VDSS Sodba Pdp 966/2018

Jedro

Že iz opisov del ukinjenega delovnega mesta in novega sistemiziranega delovnega mesta izhaja, da so delovne naloge in zadolžitve na obeh delovnih mestih enake. Ker je bila sprememba sistemizacije v zvezi s tožnikovim delovnim mestom navidezna, je izpodbijana redna odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga nezakonita.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje.

II. Stranki sami krijeta vsaka svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je redna odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga z dne 21. 12. 2017 nezakonita in se razveljavi (I. točka izreka) ter da delovno razmerje, sklenjeno med strankama 27. 10. 2011, ni prenehalo 20. 2. 2018, temveč je trajalo do 20. 6. 2018 (II. točka izreka). Toženi stranki je naložilo, da je dolžna tožnika za čas od 20. 2. 2018 do 20. 6. 2018 prijaviti v obvezna zavarovanja ter mu za ta čas po odvodu davkov in prispevkov izplačati nadomestilo plač, skladno s pogodbo o zaposlitvi z dne 27. 10. 2011, z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od 19. dne v mesecu od neto nadomestila plače preteklega meseca do plačila, vse v roku 8 dni (III. točka izreka). Nadalje je toženi stranki naložilo, da je dolžna tožniku v roku 8 dni iz naslova denarnega povračila po 118. členu ZDR-1 obračunati bruto znesek v višini 29.900,00 EUR ter mu po plačilu davkov in prispevkov izplačati ustrezen neto znesek (IV. točka izreka). Zavrnilo je, kar je tožnik zahteval več - zahtevek za ugotovitev obstoja delovnega razmerja med strankama za čas po 20. 6. 2018, zahtevek za reintegracijo ter reparacijski zahtevek za čas po 20. 6. 2018 (V. točka izreka). Odločilo je, da je tožena stranka v roku 8 dni dolžna plačati tožniku stroške postopka v višini 797,41 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka izpolnitvenega roka dalje (VI. točka izreka).

2. Tožena stranka se pritožuje zoper ugodilni del sodbe (I,. II., III. in IV. točka izreka) in zoper odločitev o stroških postopka iz vseh pritožbenih razlogov iz prvega odstavka 338. člena ZPP. Navaja, da je tožba nesklepčna, saj je tožnik trdil, da je po spremembi sistemizacije v celoti opravljal dela in naloge na novo sistemiziranega delovnega mesta "vodja logistike", nato pa je postavil zahtevek za ugotovitev obstoja delovnega razmerja za delovno mesto "vodja sektorja skladiščenje", namesto za delovno mesto "vodja logistike". Sodišče neutemeljeno ni pripisalo nobene dokazne teže dejstvu, da je tožnik zavrnil sklenitev pogodbe o zaposlitvi za novo sistemizirano delovno mesto, ki je bilo nato formalno nezasedeno vse do zaposlitve A.A.. Zmoten je zaključek sodišča, da se ukinjeno in novo delovno mesto nista razlikovala in da je zato bila sprememba sistemizacije le navidezna. S spremembo sistemizacije je prišlo do ukinitve delovnega mesta, na katerem je bil zaposlen tožnik, in do ustanovitve novega delovnega mesta "vodja logistike". Tožena stranka je tožniku tudi ponudila zaposlitev na novem delovnem mestu. Sodišče je ravnalo nepravilno, ko je delovni mesti "vodja sektorja skladiščenje" in "vodja logistike" primerjalo izključno na podlagi opisa del in nalog teh delovnih mest, ne pa na podlagi primerjave dejanskih del in nalog, ki jih je na delovnem mestu "vodja sektorja skladiščenje" opravljal tožnik, z deli, ki jih je na delovnem mestu "vodja logistike" opravljal kasneje zaposleni A.A.. Dokazni postopek vsebinske primerjave teh dveh delovnih mest bi pokazal, da so bile delovne naloge, ki jih je na svojem delovnem mestu opravljal A.A., bistveno širše od tožnikovih delovnih nalog na delovnem mestu "vodja sektorja skladiščenje". Pa tudi sicer si delovni mesti po formalnem opisu del in nalog nista enaki. Očiten primer tega je zahteva za izdelovanje letnih planov za logistiko, za organiziranje dela v celotni logistiki, za spremljanje zakonodaje s področja logistike in skladiščenja, za optimizacijo poslovanja celotne logistike, kar bi lahko in tudi je tožena stranka zahtevala od zaposlenega na delovnem mestu "vodja logistike", od tožnika pa izvrševanja tovrstnih nalog ni zahtevala in tudi ni bila upravičena zahtevati. Sodišče je napačen pomen pripisalo temu, da je bil tožnik v določenih primerih s strani delavcev tožene stranke nazivan kot vodja logistike, saj je pri tem šlo zgolj za interno komunikacijo tožene stranke, ki ničesar ne pove o vsebini tožnikovega dela po spremembi sistemizacije. Nasprotuje tudi višini denarnega povračila v višini 13 bruto plač. Sodišče ni upoštevalo, da je tožnik ob prenehanju pogodbe o zaposlitvi dobil visoko odpravnino ter je prejemal nadomestilo na zavodu za zaposlovanje za primer brezposelnosti, niti ni upoštevalo, da je tožnik tisti, ki je zavrnil ponudbo pogodbe o zaposlitvi za novo sistemizirano delovno mesto. Pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijani del sodbe spremeni tako, da tožbeni zahtevek v celoti zavrne.

