanka z naroka zaradi zdravstvenih razlogov, pri čemer mora biti bolezen ali poškodba nenadna in nepredvidljiva ter mora onemogočati prihod na narok. Toženec kot razlog za preložitev naroka ni navedel zdravstvenih razlogov, ampak je v opravičilu, ki ga je sodišče prve stopnje prejelo na dan razpisanega naroka, navedel, da je službeno odsoten zaradi izrednega sestanka, ki je pomemben za obstoj njegovega poslovanja. Sodišče prve stopnje je ravnalo pravilno, ker takšnega toženčevega opravičila ni upoštevalo. Pravilno je ocenilo, da izostanek z naroka ni upravičen. Toženca ni bilo dolžno poučevati o tem, kateri so upravičeni razlogi za izostanek z naroka (zdravstveni razlogi, drugi odstavek 115. člena ZPP), niti ga pozivati, naj predloži dokaze o tem, zakaj je z naroka izostal, sploh ob tem, da je že iz njegovega opravičila razvidno, da za izostanek nima upravičenih razlogov.

9. Zaradi neupravičenega izostanka toženca z naroka za glavno obravnavo, na katerega je bil vabljen na zaslišanje, je sodišče prve stopnje utemeljeno sklenilo, da bo izvedlo le dokaz z zaslišanjem nasprotne stranke, torej tožnika, ki je na narok pristopil (drugi odstavek 258. člena ZPP).

10. Pritožba protispisno zatrjuje, da sodišče prve stopnje zavrnitve toženčevih dokaznih predlogov ni obrazložilo. Dokaznega predloga za zaslišanje pravdnih strank ni podal toženec, ampak tožnik, sodišče prve stopnje pa je v točki 3 obrazložitve pravilno navedlo, da toženca ni zaslišalo iz razloga, ker na narok ni pristopil. Tudi dokaznega predloga za opravo poizvedb pri Zavodu za pokojninsko in invalidsko zavarovanje Slovenije toženec v postopku pred sodiščem prve stopnje ni podal (ampak ga je podal tožnik) niti iz njegovih navedb ne izhaja, kaj bi sodišče na podlagi izvedbe takšnega dokaza ugotovilo.

11. Edini dokazni predlog, ki ga je podal toženec, je razbrati iz njegove navedbe v odgovoru na tožbo, naj tožnik predloži izpisek z bančnega računa, iz katerega je razvidno nakazilo plač, ta dokazni predlog je podal pod navedbe, da je tožniku plače za mesece od decembra 2017 do februarja 2018 plačal dne 13. 4. 2018. Tožnik je predložil izpisek z bančnega računa za april 2018, sodišče prve stopnje pa ga utemeljeno ni pozivalo na predložitev (drugih) bančnih izpiskov. Pritožbeno sodišče pritrjuje utemeljitvi, ki jo je navedlo v točki 7 obrazložitve, da bi toženec kot delodajalec sam lahko predložil potrdilo o izvršenem plačilu. Da z njim ne razpolaga, je navedba, ki kot pritožbena novota po prvem odstavku 337. člena ZPP ni upoštevna.

12. Dokazno breme za izvršena plačila terjatev iz delovnega razmerja (plače, regresi za letni dopust) je na delodajalcu, delavec niti ne more dokazati, da nečesa ni prejel, saj bi s tem dokazoval negativno dejstvo. O tem dokaznem bremenu sodišče prve stopnje toženca ni bilo dolžno poučevati, v vsakem primeru pa tega niti ni moglo storiti (po 285. členu ZPP, ki ureja materialno procesno vodstvo), ker se toženec naroka za glavno obravnavo ni udeležil.

13. Listine, ki jih je toženec predložil v pritožbenem postopku (plačilne liste za mesece od oktobra 2017 do februarja 2018), na podlagi prvega odstavka 337. člena ZPP niso upoštevne. Kot določa prvi odstavek 337. člena ZPP, sme pritožnik v pritožbi predlagati nove dokaze le, če izkaže, da jih brez svoje krivde ni mogel predložiti do prvega naroka za glavno obravnavo. Pogoj nekrivde ni izpolnjen s sklicevanjem na dejstvo, da toženec ni poznal pravil o dokaznem bremenu oziroma da ga sodišče prve stopnje ni poučilo, da mora listine, na katere se sklicuje, predložiti sam. Tega ga sodišče prve stopnje ni bilo dolžno posebej poučevati, ga je pa v vabilu na prvi narok za glavno obravnavo opozorilo, da mora najkasneje na tem naroku ponuditi dokaze, ki so potrebni za ugotovitev njegovih navedb.

