VDSS Sodba Pdp 1045/2018

Jedro

Materialnopravno zmotno je stališče sodišča prve stopnje, da je v primeru odpovedi s ponudbo nove pogodbe po 91. členu ZDR-1 delodajalec dolžan delavcu ponuditi drugo ustrezno zaposlitev, pri čemer se striktno upošteva le tista vrsta in raven izobrazbe, za katero je imel delavec sklenjeno prejšnjo pogodbo o zaposlitvi. Pri opredelitvi ustreznosti zaposlitve glede izobrazbe (peti odstavek 91. člena ZDR-1) je bil namen zakonodajalca, da zaščiti delavca, ki je doslej opravljal delo, za katero ni imel ustrezne izobrazbe oziroma je imel nižjo izobrazbo, kot se je zahtevala za to delo, da ne bi prišlo do situacije, ko bi delodajalec delavcu lahko ponudil npr. bistveno nižje vrednoteno delovno mesto z obrazložitvijo, da to delovno mesto ustreza njegovi dejanski izobrazbi. Namen zakonodajalca je bil torej zaščititi "status quo" oziroma obstoječe stanje. Da to drži, kaže besedilo šestega odstavka 91. člena ZDR-1, ki daje delavcu pravico do sorazmerne odpravnine, v kolikor bi delavec sprejel neustrezno zaposlitev, torej zaposlitev na podlagi katere bi se njegovo (socialno ipd.) stanje poslabšalo v primerjavi z dotedanjim. Nadalje pa to pomeni, da delodajalec sme oziroma tudi mora delavcu ponuditi obstoječe prosto delovno mesto, za katero izpolnjuje zahtevano izobrazbo in druga znanja, upoštevaje pri tem delavčevo dejansko izobrazbo.

Izrek

I. Pritožbi se ugodi in se sodba sodišča prve stopnje spremeni tako, da se glasi:

"I. Redna odpoved pogodbe o zaposlitvi z dne 26. 1. 2018 je nezakonita in se razveljavi. Delovno razmerje tožnice pri toženi stranki ni prenehalo. Tožena stranka je dolžna tožnico v roku 8 dni pozvati na delo, jo ponovno vpisati v matično evidenco ZPIZ-a ter ji od dneva prenehanja delovnega razmerja do ponovnega nastopa dela priznati vse pravice iz delovnega razmerja, vključno s plačo, ki bi jo tožnica prejela, če bi delala, ter ji po odbitku davkov in prispevkov izplačati neto zneske z zakonskimi zamudnimi obrestmi od vsakega 18. dne v mesecu za plačo preteklega meseca dalje do plačila.

II. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki v roku 8 dni plačati stroške postopka pred sodiščem prve stopnje v znesku 762,00 EUR, po izteku tega roka z zakonskimi zamudnimi obrestmi do plačila, svoje stroške postopka pa krije sama."

II. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki v roku 8 dni plačati stroške pritožbenega postopka v znesku 274,50 EUR, po izteku tega roka z zakonskimi zamudnimi obrestmi do plačila.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek za ugotovitev nezakonitosti redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi z dne 26. 1. 2018, za ugotovitev, da delovno razmerje na podlagi te odpovedi ni prenehalo in še traja, reintegracijski in reparacijski zahtevek. Odločilo je, da vsaka stranka sama krije svoje stroške postopka.

