VDSS Sodba Pdp 494/2019

Jedro

Neurejeno stanje pri toženki ne more biti opravičilo za neenakopravno obravnavo med delavkama, ki sta bili v različnih mandatih izvoljeni na isto funkcijo, opravljali ista dela sekretarke romske skupnosti, prejemali pa različno plačo. Enake pravne položaje je potrebno obravnavati enako in ni razumnega razloga, da tožeča stranka ne bi na voljeni funkciji prejemala enake plače kot delavka, ki je to funkcijo opravljala pred njo. Pomembna je namreč dejanska izvolitev na funkcijo sekretarke, ki se je po poslovniku opravljala profesionalno.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje.

II. Stranki sami krijeta vsaka svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo toženi stranki naložilo, da je dolžna tožeči stranki za obdobje od junija 2012 do julija 2016 obračunati razliko v plači v mesečnem bruto znesku 470,00 EUR in plačati ustrezno neto razliko v plači z zapadlostjo razvidno iz izreka (prvi odstavek I. točka izreka). Kar je tožeča stranka iz tega naslova zahtevala več, tj. zakonske zamudne obresti od pripadajočih neto zneskov razlik plače od 5. do 6. dne v mesecu za pretekli mesec, pa zavrnilo (drugi odstavek I. točka izreka). S sklepom, ki ni pod pritožbo, je zavrglo tožbo v delu, ki se nanaša na obračun in odvod davkov in prispevkov od bruto zneskov razlike v plači (II. točka izreka). Toženi stranki je naložilo, da je dolžna tožeči stranki povrniti stroške postopka v višini 752,33 EUR na transakcijski račun Delovnega sodišča v Mariboru, v roku 8 dni brez obresti, po poteku tega roka pa skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi (III. točka izreka). Nadalje je toženi stranki naložilo, da je dolžna plačati sodno takso v znesku 450,00 EUR na račun sodnih taks Delovnega sodišča v Mariboru, v roku 15 dni brez obresti, po poteku tega roka pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi (IV. točka izreka) in da je dolžna tožeči stranki povrniti stroške postopka v znesku 1.843,65 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne po izteku 8-dnevnega roka od vročitve sodbe dalje do plačila (V. točka izreka).

2. Tožena stranka vlaga pravočasno pritožbo zoper navedeno sodbo v ugodilnem delu zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotne ugotovitve dejanskega stanja. Navaja, da sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi ni zajelo vseh navedb tožene stranke, predvsem tistih, ki jih je izpostavila v svoji peti pripravljalni vlogi z dne 25. 2. 2019, in sicer, da je A.A. poleg del sekretarka, ki jih določa Poslovnik Sveta B., opravljala istočasno še administrativna in strokovna dela. Meni, da iz v spisu nahajajočih se pogodb o pogodbi o zaposlitvi A.A. sicer ne izhajajo vsa dela, ki jih je pri toženi stranki opravljala, je pa navedeno razbrati iz zapisnika glavne obravnave z dne 9. 4. 2019 o zaslišanju imenovane, C.C. in D.D.. Tudi v šesti pripravljalni vlogi z dne 1. 4. 2019 je navajala, da je A.A. po pogodbi o zaposlitvi z dne 1. 10. 2007 imela določeno plačo v višini 1.252,00 EUR bruto, po pogodbi o zaposlitvi z dne 1. 10. 2009 v višini 1.300,00 EUR bruto, po pogodbi o zaposlitvi z dne 1. 7. 2010 pa je prejemala mesečno plačo v višini 1.500,00 EUR bruto. Navaja, da je A.A. do zaposlitve tožnice opravljala delo sekretarke in administrativne delavke. Zatrjuje, da tožnica nikoli ni opravljala dela administrativne delavke pri toženi stranki, kot je to ves čas poleg dela sekretarke opravljala A.A., zato je bila njena plača razumljivo nižja. Pritožba povzema izpovedi prič C.C., A.A. in D.D.. Navaja, da se sodišče ni opredelilo do ključnih izpovedi zaslišanih prič, predvsem, da sta pred zaposlitvijo tožnice pri toženi stranki bili tam zaposleni zgolj dve osebi, tj. A.A. in D.D., in da je slednja opravljala izključno računovodska dela, vsa ostala dela pa je opravljala A.A. in da se ni opredelilo do vseh navedb tožene stranke. Podredno pa graja tudi prisojeno višino nadomestila plač. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek v celoti zavrne. Priglaša pritožbene stroške.

3. Tožnica v odgovoru na pritožbo prereka pritožbene navedbe kot neutemeljene in pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbo zavrne in potrdi sodbo sodišča prve stopnje. Priglaša stroške odgovora na pritožbo.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijani del sodbe v mejah razlogov, ki jih uveljavlja pritožba in skladno z drugim odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 in nadalj. - ZPP) po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7. in 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP ter na pravilno uporabo materialnega prava. Pri navedenem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni storilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti in na katere opozarja pritožba, da je pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje in pravilno uporabilo materialno pravo.

