VDSS Sodba Pdp 404/2019

Jedro

Kot pravilno poudarja tožena stranka v odgovoru na pritožbo, se tožnica vseskozi (tako v postopku pred odpovedjo pri delodajalcu, v postopku pred sodiščem prve stopnje in v pritožbi) le na splošno sklicuje na svoje zdravstvene razloge, zaradi katerih naj bi imela opravičljivi razlog za nespoštovanje navodil tožene stranke o preselitvi iz pisarne v drugo pisarno, v zvezi s tem pa ni podala relevantnih dokaznih predlogov. Kot je izpostavilo sodišče prve stopnje, je glede medicinske dokumentacije predložila le izvid, iz katerega pa izhaja zgolj diagnoza artritis, ne pa kakršnekoli omejitve oziroma prepoved dela v prostoru, ki zahteva uporabo klimatske naprave. Tožnica tudi ni invalid, nima posebnega statusa oziroma pravic, ki bi izhajale iz njenega zdravstvenega stanja.

Zaradi nekonkretiziranosti in nedokazanosti zdravstvenega razloga na strani tožnice, kar je ključno za odločitev v tem sporu, je nerelevantno npr. tudi tožničino vztrajanje, da bi morala tožena stranka dopolniti izjavo o varnosti z oceno tveganja, nepomembne pa so tudi posplošene tožničine navedbe o tem, kaj vse toženi stranki kot delodajalcu nalagajo predpisi s področja varnosti in zdravja pri delu ter kakšne obveznosti na tem področju je imela tožnica kot delavka.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo primarni tožbeni zahtevek, ki se glasi: „1. Ugotovi se, da je redna odpoved pogodbe o zaposlitvi iz krivdnega razloga, ki jo je dne 20. 12. 2016 tožena stranka podala tožnici, nezakonita in se razveljavi. 2. Tožnici delovno razmerje pri toženi stranki ne preneha z iztekom 15-dnevnega odpovednega roka, tj. dne 4. 1. 2017, temveč traja še naprej z vsemi pravicami iz pogodbe o zaposlitvi za delovno mesto aktuar v Službi A.. 3. Tožena stranka je dolžna tožnico pozvati na delo v roku 8 dni po dokončnosti sodne odločbe, na delovno mesto v Službi A. ter ji priznati vse pravice iz delovnega razmerja. 4. Tožena stranka je dolžna tožnici za ves čas nezakonitega prenehanja delovnega razmerja, tj. do dneva vrnitve nazaj na delo, priznati neprekinjeno delovno dobo ter pri Zavodu za pokojninsko in invalidsko zavarovanje Slovenije urediti vpis zavarovalne dobe v matično evidenco, vse v 8 dneh. 5. Tožena stranka je dolžna tožnici za čas od dneva nezakonitega prenehanja pogodbe o zaposlitvi, tj. od dne 4. 1. 2017, do dneva vrnitve nazaj na delo, obračunati nadomestilo plače v bruto mesečni višini 3.545,90 EUR oziroma v višini bruto plače, ki bi jo tožnica prejela iz naslova plače pri toženi stranki, če ne bi prišlo do nezakonite odpovedi, pristojnim institucijam plačati ustrezne davke in prispevke ter tožeči stranki izplačati pripadajoče neto zneske nadomestila, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti v plačilo vsakega posameznega zneska, tj. od 6. dne v mesecu za pretekli mesec do plačila; obračunati in vplačati premije za dodatno pokojninsko zavarovanje mesečno v višini 5,844 % od bruto plače, v B. pokojninski sklad, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti v plačilo vsakega posameznega zneska, tj. od 6. dne v mesecu za pretekli mesec do plačila. 