VDSS Sodba in sklep Pdp 293/2019

Jedro

Pravnomočna odločitev v kolektivnem delovnem sporu med sindikatom in delodajalcem, četudi je v njej odločeno o dajatvenem predlogu, ki ga predvideva drugi odstavek 53. člena ZDSS-1, ne predstavlja ovire za individualni delovni spor, v katerem bi delavec uveljavil tožbeni zahtevek za plačilo razlike v plači.

Po 8. alineji prvega odstavka 29. člena ZDR je določilo o znesku osnovne plače delavca, ki mu pripada za opravljanje dela po pogodbi o zaposlitvi, ter o morebitnih drugih plačilih, sestavina pogodbe o zaposlitvi. Pogodba o zaposlitvi se lahko sporazumno spremeni, kot izhaja iz tretjega odstavka 47. člena ZDR. Navedena pravna podlaga pomeni, da je mogoče določilo o znesku osnovne plače delavca, ki je obvezna sestavina pogodbe o zaposlitvi, spremeniti le sporazumno. Ni je mogoče enostransko spreminjati, kar predvsem velja za njeno znižanje.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani del sodbe in sklepa sodišča prve stopnje.

II. Tožena stranka sama krije svoje pritožbene stroške, tožeči stranki pa je dolžna plačati stroške odgovora na pritožbo v višini 279,99 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne po poteku izpolnitvenega roka do plačila, v roku 8 dni, pod izvršbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je toženki naložilo plačilo razlike v plači tožnika za obdobje od januarja 2013 do januarja 2016 v skupni višini 3.760,45 EUR bruto z zakonskimi zamudnimi obrestmi od pripadajočih mesečnih neto zneskov, pri čemer znaša mesečni bruto znesek 101,05 EUR, od 9. dne v mesecu za znesek preteklega meseca do plačila (točka I izreka). Tožbo je v delu, v katerem se nanaša na plačilo prispevkov in davkov, zavrglo (točka II izreka). Toženki je naložilo še plačilo pravdnih stroškov tožnika v višini 1.187,79 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne po poteku izpolnitvenega roka do plačila (točka III izreka).

2. Zoper točki I in III izreka sodbe in sklepa sodišča prve stopnje se iz vseh pritožbenih razlogov pritožuje toženka. Navaja, da je za odločitev o utemeljenosti tožbenega zahtevka iz naslova razlik v plači bistveno vprašanje, ali je podana pravna podlaga, po kateri bi bil tožnik upravičen do izhodiščne plače v višini 546,81 EUR. Odgovor na to vprašanje je negativen. Dogovor o uskladitvi višine plač v Banki A., d. d., ni veljal le za leto 2012, ampak tudi za naprej, pri čemer ta dogovor ni določal izhodiščne plače v višini 546,81 EUR. Tako je bilo že pravnomočno odločeno v kolektivnem delovnem sporu. Na takšno odločitev je sodišče v tem sporu vezano kot na odločitev o predhodnem vprašanju. S ponovnim odločanjem je sodišče prve stopnje absolutno bistveno kršilo določbe pravdnega postopka. Tožbeni zahtevek bi bil utemeljen le v primeru, če bi bila podana kakšna druga pravna podlaga za izplačilo plače po višji izhodiščni plači. Tožnik takšnih trditev ni podal niti tega ni dokazal. Toženka mu je ves čas, tudi že pred spornim obdobjem, izplačevala plačo ob upoštevanju višje izhodiščne plače, kot je bila določena s pogodbo o zaposlitvi in kot jo določa kolektivna pogodba. Noben akt toženke ni zavezoval, da upošteva izhodiščno plačo v višini 546,81 EUR. Izhodiščna plača se je pri toženki določala enostransko, do sklenitve dogovora s sindikatom je prišlo le v letu 2012. Toženka je v letu 2013 vsem delavcem plačo izplačevala ob upoštevanju izhodiščne plače v višini 519,47 EUR. To dejstvo je toženka dokazovala z vpogledom v sodne spise, v katerih se obravnavajo tožbe drugih delavcev, pa je sodišče prve stopnje njen dokazni predlog neutemeljeno zavrnilo. Zaradi kršitev določb pravdnega postopka je zmotno in nepopolno ugotovilo dejansko stanje. Določba dogovora, da se izhodiščna plača vrne na 546,81 EUR ob določenih pogojih, ki se niso izpolnili, je jasna. Jasno je, da dogovor ni veljal samo v letu 2012, ampak tudi kasneje. Sodišče prve stopnje pri razlagi dogovora ne bi smelo upoštevati zgolj njegovega naslova, ampak vsebino. Tožnik sploh ni zatrjeval, da bi šlo pri zapisu vsebine dogovora za pomoto. Sodišče prve stopnje bi moralo večjo težo pripisati izpovedi priče B.B., ki je sestavila dogovor, ne bi smelo upoštevati izpovedi prič C.C., zoper katero je toženka vložila odškodninsko tožbo, in D.D., ki je vložil enako tožbo kot tožnik. Ti dve priči nista verodostojni. Tudi ne bi smelo upoštevati izpovedi prič E.E. in F.F., ki pri dogovarjanju s sindikatom nista sodelovali. Pričo F.F. je sodišče prve stopnje zaslišalo, čeprav tožnik dokaznega predloga ni ustrezno substanciral. To je toženka opozorila na naroku za glavno obravnavo dne 18. 1. 2019, pa se sodišče prve stopnje do njenih navedb ni opredelilo. S tem ko je upoštevalo izpoved priče F.F., je bistveno kršilo določbe pravdnega postopka. Zaradi zmotne odločitve o utemeljenosti tožbenega zahtevka je sodišče prve stopnje zmotno odločilo o plačilu pravdnih stroškov, vključno s stroški priče B.B.. Toženka pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijani del sodbe in sklepa spremeni, tako da tožbeni zahtevek zavrne, oziroma podredno da ga razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Priglaša stroške pritožbe.

