<< Nazaj na seznam zadetkov
AAAArial|Georgia

 

VDSS Sklep Pdp 125/2019

Sodišče:Višje delovno in socialno sodišče
Oddelek:Oddelek za individualne in kolektivne delovne spore
ECLI:ECLI:SI:VDSS:2019:PDP.125.2019
Evidenčna številka:VDS00028262
Datum odločbe:11.09.2019
Senat:mag. Biserka Kogej Dmitrovič (preds.), Ruža Križnar Jager (poroč.), mag. Tanja Pustovrh Pirnat
Področje:DELOVNO PRAVO
Institut:izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi - rok za podajo odpovedi

Jedro

Kdaj je z razlogom za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi seznanjen delodajalec, je dejansko vprašanje, pri čemer je bistveno, kdaj se z razlogi seznani oseba, ki je pristojna za podajo odpovedi. Ugotovitev razloga za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi predstavlja seznanitev z dejansko podlago oziroma dejstvi, ki omogočajo subsumpcijo dejstev pod pravno normo - v tem primeru opredelitev razlogov za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi. Pri tem se dejstva, ki predstavljajo dejansko podlago odpovednega razloga, nanašajo na vse bistvene okoliščine, ki, če so podane, omogočajo sklep o obstoju odpovednega razloga. Takšno stališče je v podobnem primeru že zavzelo Vrhovno sodišče RS.

Izrek

I. Pritožbama se ugodi, razveljavita se izpodbijana sodba in izpodbijani del sklepa sodišča prve stopnje in se zadeva v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

II. Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo in sklepom je sodišče prve stopnje odločilo: da je izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi z dne 26. 12. 2015 za delovno mesto „vodja poslovalnice“, ki jo dne 14. 7. 2016 podala tožena stranka, nezakonita (točka I izreka); da tožeči stranki delovno razmerje pri toženi stranki ni prenehalo z 29. 7. 2016, temveč je – z izjemo obdobja od 6. 11. 2017 do 5. 2. 2018 - z vsemi pravicami, ki iz njega izhajajo, trajalo do 17. 10. 2018, ko se pogodba o zaposlitvi sodno razveže (točka II izreka); da je tožena stranka dolžna v roku 8 dni tožečo stranko za čas od 30. 7. 2016 do 6. 11. 2017 in za čas od 6. 2. 2018 do 17. 10. 2018 prijaviti v zdravstveno, pokojninsko in invalidsko zavarovanje (točka III izreka) ter ji v roku 8 dni za čas od 30. 7. 2016 do 6. 11. 2017 obračunati in izplačati mesečna bruto nadomestila plače v višini, kot bi ji ta pripadala, če bi v tem času delala, z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki od nadomestila plače preteklega meseca tečejo od 11. dne v naslednjem mesecu do plačila; za čas od 6. 11. 2017 do 5. 2. 2018 obračunati in izplačati mesečne odškodnine v višini razlik med mesečnimi bruto plačami, ki bi tožeči stranki v tem obdobju pripadale, če bi delala, zmanjšanimi za bruto mesečne plače, ki jih je v tem obdobju prejela pri A. d. o. o., B., skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki od odškodnine za vsak mesec tega obdobja meseca tečejo od 11. dne v naslednjem mesecu do plačila, in za čas od 6. 2. 2018 do 17. 10. 2018 obračunati in izplačati mesečna bruto nadomestila plače v višini, kot bi ji ta pripadala, če bi v tem času delala, z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki od nadomestila plače preteklega meseca tečejo od 11. dne v naslednjem mesecu do plačila (točka IV izreka).

