VDSS Sodba Pdp 923/2018

Jedro

Presoja, ali sporna ravnanja delodajalca kot celota predstavljajo trpinčenje delavca v smislu določbe 7. člena ZDR-1, je mogoča šele zatem, ko sodišče ugotovi, da je delodajalec očitana ravnanja tudi v resnici storil. Sodišče prve stopnje je dokazni zaključek, da v ravnanjih nadrejenega niso prisotni elementi trpinčenja na delovnem mestu sprejelo na podlagi presoje vseh očitanih ravnanj oziroma dogodkov, tako vsakega izmed njih kot vseh skupaj.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožnik sam krije svoje stroške pritožbe.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek, s katerim je tožnik od tožene stranke iz naslova trpinčenja na delovnem mestu uveljavljal plačilo premoženjske škode v višini 8.302,26 EUR in nepremoženjske škode v višini 30.000,00 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi (I. točka izreka). Odločilo je, da tožnik sam krije svoje stroške postopka, toženi stranki pa je dolžan povrniti stroške postopka v višini 1.835,77 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi (II. točka izreka).

2. Zoper sodbo se pritožuje tožnik zaradi vseh pritožbenih razlogov iz prvega odstavka 338. člena ZPP. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku ugodi oziroma podredno, da izpodbijano sodbo razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Poudarja, da sodišče prve stopnje ni navedlo, v čem in zakaj bi se posamična dejanja pri običajnem delodajalcu štela kot trpinčenje, v vojski pa ne. Obrazložitev, da mora podrejeni vojak spoštovati navodila nadrejenega, ne zadošča za zaključek, da mora podrejeni vojak vsak ukaz izvršiti in ne sme razpravljati o ukazu. Sodišče vsa očitana dejanja trpinčenja neutemeljeno opravičuje s tem, da je treba upoštevati, da so se zgodila v vojski, kar pa ne zadostuje za pravno varnost vojakov pred trpinčenjem na delovnem mestu. V takem primeru bi bila s specialnimi zakoni, npr. Zakonom o službi v Slovenski vojski in Zakonom o obrambi, itd., izključena veljavnost določb ZDR-1, ki zaposlene varujejo pred trpinčenjem na delovnem mestu, pa takšnih izključitev ni. Tudi za vojake veljajo določbe ZDR-1. Nadalje navaja, da je sodišče spregledalo skupek očitanih dejanj, ki predstavljajo trpinčenje tožnika na delovnem mestu s strani nadrejenega, saj se je osredotočilo na vsak posamezni očitek, ki pa ga zaradi nepravilno ugotovljenega dejanskega stanja oziroma pomanjkljive in napačne dokazne ocene ni ugotovilo za trpinčenje na delovnem mestu. Izpostavlja prevoz vrtne opreme, ki ga sodišče obravnava posamično, ne pa v sklopu ostalih ravnanj. V zvezi s tem je sodišče zmotno ugotovilo, da je šlo za protokolarni dogodek, ki je spadal v opis tožnikovega delovnega mesta, kar ne drži. Sodišče je glede neutemeljeno znižanih ocen tožnikovega dela naredilo nepravilen zaključek, da dejstvo, da se je tožnik pritožil zoper oceno in s pritožbo uspel, ne predstavlja trpinčenja. Nepravilen je zaključek sodišča, da s tem, ko mu je A.A. neutemeljeno znižal oceno, kar je potrdila tudi pritožbena komisija, ne pomeni trpinčenja tožnika. V zvezi z vročitvijo ocen delovne uspešnosti tožnik ni očital, da mu ocene niso bile vročene na delovnem mestu, ampak da mu je bila vročena po koncu delovnega časa. Dejstvo, da je za tožnika pritožbo vložila njegova žena potrjuje, da tožnik ni uspel vložiti pritožbe. V postopku je dokazano, da je oceno prejel v petek popoldne na koncu delovnika, s ponedeljkom pa je imel planirano službeno pot. V zvezi z neopravičenim koriščenjem letnega dopusta in podajo izredne odpovedi navaja, da tožena stranka ni zatrjevala niti dokazala, da letnega dopusta za obdobje od 2. 2. 2015 do 5. 2. 