VDSS Sodba Pdp 318/2019

Jedro

Sodišče prve stopnje je pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje glede objektivne nevarnosti dela tožnika, pri čemer je pravilno ugotovilo, da je do nezgode prišlo pri odstranjevanju lovilne kadi težke okoli 250 (200) kg, ki je bila nameščena 2 m visoko in podprta z dvema konzolama. Prišlo je do zdrsa kadi. Sodišče je tudi pravilno upoštevalo, da tožena stranka ni predložila nobenega dokaza glede svojega zatrjevanja, da bi morala vsa vprašanja v zvezi z varstvom pri delu urejati druga družba. Zakon o varstvu in zdravju pri delu določa, da mora za varnost in zdravje delavcev skrbeti delodajalec, pri čemer se v primeru, ko delo opravlja na delovišču dvoje ali več delodajalcev, se morajo ti pisno sporazumeti glede ukrepov za zavarovanje varnosti in zdravja pri delu. Ob navedenem je sodišče tudi ugotovilo, da tožena stranka tudi ni tožniku zagotovila zaščitne čelade. Tako je odločitev sodišča glede obstoja odškodninske odgovornosti tožene stranke pravilna.

Izrek

I. Pritožbi tožeče stranke se delno ugodi in se odločitev o stroških postopka spremeni tako, da se stroški znižajo na znesek 260,00 EUR, kar je tožnik dolžan toženi stranki plačati v roku 8 dni, po preteku tega roka z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva zamude do plačila.

II. V preostalem se pritožba tožnika in v celoti pritožba tožene stranke zavrneta in se v nespremenjenem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

III. Vsaka stranka krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče je izdalo sodbo, s katero je razsodilo, da je tožena stranka dolžna tožniku plačati odškodnino v višini 700,00 EUR, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 14. 4. 2016 dalje do plačila, v roku 8 dni, pod izvršbo. V presežku (do zneska 3.200,00 EUR) je sodišče tožbeni zahtevek zavrnilo (I. točka izreka). Odločilo je, da je tožeča stranka dolžna toženi stranki plačati stroške tega postopka v znesku 622,23 EUR v roku 8 dni, po preteku tega roka z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva zamude do plačila (II. točka izreka).

2. Tožnik vlaga pritožbo zoper sodbo in navaja, da je tožnik s prvo pripravljalno vlogo po zamenjavi pooblaščenca tožbeni zahtevek po višini uskladil s sodno prakso v primerljivih zadevah. Sodišče se do tega ni opredelilo. Sodišče spremembe vrednosti spora ni evidentiralo. Sicer se tožnik vsebinsko strinja z ugotovitvami sodišča glede podanega temelja odškodninske odgovornosti tožene stranke. Pri odmeri odškodnine je sodišče upoštevalo, da je tožnik sam izpovedal, da pri pregledu v A., takoj po dogodku, ni bilo vidnih poškodb na rami ali glavi. Tožnik je bil v nadaljevanju pregledan tudi v Kliniki B. v C. dne 27. 8. 2015, ker je bila prisotna palpatorna bolečnost mehkih tkiv ramena, iz česar je mogoče logično zaključiti samo, da je tožnik v obravnavanem dogodku utrpel poškodbo rame. Sodišče je ugotovilo, da je bila poškodba glave minimalna, kar je povezalo tudi z izvidom G. ambulante z dne 31. 8. 2015 in ugotovilo, da bolniški stalež ni bil povezan samo z obravnavano nezgodo. Dejstvo je, da je bila kovinska konstrukcija, ki je tožniku padla na ramo z višine 2 m, težka več kot 200 kg. Tožnik pa se je nahajal pod njo (konstrukcijo). Tožnik je utemeljeno vtoževal odškodnino za pretrpljeni strah v višini 900,00 EUR, saj se utrpeli primarni strah povezuje prav z zgoraj izpostavljenim dejstvom, da je tožnika v glavo in ramo udarila kovinska konstrukcija, sodišče je tožniku prisodilo prenizko odškodnino v višini 400,00 EUR. Isti izvid in isti zapis se povezuje tudi s tožnikovim porušenim duševnim ravnovesjem in zmanjšanjem življenjskih aktivnosti, ki izhaja iz izvida z dne 31. 5. 2015, ko tožnik opisuje nesrečo, tudi telesne bolečine - glavobol, vrtoglavico, pritisk v glavi (ki torej niso takoj izzvenele, kot to protispisno ugotavlja sodišče). Tožnik je zatrjeval tudi številne druge posledice nesreče pri delu, do česar pa se sodišče ni opredelilo in je sodba obremenjena z bistveno procesno kršitvijo, ki je vplivala na odločitev o višini odškodnine. Sodišče je sicer analiziralo sodno prakso glede prisojenih odškodnin za duševne bolečine, ki jih poškodovani trpi zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti, vendar je prezrlo, da so bile pri tožniku prisotne zatrjevane in dokumentirane duševne bolečine visoke intenzivnosti, ki so se rezultirale v posttravmatski stresni motnji, zaradi katere je bil tožnik v bolniškem staležu 2 meseca. Predpisana mu je bila tudi močna psihiatrična medikamentozna terapija. Tožnik priglaša pritožbene stroške postopka.

