VDSS Sodba Pdp 940/2018

Jedro

Zlasti delodajalec (in ne delavec) je tisti, ki mora poskrbeti za varen delovni proces. Delavec sam je dolžan spoštovati predpise o varnosti in zdravju pri delu (33. člen ZDR in 12. člen ZVZD-1) in je dolžan upoštevati delodajalčeva navodila (32. člen ZDR). Vendar pa je delavec delo dolžan opraviti (31. člen ZDR), zato mu ni mogoče očitati, da je prispeval k nastanku morebitne škode, če delodajalec dela ne organizira na varen način, dela pa drugače ni mogoče opraviti.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

II. Vsaka stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo naložilo tožencu, naj tožniku plača odškodnino v višini 21.386,60 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 2. 11. 2014 dalje (I. točka izreka) in mu povrne stroške postopka v znesku 4.579,09 EUR (II. točka izreka).

2. Zoper navedeno sodbo se pritožuje toženec iz vseh pritožbenih razlogov po določbi prvega odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 26/99 in nasl.). Pritožbenemu sodišču predlaga, naj pritožbi ugodi in sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek zavrne, podredno pa, naj jo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Navaja, da so bili tožnik in ostali delavci dolžni hoditi po betonskih delih strehe, s čimer so bili seznanjeni, kot to izhaja iz njihovih izpovedi. Betonski deli strehe so bili tudi ob robu strehe, zato so delavci lahko varno prišli na katerikoli del strehe. Očitno je, da so hodili po salonitnih ploščah tudi zato, ker je bilo za njih predaleč, da bi hodili z enega konca strehe na drugega le po betonskem delu, ko to izhaja iz izpovedi A.A., ne pa zato, ker ni bilo drugega načina. Izpostavlja, da je tožnik izkušen delavec, zato je dobro vedel, da ne sme stati oziroma hoditi po salonitnih ploščah, kot mu je bilo tudi naročeno s strani toženca in B.B. Ne drži navedba sodišča prve stopnje, da na strehi ni bilo varnih delovnih prehodov, saj so bili betonski deli med posameznimi deli salonitnih plošč in ob robu strehe. Čeprav toženec ni imel izdelane ustrezne ocene tveganja, kot mu očita sodišče prve stopnje, so delavci vedeli, kako se varno opravlja delo na strehi. Izpovedali so namreč, da so bili zdravstveno sposobni za delo in so imeli opravljen izpit iz varstva pri delu. Tožnik se je zavedal, da lahko pride do poškodbe, če bo skupaj z ostalimi delavci istočasno stal na salonitni plošči. Delavci so imeli na voljo varovalno opremo, ki pa je niso uporabljali, čeprav jim je bilo naročeno, da jo morajo. Neutemeljena je navedba, da niso imeli kam privezati pasov, saj bi lahko pripravili varovalo za privez varovalne opreme. Prav tako pa bi delavci lahko odklonili opravljanje dela, če ne bi bilo varnih pogojev, pa tudi tega niso storili. Vsak delavec je dolžan skrbeti za lastno varnost in delo opravljati tako, da njegova življenje in zdravje nista ogrožena. Ker so delavci delo brezbrižno opravljali, so bili neskrbni in so zato sami odgovorni za nastanek škode. Če tožnik, A.A. in C.C. ne bi skupaj stali na salonitnih ploščah, do škode ne bi prišlo. Sodišče prve stopnje je zanemarilo ravnanja tožnika in drugih dveh delavcev in se ni opredelilo do teh navedb toženca. Nadalje navaja, da sodišče prve stopnje ni obrazložilo, zakaj ni izvedlo dokaza z angažiranjem drugega izvedenca iz varstva pri delu. Glede odločitve o višini odškodnine navaja, da je izpodbijana sodba neustrezno obrazložena, zato je podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka. Tožnik glede na obseg utrpelih telesnih bolečin in nevšečnosti ni upravičen do prisojene odškodnine. Hospitalizacija ni pomenila hujše nevšečnosti, pri čemer tožnik ni uveljavljal s tožbo težav, ki jih izvedenec navaja tekom hospitalizacije. Izvedensko mnenje ne more nadomestiti trditev tožnika o nevšečnostih, ki jih je trpel. Tudi zatrjevane telesne bolečine se ne skladajo z izvedenskim mnenjem. Tožnik ni nikjer navedel, da je bila bolečina neznosna. Navaja, da je zelo skopa tudi obrazložitev odločitve o odškodnini za strah in da se ugotovitve izvedenca ne skladajo s tožnikovimi navedbami oziroma izpovedjo. Ni jasno, na podlagi katerih dokazov je sodišče prve stopnje odločilo o zahtevku za odškodnino za strah. Sodišče prve stopnje v zvezi z odškodnino za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti ni navedlo, v čem se je tožnikovo življenje precej spremenilo. Tožnik je delovno aktiven in delo opravlja normalno, prav tako tožnik ni izkazal, da ne more kolesariti in teči. Obrazložitev je tudi v tem delu skopa in se sodbe zato ne da preizkusiti. Tožnik očitno ni storil vsega, kar se tiče zdravljenja, saj od novembra 2013 ni bil več pri zdravniku, ker je mislil, da je zdravljenje zaključeno. Tožnik je zaposlen in dela, prav tako mu ni bila priznana nobena kategorija invalidnosti. Tudi po mnenju izvedenca je tožnik sposoben za normalne delovne in prostočasne aktivnosti, torej ni nobene takšne omejitve, zaradi katere bi tožnik duševno trpel. Tožnik je sam izpovedal, da sedaj izdeluje ostrešja, kar pomeni, da opravlja fizično obremenilna dela. V zvezi z odločitvijo o premoženjski škodi navaja, da ni jasno, kako je sodišče prve stopnje prišlo do zneska 386,60 EUR. Končno navaja še, da tožnik ni upravičen do DDV na priglašeno sodno takso in stroške izvedenskega mnenja. Priglaša pritožbene stroške.