3. Tožnik v odgovoru na pritožbo prereka pritožbene navedbe toženke. Navaja, da se je z dogovorom izhodiščna plača pri toženki v letu 2012 znižala na 519,47 EUR, pri čemer je ta dogovor veljal le v tem letu. Toženka s pričami ni dokazala drugačnih zatrjevanih dejstev, kot je pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje. Tudi sklep uprave o znižanju izhodiščne plače je veljal le v letu 2012. Ta sklep je bil podlaga za sprejem dogovora. Glede na omejeno veljavnost dogovora je edina pravilna ugotovitev, da se je izhodiščna plača v letu 2013 ponovno dvignila na 546,81 EUR. Za takšen dvig toženki ni bilo treba sprejeti nobenega akta. Plače pri toženki so bile določene kot zmnožek količnika, ki je bil določen v pogodbi o zaposlitvi, in izhodiščne plače. Tožnik v tem sporu ni zatrjeval, da bi toženka kršila kolektivno pogodbo, zaradi česar je odločitev v kolektivnem delovnem sporu nebistvena, takšna odločitev ne predstavlja odločitve o predhodnem vprašanju. Tožbeni zahtevek v tem sporu ni enak, kot je bila vsebina predloga v kolektivnem delovnem sporu. O tožbenem zahtevku tožnika še ni bilo pravnomočno odločeno. Sodišče prve stopnje je sprejelo pravilno dokazno oceno izvedenih dokazov, pojasnilo je, zakaj izpovedi priče B.B. ni upoštevalo v delu, v katerem se nanaša na veljavnost dogovora tudi po letu 2012. Drugače sta izpovedala priči C.C. in D.D., ki je bil tudi podpisnik dogovora. Toženka tem pričam neutemeljeno jemlje verodostojnost. Pričo C.C. kot tudi pričo E.E. je za zaslišanje predlagala toženka, potrdili pa sta navedbe tožnika. Sodišče prve stopnje je sprejelo pravilno odločitev o utemeljenosti tožbenega zahtevka iz naslova razlik v plači, pravilno je odločilo o pravdnih stroških. Tožnik pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbo kot neutemeljeno zavrne in potrdi izpodbijani del sodbe in sklepa sodišča prve stopnje. Priglaša stroške odgovora na pritožbo.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče je v skladu z drugim odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 26/1999 in nadalj.) v zvezi s 366. členom ZPP preizkusilo izpodbijani del sodbe in sklepa v mejah pritožbenih razlogov. Po uradni dolžnosti je pazilo na absolutne bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Ugotovilo je, da sodišče prve stopnje ni zagrešilo absolutnih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti in ki jih uveljavlja pritožba, odločitev je glede na pravilno ugotovljeno dejansko stanje materialno pravno pravilna.

