VDSS Sklep Pdp 931/2018

Jedro

Po prvi alineji prvega odstavka 110. člena ZDR-1 delodajalec lahko izredno odpove pogodbo o zaposlitvi, če delavec krši pogodbeno ali drugo obveznost iz delovnega razmerja in ima kršitev vse znake kaznivega dejanja. Že iz opisa odpovednega razloga izhaja, da je sestavljen iz dveh pravnih sklopov, o katerih mora odločati sodišče. Najprej mora ugotoviti, ali je delavec kršil pogodbeno ali drugo obveznost iz delovnega razmerja, kar vključuje tudi njegov subjektivni odnos do kršitve. Te presoje sodišče prve stopnje ni opravilo, čeprav je tožena stranka v izredni odpovedi pogodbe o zaposlitvi tožniku očitala več kršitev določb ZDR-1 in Pravilnika o postopku reševanja škod. Ko se ugotovi kršitev pogodbene ali druge obveznosti iz delovnega razmerja, pa je treba presoditi, ali ima ugotovljena kršitev tudi vse znake nekega kaznivega dejanja.

Po drugem odstavku 87. člena ZDR-1 mora delodajalec v odpovedi pogodbe o zaposlitvi pisno obrazložiti dejanski razlog za odpoved pogodbe o zaposlitvi. To v primeru odpovednega razloga iz prve alineje prvega odstavka 110. člena ZDR-1 pomeni, da mora biti opis dejanskega razloga tako jasen, da omogoča presojo, ali gre za kršitev pogodbene ali druge obveznosti iz delovnega razmerja in ali ima kršitev tudi vse znake določenega kaznivega dejanja. Sodišče ni vezano na pravno kvalifikacijo kaznivega dejanja, ki (če) jo v odpovedi navede delodajalec, pač pa na podlagi opisa dejanskega razloga samo presodi, ali so v njem podani znaki katerega od kaznivih dejanj. Zato ni odločilnega pomena, ali je delodajalec v odpovedi navedel formalne znake določenega kaznivega dejanja, pač pa je odločilnega pomena, kako je opisal okoliščine in dejstva, s katerimi utemeljuje odpovedni razlog. Okoliščine in dejstva morajo biti opisani tako, da omogočajo sklep, ali in kateri znaki kaznivega dejanja so podani.

Izrek

I. Pritožbi se ugodi, izpodbijani del sodbe se razveljavi in se zadeva v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

II. Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je ugotovilo nezakonitost izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi z dne 10. 3. 2016, s katero je tožena stranka tožniku odpovedala pogodbo o zaposlitvi z dne 22. 9. 2011 (I. točka izreka). Ugotovilo je, da delovno razmerje tožnika pri toženi stranki ni prenehalo 14. 3. 2016, ampak je trajalo do 15. 6. 2016, toženi stranki pa je naložilo, da je dolžna tožnika za čas od prenehanja delovnega razmerja (14. 3. 2016) do 15. 6. 2016 prijaviti v zavarovanje in mu za ta čas obračunati nadomestilo plače v mesečnem bruto znesku 1.852,53 EUR in mu po plačilu davkov in prispevkov plačati neto znesek, z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od 15. dne v mesecu za pretekli mesec, v roku 8 dni (II. točka izreka). Toženi stranki je naložilo, da mora tožniku obračunati denarno povračilo v znesku 5.557,59 EUR, od tega zneska odvesti davke in prispevke, tožniku pa izplačati neto znesek v roku 8 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Kar je tožnik iz tega naslova zahteval več (12.994,71 EUR in zamudne obresti od dneva izdaje sodbe), je zavrnilo (III. točka izreka). Odločilo je, da je tožena stranka dolžna tožniku v roku 8 dni povrniti njegove stroške postopka v višini 1.939,14 EUR. (IV. točka izreka).

