VDSS Sodba Psp 177/2019

Jedro

Tožnik je samoiniciativno, torej brez odredbe nadrejenega delavca, odšel na teren. Tako ravnanje pa pomeni, da tožnik ni bil na službeni poti. Poškodbe, ki jo je utrpel tožnik pa v tem primeru ni mogoče obravnavati kot poškodbo pri delu, kot je le-ta urejena v 2. alineji prvega odstavka 66. člena ZPIZ-2.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožnik krije stroške pritožbe sam.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek, da se odpravi dokončna odločba tožene stranke št. ... z dne 24. 8. 2018 ter da se ugotovi, da je bil tožnik začasno nezmožen za delo zaradi poškodbe pri delu. Nadalje je odločilo, da tožnik sam krije svoje stroške postopka.

2. Zoper sodbo je pritožbo vložil tožnik po pooblaščencu zaradi zmotne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava. V pritožbi navaja, da so okoliščine nezgode nesporne. Ne strinja pa se z zavrnitvijo njegovega stališča, da je do nezgode prišlo na službeni poti. Tožnik ni kršil pravila delodajalca. Na ulico A. je prišel z motorjem, kot je bilo to dogovorjeno z nadrejenim delavcem B.B.. Praksa je tudi bila taka, da če se delo opravlja po Ljubljani, se načeloma ne hodi najprej na cesto C. po službeni avto, pač pa se s svojim vozilom pripelješ na mesto, kjer se delo opravlja. Če pa bi bilo delo izven Ljubljane npr. v Mariboru, se v takih primerih pride najprej na sedež delodajalca, kjer se prevzame službeno vozilo in potni nalog. Priča B.B. je sicer tožnikove navedbe zanikal, kar je razumljivo, saj bi z njihovo potrditvijo priznal, da je bil sam tisti, ki je kršil pravila. V prid tožnika pa govori dejstvo, da njegov delodajalec zoper njega ni sprožil nobenega disciplinskega postopka. Takšna praksa, čeprav je nihče ni hotel priznati, pa je navsezadnje ugodna tudi za delodajalca, saj pomeni prihranek pri gorivu in izrabi službenega vozila. Tožnik ponovno opozarja tudi na 6. člen pogodbe o zaposlitvi z dne 12. 7. 2006, ki določa, da se delo opravlja v delavnici ali na terenu oziroma v skladu z navodili nadrejenega. Kritičnega dne je šlo za delo na terenu, kamor je tožnik prišel po navodilih nadrejenega. Izpolnitev delovnega naloga pa ni obveznost tožnika, pač pa njegovega delodajalca. Pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo spremeni ter ugodi tožbenemu zahtevku, podrejeno pa, da jo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Priglaša tudi pritožbene stroške.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Po preizkusu zadeve pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje razčistilo dejstva bistvena za odločitev v zadevi ter na podlagi pravilne uporabe materialnega prava tudi pravilno razsodilo. Pri tem ni kršilo postopkovnih določb, na katere pritožbeno sodišče na podlagi drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju: ZPP)¹ pazi po uradni dolžnosti.

5. Sodišče prve stopnje je presojalo drugostopenjsko odločbo tožene stranke št. ... z dne 24. 8. 2018, s katero je tožena stranka delno ugodila pritožbi tožnikovega delodajalca in prvostopenjsko odločbo imenovanega zdravnika št. ... z dne 9. 8. 2018 spremenila tako, da je tožnik od 28. 6. 2018 do 30. 9. 2018 začasno nezmožen za delo zaradi poškodbe izven dela.

6. Iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja, da je tožnik zaposlen pri delodajalcu, katerega sedež je na naslovu D.. 29. 5. 2018 se je z lastnim motornim kolesom pripeljal na teren in sicer na ulico A. v Ljubljani. Pri sestopu z motorja je prišlo do poškodbe. V zadevi je sporno vprašanje, ali gre za poškodbo pri delu ali za poškodbo izven dela.