6. 213. člen ZPP določa, da dokazovanje obsega vsa dejstva, ki so pomembna za odločbo. Toženka je v dokaz svojih navedb, da so delavci z njeno pravno prednico v letih 2012 in kasneje sklepali nove pogodbe o zaposlitvi ali anekse, s katerimi je bila sporazumno dogovorjena višina izhodiščne plače 519,47 EUR, predlagala, da sodišče prve stopnje vpogleda v sodne spise podobnih zadev. Sodišče prve stopnje je dokazni predlog toženke utemeljeno zavrnilo in tudi pojasnilo razloge za svojo odločitev, ki jim pritožbeno sodišče pritrjuje. Četudi so toženkine navedbe glede določanja višine izhodiščne plače v pogodbah o zaposlitvi ali aneksih drugih delavcev resnične, to v ničemer ne vpliva na vprašanje veljavnosti dogovora, s katerem je bila izhodiščna plača v letu 2012 znižana, in še manj na vprašanje, kakšna plača je bila dogovorjena s tožnikom.

7. Sodišče prve stopnje v okviru dokaznega postopka ni zagrešilo absolutnih bistvenih kršitev določb postopka po 8. ali 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. Utemeljeno je izvedlo predlagani dokaz z zaslišanjem priče F.F., pri čemer je tožnik dokazni predlog ustrezno substanciral, kot zahteva 236. člen ZPP. Na naroku za glavno obravnavo dne 18. 1. 2019 je navedel, da je bil za zaslišanje predlagani F.F. od leta 2013 predsednik Sindikata delavcev A. in je bil zelo dobro seznanjen s problematiko znižanja izhodiščne plače v letu 2012 kot tudi na sploh z načinom določanja izhodiščnih in osnovnih plač pri pravni prednici toženke. Kljub ugovoru toženke o nesubstanciranosti dokaznega predloga (ki ni utemeljen), je sodišče prve stopnje (utemeljeno) predlagani dokaz izvedlo. Četudi se v obrazložitvi sodbe in sklepa ni izrecno opredelilo do ugovora toženke, ki se nanaša na nesubstanciranost dokaznega predloga, izpodbijana odločba nima pomanjkljivosti, zaradi katerih se ne bi mogla preizkusiti. Sodišče prve stopnje je navedlo razloge o vseh odločilnih dejstvih, ki so jasni in utemeljujejo sprejeto odločitev o utemeljenosti tožbenega zahtevka.

8. Sodišče prve stopnje ni zagrešilo absolutne bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 12. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, saj ni odločalo o zahtevku, o katerem je bilo že pravnomočno razsojeno. Pravnomočna postane sodba, ki se ne more več izpodbijati s pritožbo, kolikor je v njej odločeno o zahtevku tožbe ali nasprotne tožbe (prvi odstavek 319. člena ZPP). V kolektivnem delovnem sporu je bilo s (pravnomočno) sodbo Delovnega in socialnega sodišča v Ljubljani, opr. št. X Pd 295/2015 z dne 13. 11. 2015, odločeno na način, da je bil zavrnjen predlog predlagatelja za ugotovitev, da je nasprotna udeleženka s tem, ko ni dvignila izhodiščne plače v letu 2013 na 546,81 EUR, kršila Kolektivno pogodbo za dejavnost bančništva Slovenije (Ur. l. RS, št. 5/2011), tarifno prilogo k tej kolektivni pogodbi in Dogovor o uskladitvi višine plač v A. d. d., in za obračun in plačilo razlike v plači članom predlagatelja. Tožnik ni bil stranka kolektivnega delovnega spora, kot je pravilno izpostavila toženka v dosedanjem postopku. To pa pomeni, da ni podana subjektivna identiteta strank v postopku, posledično pa se s tem subjektivne meje pravnomočnosti izdane sodbe ne prekrivajo z vsebino tega spora.

9. Pravnomočna odločitev v kolektivnem delovnem sporu med sindikatom in delodajalcem, četudi je v njej odločeno o dajatvenem predlogu, ki ga predvideva drugi odstavek 53. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1; Ur. l. RS, št. 2/2004 in nadalj.), ne predstavlja ovire za individualni delovni spor, v katerem bi delavec uveljavil tožbeni zahtevek za plačilo razlike v plači.