3. Tožnik v odgovoru na pritožbo predlaga njeno zavrnitev.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijani del sodbe v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri čemer je v skladu z drugim odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in nasl.) po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka, naštete v tej določbi, ter na pravilno uporabo materialnega prava. Ugotovilo je, da sodišče prve stopnje ni storilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, ki jih uveljavlja pritožba, niti ne tistih, na katere pazi po uradni dolžnosti. Sodišče prve stopnje je pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje ter tudi pravilno uporabilo materialno pravo. Pritožbeno sodišče se strinja z odločilnimi ugotovitvami in stališči sodišča prve stopnje, v zvezi s pritožbenimi navedbami, ki so odločilnega pomena, pa v skladu s prvim odstavkom 360. člena ZPP še dodaja:

6. Ni utemeljena pritožbena navedba, da je tožba nesklepčna. Res je, da je tožnik v tožbi navedel, da je več kot dve leti po začetku veljave spremenjenega akta o sistemizaciji opravljal delovne obveznosti novo sistemiziranega delovnega mesta "vodja logistike", zaradi česar sta stranki konkludentno soglašali s sklenitvijo nove pogodbe o zaposlitvi za novo sistemizirano delovno mesto. Vendar to še ne pomeni, da bi lahko tožnik v tožbenem zahtevku zahteval le ugotovitev obstoja delovnega razmerja na delovnem mestu "vodja logistike". Tožnik je namreč v nadaljnjih pripravljalnih vlogah podal tudi pravočasne trditve, da je bila sprememba sistemizacije navidezna, saj naj bi bile delovne obveznosti ukinjenega delovnega mesta "vodja sektorja skladiščenje" in "vodja logistike" povsem enake. Tako iz tožnikovih navedb, ki jih je podal v tožbi in v kasnejših vlogah, izhaja utemeljenost (sklepčnost) tožbenega zahtevka (postavljenega za zahtevkom za ugotovitev nezakonitosti redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga z dne 21.12. 2017) za ugotovitev obstoja delovnega razmerja na delovnem mestu "vodja sektorja skladiščenje".

7. Tožnik v tem individualnem delovnem sporu izpodbija redno odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga z dne 21. 12. 2017, ki mu jo je tožena stranka podala na podlagi 1. alineje prvega odstavka 89. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR-1, Ur. l. RS, št. 21/13 in naslednji). Ta določa, da lahko delodajalec odpove delavcu pogodbo o zaposlitvi iz poslovnega razloga, če prenehajo potrebe po opravljanju določenega dela pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi zaradi ekonomskih, organizacijskih, tehnoloških, strukturnih ali podobnih razlogov na strani delodajalca. Sodišče prve stopnje je presodilo, da je izpodbijana redna odpoved pogodbe o zaposlitvi nezakonita, ker je bila sprememba sistemizacije v zvezi s tožnikovim delovnim mestom v letu 2013 navidezna. Spremenil se je le naziv delovnega mesta iz "vodja sektorja skladiščenje" v "vodja logistike", ne pa tudi vsebina del, ki je na obeh delovnih mestih ostala enaka. Zato je sodišče prve stopnje ugodilo tožbenemu zahtevku za razveljavitev odpovedi in reparacijo - vendar le za čas do 20. 6. 2018, saj je s tem dnem sodno razvezalo tožnikovo pogodbo o zaposlitvi in tožniku na podlagi 118. člena ZDR-1 prisodilo denarno povračilo v višini 13 tožnikovih bruto plač.

