VDSS Sodba Pdp 159/2019

Jedro

Sodišče prve stopnje je pravilno ugotavljalo dejansko stanje v zvezi s tem, ali tožena stranka tožnici res ne more zagotoviti pravice do premestitve, kar je privedlo do odpovedi pogodbe o zaposlitvi brez ponudbe nove pogodbe o zaposlitvi. V zvezi s pravico do premestitve ni relevantno, ali je možno spremeniti pogoje na istem delovnem mestu.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje.

II. Tožnica sama krije svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek: da se odpoved pogodbe o zaposlitvi zaradi nezmožnosti za opravljanje dela pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi zaradi invalidnosti z dne 15. 6. 2017 razveljavi; da se ugotovi, da tožnici delovno razmerje na podlagi te odpovedi z iztekom odpovednega roka ni zakonito prenehalo oziroma še vedno traja po pogodbi o zaposlitvi z dne 12. 12. 2010; da je tožena stranka dolžna tožnico pozvati nazaj na delo in jo za čas od dneva zaključka delovnega razmerja do vrnitve na delo prijaviti v socialno zavarovanje in ji priznati vse pravice iz delovnega razmerja, vključno s plačilom nadomestila plače kot če bi bila na delu, s tem, da je dolžna od vsakomesečnega nadomestila obračunati in plačati predpisane davke in prispevke, preostalo neto nadomestilo pa nakazati tožnici z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 18. dne v mesecu za pretekli mesec, vse v roku 8 dni (I. točka izreka). Odločilo je, da tožena stranka sama krije svoje stroške postopka (II. točka izreka).