Nadalje je razsodilo, da je tožena stranka dolžna v roku 8 dni tožeči stranki plačati odškodnino v znesku 2.799,67 EUR bruto (točka V izreka), zavrnilo pa je, kar je tožeča stranka zahtevala več in drugače, tj. zahtevek za plačilo višjega nadomestila plače od prisojenega oziroma od prisojene odškodnine za obdobje do 17. 10. 2018, zahtevek za ugotovitev obstoja delovnega razmerja tožeče stranke pri toženi strani za čas od 17. 10. 2018 dalje in zahtevek za reintegracijo, ter zahtevek za plačilo nadomestila plače za čas od 17. 10. 2018 dalje in v tem okviru za plačilo višje odškodnine po 118. členu ZDR-1.

Sklenilo je, da ni pristojno za odločanje o tožbi v zvezi z zahtevki za plačilo davkov in prispevkov, zato se tožba v tem obsegu zavrže (točka VII izreka) ter da je tožena stranka dolžna v roku 8 dni tožeči stranki plačati 2.196,44 EUR stroškov tega postopka, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obresti, ki tečejo od izteka izpolnitvenega roka do plačila (točka VIII izreka).

2. Zoper navedeno odločbo sta se pritožili obe stranki.

3. Tožnica se pritožuje zoper odločitev v delu, ki se nanaša na sodno razvezo pogodbe o zaposlitvi ter predlaga, da se sodba v tem delu spremeni tako, da se ugodi zahtevku za reintegracijo in ugotovi obstoj delovnega razmerja tudi po 17. 10. 2018. Podrejeno predlaga, da se toženi stranki naloži plačilo primerne odškodnine (denarnega povračila zaradi sodne razveze pogodbe o zaposlitvi), oziroma da se sodba v izpodbijanem delu razveljavi in zadeva v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Ne strinja se z ugotovitvijo sodišča prve stopnje, da se tožnica ne želi vrniti nazaj na delo k toženi stranki. Tožnica je sicer izpovedala, da ima težave z zdravjem in da bi se rada „sanirala“, ni pa izrecno izjavila, da si absolutno ne želi več nazaj na delo k toženi stranki. Kljub temu jo je sodnica dvakrat vprašala, ali si želi nazaj na delo k toženi stranki, tožnica pa ni nikoli izrazila, da si ne bi želela nazaj na delo k toženi stranki, pač pa je zgolj povedala, da ima težave z zdravjem. Sodišče je izpoved tožnice presojalo izven konteksta in tako v tem delu napačno in nepopolno ugotovilo dejansko stanje, hkrati pa storilo absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka po 15. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. Sodišče bi moralo pri presoji okoliščin, ki utemeljujejo sodno razvezo, upoštevati vse okoliščine, predvsem to, da tožnica ne želi več delati v takšnih okoliščinah, kot so bile v času pred nezakonito izredno odpovedjo pogodbe o zaposlitvi. Tedanja neposredno nadrejena C.C. jo je obravnavala drugače od sodelavcev, kar je posledično privedlo do nezakonite odpovedi pogodbe o zaposlitvi tožnici. Sodišče bi moralo upoštevati, da je tožena stranka multinacionalka, ki zaposluje veliko število delavcev in ima na voljo veliko število delovnih mest, na katerih bi lahko zaposlila tožnico. Sodišče ni presojalo vseh okoliščin in interesov, na podlagi katerih nadaljevanje delovnega razmerja ne bi bilo več mogoče, pač pa je zgolj pavšalno navedlo, da naj bi bila to želja obeh strank, kar pa za tožnico ne drži. Glede na tožničino zaposlitev ter druge okoliščine pritožba meni, da bi ji moralo dosoditi denarno povračilo vsaj v višini 12 plač.

