<< Nazaj na seznam zadetkov
AAAArial|Georgia

 

VDSS Sodba in sklep Pdp 137/2019

Sodišče:Višje delovno in socialno sodišče
Oddelek:Oddelek za individualne in kolektivne delovne spore
ECLI:ECLI:SI:VDSS:2019:PDP.137.2019
Evidenčna številka:VDS00028272
Datum odločbe:12.09.2019
Senat:Valerija Nahtigal Čurman (preds.), mag. Aleksandra Hočevar Vinski (poroč.), Jelka Zorman Bogunovič
Področje:DELOVNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - ODŠKODNINSKO PRAVO
Institut:odškodninska odgovornost delodajalca - nezgoda pri delu - odmera višine odškodnine - premoženjska škoda - denarna renta - regres za letni dopust - izgubljeni zaslužek

Jedro

Tožnik utemeljeno nasprotuje stališču sodišča prve stopnje, da se pri izračunu višine izgubljenega zaslužka in rente ne upošteva regres za letni dopust.

Izrek

I. Pritožbi se delno ugodi, izpodbijani del sodbe se delno razveljavi, in sicer v II. točki, drugem odstavku III. točke, drugem odstavku IV. točke, drugem odstavku V. točke in v VI. točki izreka ter se zadeva v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

II. V ostalem se pritožba zavrne in se potrdi nerazveljavljeni izpodbijani del sodbe.

III. Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je toženkama v roku 8 dni naložilo tožniku solidarno plačati odškodnino iz naslova nepremoženjske škode 17.700,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 30. 7. 2014 do plačila. Višji zahtevek, glede glavnice do 60.000,00 EUR in obresti od 6. 7. 2012 dalje, je zavrnilo (I. točka izreka). Zavrnilo je tudi zahtevek za plačilo odškodnine iz naslova premoženjske škode v višini 4.251,26 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 6. 7. 2012 do plačila (II. točka izreka). Toženkama je v III. točki izreka naložilo solidarno plačati 1.158,48 EUR iz naslova izgubljenega dobička za čas 10 mesecev z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 20. 1. 2015 do plačila (prvi odstavek), višji zahtevek za plačilo do 2.479,70 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 6. 7. 2012 dalje je zavrnilo (drugi odstavek). V IV. točki izreka je toženkama iz istega naslova za čas 46 mesecev naložilo še solidarno plačilo 5.329,01 EUR (prvi odstavek), višji zahtevek za plačilo mesečne rente v višini 247,97 EUR od vsakega 5. dne v mesecu za tekoči mesec pa je zavrnilo (drugi odstavek). V V. točki izreka je toženkama naložilo še plačilo mesečne rente v neto znesku 115,85 EUR za obdobje 12 mesecev, to je od decembra 2018 do novembra 2019, od vsakega 5. dne v mesecu za tekoči mesec, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva zapadlosti posameznega obroka do plačila (prvi odstavek), višji zahtevek do 247,97 EUR pa je zavrnilo (drugi odstavek). Tožniku je naložilo, da je dolžan toženkama povrniti 3.533,21 EUR pravdnih stroškov (VI. točka izreka).