2. Zoper navedeno sodbo v celoti se pritožuje tožnica iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena ZPP. Navaja, da je izpodbijana odpoved nezakonita predvsem, ker toženka ni dosledno izvajala ukrepov iz 2. alineje prvega odstavka 101. člena ZDR-1. Toženka je objavila interne in zunanje razpise za zasedbo prostih delovnih mest, na katere se je tožnica redno prijavljala, vendar nikoli ni bila izbrana, čeprav je izpolnjevala razpisne pogoje. To bi bilo sprejemljivo, če bi bili izbrani sodelavci s seznama presežnih delavcev. Vendar je toženka zaposlovala tudi zunanje kandidate, tudi na delovna mest, za katera je tožnica izpolnjevala pogoje. Toženka je v odgovoru na tožbo navedla, da je v programu razreševanje presežnih delavcev predvidela več ukrepov za preprečitev in omejitev prenehanja delovnega razmerja, in sicer ponudbo nove pogodbe o zaposlitvi v skladu z 49. členom ZDR-1 ter v skladu z 91. členom ZDR-1. Pri tem pa je toženka navedla, da noben izmed predvidenih ukrepov ni bil zavezujoč, saj naj bi imela pravico izbrati najustreznejšega kandidata. Šele kasneje je za potrebe pravde svoje stališče spremenila ter navajala, zakaj tožnici ni mogla ponuditi pogodbe za drugo delovno mesto. Sodišče je v razlogih sodbe pravilno povzelo izpovedi prič, da je toženka že marca 2017 začela z razpisi, pri katerih naj bi imeli prednost delavci toženke, v kolikor so izpolnjevali pogoje, pri čemer pa se je upoštevala dejanska izobrazba kandidatov (pri tožnici torej VI/1). Zakaj se tožnici ni zagotovila sklenitev pogodbe za drugo delovno mesto pa so priče navajale, da zato, ker naj ne bi dobro obvladala dela z MS Office, kar pa je tožnica dokazala za neresnično. Zato bi toženka morala tožnici ponuditi opravljanje dela, npr. za delovno mesto cestninski nadzornik, pa tudi za drugo delovno mesto, tudi če se tožnica ne bi prijavila na objave. Sodišče je zmotno uporabilo materialno pravo in zavzelo napačno stališče, da je bila toženka na podlagi petega odstavka 91. člena ZDR-1 dolžna tožnici ponuditi zaposlitev, za katero se je zahtevala enaka vrsta in raven izobrazbe, kot se je zahtevala za delo blagajnika. Povsem je obšlo določbo šestega odstavka 91. člena ZDR-1, iz katerega posredno izhaja obveznost delodajalca, da delavcu ponudi tudi neustrezno zaposlitev. Poleg tega je sodišče pravilno zaključilo, da je toženka pri delavcih, ki jim je od marca 2017 do aprila 2018 zagotavljala prerazporeditev, upoštevala njihovo dejansko izobrazbo. Zato bi moralo sodišče tudi v primeru tožnice presojati, ali ji je toženka zagotovila pravico do zaposlitve na drugem delovnem mestu, upoštevaje njeno dejansko izobrazbo ter pridobljena funkcionalna znanja. Nepravilno je sodišče upoštevalo le obdobje od 29. 11. 2017 do 1. 4. 2018 kot obdobje, v katerem je toženka morala upoštevati obveze iz 2. alineje prvega odstavka 101. člena ZDR-1, ampak bi moralo obdobje vsaj od aprila 2017 dalje, ker je že 10. 3. 2017 začela veljati verzija ... Pravilnika o organiziranosti, ki je v 16. členu določal, da se s 1. 1. 2018 ukine služba A., še zlasti, ker je toženka že marca začela prerazporejati delavce ukinjene službe. V tem primeru bi se morala upoštevati tudi objavljena prosta delovna mesta v tem obdobju, za katera je tožnica izpolnjevala zahtevane pogoje.

Tožnica predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo spremeni in tožbenemu zahtevku ugodi, podrejeno da sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje. Priglaša pritožbene stroške.

3. Toženka v odgovoru na pritožbo nasprotuje njenim navedbam in predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbo zavrne in potrdi izpodbijano sodbo.

4. Pritožba je utemeljena.

5. Na podlagi drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 s sprem.) je pritožbeno sodišče preizkusilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje v mejah razlogov, navedenih v pritožbi, pri tem pa po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri navedenem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni zagrešilo absolutnih bistvenih kršitev določb postopka, na katere pazi po uradni dolžnosti. Dejansko stanje je bilo pravilno in popolno ugotovljeno, vendar delno nepopolno uporabljeno materialno pravo.

6. Pritožba se sklicuje na pritožbeni razlog bistvene kršitve določb pravdnega postopka, vendar ne navaja, katera konkretna kršitev naj bi bila storjena. Niti ni tega mogoče ugotoviti iz vsebine pritožbe. Zato tega pritožbenega razloga ni bilo mogoče preizkusiti.

7. V tem sporu je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je toženka uvedla elektronsko cestninjenje, zaradi česar ni bilo več potrebe po klasičnem cestninjenju, s tem pa tudi ne potrebe po opravljanju dela na delovnem mestu blagajnika, na katerem je delala tožnica, pa tudi na drugih delovnih mestih v organizacijski enoti služba A. v področju B.. Zaradi tega je prenehala potreba po večjem številu delavcev in toženka je na podlagi 101. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR-1, Ur. l. RS, št. 21/13 in nasl.) pripravila in sprejela program razreševanja presežnih delavcev. Z navedenim je bil ugotovljen utemeljen poslovni odpovedni razlog po 1. alineji prvega odstavka 89. člena ZDR-1 in je prenehala potreba po opravljanju tožničinega dela pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi, kar za tožnico tudi ni bilo sporno in tega dejstva ni izpodbijala. Dejansko je toženka s 1. 4. 2018 ukinila celotno organizacijsko enoto služba A., s čimer je postalo nepotrebno delo 228 delavcev.