4. Tožena stranka se pritožuje zoper ugodilni del sodbe iz vseh pritožbenih razlogov. Pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijani del sodbe spremeni tako, da tožbeni zahtevek v celoti zavrne, oziroma podrejeno, da sodbo v tem obsegu razveljavi ter vrne zadevo sodišču prve stopnje pred spremenjeni senat. Ne strinja se z zaključkom sodišča prve stopnje, da sta bila za veljavnost pooblastila C.C. potrebna podpisa direktorja in prokurista. Sodišče prve stopnje ni sledilo stališčem iz drugostopenjskega sklepa, saj je tudi v novem sojenju zavzelo stališče, da D.D. ni upravičeno zastopala tožene stranke pri podaji odpovedi pogodbe o zaposlitvi, pri tem pa poudarilo, da skupno zastopanje ni izhajalo iz internih pravil tožene stranke in da izpis iz sodnega registra nima pravnega učinka. Pritožba poudarja, da gre za prenos določenih upravičenj s kadrovskega področja s strani direktorja tožene stranke na posamezne zaposlene, za katerega ima podlago v prvem odstavku 20. člena ZDR-1. Nadalje meni, da s tem, ko je bil sprožen postopek za ugotavljanje nepravilnosti na podlagi opozorila sindikata z dne 12. 5. 2016, nepravilnosti še niso bile ugotovljene. D.D. je nepravilnosti ugotovila šele ob prejemu poročila postopka ugotavljanja domnevnih nepravilnosti. Napačno je tudi stališče sodišča prve stopnje, da bi morala tožena stranka tožnici predstaviti vse dokaze za očitane kršitve in vso dokumentacijo. Ne strinja se z ugotovitvijo, da je odpoved nezakonita tudi za to, ker je pretežen del tožnici očitanih kršitev prepoznih, ostale kršitve pa glede na njihovo vsebino ne predstavljajo hujših kršitev obveznosti iz delovnega razmerja po 2. alineji prvega odstavka 110. člena ZDR-1. Nadalje izpodbija zaključek sodišča prve stopnje, da ni bilo prave oziroma resnične volja C.C. za podajo odpovedi pogodbe o zaposlitvi. Zmotna je tudi ugotovitev, da je bila C.C. s kršitvami seznanjena pred 15. 6. 2016, in da je D.D. za nekatere kršitve (od točk 1 do 5) izvedela pred 15. 6. 2015. Iz poročila postopka ugotavljanja domnevnih nepravilnosti je razvidno, da je tožena stranka z njimi ugotovila vse okoliščine dogodka in preverila vse očitke sindikata ter ugotovila tudi ostale nepravilnosti in pomanjkljivosti. Postopek je bil namenjen prav temu, da se tožena stranka prepriča, ali so očitki resnični in ali so podani pogoji za uvedbo postopka izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi. Sodišče prve stopnje ni upoštevalo, da mu je pritožbeno sodišče naložilo dopolnitev dokaznega postopka z zaslišanjem prič. Zato je storilo bistveno kršitev določb postopka iz prvega odstavka 339. člena ZPP. Glede na navedeno predlaga, da bi se zadeva vrnila sodišču prve stopnje pred drugi senat, saj sodišče prve stopnje ni upoštevalo napotkov in stališč iz razveljavitvenega sklepa.

5. Stranki sta odgovorili na pritožbo nasprotne stranke, predlagali njeno zavrnitev ter potrditev izpodbijanih delov sodbe sodišča prve stopnje.

6. Pritožbi sta utemeljeni.

7. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo in izpodbijani del sklepa v mejah razlogov, navedenih v pritožbah, pri čemer je v skladu z drugim odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 26/1999 in nasl.) v zvezi s prvim odstavkom 366. člena ZPP po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve pravil postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni storilo bistvenih kršitev določb postopka, ki jih uveljavljata pritožbi, niti tistih, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti, vendar zaradi zmotne uporabe materialnega prava ni popolno ugotovilo dejanskega stanja.

8. V obravnavani zadevi je sodišče prve stopnje odločalo drugič. V prvem sojenje je s sodbo opr. št. I Pd 1196/2016 z dne 22. 9. 2017 razsodilo, da je izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi tožnici nezakonita in tožnici priznalo delovno razmerje za čas od nezakonitega prenehanja delovnega razmerja do dneva izdaje sodbe sodišča prve stopnje 22. 9. 2017, ko je pogodbo o zaposlitvi sodno razvezalo ter ji dosodilo denarno povračilo zaradi sodne razveze v bruto znesku 19.597,69 EUR.