2015 tožniku ne bi mogla odobriti. Sodišče je v zvezi s tem očitkom povsem sledilo izpovedima A.A. in B.B. (ki lokacijsko ni bil v isti bazi kot tožnik, zato je bila praksa tam drugačna). Zanemarilo je izpoved tožnika in C.C., da v praksi pred nastopom letnega dopusta niso dobili pisne potrditve niti tega niso preverjali, saj je bil letni dopust vedno predhodno dogovorjen. Po podaji pisne zahteve za odobritev pa tudi odobren. V kolikor letni dopust ne bi mogel biti odobren, bi moralo priti do pogovora s tožnikom. Do tega pa ni prišlo, ker A.A. niti C.C. tožnika nista poklicala na pogovor. Tožnik je zato upravičeno sklepal, da mu je koriščenje letnega dopusta odobreno. Nepravilen je zaključek sodišča, da A.A. ni želel, da bi tožniku dejansko prenehalo delovno razmerje, saj je vsem zaposlenim na sestanku razglasil, da je tožnik prejel izredno odpoved in da mu bo prenehalo delovno razmerje, še preden je sklep o izredni odpovedi postal pravnomočen. V zvezi s kompenzacijami ur pojasnjuje, da je moral tožnik kot vsi ostali koristiti presežne ure, saj jih tožena stranka ni izplačevala niti jih niso smeli prenašati v čas po vrnitvi v domovino. To so potrdili tožnik, B.B. in C.C.. Nepravilna je ugotovitev sodišča, da je imel tožnik za dve presežni uri priznanih osem prostih ur, saj to iz izpovedi A.A. niti B.B. ne izhaja. Tožniku je bilo omogočeno koriščenje ur po pravilu ena prosta za eno opravljeno, čeprav so bile te opravljene ponoči in med vikendom. Nepravilna je ugotovitev sodišča, da mu je A.A. odredil kratko zadolžitev na dan, ko ni imel odobrenega dopusta, saj je bila ta naloga odrejena v petek 13. 3. 2015 za soboto 14. 3. 2015. Tožnik pa je imel od ponedeljka odobren enotedenski dopust, pri čemer je logično in življenjsko, da je načrtoval odhod na dopust že v soboto 13. 3. 2015. Polkovnik A.A. je vedel, da se tožnik odpravlja na dopust, vendar je kljub temu tožniku namenoma tik pred zdajci odredil nalogo in mu s tem porušil njegove plane. To pa predstavlja trpinčenje na delovnem mestu. Poudarja, da tožnik ni ugovarjal vrsti dela, ki ga je moral opraviti v skladu s pogodbo o zaposlitvi, uveljavljal pa je preobremenjenost, saj je po odhodu D.D. in E.E. ostal sam. Ugotovitve sodišča, da tožnik ni bil preobremenjen so pomanjkljive, saj sodišče ne navaja, katere naloge je moral opraviti tožnik in v kolikšnem času. Nepravilna je ugotovitev sodišča, da razkazovanje drage telekomunikacijske opreme s strani A.A. ni bilo usmerjeno zoper tožnika, saj se je hvalil in razkazoval z osebnimi stvarmi že v aprilu 2014, ko tožnika ni bilo zraven. Sodišče je v sodbi sledilo zgolj A.A. in ni pojasnilo, zakaj tožniku ne verjame. Izpostavlja, da vse do junija 2015 z družino niso bili prepričani, ali se bodo selili v Slovenijo ali pa se bodo odselili v Španijo. Kot sta izpovedala tožnik in njegova žena se nikoli pred prejemom izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi niso pogovarjali, ali bi se selili v Španijo. Po prejemu izredne odpovedi pa je bilo tožniku jasno, da se mu zaposlitev pri toženi stranki izteka, zato so začeli iskati rešitve. Tožnik F.F. ob predaji stanovanja ni mogel reči, da se selijo v Španijo, ker tega takrat še ni vedel. Sodišče je nekritično verjelo F.F., ni pa pojasnilo, zakaj ne verjame tožniku in njegove ženi. Ker je sodišče zmotno ugotovilo, da tožnik ni bil trpinčen na delovnem mestu, je tudi zmotno ugotovilo, da ni bil podan odpovedni razlog za izredno odpoved. Tožnik je dokazal, da delovnega razmerja ni mogoče nadaljevati, ker v Sloveniji ne bi mogel preživeti s plačo vzdrževalca v .... četi na G., kamor bi bil premeščen po izteku napotitve v ..., zato je bil primoran poiskati druge rešitve. Priglaša stroške pritožbe.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Na podlagi drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 in nasl. - ZPP) je pritožbeno sodišče sodbo preizkusilo v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbi, pri tem pa je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7. in 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri navedenem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni storilo zatrjevanih bistvenih kršitev določb postopka niti tistih, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti. Pravilno in popolno je ugotovilo dejansko stanje glede odločilnih dejstev ter sprejelo materialno pravno pravilno odločitev.