3. Tožena stranka vlaga pritožbo zoper sodbo in navaja, da se ne strinja z odločitvijo sodišča prve stopnje, da se je tožnik poškodoval pri zdrsu konstrukcije in, da je kovinska konstrukcija pri zdrsu dejansko zadela tožnika ter da je tožnik zaradi opisanega udarca utrpel takšno škodo, zaradi katere je upravičen do odškodnine. Sodišče je ob tem, ko je presodilo, da se je tožnik dne 24. 8. 2015 dejansko poškodoval, torej, da naj bi pri zdrsu kovinske konstrukcije utrpel udarec, zmotno in nepopolno ugotovilo dejansko stanje, posledično pa tudi zmotno uporabilo materialno pravo. Tožnik je zatrjeval, da je dne 24. 8. 2015 utrpel poškodbo, ker je prišlo do zdrsa kovinske konstrukcije, ki naj bi zadela tožnika v glavo in ramo, pri čemer je naprej zahteval odškodnino v višini 8.856,47 EUR, ki jo je zmanjšal na znesek 3.200,00 EUR. Sodišče je sledilo izpovedbi tožnika, čeprav je podajal neskladne izpovedbe in je večkrat spreminjal svojo izpovedbo. Izjave prič D.D. in E.E. se ne skladata s tožnikovo izpovedbo, saj priče niso videle ničesar. Tožnik je podajal nasprotujoče si izjave in je prilagajal svoje izpovedbe, tako je sodišče v tem delu zmotno in nepopolno ugotovilo dejansko stanje in je podana bistvena kršitev iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Toženi stranki je bila kršena ustavna pravica do enakega varstva pravic, ki je zagotovljena v 22. členu Ustave RS. Sodbe ni mogoče preizkusiti, saj ni jasno, iz katerih razlogov se poklanja vera tožniku in ne toženi stranki. Podana je kršitev iz prvega odstavka 338. člena ZPP. Priče so izpovedale, da se tožnik navedenega dne ni poškodoval, da je hlinil poškodbo, izključno iz razloga, da bi od tožene stranke kaj iztržil. Obrazložitev sodišča je preskopa, prav tako je podana bistvena kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ker sodišče prve stopnje ni navedlo logično in argumentirano, zakaj ne verjame oziroma ne sledi izpovedi tožene stranke ter pričam. Tožena stranka še navaja, da naša procesna ureditev ne pozna dokaznega pravila, ki bi določal, kdaj se lahko posamezno dejstvo šteje za dokazano in kdaj ne, izjema je domneva glede vsebine javne listine. Sodišče je tako nepravilno upoštevalo 8. člen ZPP ter posledično kršilo tudi prvi odstavek 338. člena ZPP. Sodišče je sicer pravilno štelo, da je uspeh tožeče stranke 7,90 %, tožena stranka pa da je uspela z 92,10 %, pri tem pa bi moralo sodišče upoštevati, da je tožnik uspel le s sorazmerno majhnim delom svojega zahtevka, tako da bi moralo sodišče toženi stranki priznati pravdne stroške v celoti. Tožena stranka priglaša pritožbene stroške postopka.