8. Za rešitev spora je sodišče prve stopnje ugotovilo naslednja odločilna dejstva, ki tudi za tožnica niso sporna:

- tožnica je pri toženki opravljala delo na delovnem mestu cestninski blagajnik po pogodbi o zaposlitvi z dne 4. 2. 2013 (B/2), za katero se je zahtevala stopnja strokovne izobrazbe s šifro ... ali ... po klasius specifikaciji (B/14) (srednja poklicna izobrazba);

- dejansko je tožnica imela srednjo strokovno izobrazbo ekonomske smeri (ekonomsko-komercialni tehnik), ki po klasius klasifikaciji predstavlja izobrazbo s šifro ..., ter višješolsko strokovno izobrazbo tehnologije prometa VI/1, ki po omenjeni klasifikaciji predstavlja izobrazbo s šifro ...;

- toženka je 29. 11. 2017 sprejela program razreševanja presežnih delavcev (B/10), ki v 3. poglavju vsebuje ukrepe za preprečitev in omejitev prenehanja delovnega razmerja delavcev;

- tožnici je bila 26. 1. 2018 podana redna odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga s 60-dnevnim odpovednim rokom, ki se je iztekel 1. 4. 2018.

9. Tožnica je v postopku pred sodiščem prve stopnje, enako pa to uveljavlja tudi v pritožbi, zatrjevala nezakonitost podane odpovedi pogodbe o zaposlitvi, ker toženka naj ne bi dosledno izvajala ukrepov iz 2. alineje prvega odstavka 101. člena ZDR-1, to je ukrepov za preprečitev ali kar največjo omejitev prenehanja delovnega razmerja delavcev, pri čemer mora delodajalec preveriti možnosti nadaljevanja zaposlitve pod spremenjenimi pogoji. Takšno zavezo je toženka sprejela tudi v programu razreševanja presežnih delavcev (dalje: program).

10. Pritožba neutemeljeno uveljavlja, da bi sodišče prve stopnje moralo preverjati obveznosti toženke iz programa že za obdobje od aprila 2017 dalje. Pravilna je navedba sodišča, da toženke program ni mogel zavezovati pred njegovim sprejetjem 29. 11. 2017, torej za nazaj. Zato je sodišče obveznosti toženke iz programa pravilno preverjalo za obdobje od 29. 11. 2017 do izteka tožničinega odpovednega roka 1. 4. 2018.

11. Pritožba se neutemeljeno zavzema za to, da bi toženka morala tožnici zagotoviti zaposlitev na drugem delovnem mestu, upoštevaje pri tem tožničino dejansko strokovno izobrazbo, kot je toženka to storila drugim delavcem v obdobju od marca 2017 do aprila 2018. V zvezi s tem je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da je toženka že v začetku leta 2017 vedela, da bo prišlo do ukinitve cestninskih postaj. Zato je že marca 2017 pričela z internimi kadrovskimi postopki z namenom, da se čim več zaposlenim, ki bi lahko ostali brez zaposlitve po ukinitvi službe A., zagotovi nadaljevanje zaposlitve. Tako je toženka objavila več internih razpisov za zasedbo prostih delovnih mest. Če na internem razpisu ni bil najden ustrezen kandidat, so ga iskali z zunanjimi razpisi. Na vse te razpise (tudi zunanje) so se lahko prijavili vsi zaposleni pri toženki. Pri izbiranju kandidatov se je upoštevala njihova dejanska strokovna izobrazba, pri tožnici torej stopnja VI/1 oziroma .... Tožnica je bila z razpisi seznanjena in se je tudi prijavila za opravljanje dela na 12 različnih delovnih mestih, vendar na nobeno prosto delovno mesto ni bila izbrana, o čemer jo je toženka pisno obvestila (A/2 - A/15). Tožnica v zvezi z navedenimi izbirnimi postopki ni zatrjevala diskriminacije, toženka pa je sicer lahko prosto presojala, kateremu kandidatu bo ponudila delo. Zato sodišče prve stopnje utemeljeno ni izvajalo dokazov, ki bi se nanašali na te interne razpise. Bistveno pri tem torej je, da je toženka tožnici dala možnost, da sodeluje pri omenjenih razpisih, ne pa, da bi ji zagotovila zaposlitev na delovnem mestu, za katero je eventuelno izpolnjevala razpisne pogoje.

