VDSS Sodba in sklep Pdp 1056/2018

Jedro

Toženki je delovno razmerje pri tožeči stranki prenehalo na podlagi sporazuma o prenehanju pogodbe o zaposlitvi. Tak sporazum nastane po volji obeh strank, torej tudi toženkine, saj je ona podala prošnjo za sporazumno prekinitev delovnega razmerja. Toženka sklenjenega sporazuma ne izpodbija in tudi ne zatrjuje morebitnih napak volje pri sklepanju le-tega, zato je veljaven. To pomeni, da toženka svoje obveznosti po pogodbi o izobraževanju ni izpolnila, saj do prenehanja delovnega razmerja spornega dne izobraževanja niti še ni zaključila, kar tudi pomeni, da pri tožeči stranki ni bila zaposlena še dvakratno dobo trajanja izobraževanja (kakor se je zavezala s pogodbo o izobraževanju). Toženka je s tem kršila 7. člen pogodbe o izobraževanju, zato je skladno z 8. členom te pogodbe dolžna tožeči stranki povrniti stroške izobraževanja.

Izrek

I. Pritožbi se zavrneta in se potrdi izpodbijani del sodbe in sklepa sodišča prve stopnje z dne 24. 9. 2018 (prvi odstavek I. točke in III. točka izreka) ter izpodbijani sklep sodišča prve stopnje z dne 20. 11. 2018.

II. Tožena stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo in sklepom toženi stranki naložilo, da je dolžna tožeči stranki plačati znesek v višini 25.754,15 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 6. 12. 2016 dalje do plačila (prvi odstavek I. točke izreke), zavrnilo pa je, kar je tožeča stranka zahtevala več ali drugače: plačilo zneska 613,43 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 6. 12. 2016 do plačila (drugi odstavek I. točke izreka). Nadalje je ustavilo postopek v delu tožbenega zahtevka, ki se nanaša na plačilo zneskov iz naslova izplačanega nadomestila plače za oktober in november 2010 v skupni višini 2.421,18 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 6. 12. 2016 do plačila (II. točka izreka) ter odločilo, da je tožeča stranka dolžna toženi stranki povrniti stroške postopka v višini 182,60 EUR v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od izteka tega roka do plačila (III. točka izreka). Z izpodbijanim sklepom z dne 20. 11. 2018 pa je odločilo, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki povrniti stroške postopka v višini 439,66 EUR v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od izteka tega roka do plačila.

2. Zoper ugodilni del navedene sodbe in sklepa z dne 24. 9. 2018 (prvi odstavek I. točke in III. točko izreka) vlaga pravočasno pritožbo tožena stranka iz vseh pritožbenih razlogov in pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijani del sodbe in sklepa spremeni tako, da tožbeni zahtevek zavrne, podredno pa, da zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje, oboje s stroškovno posledico. Zatrjuje, da bi bilo zaslišanje njene osebne zdravnice dr. A,A, nujno za ugotovitev objektivnih razlogov, na podlagi katerih je oproščena vračila stroškov izobraževanja, saj prav osebna zdravnica lahko izpove o trpljenju, ki ga je toženka doživljala proti koncu delovnega razmerja pri tožeči stranki. Sodišče je svojo odločitev oprlo predvsem na pričanje B.B., ki pa je zainteresirana za izid pravde in je kršilo metodološke napotke iz 8. člena ZPP. Iz predložene komunikacije med toženko in predstojnico B.B. izhaja, da jo je slednja pogosto pozivala k pisanju člankov zanjo, za kar je toženka večkrat vzela tudi dopust, ki je bil sicer namenjen izpolnjevanju študijskih obveznosti. Zato tožeča stranka nima podlage za zahtevek po vračilu nadomestila plače za koriščenje prostih dni za študijski dopust. Ko je toženka začela zavračati pripravo prispevkov, so se odnosi poslabšali in je prišlo do mobinga. Sodišče je napačno ocenilo, da so bili vsi prispevki iz toženkinega področja in je pri razlagi strokovnih pojmov nekritično sledilo le izpovedi B.B. Pisanje strokovnih in raziskovalnih člankov ni bilo predmet toženkine pogodbe o delu. Opravljala je delo, ki ni bilo sorazmerno njenim kvalifikacijam in ni opravljala zahtevnejšega dela. Tožeča stranka ji v letih 2015 in 2016 ni omogočila niti enega dneva za opravljanje raziskovalne dejavnosti, saj je ves čas opravljala klinično delo. Zato je morala koristiti študijski dopust. Sodišče ni upoštevalo poročila za prvi kvartal 2014, da je bila toženka druga najbolj obremenjena zdravnica na kliniki. Obravnavana je bila diskriminatorno. Tudi sicer je bilo splošno stanje na kliniki C. nevzdržno, zdravniki so bili preobremenjeni. Vse navedeno pa je bil objektiven razlog za neizpolnitev pogodbenih obveznosti toženke. Trdi, da jo je predstojnica klinike ustrahovala z odvzemom dovoljenja za dodaten zaslužek, ki ga je tožena stranka nujno potrebovala. Pisno se zato nad nevzdržnimi razmerami ni upala pritožiti. V službi je imela napade tesnobe, začela je jemati zdravila, ki si jih je napisala sama. Umikala se je pred družino in sodelavci, v začetku leta 2016 pa ni mogla več v službo in je svojo stisko prvič priznala tudi svoji zdravnici, ki ji je svetovala psihiatrično obravnavo ter bolniški stalež. Vse to je bil razlog, da je tožečo stranko prosila za sporazumno prenehanje delovnega razmerja, saj so po njenem mnenju izpolnjeni pogoji iz 9. člena Pogodbe o izobraževanju, izpolnjen pa je tudi pogoj iz 240. člena Obligacijskega zakonika. Tožeča stranka bi toženko morala delno ali v celoti oprostiti vračila stroškov izobraževanja. Priglaša pritožbene stroške.