6. Tožena stranka je dolžna za tožnico obračunati bruto znesek regresa za leto 2017 v višini 1.114,50 EUR, od tega zneska odvesti pripadajočo akontacijo dohodnine ter tožeči stranki izplačati neto znesek z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 25. 3. 2017 do plačila, vse v roku 8 dni. 7. Tožena stranka je dolžna za tožnico obračunati bruto znesek regresa za leto 2018 v višini 1.161,49 EUR, od tega zneska odvesti pripadajočo akontacijo dohodnine ter tožnici izplačati neto znesek z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 27. 3. 2018 do plačila, vse v roku 8 dni. 8. Tožena stranka je dolžna za tožnico obračunati bruto znesek nadomestila za neizkoriščen letni dopust za leto 2017 v znesku 4.927,80 EUR, od tega zneska odvesti pripadajoče davke in prispevke in nato neto znesek izplačati tožnici v roku 8 dni. 9. Tožena stranka je dolžna za tožnico obračunati bruto znesek nadomestila za neizkoriščen letni dopust za leto 2018 v znesku 4.927,80 EUR, od tega zneska odvesti pripadajoče davke in prispevke in nato neto znesek izplačati tožnici v roku 8 dni. 10. Tožena stranka je dolžna za tožnico obračunati nagrado iz 71. člena Pravilnika o delovnih razmerjih tožene stranke za leto 2017 v bruto znesku 1.000,00 EUR, od tega zneska odvesti pripadajoče davke in prispevke in nato neto znesek izplačati tožnici z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 23. 12. 2017 dalje do plačila. 11. Tožena stranka je dolžna za tožnico obračunati variabilni del plače za poslovno uspešnost za leto 2017 v bruto znesku 2.795,76 EUR oziroma v višini 90 % od bruto osnove plače v mesecu decembru 2017 (upoštevajoč definicijo bruto osnovne plače iz Pravilnika o variabilnem delu plače v toženi stranki), ki bi jo tožnica prejela, če ne bi prišlo do nezakonite odpovedi, od tega zneska odvesti pripadajoče davke in prispevke in nato neto znesek izplačati tožnici z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 17. 4. 2018 dalje do plačila. 12. Tožena stranka je dolžna za tožnico obračunati nagrado iz naslova projektnega dela v bruto znesku 5.591,52 EUR oziroma v višini 180 % od bruto osnove plače v mesecu januarju 2017, ki bi jo tožnica prejela, če ne bi prišlo do nezakonite odpovedi, od tega zneska odvesti vse pripadajoče davke in prispevke in nato neto znesek izplačati tožnici z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 17. 1. 2017 dalje do plačila.“ Zavrnilo je tudi podredni tožbeni zahtevek, ki se je nanašal na 3. točko primarnega zahtevka, in sicer iz naslova plačila denarnega povračila namesto reintegracije v višini 35.458,93 EUR. Odločilo je še, da vsaka stranka krije svoje stroške postopka.