9. Sodišče prve stopnje je štelo, da je bila za podajo izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi edina pooblaščena le C.C. (področni vodja), ki pa pri podaji odpovedi ni izrazila svoje prave volje. V zvezi s pooblastilom za podajo izredne odpovedi je zavzelo stališče, da je direktor tožene stranke C.C. dal veljavno pooblastilo za odločanje o odpovedi na podlagi 20. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR-1; Ur. l. RS, št. 21/2013 in nasl.). To pa ne velja tudi za prokuristko D.D.. Ugotovilo je, da v sodnem registru vpisana omejitev njenega zastopanja tožene stranke na skupno zastopanje z direktorjem tožene stranke oziroma z drugim prokuristom pogojuje veljavnost pravnih poslov, ki jih ta prokuristka sklene v imenu tožene stranke. Ker D.D. odločitve o odpovedi tožničine pogodbe o zaposlitvi ni sprejela in je ni podpisala v okviru skupnega zastopanja z direktorjem ali drugim prokuristom, tožene stranke pri tem dejanju ni mogla veljavno zastopati. Sodišče prve stopnje je namreč ugotovilo, da direktor tožene stranke v pooblastilu C.C. v zvezi z omejitvijo zastopanja prokuristke D.D. na skupno zastopstvo z direktorjem oziroma drugim prokuristom ni izrecno določil možnosti, da sme toženo stranko veljavno skupaj zastopati tudi s katerim drugim pooblaščencem in kaj takega tudi ni vpisano v sodnem registru. Zaradi navedenega sodišče prve stopnje tudi ni ugotavljalo, kdaj se je z ugotovitvijo odpovednega razloga seznanila prokuristka D.D.. Glede na takšna stališča je ugotovilo, da je odpoved nezakonita v prvi vrsti zato, ker za odpoved pooblaščena oseba C.C. ni imela prave volje za podajo odpovedi, poleg tega pa tudi zato, ker je od seznanitve C.C. z odpovednim razlogom do podaje odpovedi že potekel 30-dnevni subjektivni rok za podajo odpovedi v smislu drugega odstavka 109. člena ZDR-1, za nekatere kršitve pa naj bi potekel tudi objektivni šestmesečni rok od njihovega nastanka do podaje odpovedi.

10. Pritožbeno sodišče je s sklepom opr. št. Pdp 9/2018 z dne 16. 5. 2018 sodbo sodišča prve stopnje razveljavilo ter zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje, ker je ugotovilo, da je odločitev sodišča prve stopnje materialnopravno zmotna. Po stališču pritožbenega sodišča je pooblastilo, dano C.C. s strani direktorja, veljavno, saj je podano na podlagi 20. člena ZDR-1. To pa ne pomeni, da ne velja notranja ureditev zastopanja pri toženi stranki, po kateri mora odločitev sprejeti direktor skupaj z enim od prokuristov. Zato sta bili za podajo odpovedi skupaj pooblaščeni C.C. (kot pooblaščenka direktorja) in prokuristka D.D.. V obravnavani zadevi je torej za presojo pravočasnosti odpovedi odločilno, kdaj se je z odpovednim razlogom seznanila tista pooblaščenka oziroma zastopnica tožene stranke (prokuristka), ki se je seznanila zadnja, česar pa sodišče prve stopnje glede prokuristke D.D. ni ugotavljalo. Pritožbeno sodišče je tudi navedlo, da je C.C. skladno z notranjo ureditvijo tožene stranke in obsegom pooblastil izjavila voljo za podajo odpovedi tožnici s tem, ko je izredno odpoved podpisala, saj je podpis potrditev njene volje. Sodišče prve stopnje sicer tudi v novem sojenju vztraja pri svojih stališčih, ni pa navedlo nobenih dodatnih argumentov, ki bi vplivali na morebitno spremembo stališč pritožbenega sodišča v zvezi z navedenimi vprašanji, ki jih je natančno obrazložilo že v razveljavitvenem sklepu.

