VDSS Sodba Pdp 145/2019

Jedro

Iz primerjave tožnikovih plačilnih list in iz izpisov tožnikovega prometa na transakcijskem računu izhaja, da tožena stranka ni v celoti izpolnila svojih obveznosti plačila tožniku.

Izrek

I. Pritožbi se delno ugodi tako, da se točka I izreka sodbe spremeni tako, da se v celoti glasi:

"I. Sklep o dovolitvi izvršbe Okrajnega sodišča v Ljubljani, Centralni oddelek za verodostojno listino, opr. št. 0000 VL 7079/2018 z dne 31. 1. 2018 ostane v veljavi v celoti tako, da je tožena stranka dolžna tožniku v roku 8 dni plačati znesek 1.349,05 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, in sicer:

- od zneska 48,40 EUR od 19. 9. 2017 dalje do plačila,

- od zneska 12,24 EUR od 19. 10. 2017 do 26. 1. 2018,

- od zneska 1.206,35 UR od 18. 11. 2017 dalje do plačila in

- od zneska 94,30 EUR od 19. 12. 2017 dalje do plačila.

Višji zahtevek za plačilo 12,24 EUR in zakonskih zamudnih obresti od tega zneska po 26. 1. 2018 pa se zavrne."

II. V preostalem se pritožba zavrne in se v nespremenjenem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

III. Tožena stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je razsodilo, da sklep o dovolitvi izvršbe Okrajnega sodišča v Ljubljani, Centralni oddelek za verodostojno listino, opr. št. 0000 VL 7079/2018 z dne 31. 1. 2018 ostane v veljavi v celoti tako, da je tožena stranka dolžna tožniku v roku 8 dni plačati znesek 1.361,29 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, in sicer od zneskov 48,40 EUR od 19. 9. 2017, 12,24 EUR od 19. 10. 2017, 1.206,35 EUR od 18. 11. 2017 in 94,30 EUR od 19. 12. 2017 vse dalje do plačila (točka I izreka), odločilo pa je tudi, da je tožena stranka dolžna tožniku povrniti stroške postopka v znesku 573,89 EUR, v roku 8 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi do plačila (točka II izreka).

2. Zoper sodbo se pravočasno iz vseh pritožbenih razlogov po 1. odstavku 338. člena ZPP pritožuje tožena stranka in predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje, tožniku pa naloži povrnitev pritožbenih stroškov toženke z zakonskimi zamudnimi obrestmi od izteka paricijskega roka do plačila. Navaja, da je sodišče prve stopnje napačno ugotovilo dejansko stanje. Toženka je namreč že v odgovoru na tožbo izkazala, da je tožniku dne 10. 1. 2018 že obračunala in izplačala vtoževanih 48,70 EUR za september 2017, 12,24 EUR mu je plačala 26. 1. 2018, 526,69 EUR pa mu je iz naslova plače za oktober 2017 plačala 10. 1. 2018. To izhaja tudi iz izpisov prometa na tožnikovem računu za obdobje od 1. 9. 2017 do 13. 11. 2018. Tako je sodišče prve stopnje napačno ugotovilo dejansko stanje in posledično napačno uporabilo materialno pravo. Storilo pa je tudi absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP, ker sodba nima razlogov o odločilnih dejstvih in prekoračilo tožbeni zahtevek.

3. Pritožba je delno utemeljena.

4. Pritožbeno sodišče je preizkusilo sodbo v mejah uveljavljenih pritožbenih razlogov, pri čemer je v skladu z določbo 2. odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in nadalj.) po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka, navedene v tej določbi in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni storilo bistvenih kršitev določb postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti. Dejansko stanje je ugotovljeno pravilno, je pa sodišče prve stopnje delno napačno uporabilo materialno pravo, kar bo pojasnjeno v nadaljevanju.

5. Sodišče prve stopnje ni storilo v pritožbi zatrjevane kršitve po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. Obrazložitev sodbe je dejansko nekoliko skopa, vendar pa se sodba da preizkusiti. Prav tako ni prekoračilo postavljenega tožbenega zahtevka, saj tožniku ni dosodilo več, kot je s tožbo zahteval.

6. Pritožbeno sodišče se strinja z ugotovitvami sodišča prve stopnje, da iz primerjave tožnikovih plačilnih list in iz izpisov tožnikovega prometa na transakcijskem računu izhaja, da tožena stranka ni v celoti izpolnila svojih obveznosti plačila tožniku.