2. Zoper ugodilni del sodbe se pritožuje tožena stranka iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena ZPP. Navaja, da tožnik ni ugovarjal, da je odpoved po 2. alineji prvega odstavka 110. člena ZDR-1 prepozna, zato sodišče tega po uradni dolžnosti ne bi smelo ugotavljati. Tudi sicer je sodišče napačno ugotovilo, da se tožniku očitajo dejanja od 12. 5. 2013 do 1. 4. 2014, saj se mu očitajo dejanja tudi iz leta 2015, zato odpoved po tej alineji ni prepozna. Sodišče je neutemeljeno zavrnilo dokazni predlog tožene stranke po dodatnem zaslišanju A.A., ki bi lahko za vsak očitani primer v izredni odpovedi pojasnil, da poškodbe niso mogle nastati na način, kot so bile prijavljene v prijavi škodnega primera. Neutemeljeno je zavrnilo tudi dokazni predlog tožene stranke za pridobitev uradnih zaznamkov o zbranih obvestilih B.B., C.C., D.D. in E.E., saj se je tožena stranka z njimi seznanila šele tekom postopka. Iz njih pa izhaja, da do poškodb ni prišlo, da zavarovanci niso uveljavljali nobenih škodnih primerov ter da poškodbe niso nastale na parkirišču. Nepravilni so zaključki sodišča, da v izredni odpovedi predstavljena dejanja tožnika ne ustrezajo opisu kaznivega dejanja izneverjenja po 215. členu KZ-1 in nedovoljenega sprejemanja daril po 215. členu KZ-1. Zmotno je tudi stališče, da je tožena stranka v izredni odpovedi zgolj pavšalno opisala znake kaznivega dejanja goljufije po 211. členu KZ-1. Tožena stranka je pri vsakem posameznem škodnem spisu natančno navedla, kakšne so bile tožnikove protipravnosti, kakšne so v zvezi s tem ugotovitve škodnega inštruktorja (A.A.), komu je bil nakazan znesek s strani tožene stranke in za koliko je tožnik oškodoval zavarovalnico. Prav tako pa je navedla določene okoliščine, iz katerih izhaja goljufivi namen tožnika, trdila pa je tudi, da je tožnik ravnal z namenom, da bi si pridobil protipravno premoženjsko korist (v primeru F.F. vsaj brezplačno uporabo avtodoma) oziroma da bi le to pridobil izdajateljem računa (F.F. in G.G.) oziroma zavarovancem. Pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijani del sodbe spremeni tako, da zahtevek v celoti zavrne oziroma da ga razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

3. Tožnik v odgovoru na pritožbo predlaga njeno zavrnitev.

4. Pritožba je utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijani del sodbe v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri čemer je v skladu z drugim odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in nasl.) po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka, naštete v tej določbi, ter na pravilno uporabo materialnega prava. Pri preizkusu je ugotovilo, da je bilo zaradi zmotne uporabe materialnega prava dejansko stanje nepopolno ugotovljeno, zato je sprejeta odločitev preuranjena. Sodišče prve stopnje je namreč napačno presodilo, da tožena stranka v izredni odpovedi ni konkretizirala vseh zakonskih znakov goljufije po prvem odstavku 211. člena Kazenskega zakonika (KZ-1, Ur. l. RS, št. 55/2008 in nasl.), zmotno je predvsem presodilo, da tožena stranka ni konkretizirala goljufivega oziroma obogatitvenega namena. Posledično je sodišče prve stopnje pomanjkljivo raziskalo obstoj posameznih zakonskih znakov tožniku očitanega kaznivega dejanja goljufije. Pri tem pa tudi ni izvedlo s strani tožene stranke predlaganih dokazov glede dejstev, ki se neposredno nanašajo na (ne)obstoj tožniku očitanih kršitev delovnih obveznosti, posredno pa na obstoj zakonskih znakov očitanega kaznivega dejanja goljufije.