11. Izredna odpoved ni nezakonita niti iz formalnih razlogov niti zato, ker bi bila prepozna, saj sta jo podali s strani tožene stranke pisno pooblaščeni osebi v okviru subjektivnega 30-dnevnega zakonskega roka za podajo odpovedi s strani delodajalca (drugi odstavek 109. člena ZDR-1), pri čemer je bil za večino očitanih kršitev spoštovan tudi objektivni rok 6 mesecev, ki teče od nastanka razloga - tj. storitve dejanja, ki predstavlja kršitev pogodbenih obveznosti.

12. Sodišče prve stopnje je zmotno presodilo, da je izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi z dne 14. 7. 2016 prepozna, ker naj bi bila podana po poteku 30‑dnevnega prekluzivnega roka iz drugega odstavka 109. člena ZDR-1, ki določa, da mora pogodbena stranka izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi podati najkasneje v 30 dneh od ugotovitve razloga za izredno odpoved in najkasneje v šestih mesecih od nastanka razloga.

13. Kdaj je z razlogom za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi seznanjen delodajalec, je dejansko vprašanje, pri čemer je bistveno, kdaj se z razlogi seznani oseba, ki je pristojna za podajo odpovedi. Ugotovitev razloga za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi predstavlja seznanitev z dejansko podlago oziroma dejstvi, ki omogočajo subsumpcijo dejstev pod pravno normo - v tem primeru opredelitev razlogov za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi. Pri tem se dejstva, ki predstavljajo dejansko podlago odpovednega razloga, nanašajo na vse bistvene okoliščine, ki, če so podane, omogočajo sklep o obstoju odpovednega razloga. Takšno stališče je v podobnem primeru že zavzelo Vrhovno sodišče RS v sklepu opr. št. opr. št. VIII Ips 178/2016 z dne 7. 3. 2017.

14. Kot izhaja iz sklepa pritožbenega sodišča opr. št. Pdp 9/2018 z dne 16. 5. 2018, je v obravnavani zadevi za presojo pravočasnosti podaje izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi bistveno, kdaj je razlog za odpoved ugotovila tista oseba, pooblaščena za podajo odpovedi, ki se je z njim seznanila kasneje. Zato je sodišče prve stopnje pravilno ugotavljalo, kdaj se je z razlogi za odpoved seznanila prokuristka D.D., pri tem pa je zmotno zaključilo, da se je s tem seznanila že pred 15. 6. 2016 in ne šele 20. 6. 2016, ko je po elektronski pošti od E.E. prejela Poročilo ugotavljanja domnevnih nepravilnosti v poslovalnici ..., F. (B75).

Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da iz poročila izhaja:

- da je bil razlog za izvedbo postopka prijava predsednika sindikata G.G. D.D. z dne 12. 5. 2016 o domnevnih nepravilnostih v tej poslovalnici (nedoslednosti pri urejanju urnikov in spreminjanju iz dneva v dan, zahteve do podrejenih, da so na čakanju, če imajo koriščenje ur, da pridejo na delo (eno uro pred nastopom dela), šikaniranje podrejenih, zahtevki za izplačilo ur, ki niso bile opravljene, zahteve podrejenim, da lažejo sodelavkam, kraja delovnih ur sodelavkam, ki za opravljene ure ne dobijo izplačila, „štempljanje“ podrejenih, čeprav so odsotni);

- da so bili k prijavi sindikata priloženi tudi ročni izpisi evidence delovnega časa za nekatere sodelavke za tisto in preteklo koledarsko leto ter da je te izpise kadrovska služba primerjala z evidencami v aplikaciji za beleženje in zajem ur, že okvirne preverbe pa so pokazale odstopanja pri evidencah;

