VDSS Sodba Pdp 1073/2018

Jedro

Pravilna je presoja sodišča prve stopnje, da je tožnik huje kršil obveznosti iz delovnega razmerja, pri čemer je izpostavilo kršitev temeljnih zakonskih obveznosti, tj. obveznost vestnega opravljanja dela (33. člen ZDR-1), obveznost upoštevanja delodajalčevih navodil (34. člen ZDR-1) in prepoved škodljivega ravnanja (37. člen ZDR-1). Prav tako je tožnik kršil interne akte toženca, izdane s strani družbe, ki izrecno določajo, da vsako neupravičeno poseganje v odprt oziroma nezaključen račun z namenom prirejanja ali spreminjanja elementov računa ali podatkov kupca predstavlja hujšo kršitev delovnih obveznosti. Tožnik je bil seznanjen z internimi akti toženca. Sicer pa za kvalifikacijo kršitve kot hujše ni potrebna posebna določenost tega v aktih delodajalca. Tudi če tožnik ne bi bil seznanjen z izrecno opredelitvijo iz internih aktov, ki navedene kršitve opredeljujejo kot hujše, to ne bi zmanjšalo narave tožnikovih kršitev. Poudariti je treba zlasti tožnikovo ravnanje glede blagajne, kar je z vidika resnosti kršitev izpostavilo že sodišče prve stopnje. Tožnik je namreč neupravičeno posegal v nezaključene račune. Ni pomembno, kar poudarja pritožba, da ob tem ni prišlo tudi do odškodovanja tožene stranke. Nastanek škode ni pogoj za ugotovitev hujše kršitve pogodbenih obveznosti iz delovnega razmerja. Prav tako pa nastanek škode ni eden izmed znakov kaznivega dejanja ponareditve ali uničenja poslovnih listin po prvem odstavku 235. člena KZ-1.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek za ugotovitev, da je izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi z dne 7. 2. 2018 nezakonita in da pogodba o zaposlitvi z dne 20. 12. 2016 ostane v veljavi, da tožniku delovno razmerje pri toženki še ni prenehalo, toženec pa je tožniku dolžan povrniti in obračunati plače za čas, ko je bil nezaposlen, razen za obdobje od 15. 2. 2018 do 28. 2. 2018 in 15. 4. 2018 do 31. 7. 2018, ko je bil tožnik zaposlen pri drugem delodajalcu (I. točka izreka). Odločilo je, da vsaka stranka krije svoje stroške postopka (II. točka izreka).

2. Tožnik izpodbija sodbo iz vseh treh pritožbenih razlogov iz prvega odstavka 338. člena ZPP. Navaja, da je sodišče nekritično upoštevalo izpoved priče A.A.. Ta je namreč zaposlena pri tožencu, zato ji ni mogoče verjeti, da so bili zaposleni seznanjeni z navodili delodajalca. Sodišče je premalo upoštevalo izpoved tožnika in okoliščine, v katerih so bili prekrški storjeni. Gotovinske viške je tožnik ustvaril le zato, da bi z njimi pokrival izgube v blagajni. Tožniku ni bilo dokazano, da je toženec utrpel škodo oziroma da si je tožnik gotovinske viške prilastil. Tožnikovi prekrški so bili ugotovljeni z nedovoljenim snemanjem. Toženec tožnika ni zadostno seznanil s posledicami kršitev. Toženec je povsem pavšalno trdil, da so nekateri upravljavci B. servisov izgubili posel zaradi podobnih prekrškov, kot jih je storil tožnik, sodišče pa je to vseeno štelo kot dokazano. Toženec pretirava s posledicami tožnikovih prekrškov, saj zaradi tožnikovega ravnanja ne bi bil sprožen kazenski postopek, niti ni verjetno, da bi tržna inšpekcija tožencu izrekla kakšno globo, morda zgolj opomin. Posledično je tudi sodišče prve stopnje prezrlo načelo sorazmernosti, kar je v nasprotju z Ustavo RS, 154. členom konvencije MOD in 24. členom Evropske socialne listine. Tudi dejstvo, da je tožnik izgubil službo zaradi 5,00 EUR ni v skladu s pravico do poštenega sojenja. Pritožbenemu sodišču predlaga, naj pritožbi ugodi ter izpodbijano sodbo spremeni tako, da ugodi tožbenemu zahtevku.