4. Tožnik podaja odgovor na pritožbo tožene stranke in v celoti prereka pritožbene navedbe tožene stranke, ter pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbo tožene stranke kot neutemeljeno zavrne. Tožena stranka ni z ničemer dokazala (niti tega ni dokazovala), da naj bi tožnik utrpel poškodbe kakorkoli drugače kot pri škodnem dogodku, pri zdrsu kovinske konstrukcije. Tožnik je resnično in konsistentno opisal potek dogodka. Sodišče ni slepo sledilo izpovedi tožnika kot poskuša prikazati tožena stranka. Izjavi prič D.D. in E.E. je sodišče dokazno ocenilo v širšem kontekstu, da je bila z isto vsebino dogodka, kot jo je zatrjeval tožnik, sestavljena prijava nesreče, ki je bila narejena takoj po dogodku, na podlagi izjav tožnikovih sodelavcev, kar izhaja iz elektronske korespondence med tožnikom in pristojnim F.F.. Tako je sodba preverljiva in se tožena stranka neutemeljeno sklicuje na kršitev 22. člena Ustave RS. Tožena stranka tudi ni uspela dokazati, da naj bi bila prijava poškodbe pri delu z dne 4. 9. 2015, ki jo je izpolnila tožena stranka izpolnjena samo kot usluga tožniku. Ni podlage, da bi mu sodišče naložilo v plačilo celotne pravdne stroške, glede na določbo tretjega odstavka 154. člena ZPP. Tožena stranka priglaša stroške odgovora na pritožbo.

5. Pritožba tožeče stranke je delno utemeljena (odločitev o stroških postopka), pritožba tožene stranke pa ni utemeljena.

6. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo v mejah pritožbenih razlogov, pri čemer je v skladu z določbo drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 s sprem.) po uradni dolžnosti pazilo na absolutne bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri navedenem preizkusu je ugotovilo, da sodišče ni storilo bistvenih kršitev pravil postopka, pravilno in popolno je ugotovilo dejansko stanje in pravilno uporabilo materialno pravo, je pa delno zmotno odločilo o stroških postopka.

7. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje izvedlo dokaze s prečitanjem vseh listin, ki sta jih v dokazne namene predložili obe pravdni stranki ter zaslišalo tožnika in toženo stranko ter prebralo pisne izjave prič D.D. in E.E., pri čemer sta se stranki strinjali, da priči ni potrebno neposredno zaslišati.

8. Tožena stranka uveljavlja bistveno kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ker sodišče prve stopnje ni logično in argumentirano obrazložilo, zakaj ne verjame oziroma ne sledi izpovedi tožene stranke ter pričam. Navedena kršitev ni podana, saj je sodišče jasno in prepričljivo pojasnilo glede prijave nezgode pri delu, torej zakaj je sledilo tožnikovi izpovedbi. Naša zakonodaja ne pozna dokaznega pravila, ki bi določal, kdaj se lahko posamezno dejstvo šteje za dokazano in kdaj ne, izjema je domneva glede vsebine javne listine. Sodišče je tako pravilno upoštevalo 8. člen ZPP. Posledično ni kršilo določila prvega odstavka 338. člena ZPP. Tako je sodba preverljiva in se tožena stranka neutemeljeno sklicuje na kršitev 22. člena Ustave RS. Glede na navedeno tudi ni podana bistvena kršitev iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, kot to ocenjuje tožena stranka.

9. Zakon o delovnih razmerjih (Ur. l. RS, št. 21/2013 in nadalj. - ZDR-1) v 179. členu ureja odškodninsko odgovornost delodajalca in določa, da če je delavcu povzročena škoda pri delu ali v zvezi z delom, mu jo mora povrniti delodajalec po splošnih pravilih civilnega prava, pri čemer so elementi splošnega civilnega delikta protipravno ravnanje, nedopustna škoda, vzročna zveza med nastalo škodo in ravnanjem ter odgovornost za protipravno ravnanje. Odgovornost za nastalo škodo pa je lahko krivdna ali objektivna. Obligacijski zakonik (Ur. l. RS, št. 83/2001 in nadalj. - OZ) v drugem odstavku 131. člena določa, da je objektivna odgovornost podana, kadar gre za delovanje nevarne stvari ali za nevarno dejavnost. Krivdna odgovornost pa je podana, če do škode pride zaradi zakrivljenega ravnanja ali malomarnosti pri ravnanju, pri čemer je malomarnost lahko zavestna ali nezavestna, kot to določa 131. in 135. člen OZ.