6. Tožena stranka je tožniku (strokovnemu sodelavcu za škode) 10. 3. 2016 izredno odpovedala pogodbo o zaposlitvi po 1. alineji (če delavec krši pogodbeno ali drugo obveznost iz delovnega razmerja in ima kršitev vse znake kaznivega dejanja) in 2. alineji (če delavec naklepoma ali iz hude malomarnosti huje krši pogodbene ali druge obveznosti iz delovnega razmerja) prvega odstavka 110. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR-1, Ur. l. RS, št. 21/2013 in nasl.). Tožniku je očitala, da je v več primerih opravil cenitve tako, da je naklepoma neutemeljeno priznal poškodbe na avtomobilih (menjavo delov) oziroma je neutemeljeno priznaval obstoj zavarovalnega kritja po kombinaciji H. Med drugim je priznaval, da je zavarovanec upravičen do povračila škode po delnem avtomobilskem kasku (kombinacija H - parkirišče), čeprav za to ni bilo pogojev, saj poškodbe niso nastale s strani neznanega vozila, v nekaterih primerih pa so bile poškodbe lažno prikazane - ročno nanesene na vozila. Zavarovanci so namreč imeli v večini primerov sklenjeno zavarovanje splošnega kaska z odbitno franšizo 1 % nabavne vrednosti vozila, zato bi v primeru pravilne cenitve dobili izplačane manj (ali celo nič) odškodnine, kot je bila ocenjena škoda oziroma višina izdanega računa, v določenih primerih pa do poškodb sploh ni prišlo. V določenih primerih tožnik poškodb ni detaljno fotografiral, v nekaterih primerih fotografij sploh ni. Tožnik je s tem pristojne službe tožene stranke spravil v zmoto tako, da so izdajateljem računa oziroma zavarovancem plačale neutemeljen oziroma previsok znesek, tožena stranka je bila oškodovana za več kot 30.000,00 EUR. Tožnik je ravnal naklepno, z namenom, da bi si pridobil protipravno premoženjsko korist (v zadevah, kjer je bil izdajatelj računa F.F. brezplačno uporabo avtodoma) oziroma da bi le to pridobil izdajateljem računa (F.F. in G.G.) oziroma zavarovancem. Nadalje je tožena stranka v izredni odpovedi navedla, da je bil tožnik v prijateljskih odnosih z F.F. in z G.G. Od F.F. si je tožnik večkrat brezplačno izposodil avtodom. Tožnik je v neobičajno visokem deležu zadev opravljal cenitve ravno v zadevah, v katerih so račune izdala podjetja, povezana z omenjenima popravljavcema avtomobilov (F.F. in G.G.). Navedla je še, da tožnik ni ravnal malomarno, saj je imel na področju cenitev dolgoletne izkušnje, prav tako pa so se predstavljene napake pojavljale le v zadevah, v katerih sta bila izdajatelja računov F.F. in G.G. oziroma z njima povezana podjetja.

7. Sodišče prve stopnje je pravilno presodilo, da je izredna odpoved po 2. alineji prvega odstavka 110. člena ZDR-1 podana prepozno. Ni utemeljen pritožbeni očitek, da je sodišče prve stopnje takšno presojo nepravilno opravilo brez ustreznega ugovora tožnika zoper pravočasnost odpovedi po tej alineji, saj sodišče prekluzivne roke za podajo odpovedi ugotavlja po uradni dolžnosti. V drugem odstavku 109. člena ZDR-1 je določen materialni prekluzivni rok, in sicer mora izredno odpoved pogodbena stranka podati najkasneje v 30 dneh od ugotovitve razloga za izredno odpoved in najkasneje v 6 mesecih od nastanka razloga. Objektivni (6 mesečni) rok za podajo izredne odpovedi zaradi naklepnih hujših kršitev obveznosti iz delovnega razmerja v smislu 2. alineje prvega odstavka 110. člena ZDR-1 teče od storitve hujših kršitev, ki se v izredni odpovedi očitajo tožniku. Sodišče prve stopnje je sicer zmotno ugotovilo, da se tožniku očitajo kršitve v obdobju od 12. 5. 2013 do 1. 4. 2014, čeprav je iz izredne odpovedi razvidno, da je bila zadnja domnevna kršitev, ki se očita tožniku, storjena 18. 4. 2015. Vseeno pa je kljub tej zmotni ugotovitvi sodišča prve stopnje tožena stranka izredno odpoved iz tega razloga podala prepozno, po izteku 6 mesečnega objektivnega roka, tj. 10. 3. 2016.