- da je prijavo, skupaj z ročnimi izpisi D.D. 17. 5. 2016 predala C.C., ki je pregledala video posnetke in ugotovila, da so na voljo le posnetki od vključno 23. 4. 2016 dalje in da z njimi ni mogoče potrditi oziroma zavrniti konkretnih nepravilnosti;

- da je bil dne 24. 5. 2016 v zvezi z nepravilnostmi sestanek med D.D., C.C. in E.E. in sprejeta odločitev, da se uvede postopek ugotavljanja domnevnih nepravilnosti;

- da ni razvidno, katere priloge je G.G. dne 12. 5. 2016 poslal D.D.;

- da iz poročila E.E. jasno izhaja, da sta za nekatere kršitve iz točk 1. do 5. odpovedi že maja 2016 vedeli tako C.C. kot D.D.;

- da teh nepravilnosti tedaj ni bilo mogoče potrditi oziroma zavrniti na podlagi videoposnetkov, ki so bili na voljo le od 23. 4. 2016 dalje, da pa tožena stranka ni dokazala, da bi katerega od tožnici podanih očitkov kasneje utemeljila (potrdila) še na podlagi kasnejše obdelave in pridobitve videoposnetkov - izjema je le pod točko 5. poročila - primer z dne 28. 5. 2016 v zvezi z registracijo tožnice, ki naj bi temeljil tudi na posnetkih kamere za ta dan;

- ker tožena stranka ni dokazala, s katerimi izpisi iz njenih evidenc in s katerimi evidencami zaposlenih je D.D. in C.C. preko preverb kadrovske službe seznanila že v maju 2016, in ker ni izkazala, o čem so zaposlene v zvezi s kršitvami po točkah 1. do 5. odpovedi dodatno izpovedale (glede na že prodano prijavo sindikata), ni bilo mogoče ugotoviti, za katere kršitve po točkah 1. do 5. odpovedi je D.D. zvedela šele s prejemom poročila E.E. dne 20. 6. 2016.

15. Na podlagi navedenega je sodišče prve stopnje zmotno zaključilo, da je tožena stranka v zvezi z očitki po točkah 1 do 5 odpovedi podala odpoved po izteku subjektivnega 30 dnevnega roka, saj naj bi zanje že prej vedeli tako C.C. kot tudi D.D.. Sodišče prve stopnje izhaja z zmotnega izhodišča, da sta se C.C. in D.D. s kršitvami iz 1. do 5. točke odpovedi (katere sodišče prve stopnje zaradi njihove teže šteje kot odločilne za obstoj odpovednega razloga) seznanili že v maju 2016. Iz poročila to ne izhaja „jasno“, kot to zaključi sodišče prve stopnje. Prav tako iz prijave G.G. z dne 12. 5. 2016 ne izhaja, da bi lahko delavki, pooblaščeni za podajo odpovedi tožnici, že na podlagi te prijave v celoti in dokončno ugotovili razlog za odpoved v smislu drugega odstavka 109. člena ZDR-1. Šlo je za povsem splošne in nekonkretizirane očitke, ki so bili natančno razdelani šele v poročilu, ki ga je pripravila E.E. dne 20. 6. 2016. Tudi če so bili prijavi priloženi ročni izpisi evidence delovnega časa za nekatere sodelavke za tekoče in preteklo koledarsko leto, to še ne predstavlja zadostne podlage za ugotovitev odpovednega razloga. Šlo je za okvirne podatke o kršitvah, ki jih je bilo potrebno šele natančno preveriti, kar je tožena stranka storila v postopku ugotavljanja domnevnih nepravilnosti, na podlagi katerega je bilo sestavljeno poročilo z dne 20. 6. 2016.