5. V tem individualnem delovnem sporu tožnik od tožene stranke kot od svojega delodajalca uveljavlja plačilo premoženjske škode v višini 8.302,26 EUR in nepremoženjske škode v višini 30.000,00 EUR, ki jo je utrpel v posledici trpinčenja na delovnem mestu. Tožnik je bil pri toženi stranki zaposlen od 3. 10. 2005 kot podčasnik. Z ukazom z dne 4. 6. 2012 ga je tožena stranka napotila na dolžnost v tujino in z njim sklenila pogodbo o opravljanju nalog v tujini z dne 11. 6. 2012 za delovno mesto podčasnik za nacionalno podporo. Po predhodni zahtevi za uveljavljanje pravic iz delovnega razmerja z dne 24. 7. 2015, s katero je tožnik zahteval odpravo kršitev in prenehanje trpinčenja, je 3. 8. 2015 podal izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi. Istega dne je tožniku prenehalo delovno razmerje pri toženi stranki. Tožnik v obravnavani zadevi zatrjuje, da ga je njegov nadrejeni polkovnik A.A. od avgusta 2014 dalje z različnimi ravnanji trpinčil na delovnem mestu. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da v ravnanjih polkovnika A.A. niso prisotni elementi trpinčenja na delovnem mestu, zato je tožbeni zahtevek v celoti zavrnilo. Pritožbeno sodišče soglaša z ugotovitvami in pravno presojo sodišča prve stopnje.

6. Sodišče prve stopnje je kot pravno podlago pravilno uporabilo določbo četrtega odstavka 7. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR-1; Ur. l. RS, št. 21/13 in nasl.) o prepovedi trpinčenja na delovnem mestu in 47. člen ZDR-1, ki določa, da je delodajalec dolžan sprejeti ustrezne ukrepe in zagotoviti takšno delovno okolje, v katerem noben delavec ne bo izpostavljen trpinčenju s strani delodajalca, predpostavljenih ali sodelavcev. Četrti odstavek 7. člena ZDR-1 trpinčenje opredeljuje kot vsako ponavljajoče se ali sistematično, graje vredno ali očitno negativno in žaljivo ravnanje ali vedenje, usmerjeno proti posameznim delavcem na delovnem mestu ali v zvezi z delom. Pravilno je sodišče prve stopnje uporabilo tudi določbo 8. člena ZDR-1 o odškodninski odgovornosti delodajalca v primeru kršitve prepovedi diskriminacije ali trpinčenja na delovnem mestu v povezavi s splošnimi pravili civilnega prava o povrnitvi škode iz Obligacijskega zakonika (OZ; Ur. l. RS, št. 83/01 in nasl.). Dejstvo, da je sodišče prve stopnje pri presoji očitanih ravnanj upoštevalo tudi posebnosti vojske kot delodajalca, in s tem določbe Zakona o službi v slovenski vojski (ZSSloV; Ur. l. RS, 68/07, in nasl.), Zakona o obrambi (82/1994, in nasl.) in Pravila službe v slovenski vojski (Ur. l. RS. št. 84/2009, in nasl.), v katerih je poudarjena predvsem vojaška disciplina pripadnika vojske, ne pomeni, da je sodišče odločalo mimo določb ZDR-1 niti da je očitana ravnanja opravičevalo s tem, da so se zgodila v vojski, kot to neutemeljeno uveljavlja pritožnik.