3. Toženec v odgovoru na pritožbo predlaga njeno zavrnitev.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri čemer je v skladu z drugim odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in nasl.) po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka, naštete v tej določbi, ter na pravilno uporabo materialnega prava. Ugotovilo je, da sodišče prve stopnje ni storilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, ki jih uveljavlja pritožba, niti ne tistih, na katere pazi po uradni dolžnosti. Sodišče prve stopnje je pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje ter tudi pravilno uporabilo materialno pravo. Pritožbeno sodišče se strinja z odločilnimi ugotovitvami in stališči sodišča prve stopnje.

6. Iz izpodbijane sodbe izhaja, da je bila tožniku 7. 2. 2018 podana izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi po 1. alineji (če delavec krši pogodbeno ali drugo obveznost iz delovnega razmerja in ima kršitev vse znake kaznivega dejanja) in 2. alineji (če delavec naklepoma ali iz hude malomarnosti huje krši pogodbene ali druge obveznosti iz delovnega razmerja) prvega odstavka 110. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR-1, Ur. l. RS, št. 21/2013 in nasl.). Konkretno se tožniku očita, da dne 3. 1. 2018 stranki ni izdal in vročil računa za opravljen nakup, temveč je po odhodu stranke neupravičeno posegel v nezaključen račun, spremenil elemente računa tako, da je evidentiral B. kartico zvestobe in s tem znižal ceno artikla, šele nato izdal račun. Na ta način je ustvaril gotovinski višek v višini 0,56 EUR in 0,60 EUR. Enako je storil 8. 1. 2018 in ustvaril gotovinski višek v vrednosti 1,58 EUR. Dne 4. 1. 2018 pa je poleg tega, da je na enak način kot prej omenjena dneva ustvaril gotovinski višek, pri odprtem računu evidentiral še 1 vrednostni bon dobroimetja za plačila WC v vrednosti 0,50 EUR, s čimer je skupaj ustvaril gotovinski višek v vrednosti 1,60 EUR.

7. Tožnik je že v zagovoru in v izpovedi v tem postopku po vsebini priznal očitke iz izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi. Trdil pa je, kar v bistvenem poudarja tudi v pritožbi, da si ni nikoli ničesar prilastil, da je gotovinske viške uporabil za pokrivanje manjka ter da ni bil seznanjen, da se tega ne sme delati.

8. Pravilna je presoja sodišča prve stopnje, da je tožnik huje kršil obveznosti iz delovnega razmerja, pri čemer je izpostavilo kršitev temeljnih zakonskih obveznosti, tj. obveznost vestnega opravljanja dela (33. člen ZDR-1), obveznost upoštevanja delodajalčevih navodil (34. člen ZDR-1) in prepoved škodljivega ravnanja (37. člen ZDR-1). Prav tako je tožnik kršil interne akte toženca, izdane s strani družbe B., d. d., ki izrecno določajo, da vsako neupravičeno poseganje v odprt oziroma nezaključen račun z namenom prirejanja ali spreminjanja elementov računa ali podatkov kupca predstavlja hujšo kršitev delovnih obveznosti. Da je bil tožnik seznanjen z internimi akti toženca je sodišče prve stopnje prepričljivo ugotovilo na podlagi izpovedb toženca in A.A., ki je poudarila, da so vsi zaposleni prejemali ista navodila. Sicer pa za kvalifikacijo kršitve kot hujše ni potrebna posebna določenost tega v aktih delodajalca. Tudi če tožnik ne bi bil seznanjen z izrecno opredelitvijo iz internih aktov, ki navedene kršitve opredeljujejo kot hujše, to ne bi zmanjšalo narave tožnikovih kršitev. Poudariti je treba zlasti tožnikovo ravnanje glede blagajne, kar je z vidika resnosti kršitev izpostavilo že sodišče prve stopnje. Tožnik je namreč neupravičeno posegal v nezaključene račune. Ni pomembno, kar poudarja pritožba, da ob tem ni prišlo tudi do odškodovanja tožene stranke. Nastanek škode ni pogoj za ugotovitev hujše kršitve pogodbenih obveznosti iz delovnega razmerja. Prav tako pa nastanek škode ni eden izmed znakov kaznivega dejanja ponareditve ali uničenja poslovnih listin po prvem odstavku 235. člena Kazenskega zakonika (KZ-1, Ur. l. RS, št. 50/12 in nasl.).

9. Pritožba navaja, da so bile tožnikove kršitve ugotovljene z nezakonitim snemanjem. Glede na tožnikovo priznanje očitanega dogajanja pritožbena kritika teh posnetkov ni pomembna. Vseeno pa pritožbeno sodišče dodaja, da je sodišče prve stopnje prepričljivo ugotovilo, da je tožnik vedel, da je prostor, kjer je opravljal delo, pod videonadzorom, saj je tega tudi sam uporabljal za kontrolo obiskovalcev bencinske črpalke.

