VDSS Sodba in sklep Pdp 242/2019

Jedro

Nadure, za katere tožnik zahteva plačilo, so ure, ki jih je porabil za pot na izobraževanje in z izobraževanja. Ker ni šlo za službeno pot, se te ure ne štejejo v delovni čas. Določba sedaj veljavnega 23. člena Uredbe o delovnem času v organih državne uprave oziroma določba v spornem času veljavnega 23. člena Uredbe, ki določa koliko ur prisotnosti se prizna delavcu v primeru službene poti, ne predstavlja podlage za odločitev v tej zadevi.

Izrek

I. Pritožbi tožene stranke se ugodi in se izpodbijana sodba v točkah I in III izreka ter izpodbijani sklep spremenita, tako da se glasita:

"Tožbeni zahtevek, da je dolžna tožena stranka tožeči stranki obračunati 21 opravljenih ur preko polnega delovnega časa v bruto znesku 237,30 EUR in neto znesek izplačati tožeči stranki z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 11. 5. 2018 do plačila, se zavrne.

Tožeča stranka je dolžna v roku 15 dni toženi stranki plačati stroške postopka pred sodiščem prve stopnje v višini 257,50 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 16. dne dalje do plačila, svoje stroške postopka pred sodiščem prve stopnje pa krije sama."

II. Pritožba tožeče stranke se zavrne in se potrdi nespremenjeni del sodbe.

III. Tožnik je toženi stranki v roku 15 dni dolžan povrniti stroške pritožbe v znesku 153,00 EUR, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 16. dne dalje do plačila, svoje stroške pritožbenega postopka pa krije sam.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje naložilo toženi stranki, naj tožniku obračuna 21 opravljenih ur preko polnega delovnega časa v bruto znesku 237,30 EUR in neto znesek plača tožniku z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 11. 5. 2018 dalje do plačila (I. točka izreka). V presežku je zavrnilo zahtevek za plačilo zakonskih zamudnih obrestmi za čas od 5. 6. 2015 do 10. 5. 2018 (II. točka izreka). Toženi stranki je naložilo, naj tožniku povrne stroške postopka v znesku 214,07 EUR skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi (III. točka izreka), s sklepom pa še, da je tožniku dolžna povrniti še 39,00 EUR stroškov skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

2. Zoper sodbo (pravilno: ugodilni del sodbe) in zoper sklep vlaga pritožbo tožena stranka zaradi vseh pritožbenih razlogov in predlaga njuno spremembo tako, da se tožbeni zahtevek zavrne, stroške postopka pa naloži v plačilo tožniku, oziroma vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje. Zatrjuje zmotno uporabo materialnega prava s strani sodišča prve stopnje, ki je v delovni čas štelo tožnikovo pot na in z izobraževanja. Trdi, da na dan izobraževanja tožnik ni opravljal dela, zaradi česar je sodišče prve stopnje zmotno čas potovanja na in z izobraževanja opredelilo kot čas opravljanja dela. Zatrjuje, da je dejansko stanje v predmetni zadevi drugačno od tistega v zadevi C-266/14 sodišča EU. Navaja, da iz pogodbe o izobraževanju z dne 8. 11. 2013 izhaja, da je tožena stranka tožniku omogočila odsotnost z dela za udeležbo na izobraževanju po programu in urniku predavanj ter izplačevala nadomestilo plače za čas odobrene odsotnosti. Meni, da v primerih, ko gre za izobraževanje na podlagi sklenjene pogodbe o izobraževanju, ne gre za službeno potovanje. Trdi, da tožnik na dneve obiskov predavanj ni opravljal dela, ampak je bil odsoten z dela in je za to prejel nadomestilo plače. Skladno z Uredbo o delovnem času v organih državne uprave se po njenem mnenju javnemu uslužbencu prizna toliko ur prisotnosti na delu, kolikor sta trajala pot in dejansko opravljanje dela, tožnik pa v času potovanja na in z izobraževanja ni opravljal dela, zato tega ni mogoče šteti kot delovnih ur. Trdi, da je tožnik prostovoljno sklenil pogodbo o izobraževanju, s katero sta pogodbeni stranki celovito uredili medsebojne pravice in obveznosti v zvezi z izobraževanjem. Po njenem mnenju se ta presoja po pravilih obligacijskega prava, odločilna pa je pogodbena volja strank, tako kot se glasi. Meni, da je tožnik za vsak dan izobraževanja upravičen do nadomestila plače za 8 ur, ne glede na trajanje predevanj ali čas prevoza. Navaja, da tožnikova denarna terjatev za obdobje izobraževanja že po temelju ni izkazana, saj se ure pred in po izobraževanju ne štejejo v delovni čas. Zatrjuje, da se sodišče prve stopnje ni opredelilo do odločilnih navedb, da je pogodba o izobraževanju civilnopravna pogodba ter da je treba utemeljenost tožbenega zahtevka presojati v okviru določb te pogodbe, zaradi česar zatrjuje bistveno kršitev določb postopka iz 8. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP ter kršitev pravice do enakega varstva pravic oziroma do izjave iz 22. člena Ustave RS in pravice do sodnega varstva iz prvega odstavka 23. člena Ustave RS. Priglaša stroške pritožbe.