10. Predhodno vprašanje je, kot izhaja iz prvega odstavka 13. člena ZPP, vprašanje, ali obstaja kakšna pravica ali pravno razmerje, od katerega je odvisna odločba sodišča. Vprašanje, ali je toženka oziroma njena pravna prednica s tem, ko ni dvignila izhodiščne plače v letu 2013 na 546,81 EUR, kršila kolektivno pogodbo, tarifno prilogo h kolektivni pogodbi in dogovor, ni predhodno vprašanje v tem sporu. Tožnik namreč ne utemeljuje svojega tožbenega zahtevka na kršitvi kolektivne pogodbe, njene tarifne priloge ali dogovora, ampak na drugi dejanski in pravni podlagi.

11. Sodišče prve stopnje je iz predložene pogodbe o zaposlitvi, sklenjene med tožnikom in pravno prednico toženke, ugotovilo, da je bila tožnikova plača določena s količnikom 3,3. V pogodbi o zaposlitvi je bil določen tudi nominalni znesek plače ob njeni sklenitvi v višini 383.209,00 SIT (484,57 EUR). Tako dogovorjena plača se je, kot je nadalje pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje na podlagi ocene izpovedi priče B.B., spreminjala (dvigovala) in je na dan 19. 12. 2011 vrednost izhodiščne plače, ki se je množila s količnikom, znašala 546,81 EUR. Takšni vrednosti izhodiščne plače konec 2011 toženka niti ni nasprotovala, zatrjevala je le, kot tudi ponavlja v pritožbi, da je vrednost izhodiščne plače zakonito določala (višala in nižala) na podlagi odločitev uprave, torej enostransko. Takšno stališče pritožbe pa ni pravilno, četudi pa bi bilo, to ne spremeni dejstva, ki ga je pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje na podlagi ocene izvedenih dokazov, da toženka za čas od 1. 1. 2013 izhodiščne plače niti enostransko niti v dogovoru s sindikatom ni določila v višini 519,47 EUR.

12. Toženka se neutemeljeno sklicuje na sodbo Višjega delovnega in socialnega sodišča, opr. št. Pdp 482/2012 z dne 22. 3. 2013, in na stališče, da delodajalec lahko enostransko ureja plače. Zadeva Pdp 482/2012 ni primerljiva z vprašanji v tem sporu. V zadevi Pdp 482/2012 je bilo presojano vprašanje določanja meril za določanje delovne uspešnosti (ali v dogovoru s sindikatom ali enostransko s strani delodajalca s sprejemom splošnega akta), bilo pa je ugotovljeno, da znižanje plače na podlagi sprejetega pravilnika delodajalca ni bilo skladno s kolektivno pogodbo oziroma zakonom, zaradi česar je bilo tožbenemu zahtevku za plačilo razlike v plači ugodeno.

13. Po 8. alineji prvega odstavka 29. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR; Ur. l. RS, št. 42/2002 in nadalj.) je določilo o znesku osnovne plače delavca, ki mu pripada za opravljanje dela po pogodbi o zaposlitvi, ter o morebitnih drugih plačilih, sestavina pogodbe o zaposlitvi. Pogodba o zaposlitvi se lahko sporazumno spremeni, kot izhaja iz tretjega odstavka 47. člena ZDR. Navedena pravna podlaga pomeni, da je mogoče določilo o znesku osnovne plače delavca, ki je obvezna sestavina pogodbe o zaposlitvi, spremeniti le sporazumno. Ni je mogoče enostransko spreminjati, kar predvsem velja za njeno znižanje.

14. V letu 2012 je bila izhodiščna plača pri toženki znižana z dogovorom. Gre za Dogovor o uskladitvi višine plač v A. d. d., ki sta ga sklenila pravna prednica toženke, A., d. d., in Sindikat delavcev A.. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotavljalo, ali je bil ta dogovor sklenjen le za leto 2012 ali tudi za naprej, saj je bilo to dejstvo med pravdnima strankama sporno. Pri razlagi dogovora ni upoštevalo le njegovega naslova, kot protispisno zatrjuje toženka v pritožbi, ampak vsebino, kot je zapisana, predvsem v točki III dogovora, iz katere jasno izhaja, da se znižanje izhodiščnih plač nanaša na leto 2012.