10. Neutemeljene so pritožbene navedbe, da je sodišče prve stopnje nekritično sledilo izpovedi priče A.A.. Pritožba izpodbija verodostojnost priče A.A. s tem, da je zaposlena pri tožencu, kar pa ni res, saj je na zaslišanju povedala, da je sedaj zaposlena pri C.C., s. p. Pa tudi če bi bila (še vedno) zaposlena pri tožencu, navedena okoliščina ne poraja dvoma v njeno verodostojnost. Njena izpoved je bila, tako kot drugi izvedeni dokazi, v skladu z določbo 8. člena ZPP podvržena dokazni oceni sodišča prve stopnje, pri čemer sodišče ni vezano na dokazna pravila, ki bi vnaprej določila njihovo vrednost. Glede na to, da je bila navedena priča tožnikova sodelavka, je logično, da je bila zaslišana v zvezi z dejstvi, ali so bili zaposleni seznanjeni z internimi pravili delodajalca in z okoliščino, kako ravnati v primeru gotovinskega manjka. Tožnik nasprotuje tudi dokazni oceni sodišča prve stopnje v zvezi z izpovedjo navedene priče in njegovo lastno izpovedjo. V zvezi s tem pritožbeno sodišče pojasnjuje, da je sodišče prve stopnje tisto, ki lahko ob zaslišanju dobi neposreden vtis, ali priča oziroma stranka izpoveduje verodostojno ali ne, poleg tega pa ima možnost in dolžnost ta vtis primerjati tudi z ostalimi izvedenimi dokazi. Priče so pred sodiščem dolžne govoriti resnico, na kar je bila priča A.A. opozorjena, njena izpoved pa je prepričljiva, sodišče prve stopnje jo je ocenilo samo zase in v povezavi z drugimi dokazi ter prepričljivo in argumentirano pojasnilo, zakaj je svojo odločitev oprlo nanjo in ne na izpovedbe tožnika in ostalih prič, ki se jim navsezadnje očita podobna ravnanja kot tožniku. Pritožbeno sodišče teh argumentov ne ponavlja in pritožbene navedbe, ki izpodbijajo dokazno oceno zavrača kot neutemeljene.

11. Neutemeljene so tudi pritožbene navedbe, ki nasprotujejo teži tožnikovih kršitev, saj naj bi šlo za dejanje majhnega pomena, in v izredni odpovedi vidijo prekoračitev načela sorazmernosti (določenega v Ustavi RS, konvencijah MOD in v Evropski socialni listini), posledično pa naj bi bila tožniku kršena tudi pravica do poštenega sojenja. Zaupanje med delavcem in delodajalcem je pri poslovanju z denarjem nujno. Tožnik je bil glede na njegovo delovno mesto ves čas v stiku z denarjem, pri tem pa v določenem obdobju pri poslovanju s strankami in z denarjem ni ravnal tako, kot so od njega zahtevala interna navodila delodajalca. Prirejanje dela na blagajni, da se omogoča zaračunavanje in pobiranje denarja mimo blagajne, ne more pomeniti ravnanja majhnega pomena. Zato tudi podana izredna odpoved ni v nasprotju z načelom sorazmernosti glede na težo tožnikovih kršitev. Res gre za manjše zneske, ki si jih tožnik tudi ni prilastil, vendar že ti manjši zneski lahko škodujejo poslovnim interesom delodajalca, v daljšem obdobju pa lahko pomenijo tudi nevarnost večjega oškodovanja (tako tudi sodba Vrhovnega sodišča RS opr. št. VIII Ips 199/2013 z dne 24. 3. 2014).

12. Pritožba ne izpodbija ugotovitev sodišča prve stopnje o tem, zakaj ni bilo mogoče s tožnikom nadaljevati delovnega razmerja pri toženi stranki niti do izteka odpovednega roka (prvi odstavek 109. člena ZDR-1). Pritožbeno sodišče tako ugotavlja, da je izpolnjen tudi ta dodatni pogoj (poleg obstoja odpovednega razloga) za zakonitost izredne odpovedi.

13. Ker niso podani niti uveljavljani pritožbeni razlogi niti razlogi, na katere mora pritožbeno sodišče paziti po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

14. Stranki nista priglasili stroškov postopka, zato pritožbeno sodišče o njih ni odločalo (prvi odstavek 163. člena ZPP).

Datum zadnje spremembe:

21.09.2019

Podobni dokumenti:

• VDSS Sklep Pdp 155/2017
• VDSS Sodba Pdp 321/2020
• VDSS Sodba Pdp 665/2018