2. Zoper zavrnilni del sodbe in odločitev o stroških postopka se pritožuje tožnik iz vseh pritožbenih razlogov. Uveljavlja kršitev 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, saj sodišče ni pojasnilo, zakaj ni uporabilo 1. točke prvega odstavka 206. člena ZPP in postopka v tej zadevi ni prekinilo, čeprav je tožnik v zvezi z odločitvijo Vrhovnega sodišča RS glede temelja odškodninske odgovornosti vložil ustavno pritožbo na Ustavno sodišče RS. Gre za predhodno vprašanje. Meni, da je odškodnina za nepremoženjsko škodo prenizka. Sklicuje se na odločitve, v katerih je bila za manjši obseg poškodb prisojena višja odškodnina (VS0020028, VS001666, VS000721 in VS001386). V zvezi z odškodnino za telesne bolečine in nevšečnosti navaja, da sodišče ni upoštevalo poškodbe ulnarnega živca, da je zdravljenje trajalo več kot dve leti in da je zaradi posledic te nezgode invalidsko upokojen. Poudarja številne nevšečnosti, ki jih je trpel in se sklicuje na ugotovitve izvedenca. Prenizko je odmerjena tudi odškodnina iz naslova duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti, saj gre pri tožniku za katastrofalno škodo, njegovo življenje se je spremenilo, tako profesionalno kot zasebno. Še vedno trpi bolečine in jih bo tudi v bodoče. Desna roka je neuporabna. Izvedenec je izpovedal, da so analgetiki pri tožniku medicinsko indicirani. Sklicuje se tudi na ostale ugotovitve izvedenca, ki da utemeljujejo odškodnino v višjem znesku. Sodišče tudi ni upoštevalo vseh elementov skaženosti. Brazgotina je takoj navzen opazna, kar ga zelo obremenjuje. Desne roke ne more uporabljati in mu pravzaprav visi ob telesu. To je opazno pri hoji. Treba bi bilo upoštevati opazno manjvrednost desne dlani, kot posledico poškodbe ulnarnega živca. Odškodnina za strah bi morala biti višja, kljub soprispevku k nezgodi. Ni resa, da v zvezi s premoženjsko škodo ni podal dovolj konkretiziranih navedb. V zvezi z zahtevkom 2.000,00 EUR, ki se nanaša na pomoč bližnjih, je navajal, da je potreboval pomoč v trajanju 200 ur pri vseh opravilih, ceno ure pa je opredelil na 10,00 EUR. Pojasnil je, da je bil odvisen od pomoči žene. V prvi pripravljalni vlogi je navedel, da je bil odvisen od ženine pomoči, ter da bo mnenje o tem podal sodni izvedenec, ki je to tudi storil. Glede stroškov prevoza je natančno specificiral vse relacije in navedel število kilometrov. Pojasnil je, da so bili ti stroški nujni in so mu tudi v resnici nastali. V zvezi s tem je predlagal zaslišanje sina, ki ga sodišče ni zaslišalo. Ne drži, da bi te stroške moral uveljavljati od ZZZS, saj velja načelo popolne odškodnine. Tudi izvedenec je pojasnil, da so bile številne poti po Sloveniji, kot izhajajo iz zdravniške dokumentacije, potrebne in upravičene. Tudi za ostale vtoževane zneske je predložil račune in o njih izpovedal (vinjeta, računi ortopedov, doplačila v toplicah, itd.). V termah A. so imeli le sobo, ki jo je moral doplačati. Posebna oblačila in plašč je potreboval ravno zaradi zdravljenja. Glede ločenih posebnih pregledov je izvedenec potrdil, da so bili potrebni in smiselni. Sodišče je pri izračunu izgubljenega zaslužka in rente napačno odštelo regres za letni dopust, saj bi ga, če bi bil v delovnem razmerju, gotovo prejel (Pdp 630/2017). V delu, ki se nanaša na izgubljeni zaslužek, je zmotno odločilo o obrestih. Zmotno je štelo, da naj bi bil del zahtevka, ki je že zapadel v plačilo, neizvršljiv. Zamudne obresti tečejo od vsakega 5. dne v mesecu. Zmotna je tudi odločitev o stroških postopka. Sodišče uspeha strank ni ugotavljalo ločeno po temelju in po višini odškodnine, tudi mu ni priznalo nagrade za predpravdni zahtevek. Za prvo vlogo mu je priznalo le 100 točk namesto 1100 točk. Ni mu priznalo odgovorov na reviziji toženk in ne stroškov za vložitev ustavne pritožbe. Zmotno je ocenilo vrednost 3., 4. in 5. pripravljalne vloge in ni priznalo postavke za vlogo s predlogom za prekinitev postopka. Zmotno je odmerilo tudi stroške toženk, ki bi jih moralo odmeriti ločeno.