7. Iz tožnikovih navedb izhaja, da bi mu morala tožena stranka po plačilni listi za mesec avgust 2017 z datumom izplačila 18. 9. 2017 izplačati plačo v višini 68,70 EUR, vendar je dne 2. 10. 2017 prejel samo znesek 20,00 EUR. Da je tožena stranka za mesec avgust 2017 dejansko obračunala plačo v višini 68,70 EUR izhaja iz tožnikove plačilne liste za mesec avgust 2017 z datumom izplačila 18. 9. 2017 in da je tožnik znesek 20,00 EUR prejel 2. 10. 2017 izhaja iz izpisa tožnikovega prometa na transakcijskem računu. Tako tožena stranka tožniku iz naslova plače za mesec avgust 2017 dejansko dolguje znesek 48,70 EUR. ker pa tožnik vtožuje znesek 48,40 EUR, mu je sodišče pravilno, skladno z 2. členom ZPP, priznalo vtoževani znesek, saj sodišče tožbenega zahtevka ne sme preseči.

8. Za mesec september bi po plačilni listi tožnik moral prejeti znesek 1.364,17 EUR, iz izpisa na njegovem transakcijskem računu pa izhaja, da je dne 11. 10. 2017 prejel 500,00 EUR, dne 18. 10. 2017 600,00 EUR, dne 19. 10 2017 26,69 EUR in 225,24 EUR, znesek 12,24 EUR pa 26. 1. 2018. Toženka je plačo po plačilni listi za mesec september 2017 z datumom izplačila 18. 10. 2017 tožniku v celoti izplačala 26. 1. 2018.

9. V mesecu oktobru 2017 je bil tožnik na podlagi plačilne liste z datumom zapadlosti 17. 11. 2017 upravičen do izplačila plače v višini 1.733,04 EUR dne 19. 10. 2017 je na transakcijski račun prejel plačo v znesku 526,69 EUR, tako da mu toženka dolguje še plačilo v vtoževanem znesku 1.206,15 EUR, kot je pravilno razsodilo sodišče prve stopnje.

10. Po plačilni listi za mesec november 2017 pripada tožniku izplačilo plače v znesku 214,84 EUR na dan izplačila 18. 12. 2017, tožnik pa je na transakcijski račun prejel dne 10. 1. 2018 znesek v višini 48,70 EUR in 15. 1. 2018 znesek 471,84 EUR, tako da mu tožena stranka dolguje še 94,90 EUR. Ker pa se tožbeni zahtevek glasi na 94,30 EUR, mu je sodišče prve stopnje dosodilo vtoževani znesek (2. člen ZPP).

11. Glede na to, da je tožena stranka s plačilom v zamudi, je skladno z določbo 378. in 299. člena Obligacijskega zakonika (OZ, Ur. l. RS, št. 83/2001 in naslednji) tožnik upravičen tudi do zakonskih zamudnih obresti od dneva zamude do plačila.

12. Pritožbeno sodišče je ugotovilo, da je sodišče prve stopnje upoštevalo, da je toženka tožniku dne 10. 1. 2018 plačala znesek 48,70 EUR na račun plače za mesec november 2017 in dne 19. 10. 2017 znesek 526,69 EUR plače za mesec oktober. Tako so pritožbene navedbe v zvezi s tema dvema zneskoma, ki naj bi ju tožena stranka morala tožniku še enkrat izplačati, neutemeljene. Utemeljeno pa pritožba opozarja, da sodišče prve stopnje ni upoštevalo, da je toženka tožniku izplačala tudi znesek 12,24 EUR. Kot izhaja iz 8. točke obrazložitve te sodbe, je pritožbeno sodišče ugotovilo, da je ta znesek bil tožniku izplačan in da je tožnik prejel 26. 1. 2018 zadnje plačilo na račun plače za mesec september 2017.

13. Pritožbeno sodišče je pritožbi tožene stranke delno ugodilo in izpodbijano sodbo delno spremenilo tako, da je dolgovani znesek toženke tožniku znižalo za 12,24 EUR (peta alineja 358. člena ZPP), v preostalem pa je pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in v nespremenjenem delu potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje, saj je ugotovilo, da razlogi, iz katerih se sodba lahko izpodbija, niso podani, in tudi ne razlogi, na katere mora paziti po uradni dolžnosti (353. člen ZPP). Presojalo je le tiste pritožbene navedbe, ki so odločilnega pomena (1. odstavek 360. člena ZPP).

14. Odločitev o pritožbenih stroških temelji na 1. odstavku 165. in 154. člena ZPP. Tožnik s pritožbo ni uspel, zato sam krije svoje pritožbene stroške.

Datum zadnje spremembe:

25.09.2019

Podobni dokumenti:

• VSL sodba I Cpg 363/99
• VSL sodba I Cpg 734/99
• VSL sodba I Cpg 1402/99