3. Toženka vlaga tudi pritožbo zoper sklep z dne 20. 11. 2018 iz vseh pritožbenih razlogov in pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijani sklep spremeni tako, da tožbeni zahtevek zavrne, s stroškovno posledico. Trdi, da je potrebno stroškovni zahtevek tožeče stranke zavrniti, saj je tudi tožbeni zahtevek neutemeljen. Priglaša pritožbene stroške.

4. Pritožbi nista utemeljeni.

5. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijani del sodbe in sklepa z dne 24. 9. 2018 ter izpodbijani sklep z dne 20. 11. 2018 v mejah razlogov, ki jih uveljavljata pritožbi in skladno z drugim odstavkom 350. in 366. člena člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 in nasl. - ZPP) po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri navedenem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni storilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, niti tistih, ki jih uveljavljata pritožbi.

6. Tožena stranka s pritožbenimi navedbami, da bi sodišče moralo zaslišati njeno osebno zdravnico dr. A.A., smiselno uveljavlja bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Navaja, da bi sodišče le z zaslišanjem te priče lahko ugotovilo, ali je toženka na delovnem mestu doživljala pritisk. Sodišče prve stopnje je ta dokazni predlog skladno z 213. členom ZPP utemeljeno zavrnilo. Zdravstveno stanje toženke v času podaje predloga za sporazumno prenehanje delovnega razmerja namreč ni bistveno za odločitev v tem sporu, saj toženka v tem predlogu niti ni zatrjevala mobinga, hkrati pa v tem sporu ne izpodbija veljavnosti sklenjenega sporazuma, ki je bil podlaga za prenehanje delovnega razmerja. Nenazadnje toženka te kršitve niti ni uveljavljala pravočasno in skladno z 286.b členom ZPP. Tudi sicer je sodišče prve stopnje pri izdelavi dokazne ocene spoštovalo vse napotke iz 8. člena ZPP, zato so nasprotne pritožbene navedbe neutemeljene.

7. Sodišče prve stopnje je na podlagi izvedenega dokaznega postopka pravilno in popolno ugotovilo naslednja odločilna dejstva:

- da sta pravdni stranki dne 31. 1. 2011 sklenili pogodbo o izobraževanju, s katero je toženka pridobila pravico do 100 % plačila šolnine za študij na fakulteti D. (doktorat) in pravico do 10 delovnih dni odsotnosti z dela s pravico do nadomestila plače za pripravo in prvo opravljanje posameznega izpita, do 45 delovnih dni odsotnosti z dela s pravico do nadomestila plače za pripravo doktorata in do 10 delovnih dni odsotnosti z dela s pravico do nadomestila plače za prvi zagovor doktorata, toženka pa se je zavezala, da bo po končanem izobraževanju ostala na delu pri tožeči stranki na kliniki C. še dvakratno dobo trajanja izobraževanja, dogovorjeno s to pogodbo;

- da sta se stranki s pogodbo o izobraževanju dogovorili, da bo študij trajal od 1. 10. 2010 do 31. 12. 2014, z aneksom št. 2 pa sta trajanje izobraževanja podaljšali do 31. 12. 2016;

- da je toženka dne 18. 3. 2016 tožeči stranki podala prošnjo za sporazumno prekinitev delovnega razmerja, in iz osebnih razlogov prosila za čimkrajši odpovedni rok, stranki pa sta nato dne 22.3.2016 sklenili sporazum o prenehanju pogodbe o zaposlitvi in kot zadnji dan delovnega razmerja določili 13.4.2016.