2. Zoper sodbo se pritožuje tožnica iz vseh pritožbenih razlogov iz prvega odstavka 338. člena ZPP. Navaja, da je tožena stranka dosegla izdajo pozitivnega mnenja Komisije za ugotovitev podlage za odpoved pogodbe o zaposlitvi z nekorektnim prikazovanjem dejstev. Tožnica je v zadnjem obdobju delala predvsem na SCO blagajni. Delo na tem delovnem mestu ni zahtevalo dvigovanja težjih bremen. Občasno je morala tožnica pomagati kupcem pri manjših opravilih, kar pa za njo ni predstavljalo in še vedno ne predstavlja problema. Da tožnica ne bi mogla izkazati, da to delo še naprej zmore opravljati, je tožena stranka poslala tožnico na čakanje z doma za skoraj tri leta. Tožena stranka je pred odpovedjo delovno mesto "blagajnik SCO" sicer sistemizirala, vendar tako, da je zanj predvidela pogoje, ki so bili še težji od navadnega delovnega mesta "blagajnik". Posledično ZPIZ ni mogel izdati pozitivnega dopolnilnega mnenja za to delovno mesto. Sodišče se ni opredelilo do ključnih vprašanj tega spora, in sicer do tega, ali je bila tožnica enakopravno obravnavana v primerjavi z ostalimi invalidi pri toženi stranki in ali bi tožena stranka lahko sistemizirala za tožnico prilagojeno delovno mesto. Tožena stranka bi morala sistemizirati prilagojeno delovno mesto "blagajnik SCO PDM". Zatrjuje, da jo je tožena stranka odpustila zaradi šikanoznih namenov, saj je tožnica opozarjala na številne nepravilnosti pri toženi stranki, prav tako je bila tožnica diskriminirana zaradi njene invalidnosti. Tožena stranka je za druge invalide sistemizirala številna prilagojena delovna mesta, za tožnico pa ne. Navaja, da sodišče tožnici ni dovolilo vprašanj pričam tožene stranke v zvezi s tem, kako so pri toženi stranki reševali problematiko zaposlovanja pri ostalih invalidih ter izvedencu medicine dela prometa in športa, o tem ali tožena stranka na delovnih mestih za prodajalce in blagajnike zaposluje invalide ter kakšne omejitve imajo le ti. Sodišče izvedencu ni naložilo, naj preveri, kako ravna tožena stranka v primeru ostalih invalidov. Zaradi tega zatrjuje bistveno kršitev postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, posledično pa tudi kršitev 14. in 22. člena Ustave RS. Zatrjuje, da se sodišče ni opredelilo do tega, da je tožena stranka dvakrat dobila negativno mnenje s strani komisije, saj je ta menila, da bi lahko tožena stranka sistemizirala prilagojeno delovno mesto blagajnika oziroma SCO blagajnika. Ni se opredelilo niti do tega, da je bila tožnica poslana na čakanje po tem, ko je brez težav 7 mesecev nepretrgoma opravljala delo na delovnem mestu SCO blagajnik, ko to še ni bilo niti sistemizirano. V času ogleda izvedenca je delo na SCO blagajnah normalno teklo. V dobri uri ogleda ni na blagajno prišel noben kupec s težkim artiklom, ki bi ga morala tožnica dvigniti na tehtnico, prav tako ni bilo treba nobenemu artiklu odstraniti varovala. Sodišče je nekorektno povzelo izvedensko mnenje, zaradi česar uveljavlja bistveno kršitev postopka iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Izvedenec je namreč na dopolnilnem zaslišanju povedal, da ne more podati odgovora, če tožena stranka zaposluje kakšne invalide, na katerih delovnih mestih in kakšne omejitve imajo pri delu, saj mu sodišče tega ni naročilo. Prav tako je izpovedal, da ne more podati mnenja o tem, kako se delo na delovnem mestu SCO blagajnik dejansko opravlja, saj bi za to moral opraviti posebno analizo, ki bi trajala dlje časa. Povedal je tudi, da je tožnica na ogledu demonstrirala boljšo spretnost prstov, kot je izhajala iz meritev fiziatra iz leta 2013. Predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo spremeni v ugodilno, podrejeno pa jo razveljavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijani del sodbe v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri čemer je po uradni dolžnosti pazilo na absolutne bistvene kršitve določb postopka, naštete v drugem odstavku 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in nasl.), ter na pravilno uporabo materialnega prava. Ugotovilo je, da sodišče prve stopnje ni storilo presojanih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, da je pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje ter pravilno uporabilo materialno pravo. Pritožbeno sodišče se strinja z odločilnimi dejanskimi ugotovitvami in pravnimi stališči sodišča prve stopnje, na pritožbene navedbe, ki so odločilnega pomena (prvi odstavek 360. člena ZPP) pa odgovarja:

5. Predmet spora je zakonitost redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi z dne 15. 6. 2017, ki je bila tožnici podana na podlagi 4. alineje prvega odstavka 89. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR-1, Ur. l. RS, št. 21/2013 in nasl.) zaradi nezmožnosti za opravljanje dela pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi zaradi invalidnosti. Tožena stranka se v odpovedi sklicuje na odločbo Zavoda za pokojninsko in invalidsko zavarovanje Slovenije (ZPIZ) z dne 10. 4. 2014, s katero je bila tožnica razvrščena v III. kategorijo invalidnosti zaradi posledic bolezni ter ji je bila iz tega naslova priznana pravica do premestitve na drugo delovno mesto z omejitvami: ročno lahko premešča bremena do 5 kilogramov, brez dela, kjer je potrebna spretnost prstov rok in groba moč, s polnim delovnim časom od 5. 2. 2014 dalje. S to odločbo je pristojni zavod ugotovil, da tožnica ni zmožna za delo na delovnem mestu blagajnik - prodajalec ter toženi stranki naložil tožničino premestitev. Tožena stranka je nato tožnico napotila na čakanje doma ter ugotovila, da v okviru sprejete sistemizacije in razpoložljivih delovnih mest ni prostega delovnega mesta, ki bi ustrezalo preostalim delovnim zmožnostim tožnice; iz dopolnilnih mnenj ZPIZ (24. 9. 2015 in 5. 7. 2016) nadalje izhaja, da tožnica ni zmožna za delo na delovnem mestu blagajnik niti na delovnem mestu SCO blagajnik, na katerega je želela tožnico premestiti tožena stranka. Tožena stranka je skušala najti ustrezno zaposlitev pri drugem delodajalcu, a neuspešno. Na podlagi njenega predloga je Komisija za ugotovitev podlage za odpoved pogodbe o zaposlitvi dne 9. 6. 2017 izdala mnenje, da tožnici utemeljeno ne more ponuditi nove pogodbe o zaposlitvi oziroma da obstaja podlaga za odpoved pogodbe o zaposlitvi brez ponudbe nove pogodbe o zaposlitvi.