8. Iz izpodbijane redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnih razlogov izhaja, da je bil 24. 12. 2013 sprejet Akt o spremembah akta o sistemizaciji delovnih mest, ki je ukinil delovno mesto "vodja sektorja skladiščenje" in na novo sistemiziral delovno mesto "vodja logistike". Tožniku je bila dvakrat v podpis ponujena pogodba o zaposlitvi za to novo delovno mesto, ki pa je ni podpisal, tožena stranka pa tožniku ni mogla podati redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi zaradi varstva, ki ga je tožnik užival kot član sveta delavcev. Ker je bilo tožnikovo delovno mesto ukinjeno, je bil tožnik po spremembi sistemizacije večinoma brez zadolžitev in na čakanju na delo. Ko je tožniku prenehalo varstvo pred odpovedjo, mu je tožena stranka podala odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga.

9. Pravilne so ugotovitve sodišča prve stopnje, da že iz opisov del ukinjenega delovnega mesta in novega sistemiziranega delovnega mesta izhaja, da so delovne naloge in zadolžitve na obeh delovnih mestih enake. Pri obeh delovnih mestih se od zaposlenih pričakuje organizacija dela, nadzor, usposabljanje in nagrajevanje zaposlenih, ravnanje z delovnimi sredstvi in zalogami, reševanje reklamacij, oprava inventur, optimizacija stroškov dela, vključno z urejanjem števila zaposlenih, izdelava poročil ter predlogov za izboljšave in investicije. Tožena stranka je v postopku zatrjevala, da naj bi novo delovno mesto v primerjavi z ukinjenim zajemalo širše delovne obveznosti, saj naj bi se od zaposlenih na novem delovnem mestu pričakovale strateške rešitve, medtem ko je bilo tožnikovo ukinjeno delovno mesto le operativne narave. To ne drži, saj je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da iz opisa delovnih nalog ukinjenega delovnega mesta izhaja, da je tožnikovo delo zajemalo tudi zmanjševanje in optimiziranje stroškov skladiščenja in prevoza, torej je vsebovalo tudi zadolžitve vodje sektorja skladiščenja za pripravo predlogov glede strateških smernic na področju skladiščenja oziroma logistike, enako kot novo delovno mesto vodje logistike.

10. Ne drži pritožbena navedba, da je sodišče prve stopnje presojalo le formalni opis delovnih nalog ukinjenega in novega sistemiziranega delovnega mesta, ni pa presojalo, ali so se naloge obeh delovnih mest tudi po vsebini prekrivale. Sodišče prve stopnje je namreč ugotovilo dovolj vsebinskih enakosti med delovnima mestoma, da je mogoč zaključek, da je bila sprememba sistemizacije navidezna. Tako je ugotovilo, da področje logistike pri toženi stranki zajema isto osebje kot področje skladiščenja. Tožnik je bil vodja istega osebja kot delavec, zaposlen na podlagi novega sistemiziranega delovnega mesta. Prav tako je ugotovilo, da je tožena stranka tožnika po spremembi sistemizacije v uradni komunikaciji znotraj podjetja imenovala kot vodjo logistike, kar ni mogoče pripisati pomoti, kot to želi prikazati pritožba. Pritožbeno sodišče pa še dodaja, da tudi iz sodbe in sklepa I Pd 14/2107 z dne 12. 4. 2018 (v zadevi, ki je potekala med istima strankama kot v obravnavani pravdi), izhaja, da med delovnima mestoma "vodja sektorja skladiščenje" in "vodja logistike" ni vsebinske razlike. Tožnik je v tem sporu zahteval ugotovitev nezakonitosti in odpravo odreditve čakanja na delo, sodišče prve stopnje pa je njegovemu zahtevku ugodilo. Ugotovilo je, da je tožnik po spremembi sistemizacije opravljal pri toženi stranki delo iz delokroga delovnega mesta vodja logistike, pri čemer med delovnima mestoma "vodja sektorja skladiščenje" in "vodja logistike" ni vsebinske razlike, saj gre za vodenje istega segmenta tožene stranke. Ugotovilo je namreč, da se sektorja skladiščenja in logistike pri toženi stranki popolnoma prekrivata tudi po osebju, to je vodji podrejenih delavcih v okviru obeh sektorjev, in da je tožnik opravljal naloge obeh delovnih mest. Zato je zavzelo stališče, da je bila odreditev čakanja na delo, ki jo je tožena stranka odredila tožniku nekaj časa po tem, ko je na delovno mesto "vodja logistike" zaposlila A.A., nezakonita. Tudi v tem sporu je tožena stranka uveljavljala, da je novo delovno mesto širše od ukinjenega, v smislu večjih strateških zadolžitev, vendar je sodišče ugotovilo, da je tožnik takšna strateška opravila opravljal tudi na ukinjenem delovnem mestu. Pritožbeno sodišče je s sodbo Pdp 554/2018 z dne 5. 12. 2018 takšnim ugotovitvam in stališčem sodišča prve stopnje pritrdilo, potrdilo sodbo sodišča prve stopnje in zavrnilo pritožbo tožene stranke.

