VDSS Sodba Pdp 117/2019

Jedro

Zgolj uveden postopek izredne odpovedi, ki je bil na to po zagovoru ustavljen, ne pomeni nedopustnega ravnanja, ki bi utemeljevalo odškodninsko odgovornost tožene stranke.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

II. Vsaka stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo zahtevek tožnika, da mu je tožena stranka dolžna plačati 10.000,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od vložitve tožbe dalje. Odločilo je, da je tožnik dolžan toženi stranki povrniti stroške postopka v višini 1.170,92 EUR v roku 8 dni, v primeru zamude pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od poteka paricijskega roka dalje do plačila.

2. Zoper navedeno sodbo vlaga tožnik pravočasno pritožbo iz vseh pritožbenih razlogov in pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in sodbo sodišča prve stopnje razveljavi in zadevo vrne v ponovni postopek. Navaja, da je dejansko stanje v zvezi z vprašanjem, ali je tožena stranka utemeljeno ali protipravno uvedla postopek izredne odpovedi zoper tožnika in mu s tem povzročila škodo, ostalo nezadostno ugotovljeno, saj je sodišče prve stopnje brez ustrezne obrazložitve zavrnilo vse dokazne predloge, razen listinskih dokazov in zaslišanja tožnika. Uveljavlja bistveno kršitev določb pravdnega postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP, ker so razlogi sodbe nejasni in nasprotujoči, prav tako pa naj bi bilo podano nasprotje glede odločilnih dejstev med tem, kar se navaja v razlogih sodbe o vsebini listin in med samimi temi listinami. Nasprotuje ugotovljenemu dejanskemu stanju, da naj bi imela tožena stranka v interni raziskavi zadostno podlago, da je utemeljeno verjela, da tožnik med vzvratno vožnjo ni imel ves čas usmerjenega pogleda v smer vožnje in da je s tem kršil pravila varnega ter zdravega dela. Nasprotuje ugotovitvi sodišča, da naj bi tožena stranka na podlagi zagovora dodatno razjasnila dejansko stanje, saj naj bi tožnik v njem pojasnil svoje ravnanje in ravnanje A.A.. Tožena stranka je namreč zgolj navedla, da je upoštevala zagovor obeh soudeležencev škodnega dogodka in jih ovrednotila, ni pa navedla niti ene nove okoliščine, ki naj bi jo v zagovoru delavca ugotovila in na ta način razjasnila dejansko stanje, ki je narekovalo ustavitev postopka. Navedla je zgolj, da je upoštevala tožnikove osebne in socialne okoliščine ter obžalovanje tožnika, kar pa ne predstavlja okoliščine oziroma dejstva o delovni nesreči, ki se je zgodila pri toženi stranki. Meni, da je z vsemi dejstvi bila tožena stranka seznanjena že pred postopkom. Posledično se pritožuje tudi zoper odločitev o stroških postopka, saj bi moralo sodišče tožbenemu zahtevku v celoti ugoditi in posledično toženi stranki naložiti povrnitev vseh nastalih pravdnih stroškov tožnika. Priglaša pritožbene stroške.

3. Tožena stranka v odgovoru na pritožbo prereka pritožbene navedbe kot neutemeljene in pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbo zavrne in potrdi sodbo sodišča prve stopnje. Priglaša stroške odgovora na pritožbo.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo v mejah razlogov, ki jih uveljavlja pritožba, pri čemer je v skladu z drugim odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/1999 in nasl. - ZPP) po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7. in 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni storilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti in na katere opozarja pritožba. Dejansko stanje glede odločilnih dejstev je pravilno in popolno ugotovljeno, sprejeta odločitev pa je tudi materialnopravno pravilna.