7. Zakon o zdravstvenem varstvu in zdravstvenem zavarovanju (v nadaljevanju: ZZVZZ)² v 19 členu določa, da se za poškodbo pri delu in za poklicno bolezen štejejo poškodbe in bolezni v skladu s predpisi, ki urejajo pokojninsko in invalidsko zavarovanje. Navedeni člen odkazuje na uporabo 66. člena Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (v nadaljevanju: ZPIZ-2).³ V prvem odstavku navedenega člena je določeno, da se za poškodbo pri delu šteje poškodba, ki je posledica neposrednega in kratkotrajnega mehaničnega, fizikalnega ali kemičnega učinka ter poškodba, ki je posledica hitre spremembe položaja telesa, nenadne obremenitve telesa ali drugih sprememb fiziološkega stanja organizma, če je takšna poškodba v vzročni zvezi z opravljanjem dela ali dejavnosti, na podlagi katere je poškodovanec zavarovan. Kot poškodba pri delu se šteje tudi poškodba povzročena na opisani način, ki jo utrpi zavarovanec na redni poti od stanovanja do delovnega mesta ali nazaj, če prevoz organizira delodajalec ter poškodba, povzročena na način iz prejšnje alineje, ki jo utrpi zavarovanec na službeni poti.

8. Iz izvedenega dokaznega postopka izhaja, da do poškodbe ni prišlo na službeni poti. Tožnik se je, brez da bi mu to odredil nadrejeni delavec, z motorjem pripeljal na teren in sicer na ulico A. v Ljubljani, kjer je bilo treba naložiti delovni stroj na prikolico tovornjaka. Iz prepričljive izpovedbe zaslišane priče B.B. izhaja, da se gre na teren iz delavnice s službenim vozilom in v delovni obleki ter z orodjem. Taka so notranja pravila. Priča, ki je bil tožnikov nadrejeni v spornem obdobju tožniku tudi ni odredil, da gre direktno na teren in sicer na ulico A. v Ljubljani. Tožnik bi torej moral najprej priti v delavnico na cesti C., kar nenazadnje izhaja tudi iz izpovedbe zaslišane priče E.E. in pa tudi priče F.F., ki je izpovedal, da mora vsak imeti svojo zaščitno opremo, torej se zglasiti najprej v delavnici in šele od tam oditi na teren.

9. Glede na navedeno pritožbeno sodišče v celoti soglaša z razlogovanjem sodišča prve stopnje, da je tožnik samoiniciativno torej brez odredbe nadrejenega delavca, odšel na teren. Tako ravnanje pa pomeni, da tožnik ni bil na službeni poti. Poškodbe, ki jo je utrpel tožnik pa v tem primeru ni mogoče obravnavati kot poškodbo pri delu, kot je le-ta urejena v 2. alineji prvega odstavka 66. člena ZPIZ-2.

10. Glede poškodbe na poti na delo pa iz navedene določbe izhaja, da se poškodba, ki se zgodi na redni poti od stanovanja do delovnega mesta ali nazaj šteje za poškodbo pri delu le v primeru, če prevoz organizira delodajalec, za kar pa v sporni zadevi ne gre.

11. Za odločitev v zadevi tudi ni odločilno ravnanje delodajalca, ki glede na pritožbene navedbe zoper tožnika naj ne bi sprožil disciplinskega postopka. Enako tudi niso odločilne pritožbene navedbe, da naj bi bila takšna praksa, torej, da delavec namesto v delavnico pride direktno na teren, celo stroškovno ugodnejša za delodajalca. Kot je bilo že pojasnjeno je za odločitev bistveno zgolj dejstvo, da tožniku službena pot ni bila odrejena, ter da se je samoiniciativno z motorjem pripeljal ne teren, kjer je prišlo do poškodbe. Taka poškodba pa se šteje kot poškodba izven dela, kot je to pravilno razsodilo sodišče prve stopnje.

12. Glede na navedeno je pritožbeno sodišče na podlagi 353. člena ZPP pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.

13. Ker tožnik s pritožbo ni uspel, je pritožbeno sodišče na podlagi prvega odstavka 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP odločilo, da tožnik sam trpi svoje stroške pritožbe.

-------------------------------
¹ Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami.
² Ur. l. RS, št. 9/92 s spremembami.
³ Ur. l. RS, št. 96/2012 s spremembami.

Datum zadnje spremembe:

03.10.2019

Podobni dokumenti:

• VDSS sklep Psp 306/2016
• VDSS Sodba Psp 210/2017
• VDSS Sodba Psp 57/2020