3. Zoper zavrnilni del sodbe vlaga pritožbo tožnik zaradi zmotne uporabe materialnega prava in predlaga njeno spremembo tako, da se mu prisodi še zahtevane zakonske zamudne obresti in se toženi stranki naloži plačilo vseh pravdnih stroškov. Navaja, da bi mu tožena stranka morala plačati opravljene nadure pri plači za pretekli mesec, tj. 5. v mesecu. Ker tega ni storila, je s plačilom v zamudi, zato mu dolguje še zakonske zamudne obresti. Meni, da obveznost plačila zakonskih zamudnih obresti ni pogojena s predhodno zahtevo delavca za plačilo nadur pri delodajalcu, plačilo za nadurno delo je namreč denarna terjatev iz delovnega razmerja, ki se jo skladno s četrtim odstavkom 200. člena ZDR-1 uveljavlja neposredno pred pristojnim delovnim sodiščem. Sklicuje se na sodno prakso pritožbenega sodišča v zadevah, opr. št. Pdp 791/2018 in Pdp 345/2014. Priglaša stroške pritožbe.

4. Pritožba tožene stranke je bila vročena tožniku, ki nanjo odgovarja, predlaga njeno zavrnitev in potrditev izpodbijanega dela sodbe sodišča prve stopnje ter naložitev stroškov odgovora na pritožbo toženi stranki v plačilo. Priglaša stroške odgovora na pritožbo.

5. Pritožba tožene stranke je utemeljena, pritožba tožnika pa ne.

6. Na podlagi drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 in nasl. - ZPP) je pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo in izpodbijani sklep preizkusilo v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbi, pri tem pa je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7. in 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava.

7. Pritožba tožene stranke neutemeljeno uveljavlja absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Izpodbijana sodba in izpodbijani sklep vsebujeta razloge o vseh odločilnih dejstvih, ki niso niti nejasni niti med seboj v nasprotju, tako da je odločitev sodišča prve stopnje mogoče preizkusiti. Sodišče prve stopnje tudi ni storilo drugih absolutnih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti. Pravilno je ugotovilo dejansko stanje, je pa zaradi zmotne materialnopravne presoje sprejelo napačno odločitev o utemeljenosti tožbenega zahtevka za plačilo 21 ur preko polnega delovnega časa. Takšno odločitev je sprejelo zaradi zmotne presoje, da je udeležba tožnika na izobraževanju (predavanjih) predstavljala službeno pot.

8. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da s pravnomočno sodbo na podlagi pripoznave Delovnega sodišča v Mariboru, Oddelek v Murski Soboti, opr. št. Pd 177/2016 z dne 25. 4. 2017 ni bilo odločeno, da je udeležba tožnika na izobraževanju predstavljala službeno pot, ampak le, da je dolžna toženka tožniku plačati razliko v potnih stroških v znesku 802,23 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 5. 11. 2015 do plačila. V istovrstni zadevi je bil izdan sklep pritožbenega sodišča, opr. št. Pdp 692/2015, v katerem je zavzelo stališče, da je tožnik, ki se je izobraževal, po pogodbi o izobraževanju upravičen do plačila potnih stroškov, pri višini teh stroškov pa se ne uporabi določba Aneksa h Kolektivni pogodbi za negospodarske dejavnosti v Republiki Sloveniji (Ur. l. RS, št. 40/2012), ki ureja višino kilometrine za prevoz na delo in z dela, ampak višina kilometrine, kot je določena za občasno uporabo lastnega avtomobila v službene namene.

9. Kot je ugotovilo sodišče prve stopnje in kar med strankama ni bilo sporno, je tožnik s toženo stranko sklenil pogodbo o izobraževanju za pridobitev višješolske izobrazbe policist. V tej pogodbi o izobraževanju z dne 6. 10. 2014 sta se stranki dogovorili, kakšne imata medsebojne obveznosti, v njenem 5. členu je tako določeno, da stroške izobraževanja predstavljajo (tudi) stroški bruto nadomestila plače za čas odsotnosti z dela zaradi izobraževanja. S tem, ko se je tožnik udeležil izobraževanja, za katerega je bila med strankama sklenjena pogodba o izobraževanju, ni bil napoten na službeno pot, ampak je bil z dela odsoten zaradi udeležbe na izobraževanju, tožena stranka pa mu je bila dolžna plačati nadomestilo plače za čas odsotnosti z dela, kar je glede na ugotovitve sodišča prve stopnje tudi storila, med strankama pa to ni sporno. Tožena stranka mu je priznala odsotnost 8 ur dnevno, kar je pravilno.

10. Nadure, za katere tožnik zahteva plačilo, so ure, ki jih je porabil za pot na izobraževanje in z izobraževanja. Ker ni šlo za službeno pot, se te ure ne štejejo v delovni čas. Določba sedaj veljavnega 23. člena Uredbe o delovnem času v organih državne uprave (Ur. l. RS, št. 115/2007 in nadalj.) oziroma določba v spornem času veljavnega 23. člena Uredbe, ki določa koliko ur prisotnosti se prizna delavcu v primeru službene poti, ne predstavlja podlage za odločitev v tej zadevi.

11. S to zadevo tudi niso primerljive zadeve, v katerih sta bili izdani odločbi, na kateri se sklicuje sodišče prve stopnje. V zadevi Sodišča Evropske Unije, opr. št. C‑266/14 je bilo razsojeno, da je treba točko 1 2. člena Direktive 2003/88/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 4. 11. 2003 o določenih vidikih organizacije delovnega časa razlagati tako, da v okoliščinah, kakršne so v postopku o glavni stvari, v katerih delavci nimajo stalnega ali običajnega kraja opravljanja dela, čas, ki ga ti delavci namenijo za vsakodnevni prevoz med svojim bivališčem in prostori prve in zadnje stranke, ki ju določi njihov delodajalec, pomeni delovni čas. Podobno stališče je bilo sprejeto v zadevi pritožbenega sodišča, opr. št. Pdp 618/2011, namreč, da se ure, ko je tožnica potovala do naročnikov revizij oziroma do pravnih oseb, pri katerih je tožena stranka izvajala revizijo, štejejo v delovnih čas. V obeh povzetih zadevah je šlo za delavce, ki so opravljali delo na način, da so se vozili od stranke do stranke, pri tožniku pa gre za povsem drugo dejansko situacijo.