3. Toženki v odgovoru na pritožbo predlagata njeno zavrnitev.

4. Pritožba je delno utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijani del sodbe v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri čemer je po uradni dolžnosti pazilo na absolutne bistvene kršitve določb pravdnega postopka, naštete v drugem odstavku 350. člena ZPP, ter na pravilno uporabo materialnega prava.

6. Sodišče prve stopnje je delno ugodilo tožnikovemu odškodninskemu zahtveku iz naslova nepremoženjske škode, medtem ko je v celoti zavrnilo zahtevek iz naslova premožensjke škode. Tožnik si je 6. 7. 2012 pri prvi toženki poškodoval desno ramo, ko je z večjo močjo potisnil pokrov zabojnika navzdol, da bi se ta do konca zaprl. O temelju zahtevka je bilo že pravnomočno odločeno z vmesno sodbo, delež odgovornosti toženk je 60 % (sodba VIII Ips 242/2017 z dne 16. 1. 2018). Ni res, da bi moralo sodišče prve stopnje postopek v tej zadevi prekiniti do odločitve o ustavni pritožbi, ki jo je tožnik vložil zoper navedeno sodbo vrhovnega sodišča. Ustavna pritožba zoper pravnomočno sodbo o temelju zahtevka ni razlog za prekinitev postopka v zvezi z odločanjem o višini zahtevka. Pritožba sodišču prve stopnje glede tega neutemeljeno očita neobrazloženost sodbe. Napačno vztraja, da naj bi šlo za problematiko predhodnega vprašanja. Po 1. točki prvega odstavka 206. člena ZPP sodišče odredi prekinitev postopka, če sklene, da ne bo samo reševalo predhodnega vprašanja. Ker je bil v spornem primeru postopek glede temelja že pravnomočno zaključen, uporaba citirane določbe že iz tega razloga ne pride v poštev.

Glede nepremoženjske škode:

7. Tožnik se neutemeljeno zavzema za zvišanje prisojene odškodnine za nepremoženjsko škodo. Sodišče prve stopnje mu je za telesne bolečine in nevšečnosti med zdravljenjem odmerilo 8.000,00 EUR (oziroma glede na 40% soprispevek 4.800,00 EUR), za strah 5.000,00 EUR (oziroma 3.000,00 EUR), za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti 15.000,00 EUR (oziroma 9.000,00 EUR) in za skaženost 1.500,00 EUR (oziroma 900,00 EUR). Dejanske ugotovitve sodišča prve stopnje ob upoštevanju načela individualizacije in objektivne pogojenosti odškodnine ne utemeljujejo zvišanja prisojene odškodnine za nepremoženjsko škodo. Pritožbeno sodišče se v tem delu strinja z razlogovanjem sodišča prve stopnje.

8. Tožnik je utrpel rupturo rotatorne manšete desne rame in okvaro desnega podlahtničnega živca v predelu komolca. Sodišče prve stopnje je višino odškodnine za nepremoženjsko škodo utemeljilo na ugotovitvah sodnega izvedenca prim. B.B., dr. med. in tožnikovi izpovedi. Pravilno je upoštevalo telesne bolečine glede na intenzivnost in trajanje ter tudi vse druge težave in nevšečnosti, ki jih je tožnik trpel med zdravljenjem. Ugotovilo je, da je bila pri tožniku huda bolečina prisotna po poškodbi bolj ali manj stalno 14 dni, do operacije in med poznejšo rehabilitacijo so bile bolečine pretežno stalne, srednje močne pri gibalnih zdrsih in v nočnem času in so prisotne občasno še danes. Upoštevalo je, da je tožnik med zdravljenjem trpel številne nevšečnosti, in sicer da je imel dolgotrajni bolniški stalež (več kot 6 mesecev za polni delovni čas in 12 dni za štiri urni delovni čas), rentgensko slikanje, UZ preiskavo, preiskavo z magnetno resonanco, 10 krat ambulantno fizioterapijo, 14 krat fizioterapijo, dvakrat operacijo v narkozi. Približno eno leto je izvajal razgibalne vaje doma, po operaciji je štiri tedne nosil opornico, jemal je analgetike. Nevšečnosti so predstavljala potovanja v druge oddaljene kraje in čakanja. Upoštevajoč trajanje in obsežnost bolečin ter nevšečnosti med zdravljenjem je prisojena odškodnina iz tega naslova primerna, pritožbeno zavzemanje za zvišanje ni utemeljeno. Ni res, da sodišče ni upoštevalo utesnitve podlahtičnega živca v desnem komolcu. V 19. in 20. točki obrazložitve sodbe je pojasnilo, da je v celoti sledilo izvedenskemu mnenju – tudi v zvezi z predhodnimi tožnikovimi obolenji (utesnitveni sindrom), ki so se zaradi poškodbe pri delu še poslabšali. Ugotovilo je, da vzročna zveza med sedaj nastalo škodo glede na predhodna tožnikova obolenja ni pretrgana in da je zato tožnik trpel večje fizične in duševne bolečine in druge nevšečnosti, kar je vse pravilno upoštevalo pri višini odškodnine. Odmerjena odškodnina pa je tudi skladna s podobnimi primeri iz sodne prakse in tako odraža tudi načelo objektivne pogojenosti odškodnine.