10. Obe pravdni stranki se pritožujeta zoper sodbo glede nepravilno ugotovljenega dejanskega stanja, pri čemer tožnik navaja, da se strinja z odločitvijo sodišča, da je nevarna stvar odstranjevanje kovinske konstrukcije težke več kot 200 kg, z višine 2 m, brez dvigala, samo s pomočjo človeških rok, ne strinja pa se z odmero odškodnine, ki jo je prisodilo sodišče in sicer je tožniku priznalo, za bolečine in nevšečnosti med zdravljenjem v višini 400,00 EUR, za pretrpljeni strah pa 300,00 EUR. Tožena stranka pa navaja, da je sodišče nekritično poklonilo vero tožniku ob siceršnjih izvedenih dokazih, tako je nepopolno in nepravilno ugotovilo dejansko stanje, saj tožnik po njeni oceni ni utrpel škode pri delu v A..

11. Pritožbeno sodišče ocenjuje, da je sodišče prve stopnje pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje glede objektivne nevarnosti dela tožnika v A., pri čemer je sodišče tudi po oceni pritožbenega sodišča pravilno ugotovilo, da je do nezgode prišlo pri odstranjevanju lovilne kadi težke okoli 250 (200) kg, ki je bila nameščena 2 m visoko in podprta z dvema konzolama. Prišlo je do zdrsa kadi. Sodišče je tudi pravilno upoštevalo, da tožena stranka ni predložila nobenega dokaza glede svojega zatrjevanja, da bi morala vsa vprašanja v zvezi z varstvom pri delu urejati druga družba. Zakon o varstvu in zdravju pri delu (Ur. l. RS, št. 43/2011 in nadalj. - ZVZD-1) določa, da mora za varnost in zdravje delavcev skrbeti delodajalec, pri čemer se v primeru, ko delo opravlja na delovišču dvoje ali več delodajalcev, se morajo ti pisno sporazumeti glede ukrepov za zavarovanje varnosti in zdravja pri delu. Ob navedenem je sodišče tudi ugotovilo, da tožena stranka tudi ni tožniku zagotovila zaščitne čelade. Tako je odločitev sodišča glede temelja tožbenega zahtevka pravilna.

12. Glede pritožbe tožnika o višini prisojene odškodnine o tem, da je sodišče prisodilo tožniku prenizko odškodnino iz razloga, ker je potreboval protibolečinske tablete, ki jih je dobil v bolnišnici v A. ter da mu je bila ob pregledu v C. predpisana protibolečinska terapija ter da je tožnik, po lastni izpovedbi, 2 meseca umsko in telesno ni bil sposoben za delo, je sodišče pravilno ocenilo, da tožnik ni utrpel hudih telesnih bolečin, pri čemer je imel le buško na glavi in bolečine v rami, tako da so bile njegove bolečine zmerne, v postopku pa je bilo tudi ugotovljeno, da obisk G. ambulante (izvid dr. H.H. z dne 31. 8. 2015) ni bil v povezavi z delovno nezgodo. Tako je, po oceni pritožbenega sodišča, sodišče prve stopnje tožniku iz naslova bolečin in nevšečnosti med zdravljenjem pravilno prisodilo 400,00 EUR, kar je v skladu z ustaljeno sodno prakso, ki jo je navedlo že sodišče prve stopnje. Ni se mogoče strinjati tudi s pritožbenimi navedbami tožnika, da je kovinska konstrukcija, težka več kot 200 kg, ki je padla z višine 2 m, ko se je tožnik nahajal pod njo in takšnega dogodka ni pričakoval, takšna okoliščina, da bi tožniku pripadala odškodnina za strah višja od 300,00 EUR. Tožnikov strah je bil hipen in tožnik tudi kasneje ni utrpel strahu, ker so bile njegove posledice nezgode minimalne. Šlo je le za manjšo poškodbo ramena in buško na glavi. Sodišče je ob tem pravilno navedlo, da je tožnik utrpel intenziven primarni strah, da je bil v šoku v trenutku nastanka nesreče, torej je šlo za primarni strah, za sekundarnega pa ne, saj ni bilo strahu, kako se bo njegova buška na glavi pozdravila. Tako je primerna odškodnina iz tega naslova 300,00 EUR.