6. Neutemeljen je pritožbeni očitek bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ker sodišče prve stopnje ni povzelo in se opredelilo do vseh navedb tožene stranke v 5. in 6. pripravljalni vlogi. Ta bistvena kršitev je podana, če ima sodba pomanjkljivosti, zaradi katerih je ni mogoče preizkusiti, zlasti pa, če je izrek sodbe nerazumljiv, če nasprotuje samemu sebi ali razlogom sodbe, ali če sodba sploh nima razlogov ali v njej niso navedeni razlogi o odločilnih dejstvih, ali pa so ti razlogi nejasni ali med seboj v nasprotju. Takih pomanjkljivosti izpodbijana sodba nima, saj se je sodišče po vsebini opredelilo do vseh pravno pomembnih dejstev in za svojo odločitev navedlo ustrezne razloge. Ni pa sodišče prve stopnje dolžno povzemati vseh navedb tožene stranke, niti se ni dolžno opredeliti do vseh delov izpovedi strank in prič, za kar se v okviru tega očitka zavzema tožena stranka. Sodbo je bilo mogoče preizkusiti. Tožena stranka uveljavlja to kršitev zaradi nestrinjanja z dokaznimi zaključki sodišča prve stopnje, kar pomeni pritožbeni razlog nepravilno oziroma nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja, predvsem pa pod tem očitkom uveljavlja zmotno uporabo materialnega prava.

7. Sodišče prve stopnje je v tem sporu enkrat že odločilo, in sicer je s sklepom opr. št. Pd 67/2016 z dne 20. 2. 2018 zavrglo tožbo v delu ugotovitve, da je nezakonita določitev plače v 7. členu pogodbe o zaposlitvi z dne 18. 6. 2012, 24. 11. 2012 in 21. 1. 2015, s sodbo pa je zavrnilo tožbeni zahtevek tožeče stranke, da ji je tožena stranka dolžna obračunati razliko v plači v mesečnem bruto znesku 470,00 EUR od junija 2012 do vključno še julija 2016 z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Zoper navedeno sodbo in sklep se je pritožila tožeča stranka, ki ji je pritožbeno sodišče s sklepom opr. št. Pdp 391/2018 z dne 19. 11. 2018 ugodilo, izpodbijani del sodbe razveljavilo in zadevo v tem obsegu vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje, potrdilo pa odločitev sodišča prve stopnje glede zavrženja dela tožbe, ki se nanaša na ugotovitev, da je določitev plače v 7. členu pogodbe o zaposlitvi določena nezakonito. Ugotovilo je, da je sodišče prve stopnje zaradi zmotne materialnopravne presoje tožbeni zahtevek zavrnilo, ne da bi izvajalo dokazni postopek. Pritožbeno sodišče je izpostavilo, da v predmetnem sporu ne gre za pogodbeno razmerje, temveč je odločilno, da za toženo in tožečo stranko velja ZJU¹, ZSPJS² in da gre za voljeno funkcijo sekretarja, ki se opravlja profesionalno, kot to določa Poslovnik Sveta B.. Ker sodišče prve stopnje zaradi zmotne materialnopravne presoje ni ugotavljalo pravno odločilnih dejstev, je pritožbeno sodišče pritožbi ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje. Sodišče prve stopnje je v novem sojenju opravilo vsa pravna dejanja in obravnavalo vsa sporna vprašanja, na katere je opozorilo pritožbeno sodišče v svojem sklepu in izdalo izpodbijano sodbo.

8. Pritožbeno sodišče soglaša z dejanskimi ugotovitvami in pravnimi zaključki sodišča prve stopnje, glede pritožbenih navedb, ki so odločilnega pomena (prvi odstavek 360. člena ZPP) pa odgovarja.

9. Sodišče prve stopnje je pravilno in popolno ugotovilo vsa odločilna dejstva. Ta pa so naslednja:

- da je tožečo stranko na funkcijo sekretarja izvolil Svet B. na volitvah dne 16. 6. 2012, 24. 11. 2012 in 21. 5. 2015 v skladu s 26. členom Poslovnika Sveta B. in je opravljala funkcijo na delovnem mestu sekretarke profesionalno in polni delovni čas;

- da je tožeča stranka v obdobju od junija 2012 do julija 2016 prejemala osnovno bruto plačo 830,00 EUR na podlagi pogodb o zaposlitvi z dne 18. 6. 2012, 24. 11. 2012 in 21. 1. 2015;

- da v času sklepanja pogodb o zaposlitvi s tožečo stranko tožena stranka ni imela sprejetega akta o sistemizaciji in je tega sprejela šele naknadno.