9. Odškodnino za strah je sodišče odmerilo kar v višini 5.000,00 EUR, to pa je toliko kot je tožnik iz tega naslova tudi vtoževal in sodišče prve stopnje mu je sledilo. Zgolj zaradi upoštevanja soprispevka mu je bila odškodnina prisojena v višini 3.000,00 EUR. Pritožba brez podlage predlaga, naj se pri tej postavki tožnikov soprispevek ne upošteva, pri čemer pa pritožbeno sodišče še pojasnjuje, da navedena odškodnina za strah, glede na primere sodne prakse, nikakor ni prenizka.

10. Pritožbeno sodišče soglaša tudi z višino odškodnine za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti (15.000,00 EUR oziroma 9.000,00 EUR). Odločitev sodišča prve stopnje je pravilna in skladna z določbo 179. člena OZ. Pritožbeno zavzemanje tožnika za njeno zvišanje ni utemeljeno. Sodišče prve stopnje je tudi glede navedene škode upoštevalo tako tožnikovo izpoved glede zmanjšanja življenjskih aktivnosti kot tudi že omenjeno izvedensko mnenje. Upoštevalo je, da se tožnik ne more več tako aktivno ukvarjati s športom, kot se je pred nezgodo. Zaradi pretrgane ramenske mišice ima težave pri običajnih domačih opravilih (pri delu na vrtu, sekanju drv, vožnji z avtomobilom). Težave in s tem duševne bolečine mu po določenem času povzroča tudi pisanje in prehranjevanje. Posledice poškodbe pri delu tožniku pomembno zmanjšujejo delovno in splošno aktivno učinkovitost. Desni zgornji ud je omejeno uporaben le do višine pasu, z roko pa lahko uporablja pincetni prijem s palcem in kazalcem, medtem, ko so ostali trije prsti močno manjvredni pri oprijemu večjega predmeta. Slab občutek v roki tožniku otežuje oziroma onemogoča zaznavanje predmetov, npr. v žepu. Sodišče je upoštevalo tudi mnenje izvedenca, da ni videti razloga, da bi bila zaradi naštetih večjih obremenitev povečana nevarnost za nove poškodbe desne rame. Jemanje analgetikov ni okoliščina za zvišanje odškodnine iz naslova duševnih bolečin zaradi zmanjšanja tožnikovih življenjskih aktivnosti. Je pa to okoliščino sodišče prve stopnje ustrezno upoštevalo pri odmeri odškodnine iz naslova telesnih bolečin (pretrpljenih in bodočih) in nevšečnosti med zdravljenjem.