8. Ob ugotovitvi, da je izredna odpoved po 2. alineji prvega odstavka 110. člena ZDR-1 prepozna, je sodišče prve stopnje pravilno presojalo le zakonitost izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi po 1. alineji prvega odstavka 110. člena ZDR-1. Tožena stranka je namreč tožniku poleg naklepnih hujših kršitev obveznosti iz delovnega razmerja v smislu 2. alineje prvega odstavka 110. člena ZDR-1 očitala tudi kršitev obveznosti iz delovnega razmerja, ki ima vse znake kaznivega dejanja po 1. alineji prvega odstavka 110. člena ZDR-1, in sicer kaznivega dejanja goljufije po prvem odstavku 211. člena KZ-1, kaznivega dejanja nedovoljenega sprejemanja daril po 241. členu KZ-1 in kaznivega dejanja izneverjenja po 215. členu KZ-1. Pravilna je presoja sodišča prve stopnje, da tožnikove kršitve obveznosti iz delovnega razmerja nimajo znakov kaznivega dejanja izneverjenja po 215. členu KZ-1, saj je temeljna predpostavka tega kaznivega dejanja obstoj skrbniškega razmerja med storilcem kot zastopnikom in zastopanim, ne pa zloraba določenih obveznosti iz delovnega razmerja, kot se tožniku očita v tem primeru.¹ Prav tako pa zgolj dejstvo, da si je tožnik od F.F. brezplačno sposodil avtodom, še ne pomeni, da ima očitana kršitev delovnih obveznost znake kaznivega dejanja nedovoljenega sprejemanja daril po 215. členu KZ-1. Lahko pa ta okoliščina nakazuje na obstoj obogatitvenega namena pri presoji znakov kaznivega dejanja goljufije po prvem odstavku 211. člena KZ-1. To je sodišče prve stopnje opravilo pomanjkljivo, saj je zmotno presodilo, da tožena stranka v odpovedi ni konkretizirala znakov tega kaznivega dejanja.

9. Po prvi alineji prvega odstavka 110. člena ZDR-1 delodajalec lahko izredno odpove pogodbo o zaposlitvi, če delavec krši pogodbeno ali drugo obveznost iz delovnega razmerja in ima kršitev vse znake kaznivega dejanja. Že iz opisa odpovednega razloga izhaja, da je sestavljen iz dveh pravnih sklopov, o katerih mora odločati sodišče. Najprej mora ugotoviti, ali je delavec kršil pogodbeno ali drugo obveznost iz delovnega razmerja, kar vključuje tudi njegov subjektivni odnos do kršitve. Te presoje sodišče prve stopnje ni opravilo, čeprav je tožena stranka v izredni odpovedi pogodbe o zaposlitvi tožniku očitala več kršitev določb ZDR-1 in Pravilnika o postopku reševanja škod iz premoženjskih zavarovanj z dne 30. 3. 2010. Ko se ugotovi kršitev pogodbene ali druge obveznosti iz delovnega razmerja, pa je treba presoditi, ali ima ugotovljena kršitev tudi vse znake nekega kaznivega dejanja.

10. Po drugem odstavku 87. člena ZDR-1 mora delodajalec v odpovedi pogodbe o zaposlitvi pisno obrazložiti dejanski razlog za odpoved pogodbe o zaposlitvi. To v primeru odpovednega razloga iz prve alineje prvega odstavka 110. člena ZDR-1 pomeni, da mora biti opis dejanskega razloga tako jasen, da omogoča presojo, ali gre za kršitev pogodbene ali druge obveznosti iz delovnega razmerja in ali ima kršitev tudi vse znake določenega kaznivega dejanja. Sodišče ni vezano na pravno kvalifikacijo kaznivega dejanja, ki (če) jo v odpovedi navede delodajalec, pač pa na podlagi opisa dejanskega razloga samo presodi, ali so v njem podani znaki katerega od kaznivih dejanj. Zato ni odločilnega pomena, ali je delodajalec v odpovedi navedel formalne znake določenega kaznivega dejanja, pač pa je odločilnega pomena, kako je opisal okoliščine in dejstva, s katerimi utemeljuje odpovedni razlog. Okoliščine in dejstva morajo biti opisani tako, da omogočajo sklep, ali in kateri znaki kaznivega dejanja so podani (tako sklep VIII Ips 185/2018 z dne 7. 5. 2019).