8. Toženki je delovno razmerje pri tožeči stranki prenehalo na podlagi sporazuma o prenehanju pogodbe o zaposlitvi. Sodišče prve stopnje je pravilno navedlo, da tak sporazum nastane po volji obeh strank, torej tudi toženkine, saj je ona podala prošnjo za sporazumno prekinitev delovnega razmerja. Toženka sklenjenega sporazuma ne izpodbija in tudi ne zatrjuje morebitnih napak volje pri sklepanju le- tega, zato je veljaven. To pomeni, da toženka svoje obveznosti po pogodbi o izobraževanju ni izpolnila, saj do prenehanja delovnega razmerja dne 13. 4. 2016 izobraževanja niti še ni zaključila, kar tudi pomeni, da pri tožeči stranki ni bila zaposlena še dvakratno dobo trajanja izobraževanja (kakor se je zavezala s pogodbo o izobraževanju). Toženka je s tem kršila 7. člen pogodbe o izobraževanju, zato je skladno z 8. členom te pogodbe dolžna tožeči stranki povrniti stroške izobraževanja.

9. Za odločitev v predmetnem sporu niso relevantne toženkine navedbe o mobingu, s katerimi želi dokazati objektivne razloge iz 9.člena pogodbe, ki niso na njeni strani, in zaradi katerih naj ne bi mogla izpolniti svojih pogodbenih obveznosti in jih je prvič izpostavila šele v odgovoru na tožbo. Sodišče prve stopnje je v zvezi s tem utemeljeno izpostavilo, da toženka v zvezi z domnevnim trpinčenjem v času zaposlitve pri toženi stranki ni vložila zahteve za varstvo pravic in da se je v predlogu za sporazumno prekinitev delovnega razmerja tožeči stranki zahvalila za vsa lepa leta zaposlitve. Kot pravilno navaja sodišče prve stopnje, bi v primeru zatrjevanega šikaniranja na delovnem mestu toženka lahko podala tudi izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi, s čimer bi nato lahko dokazovala objektivni razlog iz 9. člena pogodbe o izobraževanju.

10. Ker je toženki delovno razmerje na njen predlog prenehalo na podlagi sporazuma (ki ga ni izpodbijala zaradi napake volje in je zato veljaven), se do ostalih pritožbenih navedb pritožbeno sodišče ni posebej opredeljevalo, saj niso odločilnega pomena za odločitev o pritožbi. V skladu s prvim odstavkom 360. člena ZPP mora namreč sodišče druge stopnje v obrazložitvi sodbe presoditi le tiste navedbe pritožbe, ki so odločilnega pomena, in navesti razloge, ki jih je upoštevalo po uradni dolžnosti. Višine prisojenih stroškov izobraževanja, ki jih je dolžna povrniti tožeči stranki, pa toženka ne izpodbija.

11. Neutemeljene so tudi pritožbene navedbe iz pritožbe zoper sklep z dne 20. 11. 2018. Ker je tožeča stranka s svojim zahtevkom deloma uspela (v 89 %), ji je toženka v tem obsegu dolžna povrniti stroške postopka, med katere sodi tudi sodna taksa, o čemer je sodišče prve stopnje pravilno odločilo s sklepom z dne 20. 11. 2018.

12. Ker pritožbeni razlogi niso podani, niti ne tisti, na katere pazi po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbi zavrnilo in potrdilo izpodbijani del sodbe in sklepa z dne 24. 9. 2018 in izpodbijani sklep z dne 20. 11. 2018 (353. in 2. točka 365. člena ZPP).

13. Toženka s pritožbama ni uspela, zato sama krije svoje stroške obeh pritožb (prvi odstavek 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP).

Datum zadnje spremembe:

21.09.2019

Podobni dokumenti:

• VDSS Sodba Pdp 963/2017
• VDSS Sklep Pdp 81/2018
• VDSS Sklep Pdp 253/2020