11. Pravno neodločilno je dejstvo, da je tožnik med letoma 2013 in 2015 dvakrat zavrnil podpis pogodbe za novo sistemizirano delovno mesto, ker se ni strinjal s ponujeno plačo. To dejstvo bi bilo relevantno le, če bi tožena stranka istočasno z odpovedjo pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga tožniku ponudila sklenitev nove pogodbe o zaposlitvi (91. člen ZDR-1), česar pa ni storila. Sklenitev nove pogodbe o zaposlitvi je namreč tožniku ponudila še v času njegove zaposlitve na ukinjenem delovnem mestu, ko je tožnika varoval status člana sveta delavcev. Že iz tega razloga tožnik ni bil dolžan sprejeti ponudbe nove pogodbe o zaposlitvi, saj ga je status člana sveta delavcev varoval pred vsako spremembo njegovega delovnopravnega položaja (112. člen ZDR-1).

12. Pritožba neutemeljeno uveljavlja, da je sodišče prve stopnje tožniku prisodilo previsoko denarno povračilo na podlagi 118. člena ZDR-1, ki določa, da če sodišče ugotovi, da je prenehanje pogodbe o zaposlitvi nezakonito, vendar glede na vse okoliščine in interese obeh pogodbenih strank nadaljevanje delovnega razmerja ne bi bilo več mogoče, lahko na predlog delavca ali delodajalca ugotovi trajanje delovnega razmerja, vendar najdlje do odločitve sodišča prve stopnje, prizna delavcu delovno dobo in druge pravice iz delovnega razmerja ter delavcu prizna ustrezno denarno povračilo, v višini največ 18 mesečnih plač delavca, izplačanih v zadnjih treh mesecih pred odpovedjo pogodbe o zaposlitvi. Kot določa drugi odstavek 118. člena ZDR-1 višino denarnega povračila sodišče določi glede na trajanje delavčeve zaposlitve, možnosti delavca za novo zaposlitev in okoliščine, ki so privedle do nezakonitosti prenehanja pogodbe o zaposlitvi, ter upoštevaje pravice, ki jih je delavec uveljavljal za čas do prenehanja pogodbe o zaposlitvi. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je bil tožnik pri toženi stranki zaposlen 26 let in je starejši kot 50 let, tožena stranka pa je z navidezno spremembo sistemizacije povzročila, da je ostal brez dela. Pritožbeno sodišče se strinja, da je denarno povračilo v višini 29.900,00 EUR bruto (13 bruto plač) ob upoštevanju predstavljenih okoliščin in predvsem ob upoštevanju dejstva, da ima tožnik zaradi svoje starosti manjše zaposlitvene možnosti, primerno. Skladno pa je tudi s primerljivo sodno prakso (npr. Pdp 1073/2015 z dne 14. 4. 2016: v tej zadevi je bil tožnik star 57 let in je bil večino svoje delovne dobe zaposlen pri toženi stranki, prejel pa je denarno povračilo v višini 15 bruto plač). Pri določitvi povračila ne more biti odločilnega pomena višina odpravnine, ki delavcu v primeru odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga pripada po 108. členu ZDR-1 (ki jo bo tožnik sicer moral vrniti). Tudi pri odmeri višine denarnega povračila po 118. členu ZDR-1 ni pravno odločilno dejstvo, da je tožnik po spremembi sistemizacije zavrnil ponudbo sklenitve pogodbe o zaposlitvi za novo sistemizirano delovno mesto.

13. Ker niso podani niti uveljavljani pritožbeni razlogi niti razlogi, na katere mora pritožbeno sodišče paziti po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

14. Stranki sami krijeta vsaka svoje stroške pritožbenega postopka. Tožena stranka iz razloga, ker s pritožbo ni uspela, tožnik pa iz razloga, ker njegov odgovor na pritožbo ni v ničemer pripomogel k odločanju pritožbenega sodišča in tako ni bil potreben za postopek (prvi odstavek 154., 155. in 165. člena ZPP).

Datum zadnje spremembe:

21.09.2019

Podobni dokumenti:

• VDSS sodba Pdp 164/2016
• VDSS Sodba Pdp 509/2018
• VDSS Sodba Pdp 837/2016