12. Konec novembra 2017 je toženka sprejela program. V njem je najprej zapisala, da bo vsem delavcem, ki so bili dotlej izbrani na internih razpisih, ponudila sklenitev nove pogodbe o zaposlitvi v skladu z drugim odstavkom 49. člena ZDR-1. Z vsemi ostalimi presežnimi delavci pa je bila dolžna preverjati možnosti nadaljevanja zaposlitve pod spremenjenimi pogoji. Sodišče prve stopnje je pravilno obrazložilo, da je bila toženka to obveznost dolžna uresničevati skladno z 91. členom ZDR-1.

13. Materialnopravno zmotno pa je stališče sodišča prve stopnje, da je v primeru odpovedi s ponudbo nove pogodbe po 91. členu ZDR-1 delodajalec dolžan delavcu ponuditi drugo ustrezno zaposlitev, pri čemer se striktno upošteva le tista vrsta in raven izobrazbe, za katero je imel delavec sklenjeno prejšnjo pogodbo o zaposlitvi. Pri opredelitvi ustreznosti zaposlitve glede izobrazbe (peti odstavek 91. člena ZDR-1) je bil namen zakonodajalca, da zaščiti delavca, ki je doslej opravljal delo, za katero ni imel ustrezne izobrazbe oziroma je imel nižjo izobrazbo, kot se je zahtevala za to delo, da ne bi prišlo do situacije, ko bi delodajalec delavcu lahko ponudil npr. bistveno nižje vrednoteno delovno mesto z obrazložitvijo, da to delovno mesto ustreza njegovi dejanski izobrazbi. Namen zakonodajalca je bil torej zaščititi "status quo" oziroma obstoječe stanje. Da to drži, kaže besedilo šestega odstavka 91. člena ZDR-1, ki daje delavcu pravico do sorazmerne odpravnine, v kolikor bi delavec sprejel neustrezno zaposlitev, torej zaposlitev na podlagi katere bi se njegovo (socialno ipd.) stanje poslabšalo v primerjavi z dotedanjim. Nadalje pa to pomeni, da delodajalec sme oziroma tudi mora delavcu ponuditi obstoječe prosto delovno mesto, za katero izpolnjuje zahtevano izobrazbo in druga znanja, upoštevaje pri tem delavčevo dejansko izobrazbo.

Na podlagi navedenega je bila toženka dolžna tožnici ponuditi vsa prosta delovna mesta, za katera se je zahtevala raven izobrazbe s šifro ... ali ..., tudi tista, za katera je objavila razpis za zasedbo v obdobju po 29. 11. 2017, pa čeprav se tožnica na tak razpis ni prijavila. Pri tem ima tožnica prav, da je pri takih delovnih mestih imela absolutno prednost pred zunanjimi kandidati (tistimi, ki pri toženki niso bili v delovnem razmerju), medtem ko je toženka imela možnost prosto izbirati med drugimi presežnimi delavci, ki jim je prav tako bila dolžna ponuditi novo pogodbo (v kolikor pri tej izbiri ni šlo za diskriminacijo, na katero pa se tožnica ni sklicevala).

14. Pritožba utemeljeno poudarja zlasti ugotovitve toženke o tožničinih dodatnih znanjih, zahtevanih pri nekaterih delovnih mestih (o tem še v nadaljevanju). Gre za "usposobljenost za delo z orodji MC Office". Kot je ugotovilo sodišče prve stopnje, se je pri nekaterih prostih delovnih mestih zahtevala navedena usposobljenost v treh stopnjah: osnovno, dobro, zelo dobro. Tožnica je več let opravljala delo na delovnem mestu cestninski blagajnik, na katerem se je zahtevala dobra usposobljenost. Zato je potrebno šteti, da je tožnica izpolnjevala pogoj "dobre usposobljenosti za delo z orodji MS Office". Takšno stopnjo usposobljenosti je potrebno pri tožnici upoštevati za vsa delovna mesta s takšno zahtevo, pri katerih ni bil zahtevan in opravljen poseben preizkus znanja. V kolikor se je preizkus znanja opravil, je imel seveda prednost kandidat z višjo doseženo ravnjo preizkusa (kot je bilo konkretno v primeru razpisa za delovno mesto referenta v službi C. v januarju 2018, ko je tudi tožnica opravila tak preizkus in je bil njen rezultat pod 20 %, zaradi česar je bila izbrana kandidatka, ki je dosegla rezultat 92 %). Sodišče prve stopnje sicer ni zavzelo odločilnega stališča v zvezi z zahtevano stopnjo obravnavanega znanja, ker je materialnopravno zmotno zaključilo, da tožnici ni bilo mogoče ponuditi drugega dela že zaradi izobrazbe, ki se je zahtevala na delovnem mestu blagajnika.