6. Ni podana uveljavljana bistvena kršitev določb postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ker naj sodišče prve stopnje ne bi ugotovilo in navedlo nobene nove okoliščine, na podlagi katere bi lahko tožena stranka presodila, ali bo s postopkom odpovedi nadaljevala ali ne. Sodišče prve stopnje v 7. in 8. točki obrazložitve obširno pojasnilo, kaj je namen zagovora in da delodajalec ob tem izve tudi okoliščine, na podlagi katerih ima pravico presoditi, ali bo postopek odpovedi nadaljeval ali ne. Pravno ni odločilno dejstvo, zakaj je bil postopek izredne odpovedi zoper tožnika uveden pred uvedbo postopka zoper A.A., saj konkreten postopek nima nikakršnega vpliva, niti ne utemeljuje protipravnosti ravnanja tožene stranke, kot to zmotno zatrjuje pritožba. Sodišče prve stopnje je izvedlo tudi predlagane dokaze, ki se nanašajo na temelj tožbenega zahtevka, to je odgovornost tožene stranke za zatrjevano škodo. Na podlagi izvedenega dokaznega postopka je pravilno ugotovilo, da temelj za zatrjevano odškodninsko odgovornost tožene stranke ni podan. Zato je pravilno zavrnilo kot nepotrebne dokaze tožnika, ki se nanašajo na višino nastale škode, to je zaslišanje prič B.B. in C.C., vpogled v zdravstveno dokumentacijo tožnika, zaslišanje zdravnikov, poročilo o hospitalizaciji, potrdilo o hospitalizaciji in postavitev izvedenca klinične psihologije in psihiatrične stroke. Sodišče prve stopnje se je ustrezno opredelilo do vseh odločilnih trditev tožnika in izvedenih dokazov, ter svojo dokazno oceno ustrezno obrazložilo. Ni pa se sodišču treba opredeliti prav do vsake trditve strank oziroma do vsakega izvedenega dokaza, pomembno je, da je iz obrazložitve sodbe mogoče razbrati miselno pot sodišča prve stopnje pri sprejemanju odločitve v izreku. Iz izpodbijane sodbe jasno izhaja, zakaj je sodišče prve stopnje tožbeni zahtevek zavrnilo. Tožnik to kršitev zatrjuje zaradi nestrinjanja z dokaznimi zaključki sodišča prve stopnje, kar pomeni pritožbeni razlog nepravilno oziroma nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja, do česar pa se pritožbeno sodišče opredeljuje v nadaljevanju.

7. Prav tako ni podana kršitev določb postopka iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ker naj bi bilo podano nasprotje med samimi razlogi izpodbijane sodbe ter med zapisniki o izvedbi dokazov. Zmotna je pritožbena navedba, da je zaključek sodišča v nasprotju z listino z dne 4. 6. 2013. Sodišče prve stopnje je namreč pravilno povzelo navedeno listino (iz katere izhaja, da je tožena stranka po opravljenem zagovoru tožnika sprejela odločitev, da postopek izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi ustavi in da tožniku poda le pisno opozorilo pred odpovedjo pogodbe o zaposlitvi) in ugotovitve niso v nasprotju s sklepom o ustavitvi postopka z dne 4. 6. 2013. Pritožbeno sodišče se strinja z dejanskimi ugotovitvami in pravnimi zaključki sodišča prve stopnje, glede pritožbenih ugovorov, ki so odločilnega pomena (prvi odstavek 360. člena ZPP), pa odgovarja.

8. Tožnik v predmetnem sporu zahteva plačilo odškodnine za škodo, ki mu je nastala, ker je tožena stranka dne 9. 5. 2013 zoper tožnika uvedla postopek izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi, ki je bil s sklepom z dne 4. 6. 2013 ustavljen, pri tem pa ravnala zavestno zoper predpise, arbitrarno in samovoljno.

9. Sodišče prve stopnje je pravilno in popolno ugotovilo vsa pravno odločilna dejstva. Ta pa so naslednja:

- da se je dne 5. 5. 2013 pri toženi stranki zgodila delovna nesreča, pri kateri je tožnik med izvajanjem manevra na transportni poti z viličarjem vzdrževalcu A.A. povozil prst na nogi;

- da je do nesreče prišlo, ko je tožnik vozil vzvratno, A.A. pa je v tistem času prečkal transportno pot;

- da iz zapisnika o raziskavi delovne nezgode z dne 7. 5. 2013 (pripravila ga je pooblaščena oseba za varstvo pri delu pri toženi stranki) izhaja:

- da je tožena stranka delovno nesrečo raziskala na podlagi tožnikove izjave, telefonskega pogovora s poškodovancem, ko je v bolnici D. čakal na zdravniško oskrbo ter na podlagi rekonstrukcije dogodka, opravljenega na podlagi pridobljenih izjav in sledi koles viličarja;

- da je tožnik med manevriranjem vozila zapeljal vzvratno, ne da bi se pri tem prepričal, da je transportna pot prosta;

- da je pri vožnji v vzvratno smer povozil A.A., ki se je pri prečkanju transportne poti nevarno približal viličarju;