6. Tožnica odločbe, s katero je bila razvrščena v III. kategorijo invalidnosti (63. člen Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (ZPIZ-2, Ur. l. RS, št. 96/2012 in nasl.), ni izpodbijala. Ob razvrstitvi v to kategorijo invalidnosti se delovnemu invalidu priznajo določene pravice iz tega naslova, in sicer bodisi pravica do poklicne rehabilitacije, bodisi pravica do dela s krajšim delovnim časom od polnega, ali pa, kot je bila tožnici priznana v konkretnem primeru, pravica do premestitve. In le slednja obveznost je tista, ki se nanaša na toženo stranko. V izreku odločbe ZPIZ je jasno določeno, da je tožena stranka dolžna tožnici zagotoviti pravico do premestitve in to vprašanje je bistveno za odločitev v tem sporu, ne pa izpolnitev vseh drugih možnih pravic, ki jih za delovne invalide predvideva zakonodaja s področja invalidskega zavarovanja ali delovnopravna zakonodaja, na kar obširno opozarja pritožba.

7. Tožnici je bila z odločbo ZPIZ priznana pravica do opravljanja drugega dela, ustreznega njeni preostali delovni zmožnosti, oziroma pravica do premestitve na drugo delovno mesto (3. alineja prvega odstavka 81. člena ZPIZ-2), ne pa vse druge pravice, ki jih zakonodaja predvideva v zvezi z delovnimi invalidi.

8. Zavarovancu, ki so mu z dokončno odločbo priznane pravice na podlagi invalidnosti III. kategorije in ima sklenjeno pogodbo o zaposlitvi za nedoločen čas na območju Republike Slovenije, mora delodajalec ponuditi opravljanje drugega dela na delovnem mestu v skladu z njegovo preostalo delovno zmožnostjo in strokovno izobrazbo oziroma usposobljenostjo oziroma mu zagotoviti poklicno rehabilitacijo ali delo s krajšim delovnim časom od polnega, razen v primerih, ko mu lahko skladno s 102. členom ZPIZ-1 in predpisi o delovnih razmerjih odpove pogodbo o zaposlitvi (drugi odstavek 101. člena ZPIZ-1). Po prvem odstavku 116. člena ZDR-1 lahko delodajalec odpove pogodbo o zaposlitvi invalidu zaradi nezmožnosti za opravljanje dela pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi zaradi invalidnosti in v primeru poslovnega razloga v primerih in pod pogoji, določenimi s predpisi, ki urejajo pokojninsko in invalidsko zavarovanje, oziroma s predpisi, ki urejajo zaposlitveno rehabilitacijo in zaposlovanje invalidov.