2. Tožnica se pritožuje zoper zavrnitev primarnega tožbenega zahtevka ter odločitev, da sama krije svoje stroške postopka iz vseh pritožbenih razlogov po 338. členu ZPP. Sodišču očita, da sodba ni bila izdana v roku 30 dni od zaključka obravnave, ter da je pri povzemanju zavrnjenega zahtevka v 4. in 5. točki izpustilo besedo tožnica, v 11. točki pa besedo letni. Navaja, da ni storila kršitve 14. 11. 2016, ki je bila predmet tretjega pisnega opozorila pred odpovedjo, ko se ni preselila iz pisarne 2.25 v pisarno 5.15. Ni kršila 33., 34. in 37. člena ZDR-1, s tem da 33. člen ZDR-1 niti ni bil naveden v opozorilu in tudi ne v odpovedi z dne 20. 12. 2016, ki se je nanašala na isto, ne zgolj istovrstno kršitev, kot je zmotno menilo sodišče. Takoj po prejemu sklepa o odrejeni preselitvi je delodajalca obvestila, da se iz osebnih razlogov ne more preseliti in zaprosila za sestanek, ki je bil izveden 14. 11. 2016. Prisotne je seznanila, da še vedno obstajajo zdravstveni razlogi, zaradi katerih je bila leta 2014 preseljena v sobo 2.25. Sodba napačno zaključuje, da za preselitev v letu 2014 ni bilo zdravstvenih razlogov. Delo je od aprila 2014 opravljala v pisarni 2.25 in v ničemer ni kršila delovnih obveznosti. Ni motila delovnega procesa in ni škodila delodajalcu. Sodišče zmotno zaključuje, da ni bilo podlage za ukrepanje na strani delodajalca glede izvedbe postopkov, ki bi zmanjšali tveganje za zdravje delavca. Sklicuje se na 45. člen ZDR-1. Delodajalec bi moral dopolniti izjavo o varnosti z oceno tveganja iz leta 2015. Sklicuje se tudi na 17. člen ZVZD-1 in s tem na podlage za zdravstvene preglede. Navaja, da delodajalec ni pravilno ukrepal, čeprav je bil že leta 2014 seznanjen, da na strani tožnice obstajajo zdravstveni razlogi. Dne 21. 11. 2016 je izpolnila obrazec za evidentiranje potencialnih tveganj z opisom potencialnega škodnega dogodka, na kar se tožena stranka ni ustrezno odzvala. Delavec mora upoštevati navodila zdravnika in se vzdržati ravnanj, ki bi vplivala na poslabšanje zdravja. Tudi Kolektivna pogodba za zavarovalstvo Slovenije nalaga delavcu, da je dolžan skrbeti za zdravje. Delodajalec tožnice ni pozval k predložitvi potrdil v zvezi s tem. Glede prvega pisnega opozorila pred odpovedjo z dne 24. 10. 2014 navaja, da sodišče očitno ne razume vloge aktuarja. Spregledalo je izjavo tožnice in priče C.C., vodje projekta, da je delo potekalo v okviru projekta. Napačno je zaključilo, da ni opravila naloge za poročanje D.. Upoštevala je navodila delodajalca in zunanjega sodelavca. Sodišče si prihaja v nasprotje, ko navaja, da je prebralo izpiske iz registra ZZZS, nato pa, da je zavrnilo dokazni predlog za opravo poizvedb pri ZZZS, saj gre za isti dokaz. Glede pisnega opozorila z dne 16. 11. 2016 navaja, da je sodišče napačno upoštevalo izjave prič. Nobena ni izjavila, da bi tožnica kričala in uporabljala besede, kot so lažnivec. Tožnica je potrdila, da je povedala glasno. Sodišče je neutemeljeno sledilo toženi stranki, prepisovalo njene navedbe, kar je po nepotrebnem podaljšalo sojenje. Predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijani del sodbe spremeni tako, da primarnemu zahtevku ugodi in ji prizna stroške postopka oziroma, da sodbo v izpodbijanem delu razveljavi in zadevo v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