- da bi lahko tožnik delovno nesrečo preprečil, če bi pogledal v smer vožnje in se prepričal, da je pot prosta, preden je z vozilom zapeljal v vzvratno smer, A.A. pa bi se nevarnosti lahko izognil tako, da bi na varni razdalji počakal, da voznik viličarja opravi manever oziroma, da bi pot nadaljeval po poti za pešce;

- da iz tožnikove izjave izhaja, da se je sam zavedal, da do nesreče ne bi prišlo, če bi malo bolj pogledal;

- da je tožena stranka zoper tožnika dne 9. 5. 2013 uvedla postopek izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi in na podlagi zagovora z dne 16. 5. 2013 sprejela sklep z dne 4. 6. 2013, da se ustavi postopek izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi zoper tožnika in mu je bilo izrečeno le pisno opozorilo.

10. Na podlagi navedenih dejanskih ugotovitev, predvsem pa na podlagi zaključkov interne raziskave delovne nezgode, je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je imela tožena stranka ob uvedbi postopka izredne odpovedi zoper tožnika (kot tudi zoper A.A.) zadostno podlago, da je utemeljeno verjela, da sta storila očitano kršitev. Pravilno je zaključilo, da je tožena stranka z izvedenim zagovorom v postopku izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi tožniku dodatno razjasnila dejansko stanje v zvezi z delovno nesrečo. Tožnik je namreč na zagovoru pojasnil svoje ravnanje in ravnanje A.A.. Dodatna razjasnitev okoliščin, v katerih je domnevna kršitev storjena, je namreč namen samega zagovora. Če delodajalec ob tem izve tudi za nove okoliščine, ima pravico presoditi, ali bo s postopkom odpovedi pogodbe o zaposlitvi nadaljeval ali ne.

11. Pritožbeno sodišče soglaša z dokaznim zaključkom sodišča prve stopnje, da toženi stranki v zvezi z vodenjem postopka izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi ni mogoče očitati malomarnosti, še manj pa naklepnega ravnanja. Zgolj uveden postopek izredne odpovedi, ki je bil na to po zagovoru ustavljen, ne pomeni nedopustnega ravnanja, ki bi utemeljevalo odškodninsko odgovornost tožene stranke. Tožena stranka je postopek uvedla in ga vodila v skladu z zakonskimi določbami, čemur pritožba ne nasprotuje. Tudi, če bi tožena stranka podala tožniku nezakonito odpoved pogodbe o zaposlitvi, ki bi bila ugotovljena s pravnomočno sodbo, to samo po sebi še ne bi izkazovalo protipravnosti ravnanja tožene stranke. Tudi v primeru postopka nezakonitosti odpovedi je protipravnost pripisana le hujšim zlorabam instituta odpovedi pogodbe o zaposlitvi, takšnih okoliščin pa tožnik ni dokazal. Po določbi 135. člena Obligacijskega zakonika (Ur. l. RS, št. 83/2001 in nadalj.) je krivda podana, kadar oškodovanec povzroči škodo namenoma ali iz hude malomarnosti. Odškodninska odgovornost je podana, če so kumulativno izpolnjene naslednje predpostavke: da škoda izvira iz nedopustnega ravnanja, da je škoda nastala, da obstaja vzročna zveza med nastalo škodo in nedopustnim ravnanjem, da obstaja odgovornost na strani povzročitelja škode. V primeru, da manjka le ena od naštetih predpostavk, odškodninska odgovornost ni podana. Ker toženi stranki ob uvedbi postopka izredne odpovedi zoper tožnika ni mogoče očitati malomarnosti, še manj naklepnega ravnanja, tako ni podana že prva predpostavka - protipravnost, zato je sodišče prve stopnje tožbeni zahtevek utemeljeno zavrnilo.

12. Ker niso podani v pritožbi uveljavljani razlogi niti razlogi, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo tožnika zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

13. Tožnik s pritožbo ni uspel, zato sam krije svoje stroške pritožbenega postopka. Tožena stranka sama krije svoje stroške odgovora na pritožbo iz razloga, ker odgovor na pritožbo ni bistveno pripomogel k rešitvi tega individualnega delovnega spora (prvi odstavek 165. člena v zvezi s prvim odstavkom 154. in 155. člena ZPP).

Datum zadnje spremembe:

30.09.2020

Podobni dokumenti:

• VDSS Sodba Pdp 652/2017
• VDSS sodba Pdp 1088/2013
• VDSS Sodba Pdp 108/2020