VDSS Sodba Pdp 123/2019

Jedro

V trenutku izdaje sodbe stopnja davkov in prispevkov, določena z davčnimi predpisi, sodišču ni znana, saj se davki in prispevki plačajo v višini veljavni in določeni na dan izvršitve plačila. Zato je sodišče prve stopnje v izreku sodbe utemeljeno navedlo bruto znesek ter opisno odločilo, da je tožniku potrebno plačati neto znesek od prisojenega bruto zneska.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje.

II. Tožena stranka je dolžna tožniku povrniti stroške odgovora na pritožbo v znesku 168,00 EUR v roku 15 dni, po izteku tega roka z zakonskimi zamudnimi obrestmi do plačila.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z zamudno sodbo razsodilo, da je toženka dolžna tožniku v roku 8 dni plačati:

- pripadajoči neto znesek regresa za letni dopust za leto 2016 od bruto zneska 790,73 EUR, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od neto zneska od 2. 7. 2016 dalje do plačila,

- pripadajoči neto znesek regresa za letni dopust za leto 2017 od bruto zneska 670,80 EUR, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od neto zneska od 2. 7. 2017 dalje do plačila,

- jubilejno nagrado v višini 460,00 EUR neto z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 2. 12. 2016 dalje do plačila.

Zavrnilo je višji tožbeni zahtevek za plačilo razlike regresa za leto 2017 do vtoževanega zneska 804,96 EUR bruto ter zakonskih zamudnih obresti. Toženki je naložilo plačilo stroškov postopka 171,35 EUR v roku 8 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne po izteku paricijskega roka, zavrnilo pa obrestni zahtevek od stroškov postopka za čas od izdaje sodbe do poteka paricijskega roka.

S sklepom je zavrglo tožbo v delu zahtevka, ki se nanaša na odvod davkov in prispevkov.

2. Zoper ugodilni del sodbe se pritožuje toženec iz vseh pritožbenih razlogov po 338. členu ZPP. Navaja, da je sodišče prve stopnje zmotno uporabilo materialno pravo in zneska regresa za leti 2016 in 2017 izračunalo previsoko. Izrek sodbe tudi ni izvršljiv, saj so navedeni bruto zneski, toženka pa je dolžna plačati neto zneske, ki bi morali biti določno navedeni. Glede jubilejne nagrade se je sodišče sklicevalo na Kolektivno pogodbo za obrt in podjetništvo, ki pa za toženca ne velja. Jubilejna nagrada tudi ni določena v internih aktih toženca niti v pogodbi o zaposlitvi. Predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo razveljavi ter tožniku naloži plačilo stroškov postopka.

3. Tožnik v odgovoru na pritožbo te navedbe prereka kot prepozne in neutemeljene. Predlaga njeno zavrnitev in priglaša stroške v znesku 168,00 EUR.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano zamudno sodbo sodišča prve stopnje v mejah razlogov, ki jih uveljavlja pritožba, in v skladu z drugim odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in naslednji) po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka po 1., 2., 3., 6., 7., 11. točki, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje ter 12. in 14. točko drugega odstavka 339. člena in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri navedenem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni zagrešilo absolutnih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, odločitev pa je tudi materialnopravno pravilna.

6. Sodišče prve stopnje je izdalo izpodbijano sodbo, ker je ugotovilo, da so bili izpolnjeni vsi pogoji za njeno izdajo po 318. členu ZPP. Pravilno je ugotovilo, da tožena stranka na tožbo v roku 30 dni ni odgovorila, čeprav ji je bila tožba pravilno vročena (1. točka prvega odstavka 318. člena ZPP). Prav tako so pravilne tudi ugotovitve, da ne gre za zahtevek, s katerim stranke ne morejo razpolagati (tretji odstavek 3. člena ZPP), da izhaja utemeljenost tožbenega zahtevka iz dejstev, ki so navedena v tožbi (2. in 3. točka prvega odstavka 318. člena ZPP) in da dejstva, na katera se opira tožbeni zahtevek, niso v nasprotju z dokazi, ki jih je predložil sam tožnik, ali z dejstvi, ki so splošno znana (4. točka prvega odstavka 318. člena ZPP).