3. Tožena stranka v odgovoru na pritožbo obrazloženo predlaga njeno zavrnitev.

4. Tožnica je po tem, ko je zadnji dan pritožbenega roka (25. 4. 2019) vložila zgoraj povzeto pritožbo, vložila še vlogo, označeno kot Pritožba zoper sodbo I Pd 752/2018 z dne 3. 5. 2019, nato vlogo, označeno kot Odgovor na odgovor na pritožbi z dne 22. 5. 2019, nato še vlogo, označeno kot Zadeva: Pdp 404/2019 (pritožba na II. stopnji) zoper sodbo I Pd 752/2018 z dne 29. 5. 2019. Do navedb iz teh vlog se pritožbeno sodišče ne opredeljuje, saj so podane po izteku pritožbenega roka zoper sodbo, ki je bila tožničini takratni odvetnici vročena 10. 4. 2019.

5. Pritožba ni utemeljena.

6. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijani del sodbe v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri čemer je v skladu z drugim odstavkom 350. člena ZPP po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka, naštete v navedeni določbi, ter na pravilno uporabo materialnega prava. Ugotovilo je, da sodišče prve stopnje ni storilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, da je pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje ter pravilno uporabilo materialno pravo.

7. Očitek pritožbe, da sodba ni bila izdelana v roku 30 dni od zaključka glavne obravnave (21. 12. 2018, s tem da je bila odločitev sprejeta na seji senata 25. 2. 2019), kot to sodišču nalaga prvi odstavek 323. člena ZPP, nima vpliva na inštančni preizkus pravilnosti in zakonitosti izpodbijane odločitve, ki se nanaša na zavrnitev primarnega zahtevka, s katerim je tožnica izpodbijala redno odpoved iz krivdnega razloga, posledično pa zahtevala še reintegracijo ter določno priznanje pravic iz delovnega razmerja v času od prenehanja delovnega razmerja dalje.

8. Tudi trditve, da naj bi sodišče prve stopnje pri povzemanju zavrnjenega zahtevka v 4. in 5. točki izpustilo besedo tožnica, v 11. točki pa besedo letni, niso pomembne za odločitev pritožbenega sodišča, pač pa so lahko kvečjemu predmet popravnega sklepa (328. člen ZPP) s strani sodišča prve stopnje, s tem da ima poprava sodb večji pomen pri ugodilnih sodbah (zaradi pravilne izvršitve) kot zavrnilnih sodbah.

9. S tem, ko je sodišče prve stopnje v sodbi navedlo, da je prebralo izpiske iz registra ZZZS (C1-C2), da pa je zavrnilo dokazni predlog za opravo poizvedb pri ZZZS, ni prišlo samo s seboj v nasprotje (v smislu 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP), saj gre za različna dokaza oziroma dokazna predloga.

10. Pritožbeno sodišče se strinja z ugotovitvami in stališči sodišča prve stopnje, s katerimi je natančno in jasno obrazložilo zakonitost treh pisnih opozoril (z dne 24. 10. 2016, z dne 16. 11. 2016 in z dne 21. 11. 2016) pred redno odpovedjo iz krivdnega razloga z dne 20. 12. 2016.

11. Pritožbene navedbe se nanašajo zlasti na tretje pisno opozorilo ter na odpoved. Predmet obojega je tožničino odklanjanje preselitve iz pisarne 2.25 v pisarno 5.15. Tožnica neutemeljeno vztraja, da gre za isto kršitev, ki ne more biti predmet tako pisnega opozorila kot odpovedi, ter da je odpoved že iz tega razloga nezakonita. Sodišče prve stopnje je upoštevalo stališče pritožbenega sodišča iz razveljavitvenega sklepa Pdp 185/2018 z dne 25. 8. 2019, da ne gre za isto, pač pa zgolj za istovrstno kršitev. Upoštevalo je tudi druga napotila pritožbenega sodišča, tako da so pritožbeni očitki s tem v zvezi ter v smeri nezadostne raziskanosti dejanskega stanja docela neutemeljeni.

12. Pisno opozorilo z dne 21. 11. 2016 je bilo podano zaradi kršenja sklepa uprave z dne 11. 11. 2016, s katerim je bilo tožnici odrejeno, da se najkasneje do 14. 11. 2016 preseli iz pisarne 2.25 v pisarno 5.15, hkrati ji je tožena stranka odredila, da se do 23. 11. 2016 preseli iz pisarne 2.25 v pisarno 5.15. Redna odpoved je bila podana zaradi kršitve odredbe uprave z dne 21. 11. 2016, s katero je bila tožnici naložena obveznost, da se v dodatnem roku do 23. 11. 2016 preseli iz ene v drugo pisarno, poleg tega pa tudi zato, ker je pri tej kršitvi vztrajala tudi po 23. 11. 2016. Bistvena razlika med kršitvijo, ki je predmet pisnega opozorila in redne odpovedi iz krivdnega razloga, je v času, na katerega se nanaša. Povsem isti očitki ne smejo biti predmet pisnega opozorila in odpovedi, saj bi to izničilo razlikovanje med predmetom in namenom obeh institutov (85. in 89. člen ZDR-1).