16. Glede na navedeno je zmotno stališče sodišča prve stopnje, da je odpoved prepozna, ker tožena stranka ni dokazala, za katere kršitve je D.D. zvedela šele s prejemom poročila E.E. dne 20. 6. 2016, in za katere je vedela že v maju 2016, saj se je z vsemi kršitvami seznanila šele s prejemom poročila. Takrat so bila torej znana dejstva, ki predstavljajo dejansko podlago odpovednega razloga in ki se nanašajo na vse bistvene okoliščine, ki omogočajo sklepanje delodajalca o obstoju odpovednega razloga. Do prejema poročila z dne 20. 6. 2016 pa si D.D. ni mogla ustvariti objektivne slike o tem, ali je tožnica kršitve storila, šele s prejemom poročila je bil odpovedni razlog ugotovljen.

17. Ker zaradi zmotnega materialnopravnega stališča, da je izpodbijana izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi prepozna, sodišče prve stopnje sploh ni ugotavljalo dejanskega stanja v zvezi s samo vsebino kršitev, ki se tožnici očitajo, je ostalo dejansko stanje nepopolno ugotovljeno. Zato je pritožbeno sodišče ugodilo pritožbi tožene stranke, sodbo razveljavilo in vrnilo zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje (355. člen ZPP). Posledično je razveljavilo tudi odločitev o stroških postopka.

18. Na pritožbo tožene stranke je bila razveljavljena (za tožnico ugodna) odločitev o zakonitosti izredne odpovedi, skupaj z odločitvijo o sodni razvezi in reparaciji. S tem pa je neločljivo povezana tudi odločitev o reintegracijskem zahtevku, ki je bil zavrnjen, ter odločitev o denarnem povračilu zaradi sodne razveze, kar izpodbija tožnica s svojo pritožbo. Iz tega razloga je pritožbeno sodišče ugodilo tudi pritožbi tožnice in razveljavilo zavrnilni del sodbe, ne da bi se opredeljevalo do njenih pritožbenih navedb, saj za odločitev o pritožbah niso odločilnega pomena (360. člen ZPP).

19. Po določbi 355. člena ZPP sme pritožbeno sodišče, če je bilo zaradi zmotne uporabe materialnega prava dejansko stanje nepopolno ugotovljeno, izjemoma razveljaviti sodbo prve stopnje in vrniti zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje, če glede na naravo stvari in okoliščine primera oceni, da samo ne more dopolniti postopka oziroma odpraviti omenjene pomanjkljivosti. Ker sodišče prve stopnje zaradi zmotnega materialnopravnega stališča sploh ni ugotavljalo, ali je tožnica storila očitane kršitve, ter je s tem v zvezi ostalo dejansko stanje neugotovljeno, pritožbeno sodišče ni moglo samo dopolniti postopka oziroma odpraviti pomanjkljivosti, saj bi moralo v celoti ugotavljati dejansko stanje glede kršitev. Z vidika ekonomičnosti in hitrosti postopka in glede na naravo stvari in okoliščine primera je zato smotrno, da se relevantna dejstva ugotovijo v postopku pred sodiščem prve stopnje. V novem sojenju bo moralo sodišče prve stopnje dopolniti dokazni postopek v skladu z zavzetim stališčem pritožbenega sodišča, da izredna odpoved ni prepozna ter ponovno odločiti o utemeljenosti tožbenega zahtevka. Razveljavitev sodbe in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje tudi ne bo bistveno podaljšala trajanja sodnega postopka, prav nasprotno, postopek bi se podaljšal zaradi izvajanja obširnega dokaznega postopka pred pritožbenim sodiščem. Zato z razveljavitvijo in vrnitvijo zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje ne bo kršena tožničina pravica do sojenja v razumnem roku. Pritožbeno sodišče bi s prevzemom vloge sodišča prve stopnje strankam odvzelo ustavno pravico do pritožbe zoper ugotovljeno dejansko stanje. V primeru, ko si nasproti stojita dve ustavni pravici in sicer pravica do sojenja v razumnem roku, ki je določena v 23. členu Ustave Republike Slovenije (URS; Uradni list RS, št. 33/91-I in nasl.), in pravica do pritožbe iz 25. člena URS, je treba po mnenju pritožbenega sodišča dati prednost pravici do pritožbe.