7. Iz zakonske opredelitve trpinčenja na delovnem mestu, kot izhaja iz četrtega odstavka 7. člena ZDR-1, izhaja, da je treba v sodnem sporu, v katerem delavec uveljavlja odškodnino zaradi posledic trpinčenja, vsa očitana ravnanja presojati kot celoto z vidika njihove sistematičnosti, števila, obsega in ponavljanja. Sodišče prve stopnje je sicer res najprej ugotavljalo, ali so posamezni očitki A.A. sploh utemeljeni. Presoja, ali sporna ravnanja delodajalca kot celota predstavljajo trpinčenje delavca v smislu določbe 7. člena ZDR-1, je namreč mogoča šele zatem, ko sodišče ugotovi, da je delodajalec očitana ravnanja tudi v resnici storil. Sodišče prve stopnje je dokazni zaključek, da v ravnanjih A.A. niso prisotni elementi trpinčenja na delovnem mestu sprejelo na podlagi presoje vseh očitanih ravnanj oziroma dogodkov, tako vsakega izmed njih kot vseh skupaj. Glede na to je neutemeljen pritožbeni očitek, da sodišče prve stopnje očitanih ravnanj ni obravnavalo kot celoto in da ni presodilo, ali skupek vseh ravnanj predstavlja nedopustno trpinčenje.

8. Tožnik v pritožbi neutemeljeno nasprotuje dokazni oceni sodišča prve stopnje v zvezi z izpovedjo prič, zlasti A.A., ki mu tožnik očita trpinčenje na delovnem mestu. V obrazložitvi izpodbijane sodbe je sodišče prve stopnje prepričljivo in obrazloženo pojasnilo, zakaj je svojo odločitev oprlo (tudi) na izpoved A.A., to, da izpovedi tožnika pri presoji očitkov ni sledilo, pa ne pomeni, da ni upoštevalo njegovih navedb. Predvsem pa sodišče prve stopnje svoje odločitve, da zatrjevana ravnanja ne predstavljajo trpinčenja na delovnem mestu, ni oprlo le na izpoved A.A., temveč je tak zaključek sprejelo tudi ob upoštevanju ostalih izvedenih dokazov. Dokazna ocena sodišča prve stopnje je prepričljiva in jasna, zato pritožbeno sodišče z njo soglaša in pritožbene navedbe, ki izpodbijajo dokazno oceno, zavrača kot neutemeljene. Tudi po presoji pritožbenega sodišča očitanih ravnanj niti samih po sebi niti kot celote ni možno opredeliti kot trpinčenje na delovnem mestu.

9. Nepravilno je stališče pritožbe, da že samo dejstvo, da je bila po tožnikovi pritožbi s strani pritožbene komisije tožene stranke zvišana ocena delovne uspešnosti tožnika za leto 2014, ki jo je podal A.A., pomeni trpinčenje na delovnem mestu. Iz zakonske opredelitve trpinčenja na delovnem mestu izhaja, da mora iti za namerno (naklepno) ravnanje, usmerjeno proti tožniku, česar pa sodišče prve stopnje ni ugotovilo. Sodišče prve stopnje je namreč po oceni izvedenih dokazov sprejelo pravilen dokazni zaključek, da ocena delovne uspešnosti za leto 2014, ki jo je podal A.A., ni bila posledica trpinčenja na delovnem mestu. Pri presoji je utemeljeno upoštevalo dejstvo, da je bila ocena delovne uspešnosti tožnika za leto 2014, ki jo je podal A.A., po tožnikovi pritožbi zvišana minimalno, to je s 3,44 na 3,59. Kot izhaja iz zapisnika o izvedenem preizkusu službene ocene z dne 24. 3. 2015, je pritožbena komisija ugotovila, da A.A. pri redni oceni ni upošteval izredne ocene, ki jo je za tožnika podal njegov bivši nadrejeni H.H. za obdobje od 31. 12. 2013 do 31. 7. 2014, zato jo je ustrezno spremenila ob upoštevanju ocen obeh ocenjevalcev. Glede na to in ob pravilni presoji sodišča prve stopnje, da je A.A. sporne letne ocene v sodnem postopku tudi ustrezno utemeljil, je prepričljiv dokazni zaključek, da pri ocenjevanju tožnikove delovne uspešnosti s strani A.A. ni šlo za trpinčenje na delovnem mestu.