13. Kot pravilno poudarja tožena stranka v odgovoru na pritožbo, se tožnica vseskozi (tako v postopku pred odpovedjo pri delodajalcu, v postopku pred sodiščem prve stopnje in v pritožbi) le na splošno sklicuje na svoje zdravstvene razloge, zaradi katerih naj bi imela opravičljivi razlog za nespoštovanje navodil tožene stranke o preselitvi iz pisarne 2.25 v pisarno 5.15, v zvezi s tem pa ni podala relevantnih dokaznih predlogov. Kot je izpostavilo sodišče prve stopnje, je glede medicinske dokumentacije predložila le izvid UKC z dne 14. 10. 2016 (A16), iz katerega pa izhaja zgolj diagnoza artritis, ne pa kakršnekoli omejitve oziroma prepoved dela v prostoru, ki zahteva uporabo klimatske naprave. Tožnica tudi ni invalid, nima posebnega statusa oziroma pravic, ki bi izhajale iz njenega zdravstvenega stanja.

14. V tej zvezi nima teže tožničino sklicevanje na varstvo občutljivih osebnih podatkov. Ker tožnica ni dokazala posebnih zdravstvenih razlogov na njeni strani, ki bi ji onemogočali preselitev v drugo pisarno, na toženo stranko niti ni moglo preiti dokazovanje nasprotnega. Ni res, da bi morala tožena stranka tožnico posebej pozivati na predložitev zdravniškega potrdila. Zaradi nekonkretiziranosti in nedokazanosti zdravstvenega razloga na strani tožnice, kar je ključno za odločitev v tem sporu, je nerelevantno npr. tudi tožničino vztrajanje, da bi morala tožena stranka dopolniti izjavo o varnosti z oceno tveganja iz leta 2015, nepomembne pa so tudi posplošene tožničine navedbe o tem, kaj vse toženi stranki kot delodajalcu nalagajo predpisi s področja varnosti in zdravja pri delu ter kakšne obveznosti na tem področju je imela tožnica kot delavka. Sodišče prve stopnje je tožnici na vse te navedbe več kot zadosti obrazloženo odgovorilo (sodba ima 32 strani), ni zgolj prepisovalo navedb tožene stranke, kot zmotno trdi pritožba.

15. Tožnica neutemeljeno vztraja, da naj bi že predhodna selitev v aprilu 2014 dokazovala zdravstvene razloge na strani tožnice, kar naj bi veljalo tudi za leto 2016. Sodišče prve stopnje ni ugotovilo, da naj bi tožena stranka že predhodno v aprilu 2014 ugodila njeni zahtevi za selitev v drugo pisarno ravno zaradi zdravstvenih razlogov. Ni pomembno tožničino sklepanje, da naj bi tožena stranka 2014 verjela zdravstveni utemeljitvi prošnje za preselitev in da zato tudi ob odrejeni selitvi v letu 2016 ni bilo potrebe po predložitvi zdravniškega potrdila. Sicer pa je sodišče prve stopnje ugotovilo, da aprila 2014 tožnici ni bilo ugodeno iz zdravstvenih razlogov, ampak zato, ker so prostorske možnosti (zaradi odhoda zaposlenega) pri toženi stranki dopuščale, da je upoštevala željo tožnice po preselitvi.

16. Ne držijo torej pritožbene navedbe, da tožnica v zvezi s tretjim pisnim opozorilom ter glede odpovedi ni v ničemer kršila delovnih obveznosti. To, da naj bi v spornem obdobju vestno opravljala delo v pisarni 2.25, ni pomembno, saj se tožnici ne očita, da je zavračala delo, pač da ni upoštevala navodil delodajalca v zvezi z izvajanjem dela v pisarni 5.15. Sodišče prve stopnje je kršitev pravilno kvalificiralo, pri čemer ni pomembno, da 33. člen ZDR-1 ni bil naveden v opozorilu in tudi ne v odpovedi, kot poudarja pritožba, saj je sodišče vezano na dejanski opis kršitve, ne na pravno kvalifikacijo. S tem, ko tožnica ni spoštovala navodil tožene stranke in se ni preselila iz pisarne 2.25 v pisarno 5.15, za takšno ravnanje pa ni imela opravičljivih razlogov, je kršila obveznost, da delo opravlja v času in na kraju, ki sta določena za izvajanje dela, upoštevaje organizacijo dela in poslovanja pri delodajalcu (prvi odstavek 33. člena ZDR-1) in obveznost upoštevanja zahtev in navodil delodajalca v zvezi z izpolnjevanjem pogodbenih in drugih obveznosti iz delovnega razmerja (prvi odstavek 34. člena ZDR-1). S svojim ravnanjem je kršila tudi prepoved škodljivega ravnanja (37. člen ZDR-1), saj je ovirala učinkovito izvajanje delovnega procesa in s tem škodila toženi stranki. Sodišče prve stopnje je še ugotovilo, da je tožničino ravnanje vplivalo na poslabšanje vzdušja v kolektivu in nemožnost izvedbe ostalih preselitev po predvidenem načrtu, tožnica je toženo stranko onemogočala pri izvajanju razpolagalne pravice nad svojim prostori in racionalizacijo uporabe prostorov, zaradi česar je trpela učinkovitost izvajanja delovnega procesa. Vse to je sodišče prve stopnje natančneje pojasnilo v točkah 35 in 36 obrazložitve sodbe.