20. Pritožbeno sodišče ni ugodilo predlogu tožene stranke, da se zadeva vrne sodišču prve stopnje pred spremenjeni senat, saj za to ni utemeljenih razlogov, zlasti pa ni izkazano, da bi sodišče prve stopnje odločilo arbitrarno oziroma da bi obstajale okoliščine, ki bi kazale na neobjektivnost sodišča prve stopnje. Prvostopenjsko sodišče je v ponovljenem sojenju vendarle ravnalo v skladu z določbo prvega odstavka 362. člena ZPP, ki določa, da mora sodišče prve stopnje v novem sojenju opraviti vsa pravdna dejanja in obravnavati vsa sporna vprašanja, na katera je opozorilo sodišče druge stopnje v svojem sklepu. Zato tudi ni utemeljeno sklicevanje pritožbe na stališče, ki ga je pritožbeno sodišče zavzelo v sklepu opr. št. Pdp 137/2018 z dne 8. 3. 2018, ko je zadevo vrnilo pred spremenjeni senat, ker je štelo, da je le tako mogoče zagotoviti učinkovit potek sojenja. V obravnavani zadevi ne gre za tak primer, eventualno nestrinjanje sodišča prve stopnje z materialnopravnimi zaključki pritožbenega sodišča pa ni razlog za odreditev sojenja drugemu sodniku, saj bi se s tem obšla pravica do zakonitega sodnika iz drugega odstavka 23. člena URS.

21. Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na določbi tretjega odstavka 165. člena ZPP.

PRAVNI POUK:

Zoper sklep je dovoljena pritožba iz razlogov, določenih v drugem odstavku 357.a člena ZPP. Sklep se sme izpodbijati samo iz razloga, da je sodišče druge stopnje razveljavilo odločbo sodišča prve stopnje in zadevo vrnilo v novo sojenje, čeprav bi kršitve postopka glede na njeno naravo lahko samo odpravilo (prvi in drugi odstavek 347. člena ZPP) ali bi glede na naravo stvari in okoliščine primera lahko samo dopolnilo postopek oziroma odpravilo pomanjkljivosti (prvi odstavek 355. člena ZPP) ali če bi moralo samo opraviti novo sojenje (drugi odstavek 354. člena in drugi odstavek 355. člena ZPP).

Pritožba se lahko vloži v 15 dneh od vročitve prepisa sklepa pri sodišču prve stopnje v zadostnem številu izvodov za sodišče in nasprotno stranko, o njej bo odločalo Vrhovno sodišče Republike Slovenije. Če se pošlje pritožba po pošti priporočeno ali brzojavno, se šteje dan oddaje na pošto za dan izročitve sodišču, na katero je naslovljena. Pritožba mora obsegati navedbo sklepa, zoper katerega se vlaga, izjavo, da se izpodbija v celoti ali v določenem delu, pritožbene razloge in podpis pritožnika. Če pritožba ni razumljiva in ne vsebuje vsega, kar je treba, da bi se lahko obravnavala, jo sodišče zavrže, ne da bi pozivalo vložnika, naj jo popravi ali dopolni. Ob vložitvi pritožbe mora biti plačana sodna taksa, če je predpisana. Če ta ni plačana niti v roku, ki ga določi sodišče v nalogu za njeno plačilo in tudi niso izpolnjeni pogoji za njeno oprostitev, odlog ali obročno plačilo, se šteje, da je pritožba umaknjena. Če pritožbo vloži pooblaščenec, je ta lahko samo odvetnik ali druga oseba, ki je opravila pravniški državni izpit.


Zveza:

RS - Ustava, Zakoni, Sporazumi, Pogodbe
Zakon o delovnih razmerjih (2013) - ZDR-1 - člen 20, 109, 109/2, 110.

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.
Datum zadnje spremembe:
19.11.2019

Opombe:

P2RvYy0yMDE1MDgxMTExNDMzNDg1