11. Tožnik v pritožbi neutemeljeno nasprotuje tudi prisojeni odškodnini za skaženost. Izvedenec je podal mnenje, da brazgotine pri tožniku predstavljajo le estetsko motnjo. Na rami ima 9 cm dolgo linerno in atrofično brazgotino, da estetsko manjvrednost povečuje nagib telesa z nižje položeno desno ramo in zmanjšana mišična masa desnega ramenskega obrača in izrazito zreducirana gibalna uporabnost desne roke v rami, ter da tožnik zaradi tega trpi. Sodišče je pravilno upoštevalo opis poškodb oziroma posledic v objektivnem smislu kot tudi subjektivni element – tožnikovo duševno trpljenje, zato zavzemanje za zvišanje odškodnine za skaženost ni utemeljeno.

12. Skupna prisojena odškodnina iz vseh navedenih naslovov v višini 29.500,00 EUR ustreza višini 24,87 povprečnih neto plač na zaposlenega na dan odločitve sodišča prve stopnje, kar je v skladu s pravnim standardom pravične denarne odškodnine, zadeva ne odstopa od sodne prakse v primerljivih zadevah (VS00012918, VS001952, VS001501). V primerih VS002028 in VS001995, ki ju tožnik izpostavlja v pritožbi, je skupna odškodnina za nepremoženjsko škodo odmerjena v primerljivem znesku kot v tožnikovem primeru (cca. 24 povprečnih neto plač), medtem ko primeri VS001666, VS000721 in VS001386 niso relevantni, saj bodisi ne gre za primerljivo poškodbo bodisi gre za za večji obseg škode kot pri tožniku.

Glede premoženjske škode:

13. Tožnik v pritožbi utemeljeno izpodbija odločitev sodišča prve stopnje o zavrnitvi zahtevka za povrnitev premoženjske škode zaradi stroškov tuje nege in pomoči. Sodišče prve stopnje je zahtevek iz tega naslova zavrnilo, ker naj bi tožnik podal premalo konkretizirane trditve o stalni negi in pomoči njegovih bližnjih, kar pa ne drži.

14. Odškodnina za škodo zaradi stroškov tuje pomoči ima podlago v prvem odstavku 174. člena OZ, po katerem mora tisti, ki drugemu prizadene telesno poškodbo ali prizadene njegovo zdravje, povrniti temu stroške v zvezi z zdravljenjem in druge potrebne stroške, ki so s tem v zvezi. Kot škodo zaradi stroškov za tujo pomoč in nego sodna praksa priznava tudi pomoč in nego, ki jo oškodovancu nudijo (sicer brezplačno) družinski člani. Tožnik je navedeno škodo utemeljeval s trditvami, da je bil zaradi neuporabnosti roke dlje časa odvisen od pomoči svojih bližnjih, predvsem je potreboval ženino pomoč pri vseh opravilih v trajanju 200 ur, pri tem pa je ceno ure pomoči opredelil na 10,00 EUR. S tem je podal zadostno dejansko podlago za ugotavljanje dejanskega stanja. Dejstvo, da tožnik kot invalid III. kategorije invalidnosti že prej pri delu ni smel dvigovati roke nad višino ramen in prenašati težjih bremen, še ne kaže na to, da je zmogel na primeren način skrbeti zase v času bolniškega staleža. Obseg in trajanje tuje pomoči, potrebno v času zdravljenja, je strokovno vprašanje. Izvedenec se je do tega celo opredelil, sodišče pa tega zaradi zmotnega izhodišča o nezadostni trditveni podlagi napačno ni upoštevalo. Zato je ostalo dejansko stanje v tem delu nepopolno ugotovljeno.