15. Toženka neutemeljeno izpostavlja, češ da ni podlage za razlago spornih določil dogovora, saj so jasne (prvi odstavek 82. člena Obligacijskega zakonika - OZ; Ur. l. RS, št. 83/2001 in nadalj.), po drugi strani pa se sama sklicuje na (pravo) voljo strank dogovora, ki bi bila razvidna iz točke IV dogovora („Stranki tega sporazuma sta soglasni, da bo banka, v kolikor bodo ustvarjeni poslovni rezultati A. d. d., in njena kapitalska ustreznost (...) omogočali izplačilo dividend za delničarje, izhodiščno plačo vrnila na 546,81 EUR in jo upoštevala v naslednjem obdobju. Banka se zaveže vsem zaposlenim vrnitev izhodiščne plače na 546,81 EUR zapisati v aneks k pogodbi o zaposlitvi.“). Da na podlagi (samo) te določbe dogovora ni sprejeti stališča toženke, da je dogovor veljal tudi v kasnejših letih, je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo na podlagi ocene izvedenih dokazov, pri čemer je pravilno upoštevalo tudi ostale določbe dogovora, namen, za katerega je bil sklenjen, na podlagi izpovedi prič je ugotavljalo pravo voljo pogodbenikov ter ne nazadnje upoštevalo razlagalno pravilo iz 83. člena OZ, po katerem se nejasne določbe pogodbe, ki je sklenjena po naprej natisnjeni vsebini ali kako drugače pripravljena in predlagana od ene pogodbene stranke, razlagajo v korist druge pogodbene stranke.

16. Toženka neutemeljeno oporeka ugotovitvi sodišča prve stopnje o časovni veljavnosti dogovora, katere podlaga je bila tudi ocena izpovedi prič C.C., E.E., G.G., F.F. in D.D.. Pričam ne gre odrekati verodostojnosti zgolj zato, ker so v sporu s toženko ali ker niso podpisnice dogovora. Ne nazadnje pa je tudi priča B.B., katere izpoved toženka ocenjuje za verodostojno, v svoji izpovedi izrazila dvom o veljavnosti dogovora v letu 2013 (in kasnejših letih), saj je, kot je pravilno povzelo sodišče prve stopnje, izpovedala, da je predsedniku uprave predlagala, naj se s sindikati dogovori tudi za leto 2013, a ji je bilo odgovorjeno, da je vse dogovorjeno in da ni treba nič narediti, zato posledično v letu 2013 niti kasneje ni bil predlagan noben drug sklep.

17. Na podlagi pravilne ugotovitve, da je dogovor veljal le v letu 2012, je sodišče prve stopnje utemeljeno ugodilo tožbenemu zahtevku za plačilo razlik v plači po višji izhodiščni plači, kot je veljala pred začetkom učinkovanja dogovora. Ob pravilni odločitvi o utemeljenosti tožbenega zahtevka je sodišče prve stopnje pravilno odločilo o stroških postopka po načelu uspeha v postopku (prvi odstavek 154. člena ZPP).

18. Ker niso podani razlogi, iz katerih se sodba in sklep izpodbijata, in ne razlogi, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo toženke zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijani del sodbe in sklepa sodišča prve stopnje (353. člen ZPP, 2. točka 365. člena ZPP).

19. Pritožbeno sodišče je na podlagi prvega odstavka 165. člen ZPP odločilo o pritožbenih stroških. Toženka sama krije svoje pritožbene stroške, ker s pritožbo ni uspela. Tožniku pa je dolžna plačati utemeljeno priglašene stroške odgovora na pritožbo, ki jih je pritožbeno sodišče odmerilo in priznalo po Odvetniški tarifi (OT; Ur. l. RS, št. 2/2015 in nadalj.), in sicer za sestavo odgovora na pritožbo 375 točk (ne pa tudi za posvet s stranko, ti stroški so že zajeti v postavki odgovora na pritožbo) in 2 % ali 7,5 točke materialnih stroškov, skupaj 382,5 točke ali 229,50 EUR, z davkom na dodano vrednost 279,99 EUR.

Datum zadnje spremembe:

25.09.2019

Podobni dokumenti:

• VDSS Sodba Pdp 554/2017
• VDSS Sodba Pdp 228/2017-3
• VDSS sklep Pdp 35/2015