13. Pritožbeno sodišče glede na pritožbo tožene stranke navaja, da ni mogoče slediti pritožbenemu ugovoru tožene stranke, da je sodišče prve stopnje nekritično sledilo izpovedbi tožnika, pri čemer se sklicuje na izpovedi prič D.D. in E.E.. Sodišče je ugotovilo, da je tožena stranka izvedela od sodelavcev, da se je nagnila konstrukcija. Sodišče pa je upoštevalo prijavo nesreče, iz katere izhaja, da je šlo za "pad dela konstrukcije", pri čemer pa je podpisana tožena stranka. Iz prijave nesreče izhaja, da je: "Med odstranjevanjem lovilne posode pri nakladalnem žerjavu ..., se je v vrsti glav valjev ... sprostil konstrukcijski del, ki so ga demontirali delavci, in nenadzorovano padel z višine okrog 2 m na tla. Do sprostitve je prišlo, ker se zaposleni niso dogovorili o ustreznem postopku dela. Pri tem je del zaposlenega zadel ob strani na glavo in ramo ter ga podrl na tla. Del se je zagozdil med dva stebra žerjava in tako preprečil hujše poškodbe zaposlenega." Iz pisne korespondence pa izhaja, da F.F. nesreče ni videl in njegovo poročilo temelji na izjavah slovenskih kolegov. Posledično navedenemu je torej sodišče, po oceni pritožbenega sodišča, pravilno ugotovilo dejansko stanje kljub temu, da sta priči D.D. in E.E. izpovedala, da nesreče nista videla.

14. Pritožbeno sodišče pa ugotavlja, da je utemeljena pritožbena navedba tožnika, da sodišče prve stopnje ni pravilno odločilo o stroških postopka, pri čemer dejansko, iz predloženega spisa izhaja, da je tožnik modeficiral svoj tožbeni zahtevek v pripravljalni vlogi z dne 14. 2. 2018, pri čemer je postavil tožbeni zahtevek v višini 3.200,00 EUR, kar pa sodišče pri svoji odločitvi ni upoštevalo in je štelo, da je tožnik postavil tožbeni zahtevek v višini 8.856,47 EUR, posledično navedenemu pa štelo, da je tožnik uspel z 7,90 %, tožena stranka pa z 92,10 %. Glede na dejstvo, da je tožnik modeficiral tožbeni zahtevek in zahteval v celoti 3.200,00 EUR in ne 8.856,47 EUR, je uspeh tožnika v pravdi 22 % in uspeh tožene stranke 78 %. Potrebni stroški tožnika znašajo 1.746,64 EUR in potrebni stroški tožene stranke znašajo 825,42 EUR. Upoštevaje uspeh v pravdi tako stroški tožnika znašajo 384,26 EUR, stroški tožene stranke pa 643,82 EUR. Po pobotu obojih stroškov je tožnik tako dolžan povrniti toženi stranki 260,00 EUR.

15. Tožnik je v pritožbenem postopku uspel z neznatnim delom, prav tako njegov odgovor na tožbo ni prispeval k rešitvi spora. Tožena stranka s pritožbo ni uspela. Zato je pritožbeno sodišče odločilo, da stranki sami krijeta vsaka svoje stroške pritožbenega postopka. Odločitev temelji na določilu 165. člena ZPP.

Datum zadnje spremembe:

15.11.2019

Podobni dokumenti:

• VDSS Sodba in sklep Pdp 737/2017
• VDSS sodba in sklep Pdp 1189/2013
• VDSS sodba Pdp 156/2015