9. Po 102. členu Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (ZPIZ-1, Ur. l. RS, št. 106/99 in nasl.) lahko delodajalec zavarovancu, ki so mu z dokončno odločbo priznane pravice na podlagi invalidnosti II. ali III. kategorije in ima sklenjeno pogodbo o zaposlitvi za nedoločen čas na območju RS, odpove pogodbo o zaposlitvi za nedoločen čas brez ponudbe nove pogodbe o zaposlitvi v skladu s predpisi o delovnih razmerjih le v primeru, če mu zaradi ugotovljene invalidnosti II. ali III. kategorije ali iz poslovnega razloga utemeljeno ne more skladno s prejšnjim členom tega zakona zagotoviti pravice do premestitve na drugo delovno mesto brez ali po končani poklicni rehabilitaciji oziroma pravice do dela s krajšim delovnim časom od polnega. Po 40. členu Zakona o zaposlitveni rehabilitaciji in zaposlovanju invalidov (ZZRZI, Ur. l. RS, št. 63/2004 in nasl.) lahko delodajalec invalidu, če mu utemeljeno ne more ponuditi nove pogodbe o zaposlitvi, o čemer odloči komisija za ugotovitev razlogov za odpoved pogodbe o zaposlitvi, v skladu s predpisi, ki urejajo pokojninsko in invalidsko zavarovanje, redno odpove pogodbo o zaposlitvi za nedoločen čas brez ponudbe nove pogodbe o zaposlitvi.

10. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotavljalo dejansko stanje v zvezi s tem, ali tožena stranka tožnici res ne more zagotoviti pravice do premestitve, kar je privedlo do odpovedi pogodbe o zaposlitvi brez ponudbe nove pogodbe o zaposlitvi. V zvezi s pravico do premestitve ni relevantno, ali je možno spremeniti pogoje na istem delovnem mestu, zato so neutemeljene pritožbene navedbe s tem v zvezi.

11. Neutemeljene so tudi pritožbene navedbe, da je bila odpoved pogodbe o zaposlitvi podana iz šikanoznih namenov, saj pritožba tega ne konkretizira. Prav tako so neutemeljene pritožbene navedbe, da je bila tožnica diskriminirana v primerjavi s preostalimi invalidi, ki naj bi bili zaposleni pri toženi stranki. Tožničine navedbe v postopku in tudi v pritožbi, s katerimi je zatrjevala, da je tožena stranka za ostale invalide poskrbela v smislu, da jim je omogočila ustrezno premestitev ob nastanku invalidnosti, so presplošne, da bi jih bilo mogoče preizkusiti, zato s tem, ko se sodišče prve stopnje ni opredelilo do njih, ni storilo kršitve 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Tožnica bi morala konkretizirati, na katere invalide se takšne navedbe nanašajo, navesti, da je delokrog teh invalidov primerljiv s tožničinimi, predvsem pa bi morala izkazati, da so omejitve pri delu iste oziroma vsaj podobne tožničinim, da bi lahko sodišče prve stopnje presojalo zatrjevano diskriminacijo tožnice zaradi njene invalidnosti.

12. Predmet tega delovnega spora je le presoja zmožnosti zagotovitve dela tožnice v okviru obstoječe sistemizacije delovnih mest tožene stranke, zato okoliščine v zvezi s prilagajanjem delovnih mest invalidskim omejitvam ostalih delavcev, zaposlenih pri toženi stranki, niso relevantne. Tudi dejstvo, da je komisija za ugotovitev podlage za odpoved pogodbe o zaposlitvi pred pozitivnim mnenjem izdala dve negativni mnenji, ne izkazuje, da je bila tožnica diskriminirana zaradi invalidnosti v smislu, da je tožena stranka delala vse v smeri, da tožnico odpusti. Tudi dejstvo, da je bila tožnica po odločbi ZPIZ napotena na čakanje na delo doma, ne pomeni šikaniranja tožnice. Tožena stranka je namreč v postopku izkazala, da po prejeti odločbi ZPIZ tožnici v okviru obstoječe sistemizacije ni mogla zagotoviti dela, ki bi ustrezalo omejitvam tožnice. Posledično ni podana kršitev 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP (niti ni podana kršitev 14. in 22. člena Ustave RS), češ da je bilo tožnici onemogočeno dokazovanje, da je bila diskriminirana zaradi svoje invalidnosti.

