VDSS Sodba in sklep Pdp 512/2019

Jedro

Za presojo utemeljenosti zahtevka je bistvena pravilna uporaba določil pogodbe o izobraževanju za pridobitev višješolske izobrazbe policist, in sicer zlasti njenega 5. člena, v katerem je določeno, da sta pogodbeni stranki soglasni, da stroške izobraževanja predstavljajo stroški bruto nadomestila plače za čas odsotnosti z dela zaradi izobraževanja ter stroški prevoza na izobraževanja in z izobraževanja. S tem, ko je toženka tožniku po tej pogodbi omogočila izobraževanje, tožnik ni bil na službeni poti. Zato za toženko poleg (izpolnjenih) obveznosti iz navedene pogodbe ni nastala še dodatna obveznost, kot jo je zmotno ugotovilo sodišče prve stopnje in tožbenemu zahtevku neutemeljeno ugodilo.

Izrek

I. Pritožbi se ugodi in se izpodbijana sodba in izpodbijani sklep sodišča prve stopnje spremenita, tako da se glasita:

"I. Tožbeni zahtevek, da je toženka dolžna tožniku v roku 8 dni obračunati 87 ur preko polnega delovnega časa v bruto znesku 836,94 EUR in izplačati pripadajoči neto znesek z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 5. 6. 2015 do plačila, ter da mu je dolžna povrniti stroške predsodnega postopka v znesku 140,00 EUR, se zavrne.

II. Tožnik je dolžan toženki plačati stroške postopka v znesku 257,50 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne po poteku izpolnitvenega roka do plačila, v roku 15 dni, svoje stroške pa krije sam."

II. Tožnik je dolžan toženki plačati pritožbene stroške v višini 153,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne po poteku izpolnitvenega roka do plačila, v roku 15 dni, svoje stroške odgovora na pritožbo pa krije sam.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je toženki naložilo, da je dolžna tožniku v roku 8 dni obračunati 87 ur preko polnega delovnega časa v bruto znesku 836,94 EUR in mu izplačati pripadajoči neto znesek z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 5. 6. 2015 do plačila (točka I izreka sodbe), mu povrniti stroške predsodnega postopka v znesku 140,00 EUR (točka II. izreka sodbe) ter stroške sodnega postopka v znesku 410,66 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi po poteku izpolnitvenega roka do plačila (točka III izreka sodbe), sama pa krije svoje stroške postopka (točka IV izreka sodbe). Toženki je naložilo še povračilo tožnikovega stroška sodne takse v znesku 68,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi (sklep).

2. Toženka se pritožuje zoper navedeno sodbo iz vseh pritožbenih razlogov. Navaja, da je sodišče prve stopnje zmotno uporabilo materialno pravo, ko je pot na izobraževanje in z izobraževanja štelo v delovni čas. Tožnik sporne dneve dela ni opravljal, ampak je bil z dela odsoten, toženka mu je po pogodbi o izobraževanju omogočila odsotnost, da se je lahko udeležil izobraževanja. Sodišče se je napačno oprlo na pravnomočno zadevo Pd 39/2016. Toženka je tožniku v skladu s pogodbo o izobraževanju omogočila izobraževanje ter mu za dneve izobraževanja plačala nadomestilo plače za 8 ur odsotnosti z dela. V tožnikovem primeru ni šlo za službeno pot. Določila navedene civilne pogodbe so jasna. Sodišče se do tega ni opredelilo in sodbe ni mogoče preizkusiti. Toženka je skladno s pogodbo o izobraževanju svoje obveznosti do tožnika izpolnila. Zato je treba zahtevek že po temelju zavrniti. Posledično je napačna tudi odločitev o stroških, s tem da tožnik do stroškov predhodnega postopka ni upravičen že zato, ker gre za čisto denarno terjatev. Toženka pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo spremeni, tako da zahtevek zavrne, skupaj s stroškovno posledico, podredno pa, da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Ker meni, da je pritožba zoper sodbo utemeljena, predlaga tudi razveljavitev izpodbijanega sklepa o povračilu sodne takse.

3. Tožnik v odgovoru na pritožbo predlaga njeno zavrnitev.

4. Pritožba je utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo in izpodbijani sklep sodišča prve stopnje v mejah pritožbenih razlogov. Po uradni dolžnosti je na podlagi drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in nasl.) v zvezi s 366. členom ZPP pazilo na absolutne bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava.

6. Pritožba neutemeljeno uveljavlja postopkovno kršitev neobrazloženosti sodbe v smislu 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. S tem, ko izraža nestrinjanje z razlogi sodbe, uveljavlja zmotno uporabo materialnega prava, in sicer utemeljeno. Sodišče prve stopnje je namreč zavzelo napačno stališče, da je udeležba tožnika na izobraževanju (predavanjih) predstavljala službeno pot. Posledično mu je za ure vožnje na izobraževanje in z izobraževanja neutemeljeno priznalo plačilo iz naslova 87 ur preko polnega delovnega časa (pri čemer niti ni izhajal iz nadurne, ampak iz urne postavke).