11. Kršitev, ki jo je tožena stranka očitala tožniku, bi lahko imela znake kaznivega dejanja goljufije iz prvega odstavka 211. člena KZ-1. To kaznivo dejanje stori, kdor zato da bi sebi ali komu drugemu pridobil protipravno premoženjsko korist, spravi koga z lažnivim prikazovanjem ali prikrivanjem dejanskih okoliščin v zmoto ali ga pusti v zmoti in ga s tem zapelje, da ta v škodo svojega ali tujega premoženja kaj stori ali opusti. Med znaki tega kaznivega dejanja je tudi obogatitveni namen (obarvani naklep) storilca, ki odraža subjektivni odnos do dejanja. Kadar je oblika krivde (obarvani naklep) izrecni zakonski znak kaznivega dejanja, morajo biti v odpovedi pogodbe o zaposlitvi navedene okoliščine in dejstva, iz katerih to izhaja, ali na podlagi katerih je mogoče sklepati na njegov obstoj. To v obravnavanem primeru pomeni, da za zakonitost izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi ni bistveno, ali je bilo tožniku izrecno očitano, da je ravnal z obogatitvenim namenom, pač pa je odločilnega pomena, ali namen vendarle dovolj jasno izhaja iz opisa okoliščin in dejstev o njegovem ravnanju, oziroma ali ta opis omogoča takšno sklepanje.

12. Tožena stranka je v izredni odpovedi pogodbe o zaposlitvi navedla dejstva, iz katerih je mogoče sklepati, da tožnikova domnevna kršitev obveznosti iz delovnega razmerja vsebuje tudi zakonske znake kaznivega dejanja goljufije iz prvega odstavka 211. člena KZ-1. Sodišče prve stopnje je zmotno presodilo, da tožena stranka ni konkretizirala tožnikovega obogatitvenega namena. Tožena stranka je konkretizaciji tega zadostila že s tem, da je v izredni odpovedi pogodbe o zaposlitvi navedla okoliščine, ki nakazujejo na tak namen. Tako je pojasnila, da je tožnik izkušen delavec, njegovo delo je bilo zmeraj odlično ocenjeno, napačno je opravljal cenitve le pri zadevah, v katerih so bili izdajatelji računov podjetja, povezana z F.F. in z G.G. Prav tako so podjetja, povezana z navedenima osebama, v neobičajno visokem odstotku poslovala s tožnikom kot cenilcem. Tožnik je bil z navedenima osebama v prijateljskih odnosih, F.F. mu je celo večkrat brezplačno posodil avtodom. Alternativno je navedla, da je tožnik oškodoval toženo stranko zato, da bi pridobil protipravno premoženjsko korist sebi (prek uporabe avtodoma), ali F.F. ter G.G. kot izdajateljema računov, ali pa zavarovancem, ki so bili v nekaterih primerih celo v prijateljskih oziroma v družinskih povezavah z F.F. in z G.G. Takšna alternativna navedba, komu je tožnik želel omogočiti premoženjsko korist, za obstoj konkretizacije obogatitvenega namena povsem zadošča. Pa tudi izostanek natančne ugotovitve tega dejstva lahko še vedno omogoča sklepanje, da ima ravnanje tožnika nemara znake kaznivega dejanja po prvem ali celo po drugem odstavku 211. člena KZ-1 v zvezi s 36. členom KZ-1.