17. Četudi je že z zakonitostjo vsaj enega izmed treh podanih pisnih opozoril pred odpovedjo izpolnjen pogoj za zakonitost redne odpovedi iz krivdnega razloga, pritožbeno sodišče ugotavlja, da je po pravilni presoji sodišča prve stopnje tožena stranka tožnici utemeljeno podala tudi prvo in drugo pisno opozorilo pred odpovedjo. Ugotovilo je tudi, da tožena stranka nima več zaupanja, da bi tožnica naloge v prihodnje izvajala vestno, strokovno in pravočasno, zato je zaključilo, da je podan utemeljen odpovedni razlog, ki onemogoča nadaljevanje dela pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi (drugi odstavek 89. člena ZDR-1).

18. Prvo pisno opozorilo z dne 24. 10. 2016 se je nanašalo na očitek, da tožnica ni pravočasno pripravila podatkov za pripravo poročila za drugo kvartalno poročanje skladno z direktivo E. za regulatorja D., niti jih po naknadni urgenci in usmeritvah s strani neposredno nadrejene ni pripravila v zahtevani obliki za nadaljnje delo, katerega skrajni rok je bil 25. 8. 2016. Drugi očitek iz tega opozorila je bil, da ni opravila zadolžitve, ki jo je dobila 6. 9. 2016 – da do 9. 9. 2016 pripravi podatke v zvezi z novinarskim vprašanjem, ampak je zadolžitev prelagala na zaposlene v drugih organizacijskih enotah. Sodišče prve stopnje je ugotovitve v zvezi s tem pisnim opozorilom natančno obrazložilo v točkah 11 do 18 svoje sodbe. Iz njih ne izhaja, kar trdi pritožba, da je tožnica opravila naloge za poročanje D., da sodišče očitno ne razume vloge aktuarja, da je spregledalo njeno izjavo in izjavo priče C.C. o tem, da je delo potekalo v okviru projekta, ter da je tožnica upoštevala navodila.

19. Predmet drugega pisnega opozorila z dne 16. 11. 2016 je bil očitek tožnici, da je na sestanku finančno računovodskega kolegija 27. 10. 2016 med razpravo s svojim nedostojnim načinom komuniciranja kršila dostojanstvo zunanjega sodelavca, imela do udeležencev kolegija nespoštljiv, nekolegijalen in neprimeren odnos ter ni upoštevala zahteve za prenehanje takšnega ravnanja, kar je imelo za posledico neizvedbo točke dnevnega reda, s čimer je materialno in moralno škodovala poslovnim interesom delodajalca. Pritožbeno sodišče se tudi v tem delu strinja z dokazno oceno sodišča prve stopnje in zavrača nasprotne pritožbene očitke.

20. Ker niso bili podani s pritožbo uveljavljeni razlogi in ne razlogi, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, je pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

Datum zadnje spremembe:

27.09.2019

Podobni dokumenti:

• Sodba VIII Ips 33/2010
• VDSS sodba Pdp 1353/2008
• VDSS sodba Pdp 791/2011