10. Sodišče prve stopnje tudi v zvezi z vročanjem ocen delovne uspešnosti tožniku pravilno ni ugotovilo elementov trpinčenja na delovnem mestu. Bistvena je ugotovitev sodišča prve stopnje, da je imel tožnik za vložitev pritožb dovolj časa (kar izhaja iz listinske dokumentacije in izpovedi C.C.), zato mu pravica do vložitve pravnega sredstva zoper odločitev delodajalca ni bila onemogočena. Na pravilnost odločitve ne vplivajo pritožbene navedbe tožnika, da mu je A.A. (eno) oceno delovne uspešnost vročil na koncu delovnika, s ponedeljkom pa je imel planiran dopust, in da je zato pritožbo morala vložiti njegova žena, saj očitanega ravnanja niti samega zase niti v povezavi z ostalimi očitanimi ravnanji ni mogoče opredeliti kot trpinčenje na delovnem mestu.

11. Pritožbeno sodišče se strinja s presojo sodišča prve stopnje, da neodobritev letnega dopusta za obdobje od 2. 2. 2015 do 5. 2. 2015 tožniku in s tem povezane izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi zaradi neupravičene odsotnosti tožnika v teh dneh, ni mogoče šteti za trpinčenje na delovnem mestu, kljub temu, da je bila ta odločitev po tožnikovi pritožbi s strani pritožbenega organa pri toženi stranki razveljavljena. Sodišče prve stopnje je pravilno upoštevalo, da iz odločbe pritožbenega organa pri toženi stranki z dne 3. 4. 2015 izhaja, da je bila odločitev o razveljavitvi sklepa o izredni odpovedi pogodbe o zaposlitvi sprejeta ob odsotnosti dokazov, ali je bilo koriščenje letnega dopusta tožniku odobreno ali ne in da ni bilo ugotovljeno, da je A.A. tožniku neupravičeno zavrnil koriščenje letnega dopusta. Da pri ravnanju A.A. v zvezi z neodobritvijo letnega dopusta in izredno odpovedjo pogodbe o zaposlitvi ni šlo za eno izmed dejanj trpinčenja, potrjujejo tudi ostali izvedeni dokazi. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da tožnik ni imel podpisane dovolilnice za izrabo letnega dopusta za sporne dni. Bil je seznanjen s Standardnim operativnim postopkom, ki določa postopek odobritve letnega dopusta, zato bi se moral predhodno prepričati, ali je želeni termin dopusta pisno odobren in letnega dopusta ne bi smel nastopiti brez pisne odobritve. Pritožba sicer utemeljeno opozarja, da sodišče prve stopnje pri presoji ni upoštevalo izpovedi C.C., da v praksi pisne potrditve dopusta niso dobili niti tega niso preverjali, ampak le izpoved B.B., da se v vojski brez pisne odobritve ne gre na dopust, vendar to ne vpliva na pravilnost odločitve. Bistvena je namreč ugotovitev sodišča prve stopnje, da je A.A. po tem, ko je ugotovil, da je tožnik nastopil letni dopust brez odobritve (pred tem je svojemu tajniku rekel, naj tožnika obvesti, da ni podpisal dovoljenja za letni dopust in da naj se zglasi pri njem, do česar zaradi tožnikove odsotnosti ni prišlo), zakonito sprožil postopek za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi. Ne nazadnje je ukrepanje v skladu s predpisi A.A. naročil tudi B.B., kar je slednji potrdil v svoji izpovedi. Sprožitev z zakonom predvidenih postopkov za ugotovitev odgovornosti delavca za domnevno kršitev sama zase ne more predstavljati trpinčenja na delovnem mestu. Glede na vse navedeno postopka izredne odpovedi, ki ga je sprožil A.A., samega po sebi in tudi ne v povezavi z ostalimi očitanimi ravnanji, ni mogoče opredeliti kot trpinčenje tožnika.