7. Pri odločitvi se je napačno oprlo na pravnomočno sodbo Delovnega sodišča v Mariboru, Oddelek v Murski Soboti, Pd 39/2016 (ki je bila potrjena s sodbo Pdp 525/2016). V tej zadevi je bilo odločeno, da je toženka dolžna delavcu (niti ni šlo za tožnika) plačati razliko v potnih stroških v višini 1.575,51 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 18. 11. 2014 do plačila. Ključno je bilo stališče, da je delavec, ki se je izobraževal, po pogodbi o izobraževanju upravičen do plačila potnih stroškov, pri višini teh pa se ne uporabi določba Aneksa h Kolektivni pogodbi za negospodarske dejavnosti v Republiki Sloveniji (Ur. l. RS, št. 40/2012), ki ureja višino kilometrine za prevoz na delo in z dela, ampak višina kilometrine, kot je določena za občasno uporabo lastnega avtomobila v službene namene. Zaradi odločitve v navedeni zadevi ni podana podlaga za ugotovitev zahtevku v predmetnem sporu.

8. Za presojo utemeljenosti zahtevka je bistvena pravilna uporaba določil pogodbe o izobraževanju za pridobitev višješolske izobrazbe policist z dne 30. 8. 2014, in sicer zlasti njenega 5. člena, v katerem je določeno, da sta pogodbeni stranki soglasni, da stroške izobraževanja predstavljajo stroški bruto nadomestila plače za čas odsotnosti z dela zaradi izobraževanja ter stroški prevoza na izobraževanja in z izobraževanja. S tem, ko je toženka tožniku po tej pogodbi omogočila izobraževanje, tožnik ni bil na službeni poti. Zato za toženko poleg (izpolnjenih) obveznosti iz navedene pogodbe ni nastala še dodatna obveznost, kot jo je zmotno ugotovilo sodišče prve stopnje in tožbenemu zahtevku neutemeljeno ugodilo. Ni podlage za prisojo vtoževanega. Ker ni šlo za službeno pot, se ure vožnje na in z izobraževanja ne štejejo v delovni čas. Posledično ni pomemben 23. člen Uredbe o delovnem času v organih državne uprave (Ur. l. RS, št. 115/2007 in nasl.), ki določa priznavanje opravljenih ur v času službene poti.

9. Sodišče prve stopnje se je neutemeljeno sklicevalo na primer Sodišča Evropske Unije C‑266/14, da je treba točko 1 2. člena Direktive 2003/88/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 4. 11. 2003 o določenih vidikih organizacije delovnega časa razlagati tako, da v okoliščinah, v katerih delavci nimajo stalnega ali običajnega kraja opravljanja dela, čas, ki ga ti delavci namenijo za vsakodnevni prevoz med svojim bivališčem in prostori, ki jih določi delodajalec, pomeni delovni čas. Podobno stališče je bilo sprejeto v zadevi Pdp 618/2011. V obeh zadevah je šlo za delavce, ki so delo opravljali na način, da so se vozili od stranke do stranke. Pri tožniku ni šlo za takšen primer opravljanja dela.

10. Zato je pritožbeno sodišče pritožbi ugodilo in na podlagi 5. alineje 358. člena ZPP in 3. točke 365. člena ZPP izpodbijano sodbo in izpodbijani sklep spremenilo tako, da je tožbeni zahtevek za plačilo nadur zavrnilo. Zavrnilo je tudi tožbeni zahtevek za plačilo stroškov pritožbe v predhodnem postopku, saj ta za denarne terjatve niti ni predpisan. Posledično je (zaradi spremenjenega uspeha strank - 154. člen ZPP) spremenilo tudi odločitev o plačilu stroškov prvostopenjskega postopka, ki je vsebovana v izpodbijani sodbi (točki III in IV izreka) in v izpodbijanem sklepu. Tožnik zaradi neuspeha z zahtvekom krije sam svoje stroške prvostopenjskega postopka, toženki pa je dolžan v skladu z določili Odvetniške tarife (Ur. l. RS, št. 2/2015 in nasl.) povrniti 200 točk za odgovor na tožbo, 150 točk za pripravljalno vlogo in 200 točk za pristop na prvi narok za glavno obravnavo, kar z 2 % materialnimi stroški znaša 257,50 EUR.

11. Tožnik v pritožbenem postopku ni bil uspešen, zato krije sam svoje stroške odgovora na pritožbo, toženki, ki je v celoti uspela, pa je dolžan plačati za pritožbo 250 točk, kar ob vrednosti točke 0,60 EUR z 2 % materialnimi stroški znaša 153,00 EUR (prvi odstavek 154. člena in drugi odstavek 165. člena ZPP).

Datum zadnje spremembe:

19.11.2019

Podobni dokumenti:

• VDSS Sodba in sklep Pdp 241/2019
• VDSS Sodba in sklep Pdp 284/2019
• VDSS Sodba Pdp 306/2021