13. Neutemeljena je pritožbena navedba, da je sodišče prve stopnje kršilo 15. točko drugega odstavka 339. člena ZPP s tem, da ni povzelo del izvedenskega mnenja, ki se pritožbi zdi bistven. To pa ne pomeni zatrjevane kršitve po 15. točki drugega odstavka 339. člena ZPP, temveč bi lahko pomenilo zgolj kršitev 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP (če sodba nima navedenih razlogov o odločilnih dejstvih), ki pa prav tako ni podana. Okoliščina, da je izvedenec izpovedal, da mu sodišče prve stopnje ni naložilo, naj preveri stanje glede zaposlovanja invalidov, ni relevantno, saj so bile tožničine trditve v zvezi s tem nekonkretizirane. Izpoved izvedenca, na katero opozarja pritožba, da ne more podati mnenja o tem, kako se delo na delovnem mestu SCO blagajnik dejansko opravlja, saj za takšno analizo na ogledu ni imel dovolj časa, je izvzeto iz konteksta izvedenskega mnenja. Iz slednjega namreč izhaja, da ima tožnica takšne omejitve, da ne more delati na delovnem mestu SCO blagajnik in blagajnik. Pritožbena navedba, da je izvedenec izpovedal, da je tožnica na ogledu demonstrirala boljšo spretnost prstov, kot je izhajala iz meritev fiziatra iz leta 2013, pa pomeni tožničino nestrinjanje z dokazno oceno, ki je povsem prepričljiva. Iz mnenja izvedenca namreč izhaja, da je tožničina omejitev zaradi negibljivosti prstov še vedno tolikšna, da ji onemogoča fine gibe, ki so potrebni za opravljanje dela na delovnih mestih SCO blagajnika in blagajnika.

14. Sodišče prve stopnje je pravilno zaključilo, da delovni mesti, za zasedbo katerih se zavzema tožnica (SCO blagajnik - hitra blagajna, blagajnik), nista delovni mesti, ki bi ustrezali omejitvam iz odločbe ZPIZ, ter da pri toženi stranki ni nobenega prostega delovnega mesta, na katerega bi se jo lahko premestilo in ki bi ustrezalo tožničini preostali delovni zmožnosti. Svojo dokazno oceno je utemeljilo predvsem na mnenju izvedenca za medicino dela, prometa in športa, iz katerega izhaja, da je na obeh navedenih delovnih mestih potrebna spretnost rok in groba moč, zato tožnica dela na teh delovnih mestih ne bi mogla opravljati samostojno, zato so nasprotne pritožbene navedbe neutemeljene.

15. Pritožba tudi izpostavlja, da v času ogleda izvedenec ni zaznal, da bi morala tožnica dvigovati težje artikle in iz teh odstraniti varovala, vendar bi do takšnih opravil, ki jih tožnica po mnenju ZPIZ ne sme opravljati, slej ko prej prišlo. Tudi ni relevantno, kako tožnica sama ocenjuje svojo delovno zmožnost (torej, da je pred odločbo ZPIZ brez težav opravljala dela kot SCO blagajnik in da se ji zdravstveno stanje izboljšuje), saj je to treba ocenjevati po objektivnih kriterijih, ki izhajajo iz odločbe ZPIZ (ki jo tožnica ni izpodbijala) in ki jih je preveril tudi izvedenec. Tožničina delovna zmožnost pa je v skladu z omejitvami iz odločbe ZPIZ takšna, da ji onemogoča, da bi lahko opravljala dela na obstoječih delovnih mestih tožene stranke.

16. Ker je pritožbeno sodišče ugotovilo, da niso podani uveljavljani pritožbeni razlogi niti razlogi, na katere pazi po uradni dolžnosti, je pritožbo tožnice zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

17. Tožnica s pritožbo ni uspela, zato krije sama svoje pritožbene stroške (prvi odstavek 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP).

Datum zadnje spremembe:

15.11.2019

Podobni dokumenti:

• VDSS Sodba Psp 108/2018
• VDSS Sodba Psp 125/2019
• VDSS Sodba Psp 176/2019