12. Neutemeljene so pritožbene navedbe, da je A.A. želel, da bi tožniku tudi dejansko prenehalo delovno razmerje pri toženi stranki, ker je zaposlenim na sestanku razglasil, da je tožnik prejel izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi in da mu bo prenehalo delovno razmerje. Sodišče prve stopnje je na podlagi skladnih izpovedi A.A. in I.I. ugotovilo, da je A.A. obvestil ostale slovenske pripadnike, da je bila tožniku podana izredna odpoved, kar pa je storil potem, ko so se začele širiti govorice, in ne z namenom škodovati tožniku. Glede na to, da tudi iz ostalih izvedenih dokazov ne izhaja, da bi A.A. ravnal z namenom trpinčenja tožnika, podlago za takšno obvestilo pa je imel v sklepu z dne 25. 2. 2015 (o izredni odpovedi pogodbe o zaposlitvi), njegovega ravnanja ni mogoče opredeliti kot protipravnega in ne kot trpinčenja tožnika. Dejstvo, da sklep o izredni odpovedi še ni postal pravnomočen, ni bistveno. Pravilno je sodišče prve stopnje zavrnilo tožnikove navedbe, da je bil razlog za povračilne ukrepe v tem, da tožnik ni kazal navdušenja nad drago opremo (televizorjem v vrednosti 6.000,00 EUR), s katero se je hvalil A.A. na nekem pikniku. Sodišče prve stopnje je namreč v zvezi s tem dogodkom ugotovilo, da ne gre za ravnanje z elementi trpinčenja, usmerjeno zoper tožnika.

13. Pritožbeno sodišče se strinja s presojo sodišča prve stopnje, da A.A. v zvezi s kompenzacijami presežnih ur ni mogoče očitati trpinčenja tožnika. Tožniku je bila namreč omogočena kompenzacija presežnih ur enako kot ostalim zaposlenim. Te ugotovitve tožnik v pritožbi ne izpodbija, ampak v zvezi s tem izpostavlja, da je moral enako kot vsi ostali zaposleni koristiti presežne ure, saj jih tožena stranka ni izplačevala niti jih niso smeli prenašati v čas po vrnitvi v domovino. Te pritožbene navedbe pa ne utemeljujejo drugačnega zaključka glede trpinčenja tožnika. V primerih napotitve na dolžnost v tujino gre za posebno situacijo glede odrejanja in načina dela (skladna izpoved A.A., H.H. in B.B.), pri čemer politika tožene stranke v zvezi z odrejanjem presežnih ur, njihovim plačevanjem in kompenzacijo, ob izostanku dokazov, da je bil tožnik v zvezi s tem drugače obravnavan kot ostali oziroma da bi šlo za namerno ravnanje, usmerjeno zoper tožnika, ne pomeni trpinčenja na delovnem mestu. Pritožbene navedbe, da je sodišče prve stopnje zmotno ugotovilo, da je imel tožnik za dve presežni uri priznanih osem prostih ur, niso bistvene in ne vplivajo na pravilnost odločitve sodišča prve stopnje v tem delu.

14. Pravilna je presoja sodišča prve stopnje, da A.A. ni mogoče očitati, da je tožnika šikaniral s tem, ko mu je v petek 13. 3. 2015 ob 15.25 uri odredil, da mora v soboto 14. 3. 2015 zjutraj ob 7:00 uri na železniško postajo J. peljati dva pripadnika, ne glede na to, da je imel tožnik od 16. 3. 2015 dalje planiran dopust. Sodišče prve stopnje je pri presoji pravilno upoštevalo 15. člen pogodbe o opravljanju nalog v tujini, po katerem mora tožnik opravljati naloge, kot to zahtevajo okoliščine in pri tem spoštovati ukaze nadrejenih v času mandata in da je delovni čas razporejen v skladu z merili mednarodne organizacije, kjer se opravljajo naloge. Pravilno je upoštevalo tudi izpovedi B.B., A.A. in H.H. o specifiki dela v vojski v tujini. Izpolnitve pogodbene obveznosti same po sebi in tudi ne v povezavi z ostalimi očitanimi ravnanji tudi po presoji pritožbenega sodišča ni mogoče opredeliti kot protipravno ravnanje in tudi ne kot trpinčenje tožnika. Enako velja za odreditev naloge prevoza vrtne opreme iz garaže k hiši A.A.. V zvezi s tem je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je šlo za enkratno nalogo, ki je bila izvedena za potrebe druženja predstavnikov slovenske skupnosti in je zato predstavljala službeno obveznost, ki je sodila v opis del in nalog tožnika. Zadostno podlago za tak zaključek je imelo sodišče prve stopnje v skladni izpovedi A.A. in K.K.. Da je šlo za enkraten dogodek, pa je potrdil tudi C.C., ki je tako kot tožnik pomagal pri tej nalogi. Glede na enkratnost tega dogodka, ki tudi sicer sodi med delovne obveznosti tožnika, je pravilna presoja sodišča prve stopnje, da tudi tega ravnanja samega po sebi in tudi ne v povezavi z ostalimi očitanimi ravnanji ni mogoče opredeliti kot trpinčenje tožnika.