15. Pritožba utemeljeno izpodbija tudi odločitev o zavrnitvi zahtevka za povračilo stroškov prevoza na zdravljenje v višini 1.294,26 EUR. Sodišče prve stopnje je tudi ta zahtevek zavrnilo, ker je napačno ocenilo, da tožnik ni podal dovolj konkretiziranih trditev za presojo zahtevka, glede katerega pa je zavzelo tudi napačno stališče, da bi te stroške moral zahtevati od Zavoda za zdravstveno zavarovanje Slovenije (ZZZS) v skladu z določbami ZZVZZ, ne pa od toženk. Gre za pravno priznano škodo (odločbe Višjega sodišča v Ljubljani II Cp 1457/2018, II Cp 796/2017, I Cp 2682/2016 in tukajšnjega sodišča Pdp 956/2017, Pdp 260/2016 in Pdp 597/2018). Tudi obveznost povračila te vrste škode ima podlago v prvem odstavku 174. člena OZ. Tožnik je stroške zadosti natančno opredelil tako, da je navedel, na katere preglede, kdaj in kam oziroma koliko kilometrov je opravil (npr. pregledi v Travmatološki kliniki, fizioterapije, pregled pri nevrologu), sodišče prve stopnje pa iz navedenih napačnih razlogov vsebinske presoje zahtevanega sploh ni opravilo. Iz prav tako napačnih razlogov o nezadostni trditveni podlagi in zmotni pravni podlagi je napačno zavrnilo tudi ostale manjše zahtevke za povrnitev premoženjske škode v skupni višini 957,00 EUR (stroški parkiranja vozila v znesku 80,00 EUR, strošek vinjete v višini 95,00 EUR, strošek ortopeda v višini 205,00 EUR, doplačilo za bivanje v toplicah v višini 147,00 EUR in dodatni stroški v zvezi s tem). Tudi v tem delu je zato ostalo dejansko stanje nepopolno ugotovljeno.

16. Tožnik utemeljeno nasprotuje tudi stališču sodišča prve stopnje, da se pri izračunu višine izgubljenega zaslužka in rente ne upošteva regres za letni dopust (Pdp 784/2016, Pdp 630/2017). Po 168. členu OZ ima oškodovanec pravico tako do povrnitve navadne škode kot tudi do povrnitve izgubljenega dobička. Pri oceni izgubljenega dobička se upošteva dobiček, ki bi ga bilo mogoče utemeljeno pričakovati glede na normalen tek stvari ali glede na posebne okoliščine, ki ga zaradi oškodovalčevega dejanja ali opustitve ni bilo mogoče doseči. V drugem odstavku 174. člena OZ je določeno, da v primeru, če poškodovani zaradi popolne ali delne nezmožnosti za delo izgubi zaslužek ali so njegove potrebe trajno povečane, ali pa so možnosti za njegov nadaljnji razvoj in napredovanje uničene ali zmanjšane, mu mora odgovorna oseba plačevati določeno denarno rento kot povračilo za to škodo. Tožnik je bil z odločbo ZPIZ z dne 13. 2. 2014 razvrščen v II. kategorijo invalidnosti, z odločbo ZPIZ z dne 22. 5. 2014 pa mu je priznana pravica do invalidske pokojnine v znesku 567,58 EUR na mesec od 22. 3. 2014 dalje. Pri ugotavljanju izgubljenega zaslužka, ki ga je utrpel zaradi invalidske upokojitve v posledici poškodbe pri delu, se upošteva zaslužek, ki bi ga imel glede na normalen tek stvari, če do poškodbe pri delu in s tem do invalidske upokojitve ne bi prišlo. Gre za zaslužek, ki ga tožnik zaradi posledic poškodbe pri delu ni mogel doseči. V skladu z načelom popolne odškodnine iz 169. člena OZ je upravičen do vzpostavitve stanja, kakršno bi bilo, če do invalidnosti in upokojitve ne bi prišlo. Ker bi bil tožnik po normalnem teku stvari v letih 2014 do novembra 2019 (tj. do starostne upokojitve, s katero omeji čas zahtevka) upravičen do letnega dopusta, bi bil upravičen tudi do regresa za letni dopust. Ker sodišče prve stopnje tega ni upoštevalo, je ostalo tudi s tem v zvezi dejansko stanje nepopolno ugotovljeno.

17. Pritožbeno sodišče še pojasnjuje, da ima pritožba prav, da je sodišče prve stopnje tudi glede zahtevanih obresti (od posamičnih - po vložitvi tožbe do dneva izdaje sodbe zapadlih obrokov rente) napačno menilo, da obrestni zahtevek ni izvršljiv. Oškodovancu namreč pripadajo od zamude s plačilom vsakega obroka rente tudi zakonske zamudne obresti, kar je tožnik tudi povsem ustrezno uveljavljal.