13. Nadalje je napačna presoja sodišča prve stopnje, da znaki kaznivega dejanja goljufije po prvem odstavku 211. člena KZ-1 niso podani v zadevi H. že zato, ker je bil tožnik pristojen za reševanje primerov le do 5.000,00 EUR, če pa škoda presega to višino, kot jo je presegala v tem primeru, pa ne. Tožena stranka tožniku v tem primeru očita, da je opravil neutemeljeno cenitev škode, to pa ob enakih okoliščinah, kot so že bile pojasnjene, omogoča sklepanje, da so podani znaki kaznivega dejanja goljufije. Ni pomembno, da je formalno likvidacijo škode opravila druga oseba, ki je pristojna za višino škode nad 5.000,00 EUR, saj je tožnik tisti, kateremu tožena stranka očita, da je naklepno opravil cenitev tako, da je to pristojno osebo spravil v zmoto, da je likvidirala domnevno neutemeljeno škodo. V zvezi s tem je tudi nebistvena ugotovitev sodišča prve stopnje, da je za ta primer vložen obtožni predlog za kaznivo dejanje goljufije zoper druge osebe, ne pa zoper tožnika, saj to še ne izključuje presoje dejstva, ali je tožnik kršil obveznosti iz delovnega razmerja in ali ima ta kršitev znake kaznivega dejanja goljufije. Prav tako pa je lahko bil tožnik tem drugim osebam zgolj pomočnik pri storitvi tega kaznivega dejanja, kar pa še vedno zadostuje za zakonitost izredne odpovedi po obravnavani alineji.

14. Sodišče prve stopnje se bo moralo v ponovljenem sojenju opredeliti do vseh zakonskih znakov kaznivega dejanja goljufije po prvem odstavku 211. člena KZ-1, pri čemer bo moralo upoštevati vse okoliščine, s katerimi je tožena stranka nakazala tožnikov obogatitveni namen. Četudi tega namena ne bo ugotovilo, je na podlagi očitkov tožene stranke iz izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi še vedno mogoče sklepanje, da je bil tožnik zgolj pomočnik F.F. oziroma G.G. oziroma zavarovancev pri storitvi kaznivega dejanja goljufije. Glede pomoči in tožnikovega naklepa v zvezi z njo pa zadošča, da se je tožnik zavedal, da je pomagal tem osebam, pri čemer mora njegov naklep zajeti tudi dejanje glavnega storilca.

15. Pred v prejšnji točki obrazložitve navedenim bo moralo sodišče prve stopnje ugotoviti, ali je tožnik sploh kršil očitane obveznosti iz delovnega razmerja. Pri tem se mora opredeliti do posamičnih očitkov iz izredne odpovedi. Za dokazno oceno (ne)utemeljenosti kršitev delovnih obveznosti tožnika pri cenitvi posameznih škodnih primerov pa mora sodišče prve stopnje upoštevati tudi dokazne predloge tožene stranke, ki jih je neutemeljeno zavrnilo. Tako naj sodišče prve stopnje dodatno zasliši A.A., da se opredeli do vsakega posameznega očitka iz izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi. Prav tako pa naj pridobi uradne zaznamke o zbranih obvestilih B.B., C.C., D.D. in E.E., s katerimi je želela tožena stranka dokazati, da do poškodb ni prišlo, da zavarovanci niso uveljavljali nobenih škodnih primerov ter da poškodbe niso nastale na parkirišču. Tožena stranka je izkazala, da se je s temi dokazi seznanila šele tekom postopka, ko je prevzela kazenski pregon zoper tožnika in vpogledala v spis Okrožnega državnega tožilstva, prav tako pa je pojasnila, zakaj jih sama ne more predložiti. Zmotno je stališče sodišča prve stopnje, da gre za neprimeren dokaz, ker bi bilo edino primerno le zaslišanje teh oseb. Po ZPP so dopustna vsa dokazna sredstva, pod pogojem, da ne nasprotujejo pravnemu redu in osnovnim načelom postopka. Sodišče mora v skladu z načelom proste presoje dokazov iz 8. člena ZPP v vsakem konkretnem primeru oceniti dokazno vrednost posameznega dokaza in to tudi z vidika ostalih načel pravdnega postopka - v tem primeru predvsem načela neposrednosti (sodba II Ips 325/2010 z dne 19. 1. 2012). Navedeno velja tudi za navedene uradne zaznamke. Dokazni predlog tožene stranke za pridobitev uradnih zaznamkov o izjavah določenih zavarovancev ne predstavlja obida pravil o pravočasnosti dokaznih predlogov.