12. Tožnik neutemeljeno zahteva plačilo nadur (oziroma ur), ki jih je porabil za pot na izobraževanje in z izobraževanja. Na dneve, ko se je udeleževal predavanj (pri čemer je bila v zvezi z izobraževanjem za pridobitev višje izobrazbe sklenjena posebna pogodba), je bil z dela odsoten, torej dela ni opravljal niti ni bil na službeni poti. Glede na to pa ni nobene podlage, da bi se mu ure, za katere zahteva plačilo, štele v delovni čas kot je zmotno razsodilo sodišče prve stopnje. Drugačnega stališča ne morejo utemeljiti dopisi tožene stranke, na katere se sklicuje tožnik (odgovor Policijski upravi A. z dne 7. 7. 2015, dopis Policijske uprave A. z dne 28. 11. 2018), tudi če bi ob izostanku pravne podlage iz njih izhajalo, da se v delovni čas štejejo ure, porabljene za pot na izobraževanje in z izobraževanja.

13. Pritožbeno sodišče je pritožbi tožene stranke ugodilo in na podlagi 5. alineje 358. člena ZPP in 3. točke 365. člena ZPP delno spremenilo izpodbijano sodbo v ugodilnem delu in izpodbijani sklep (odločitev o stroških postopka pred sodiščem prve stopnje) tako, da je tožbeni zahtevek za obračun 21 nadur v bruto znesku 237,30 EUR in plačilo neto zneska z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 11. 5. 2018 do plačila zavrnilo. Posledično je zaradi spremenjenega uspeha strank v postopku spremenilo odločitev sodišča prve stopnje o plačilu stroškov postopka.

14. Ker je pritožbeno sodišče ugodilo pritožbi tožene stranke in izpodbijano I. točko izreka sodbe spremenilo tako, da je tožnikov tožbeni zahtevek zavrnilo, je bilo treba na novo odločiti o stroških postopka pred sodiščem prve stopnje. Ker tožnik s tožbenim zahtevkom ni uspel, sam krije svoje stroške tega postopka, toženi stranki pa je dolžan povrniti njene stroške postopka pred sodiščem prve stopnje. Toženi stranki je sodišče prve stopnje na podlagi Odvetniške tarife (OT) pravilno priznalo stroške za odgovor na tožbo v višini 200 točk, za pripravljalno vlogo 150 točk in za prvi narok 200 točk ter 11 točk iz naslova 2-odstotnih izdatkov za stranko, skupaj torej 561 točk oziroma 257,50 EUR (ob upoštevanju vrednosti točke 0,459 EUR v času odločanja sodišča prve stopnje). Izpodbijana III. točka sodbe in sklepa se spremenita tako, da je tožnik toženi stranki dolžan povrniti 257,50 EUR stroškov postopka, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

15. Na podlagi presoje o neutemeljenosti tožbenega zahtevka tožnika za obračun 21 nadur v bruto znesku 237,30 EUR in plačilo neto zneska je neutemeljen obrestni tožbeni zahtevek, ki se nanaša na čas od 5. 6. 2015 do 10. 5. 2018. Ker tožnik ni upravičen do plačila glavnice, ga je sodišče prve stopnje utemeljeno zavrnilo. Glede te odločitve niso podani razlogi, zaradi katerih se sodba izpodbija, in ne razlogi, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti. Zato je pritožbeno sodišče pritožbo tožnika zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo nespremenjeni del sodbe sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

16. Tožena stranka je s pritožbo uspela, tožnik pa ne, zato skladno z določbo prvega odstavka 154. člena v povezavi s prvim odstavkom 165. člena ZPP sam krije vse svoje stroške pritožbenega postopka.

17. Ker je tožena stranka s pritožbo uspela, ji je tožnik dolžan povrniti stroške pritožbe v višini 250 točk in 2-odstotne izdatke za stranko v višini 5 točk, skupaj 255 točk oziroma 153,00 EUR (glede na vrednost odvetniške točke v času odločanja o pritožbi v višini 0,60 EUR). V primeru zamude ji dolguje še zakonske zamudne obresti.

Datum zadnje spremembe:

15.11.2019

Podobni dokumenti:

• VDSS Sodba in sklep Pdp 241/2019
• VDSS Sodba in sklep Pdp 284/2019
• VDSS Sodba Pdp 406/2017