15. Tožnik v pritožbi ne izpodbija ugotovitve sodišča prve stopnje, da je opravljal dodatne naloge (npr. naloge v zvezi z inventuro skladišča, urejanje skladišča, skrb za pošto, pomoč pri organiziranju srečanja slovenskih predstavnikov, prevozi na protokolarne dogodke, itd.), ki jih je bil sicer dolžan opravljati v skladu s pogodbo o zaposlitvi. Ne strinja pa se z dokaznim zaključkom, da zaradi teh nalog ni bil preobremenjen, in navaja, da bi moralo sodišče prve stopnje ugotoviti, katere naloge je moral opraviti in v kolikšnem času, kar pa ni utemeljeno. Pavšalne tožnikove navedbe, da je bil zaradi opravljanja dodatnih nalog preobremenjen, ne zadostujejo za ugotovitev, da je njihovo odrejanje predstavljalo trpinčenje tožnika na delovnem mestu. Sodišče pa ni dolžno samo preverjati in raziskovati, v kolikšnem času je moral tožnik te dodatne naloge opraviti, še zlasti glede na to, da izvedeni dokazni postopek tožnikove preobremenitve zaradi opravljanja dodatnih nalog ni potrdil. Pritožbeno sodišče soglaša s presojo, da odrejanje dodatnih nalog, ki jih je moral opraviti tožnik, ni predstavljalo trpinčenja tožnika na delovnem mestu.

16. Tožnik ne izpodbija ugotovitev sodišča prve stopnje v zvezi s predajo službenega stanovanja, ki ga je imel na G., ko sodišče ni ugotovilo "izsiljenega odhoda" in njegovo selitvijo v pisarno poleg A.A., pritožbeno sodišče pa se strinja s presojo sodišča prve stopnje, da tudi teh ravnanj samih po sebi in tudi ne v povezavi z ostalimi očitanimi ravnanji, ni mogoče opredeliti kot trpinčenje tožnika.

17. Glede na vse navedeno je odločitev sodišča prve stopnje o zavrnitvi tožbenega zahtevka za plačilo premoženjske in nepremoženjske škode z naslova trpinčenja na delovnem mestu pravilna. Ker je sodišče prve stopnje razdružilo postopek zaradi plačila odpravnine in odškodnine zaradi izgubljenega plačila za čas odpovednega roka na podlagi izredne odpovedi, ki jo je tožnik podal toženi stranki 3. 8. 2015 iz razlogov po 7. in 8. alineji prvega odstavka 111. člena ZDR-1 in se ta vodi pod drugo opravilno številko, se pritožbenemu sodišču ni treba opredeljevati do pritožbenih navedb v zvezi s to odpovedjo (zlasti v zvezi z obstojem resničnega razloga za tožnikovo izredno odpoved), saj te ne vplivajo na pravilnost odločitve v tem sporu.

18. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da s pritožbo uveljavljani razlogi niso podani, prav tako ne razlogi, na katere pazi po uradni dolžnosti, zato je na podlagi 353. člena ZPP pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.

19. Tožnik s pritožbo ni uspel, zato sam krije svoje stroške pritožbe (prvi odstavek 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. in 155. člena ZPP).

Datum zadnje spremembe:

25.09.2019

Podobni dokumenti:

• VDSS Sodba Pdp 564/2017
• VDSS Sodba Pdp 747/2018
• VDSS Sodba Pdp 53/2020