14. Sodišče prve stopnje je pravilno štelo, da toženec dejstvu, da tožniku ni plačal plač za meseca marec 2018 in april 2018 ter regresa za letni dopust za leti 2017 in 2018, ni oporekal. V odgovoru na tožbo je izrecno navedel, da bo plačo za marec 2018 in april 2018 izplačal, torej da tega še ni storil, za regres za letni dopust za leto 2018 pa, da ni bil izplačan zaradi likvidnostnih težav in da bo izplačan konec leta 2018. Regresa za letni dopust za leto 2017 ni omenil. Da je bil ta plačan, iz siceršnjih navedb toženca ne izhaja. Tako je sodišče prve stopnje utemeljeno tožniku prisodilo vtoževane plače in regrese za letni dopust, pri čemer je v zvezi s plačami za obdobje od decembra 2017 do februarja 2018 pravilno štelo, da toženec zatrjevanega dejstva, da je plačilo izvršil, ni dokazal. Svojega zaslišanja toženec ni predlagal, naroka za glavno obravnavo, na katerega je bil vabljen na zaslišanje, se neupravičeno ni udeležil, listinskih dokazov ni predložil, kot tudi ni podal nobenih navedb, da z njimi ne razpolaga, da jih naj iz tega razloga predloži tožnik. S pritožbo predložene plačilne liste so kot novote neupoštevne, v vsakem primeru pa plačilna lista dejstva izvršenega plačila ne dokazuje.

15. Pritožba neutemeljeno izpostavlja odločbo Zavoda za pokojninsko in invalidsko zavarovanje Slovenije z dne 23. 10. 2017, s katero je bil tožnik razvrščen v III. kategorijo invalidnosti, s pravico do dela na drugem delu z omejitvami in s krajšim delovnim časom 4 ure dnevno, 20 ur tedensko. Takšna vsebina odločbe ne pomeni, da je toženec zavezan tožniku plačati plačo za 4 ure dnevno, 20 ur tedensko, ampak da je dolžan tožnika razporediti na drugo ustrezno delo, česar pa ni storil (niti tega ni zatrjeval). Sodišče prve stopnje je zato pri ugotavljanju višine plače, do katere je tožnik v vtoževanem obdobju upravičen, pravilno upoštevalo med pravdnima strankama veljavno pogodbo o zaposlitvi, v kateri je določena plača 810,00 EUR bruto.

16. Toženec je v odgovoru na tožbo likvidnostne težave navedel kot razlog, zaradi katerega regresa za letni dopust za leto 2018 (še) ni plačal, ni pa, kot tudi ne daje v pritožbi, podal navedb, ki bi opravičevale zamik izplačila regresa za letni dopust na podlagi tretjega odstavka 131. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR-1), ki določa, da se s kolektivno pogodbo na ravni dejavnosti v primeru nelikvidnosti delodajalca določi kasnejši rok za izplačilo regresa, najkasneje do 1. novembra tekočega leta.

17. Ker niso podani razlogi, iz katerih se sodba izpodbija, in ne razlogi, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo toženca zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

18. Pritožbeno sodišče je na podlagi prvega odstavka 165. člena ZPP odločilo o pritožbenih stroških. Toženec sam krije svoje pritožbene stroške, ker s pritožbo ni uspel, tožniku pa je dolžan po načelu uspeha v postopku (prvi odstavek 154. člena ZPP) plačati utemeljeno priglašene stroške odgovora na pritožbo. Te mu je pritožbeno sodišče ob upoštevanju 155. člena ZPP in Odvetniške tarife (OT; Ur. l. RS, št. 2/15 in nadalj.) priznalo v višini 375 točk za sestavo odgovora na pritožbo in 2 % ali 7,5 točke materialnih stroškov, skupaj 382,5 točk ali 229,50 EUR, z davkom na dodano vrednost 279,99 EUR.

Datum zadnje spremembe:

22.11.2019

Podobni dokumenti:

• VDSS sodba in sklep Pdp 974/97
• VSL sklep I Cpg 1431/2010
• Sodba II ips 322/2000