15. Ob upoštevanju navedenega stališča je bila toženka skladno z obveznostmi v programu dolžna tožnici ponuditi delo na prostih delovnih mestih, za katera je tožnica dejansko imela zahtevano stopnjo izobrazbe (... ali ...) ter zahtevano usposobljenost za delo z MS Office (osnovno ali dobro).

Iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja, da je bilo takih delovnih mest več, najmanj pa naslednje:

- delovno mesto cestninskega nadzornika, za katero je toženka 28. 11. 2017 in nato februarja 2018 sprejela sklep o javni in interni objavi prostega delovnega mesta. Zanj se je zahtevala strokovna izobrazba ..., ... in ... (kar je tožnica izpolnjevala) ter osnovna usposobljenost za delo z MS Office (kar je celo manj, kot se je od tožnice zahtevalo pri delu blagajnika). Razpis je bil objavljen za 11 delavcev, pri čemer sta bila izbrana najprej 2 kandidata, v letu 2018 pa še 4 kandidati (med njimi tudi delavka D.D. kot zunanja kandidatka, ki pri toženki ni bila v delovnem razmerju). Od 11 prostih izvajalcev je torej toženka zaposlila 6 izvajalcev, najmanj 5 pa je ostalo še nezasedeno in bi se moralo ponuditi tožnici. Zagotovo pa je imela tožnica absolutno prednost pred D.D..

16. Na podlagi navedenega je bilo mogoče zaključiti, da je toženka imela prosto delovno mesto, ki bi ga tožnici skladno z zavezo v programu morala ponuditi. Ker tega ni storila, je izpodbijana redna odpoved pogodbe o zaposlitvi nezakonita, tožbeni zahtevek tožnice pa v celoti utemeljen.

17. Ker je pritožbeno sodišče ugotovilo, da je sodišče prve stopnje dejansko stanje pravilno in popolno ugotovilo, da pa je zmotno uporabilo materialno pravo, je pritožbi tožnice ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje spremenilo tako, da je tožbenemu zahtevku v celoti ugodilo (5. alineja 358. člena ZPP).

18. Zaradi spremenjene sodbe je bilo potrebno odločiti tudi o stroških postopka pred sodiščem prve stopnje. Tožnica je te stroške priglasila na zadnjem naroku, za katere pritožbeno sodišče ugotavlja, da so v celoti utemeljeni in v skladu z Odvetniško tarifo (OT, Ur. l. RS, št. 2/15 in nasl.). Tožnici je bilo na podlagi prvega ostavka 155. člena ZPP potrebno priznati vse stroške, saj je v pravdi v celoti uspela, in sicer: tožba 300 točk (3. alineja točke b, tar. št. 15), 3 pripravljalne vloge po 225 točk (2. točka tar. št. 15) oziroma 675 točk, zastopanje na prvem naroku za glavno obravnavo 300 točk (točka 3/a, tar. št. 15) ter zastopanje na dveh nadaljnjih narokih skupaj 300 točk (točka 3/b, tar. št. 15), urnina 50 točk na naroku 31. 8. 2018 (prvi odstavek 6. člena OT), 2 % materialni stroški ter 22 % DDV, kar glede na vrednost točke 0,459 EUR skupaj znaša 762,00 EUR.

19. Izrek o pritožbenih stroških temelji na drugem odstavka 165. člena ZPP in prvem odstavku 154. člena ZPP. Tožnica je upravičena do priglašenih stroškov, in sicer sestava pritožbe 375 točk (4. točka tar. št. 15) ter 22 % DDV, kar glede na vrednost točke 0,60 EUR v času odločanja o stroških znaša 274,5 EUR.

Datum zadnje spremembe:

25.09.2019

Podobni dokumenti:

• VDSS Sodba Pdp 504/2020
• VDSS Sodba Pdp 617/2017
• VDSS sodba Pdp 367/2011