7. Iz dejstev, navedenih v tožbi, izhaja, da tožnik ni prejel regresa za letni dopust za leto 2016, sorazmernega dela regresa za leto 2017 in jubilejne nagrade za 10 let dela. Na podlagi 131. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR-1, Ur. l. RS, št. 21/13 in nasl.) ter 161. člena istega zakona je delavec upravičen do regresa oziroma sorazmernega dela regresa za letni dopust. Pravno podlago za jubilejno nagrado pa daje 70. člen Kolektivne pogodbe za obrt in podjetništvo (KPOP, Ur. l. RS, št. 73/08 in nasl.), kar vse je pravilno ugotovilo in navedlo sodišče prve stopnje.

8. Pritožbena navedba, da je sodišče prve stopnje tožniku prisodilo previsoke zneske regresa, ni utemeljena. ZDR-1 v 131. členu določa, da je najnižji znesek regresa v višini minimalne plače. Od 1. 1. 2016 dalje je minimalna plača znašala 790,73 EUR, od 1. 1. 2017 pa 804,96 EUR bruto, kot to izhaja iz določitve ministrice, pristojne za delo, kar je bilo objavljeno v Uradnem listu RS, št. 6/16 in št. 4/17. Navedeni znesek je upoštevalo tudi sodišče prve stopnje pri izdaji sodbe.

9. Neutemeljena je pritožba v delu, ki se nanaša na zahtevek tožnika na odvod davkov in prispevkov. Ta zahtevek je sodišče prve stopnje zavrglo v III. točki izreka sklepa in zato toženec nima pravnega interesa za pritožbo.

10. Pritožba neutemeljeno navaja, da sodbe v I. točki izreka ni mogoče izvršiti, ker so navedeni zgolj bruto zneski, toženec pa je dolžan plačati neto zneske, ki niso določeni. Sodišče prve stopnje je v 7. točki obrazložitve sodbe pravilno obrazložilo, da gre za plačilo denarnega zneska, ki je obdavčen, zavezanec za plačilo davka pa je po 12. členu Zakona o davčnem postopku (ZDP, Ur. l. RS, št. 117/06 in nasl.) izplačevalec tega zneska, torej toženec, ki mora v imenu in za račun upnika (tožnika) nakazati davke in prispevke pristojnim institucijam, pripadajoči neto znesek od dosojenega bruto zneska pa upniku v njegovo neposredno razpolaganje (tako tudi sodba VSRS, opr. št. VIII Ips 226/17). V trenutku izdaje sodbe stopnja davkov in prispevkov, določena z davčnimi predpisi, sodišču ni znana, saj se davki in prispevki plačajo v višini veljavni in določeni na dan izvršitve plačila. Zato je sodišče prve stopnje v izreku sodbe utemeljeno navedlo bruto znesek ter opisno odločilo, da je tožniku potrebno plačati neto znesek od prisojenega bruto zneska. Tako določen izrek sodbe pa je tudi v celoti izvršljiv.

11. Neutemeljena je pritožbena navedba, da za toženca ne velja Kolektivna pogodba za obrt in podjetništvo (KPOP, Ur. l. RS, št. 92/13 in nasl.), ki jo je sodišče prve stopnje uporabilo kot pravno podlago za tožnikovo terjatev iz naslova jubilejne nagrade za 10 let dela pri zadnjem delodajalcu, in sicer v višini 30 % povprečne mesečne plače, kot je določeno v 70. členu te KPOP. Iz podatkov v AJPES-u izhaja, da je imel toženec kot glavno dejavnost prijavljeno dejavnost s šifro ... . V 2. členu KPOP pa je določena stvarna veljavnost kolektivne pogodbe za delodajalce, ki opravljajo (med drugim) tako dejavnost.

12. Ker niso podani uveljavljeni pritožbeni razlogi, niti tisti, na katere mora pritožbeno sodišče paziti po uradni dolžnosti, je pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

13. Tožniku bi se za odgovor na pritožbo priznalo 375 točk (tar. št. 15/4) in 22 % DDV, kar znaša 274,50 EUR. Vendar ker je zahteval le 168,00 EUR, mu je bil priznan le ta znesek (prvi odstavek 155. in 165. člen ZPP).

Datum zadnje spremembe:

15.11.2019

Podobni dokumenti:

• VDSS sodba Pdp 275/2011
• VDSS sodba Pdp 352/2011
• VDSS sodba Pdp 946/2011