16. Pritožbeno sodišče je zato na podlagi 355. člena ZPP izpodbijani del sodbe razveljavilo in zadevo v tem obsegu vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje, da upoštevaje gornja stališča dopolni dokazni postopek oziroma dejanske ugotovitve in ponovno presodi utemeljenost zahtevka. Pritožbeno sodišče glede na konkretne okoliščine primera ocenjuje, da samo ne more dopolniti nakazanih večjih bistvenih pomanjkljivosti v nepopolno ugotovljenem dejanskem stanju, saj je za ugotovitev tega potrebno izvesti več dokazov, ki jih sodišče prve stopnje neutemeljeno ni izvedlo. Poleg tega je zaradi varstva pravic strank do pritožbe smotrno, če se relevantna dejstva ugotovijo v postopku pred sodiščem prve stopnje. Pritožbeno sodišče tudi ugotavlja, da vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje ne bo povzročilo hujše kršitve strankine pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja.

17. Odločitev o pritožbenih stroških se pridrži za končno odločbo (tretji odstavek 165. člena ZPP).

PRAVNI POUK:

Zoper sklep je dovoljena pritožba iz razlogov, določenih v drugem odstavku 357. a člena ZPP. Sklep se sme izpodbijati samo iz razloga, da je sodišče druge stopnje razveljavilo odločbo sodišča prve stopnje in zadevo vrnilo v novo sojenje, čeprav bi kršitve postopka glede na njeno naravo lahko samo odpravilo (prvi in drugi odstavek 347. člena ZPP) ali bi glede na naravo stvari in okoliščine primera lahko samo dopolnilo postopek oziroma odpravilo pomanjkljivosti (prvi odstavek 355. člena ZPP) ali če bi moralo samo opraviti novo sojenje (drugi odstavek 354. člena in drugi odstavek 355. člena ZPP).

Pritožba se lahko vloži v 15 dneh od vročitve prepisa sklepa pri sodišču prve stopnje v zadostnem številu izvodov za sodišče in nasprotno stranko, o njej bo odločalo Vrhovno sodišče Republike Slovenije. Če se pošlje pritožba po pošti priporočeno ali brzojavno, se šteje dan oddaje na pošto za dan izročitve sodišču, na katero je naslovljena. Pritožba mora obsegati navedbo sklepa, zoper katerega se vlaga, izjavo, da se sklep izpodbija v celoti ali v določenem delu, pritožbene razloge in podpis pritožnika. Če pritožba ni razumljiva in ne vsebuje vsega, kar je treba, da bi se lahko obravnavala, jo sodišče zavrže, ne da bi pozivalo vložnika, naj jo popravi ali dopolni. Ob vložitvi pritožbe mora biti plačana sodna taksa, če je predpisana. Če ta ni plačana niti v roku, ki ga določi sodišče v nalogu za njeno plačilo in tudi niso izpolnjeni pogoji za njeno oprostitev, odlog ali obročno plačilo, se šteje, da je pritožba umaknjena. Če pritožbo vloži pooblaščenec, je ta lahko samo odvetnik ali druga oseba, ki je opravila pravniški državni izpit.

-------------------------------
¹ A. Vodičar v: D. Korošec in drugi, Veliki znanstveni komentar posebnega dela kazenskega zakonika (KZ-1), 2. knjiga, str. 605.

Datum zadnje spremembe:

21.09.2019

Podobni dokumenti:

• VDSS Sodba Pdp 731/2017
• VDSS Sodba Pdp 425/2020
• VDSS Sodba Pdp 281/2018