10. Med strankama je bilo v predmetnem delovnem sporu sporno, kakšno delo je dejansko opravljala tožeča stranka. Tožena stranka je v odgovoru na tožbo navajala, da tožnica ni opravljala delovnih nalog sekretarke, temveč je opravljala le lažja dela kot je kopiranje gradiva, pisanje pisem, oddajanje pošiljk na pošto, pisanje lažjih in krajših dopisov, lažja administrativna dela itd. Po navedbah toženca tudi delo tožnice na delovnem mestu sekretarke sploh ni bilo potrebno, saj sta predsednica A.A. in računovodkinja v celoti obvladali vsa dela, ki se opravljajo v Svetu in je tožnica zasedala delovno mesto sekretarke le zato, ker Poslovnik Sveta B. določa, da mora biti v svetu profesionalno zaposlen sekretar. Sodišče prve stopnje je pravilno izvajalo dokaze v smeri ugotavljanja, zakaj je imela tožnica v pogodbah o zaposlitvi za funkcijo sekretarja določeno nižjo osnovno bruto plačo (830,00 EUR), kot njena predhodnica A.A. (1.300,00 EUR).

11. Sodišče prve stopnje je na podlagi zaslišanja tožeče stranke, C.C., predsednice toženca A.A. in D.D. ugotovilo, da dosedanja sekretarka A.A. zaradi nastopa funkcije predsednice pri tožencu ni več mogla opravljati funkcije sekretarke. Na funkcijo sekretarke je bila izvoljena tožeča stranka, ki je funkcijo opravljala profesionalno in v celotnem obdobju polni delovni čas. Zato je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da tožeči stranki pripada plača za funkcijo sekretarja, kot jo je prejemala njena predhodnica na isti funkciji. Sodišče prve stopnje je tudi pravilno zaključilo, da ne vzdržijo navedbe toženca, da je bilo delo tožeče stranke manj zahtevno, kar naj bi izpovedala A.A. in C.C., saj je odrejanje dela po pogodbi o zaposlitvi zaposlenemu naloga delodajalca, torej A.A., ki je bila v spornem času predsednica. V predmetnem sporu je namreč odločilno, da za toženo stranko velja ZJU, ZSPJS in da gre za voljeno funkcijo sekretarja, ki se v skladu s Poslovnikom Sveta B. (17., 20. in 26. člen Poslovnika) opravlja profesionalno. Neurejeno stanje pri toženki ne more biti opravičilo za neenakopravno obravnavo med delavkama, ki sta bili v različnih mandatih izvoljeni na isto funkcijo, opravljali ista dela sekretarke B., prejemali pa različno plačo. Enake pravne položaje je potrebno obravnavati enako in ni razumnega razloga, da tožeča stranka ne bi na voljeni funkciji prejemala enake plače kot delavka, ki je to funkcijo opravljala pred njo (A.A.). Pomembna je namreč dejanska izvolitev na funkcijo sekretarke, ki se je po Poslovniku opravljala profesionalno (20. člen Poslovnika).

12. Glede pritožbenega zatrjevanja, da je tožeča stranka opravljala zgolj funkcijo sekretarke, ne pa tudi del iz naslova administrativne delavke, kar je opravljala A.A., pritožbeno sodišče ugotavlja, da tožena stranka za potrebe pravde spreminja svoja stališča. V prvotnem postopku pred sodiščem prve stopnje je namreč toženka ves čas zatrjevala, da tožeča stranka ni opravljala delovnih nalog sekretarke, temveč je opravljala dejansko le lažja dela, kot so kopiranje gradiva, pisanje pisem, oddajanje pošiljk na pošto, pisanje lažjih in krajših dopisov, torej lažja administrativna dela, sedaj pa v pritožbi zatrjuje prav nasprotno, in sicer da je tožnica opravljala samo funkcijo sekretarke, ni pa opravljala del iz naslova administrativne delavke. Dejstva in dokazi se predlagajo v postopku pred sodiščem prve stopnje do zaključka prvega naroka, kasneje pa le izjemoma, če stranka dokaže, da jih brez krivde ni mogla predložiti prej. Tožena stranka navedenega ni zatrjevala, zato pritožbeno sodišče teh navedb ne sme upoštevati (286. člen ZPP).

13. Glede na navedeno je sodišče prve stopnje pravilno ugodilo tožbenemu zahtevku in tožnici prisodilo zahtevano razliko v plači. Ker uveljavljeni pritožbeni razlogi ter razlogi, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, niso podani, je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijan del sodbe sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

14. Tožena stranka s pritožbo ni uspela, zato sama krije svoje stroške pritožbenega postopka, tožeča stranka pa sama krije svoje stroške odgovora na pritožbo, saj ta ni doprinesel k rešitvi zadeve (prvi odstavek 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. in 155. člena ZPP).

-------------------------------
¹ Zakon o javnih uslužbencih (Ur. l. RS, št. 56/2002 in nadalj. - ZJU).
² Zakon o sistemu plač v javnem sektorju (Ur. l. RS, št. 56/2002 in nadalj. - ZSPJS).

Datum zadnje spremembe:

21.09.2019

Podobni dokumenti:

• VDSS sodba Pdp 478/2010
• VDS sodba Pdp 626/97
• VDSS Sodba Pdp 306/2020