18. Ker sodišče prve stopnje zaradi izpostavljenih zmotnih stališč (in posledično najmanj preuranjene napačne zavrnitve zahtevkov iz naslova premoženjske škode že po temelju) odločilnih dejstev za ugotovitev premoženjske škode sploh še ni ugotavljalo, je pritožbeno sodišče pritožbi delno ugodilo in v skladu s 355. členom ZPP sodbo v II. točki, drugem odstavku III. točke, drugem odstavku IV. točke, drugem odstavku V. točke izreka in posledično še v VI. točki izreka (odločitev o stroških postopka) razveljavilo ter zadevo v tem obsegu vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje, da dopolni dokazni postopek v smeri kot je zgoraj obrazloženo ter ponovno odloči o še preostalih zahtevkih. Pritožbeno sodišče je presodilo, da ne more samo dopolnjevati dokaznega postopka v večjem oziroma bistvenem delu glede temelja odškodnine (saj že vprašanje samega nastanka škode ni raziskano), saj bi to pomenilo, da se odločilna dejstva prvič ugotavljajo šele pred sodiščem druge stopnje.

19. Ker v preostalem niso podani uveljavljani pritožbeni razlogi niti razlogi, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, je v ostalem delu pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo nerazveljavljeni izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

20. Odločitev o pritožbenih stroških se pridrži za končno odločbo (tretji odstavek 165. člena ZPP).

PRAVNI POUK:

Zoper sklep je dovoljena pritožba iz razlogov, določenih v drugem odstavku 357. a člena ZPP. Sklep se sme izpodbijati samo iz razloga, da je sodišče druge stopnje razveljavilo odločbo sodišča prve stopnje in zadevo vrnilo v novo sojenje, čeprav bi kršitve postopka glede na njeno naravo lahko samo odpravilo (prvi in drugi odstavek 347. člena ZPP) ali bi glede na naravo stvari in okoliščine primera lahko samo dopolnilo postopek oziroma odpravilo pomanjkljivosti (prvi odstavek 355. člena ZPP) ali če bi moralo samo opraviti novo sojenje (drugi odstavek 354. člena in drugi odstavek 355. člena ZPP).

Pritožba se lahko vloži v 15 dneh od vročitve prepisa sklepa pri sodišču prve stopnje v zadostnem številu izvodov za sodišče in nasprotno stranko, o njej bo odločalo Vrhovno sodišče Republike Slovenije. Če se pošlje pritožba po pošti priporočeno ali brzojavno, se šteje dan oddaje na pošto za dan izročitve sodišču, na katero je naslovljena. Pritožba mora obsegati navedbo sklepa, zoper katerega se vlaga, izjavo, da se sklep izpodbija v celoti ali v določenem delu, pritožbene razloge in podpis pritožnika. Če pritožba ni razumljiva in ne vsebuje vsega, kar je treba, da bi se lahko obravnavala, jo sodišče zavrže, ne da bi pozivalo vložnika, naj jo popravi ali dopolni. Ob vložitvi pritožbe mora biti plačana sodna taksa, če je predpisana. Če ta ni plačana niti v roku, ki ga določi sodišče v nalogu za njeno plačilo in tudi niso izpolnjeni pogoji za njeno oprostitev, odlog ali obročno plačilo, se šteje, da je pritožba umaknjena. Če pritožbo vloži pooblaščenec, je ta lahko samo odvetnik ali druga oseba, ki je opravila pravniški državni izpit.


Zveza:

RS - Ustava, Zakoni, Sporazumi, Pogodbe
Obligacijski zakonik (2001) - OZ - člen 168, 174, 174/2, 179.

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.
Datum zadnje spremembe:
14.11.2019

Opombe:

P2RvYy0yMDE1MDgxMTExNDMzMzc3