3. Tožnik je odgovoril na pritožbo toženca. Predlaga zavrnitev pritožbe in potrditev izpodbijane sodbe. Priglaša stroške odgovora na pritožbo.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo v mejah razlogov, ki jih uveljavlja pritožba, pri čemer je po uradni dolžnosti pazilo na absolutne bistvene kršitve postopka, naštete v drugem odstavku 350. člena ZPP, ter na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni storilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere pazi po uradni dolžnosti in ki jih uveljavlja pritožba, da je pravilno uporabilo materialno pravo ter pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje.

6. Sodišče prve stopnje je v tem individualnem delovnem sporu odločalo o vtoževani odškodnini za premoženjsko in nepremoženjsko škodo, ki je tožniku kot zaposlenemu pri tožencu nastala v delovni nesreči 7. 2. 2013. Tožniku so se pri nameščanju izolacije na strehi udrle salonitne plošče in je skupaj s še dvema sodelavcema padel šest metrov globoko v skladišče objekta na betonska tla. Sodišče prve stopnje je v obravnavanem sporu odločalo na podlagi prvega odstavka 184. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR; Ur. l. RS, št. 42/02 in nasl.), ki ureja odškodninsko odgovornost delodajalca za škodo, ki je povzročena delavcu pri delu ali v zvezi z delom in ki napotuje na uporabo splošnih pravil civilnega prava o povrnitvi škode, tj. na uporabo določb Obligacijskega zakonika (OZ; Ur. l. RS, št. 83/03 in nasl.). Delo na višini šestih metrov po presoji sodišča prve stopnje predstavlja nevarno dejavnost, zato je podana objektivna odškodninska odgovornost toženca (drugi odstavek 131. člena OZ). Hkrati pa toženec ni zagotovil pogojev za varno delo, in sicer ni zagotovil, da bi delavci lahko uporabljali osebno varovalno opremo in ni poskrbel, da bi bila na strehi narejena pohodna konstrukcija, po kateri bi lahko hodili delavci. Zato je po presoji sodišča prve stopnje tudi krivdno odškodninsko odgovoren (prvi odstavek 131. člena OZ). Sodišče prve stopnje je tudi zaključilo, da tožnik sam s svojim ravnanjem ni prispeval k nastanku škode (tretji odstavek 153. člena OZ; prvi odstavek 171. člena OZ).

7. Pritožbeno sodišče se strinja s pravno presojo sodišča prve stopnje, da je podana krivdna in objektivna odgovornost toženca za škodo, ki je nastala tožniku, in z dejanskimi ugotovitvami v zvezi s tem. Prav tako je pravilna presoja sodišča prve stopnje, da tožnik sam ni prispeval k nastanku škode.

8. Sodišče prve stopnje se je opredelilo do vseh relevantnih navedb toženca v zvezi s temeljem odškodninske odgovornosti in zato ni podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. S tem, ko je sodišče prve stopnje ugotovilo, da so delavci morali delo opravljati v skupini in pri tem hoditi tudi po delu strehe, pokritem s salonitnimi ploščami, se je sodišče prve stopnje (posredno) opredelilo tudi do navedb toženca, da je prost odgovornosti zaradi ravnanja tožnika in sodelavcev, ki so skupaj stali na salonitni plošči in s tem povzročili njeno preobremenjenost. Sicer pa tovrstne navedbe toženca v tem sporu niso odločilne in ne morejo pripeljati do oprostitve njegove odškodninske odgovornosti¹.

9. Pritožba sodišču prve stopnje neutemeljeno očita, da ni obrazložilo, zakaj ni izvedlo dokaza s postavitvijo drugega izvedenca za varstvo pri delu. Sodišče prve stopnje je izvedlo s strani toženca predlagani dokaz s postavitvijo izvedenca za varstvo pri delu in tudi ugodilo predlogu toženca za dopolnitev izvedenskega mnenja. Izvedenec za varstvo pri delu je na naroku za glavno obravnavo podal dopolnilno izvedensko mnenje, toženec pa je imel možnost izvedencu postaviti dodatna vprašanja, kar je tudi storil. Na tem naroku je toženec predlagal postavitev drugega izvedenca, pri tem pa ni navedel in konkretiziral razlogov, zaradi katerih bi sodišče glede na določbo tretjega odstavka 254. člena ZPP takšnemu predlogu lahko sledilo². Glede na to, da predlog oziroma zahteva stranke, da se pridobi mnenje drugega izvedenca pod pogoji iz 254. člena ZPP, ne predstavlja dokaznega predloga stranke, ni podana kršitev določb pravdnega postopka, če sodišče izrecno v postopku ali končni odločbi ne navede razlogov, zakaj ni sledilo takšnemu procesnemu predlogu stranke, zlasti kadar je ta predlog očitno neutemeljen. Sicer pa toženec v pritožbi niti ne navaja, kako naj bi neobrazloženost odločitve sodišča prve stopnje v tem delu vplivala na zakonitost izpodbijane sodbe, prav tako pritožbe ne vlaga zoper odločitev sodišča prve stopnje, da se ne postavi drugega izvedenca za varstvo pri delu.

10. Sodišče prve stopnje je na podlagi izpovedi tožnika, A.A. in C.C. (delavcev, ki sta opravljala delo skupaj s tožnikom in ki sta prav tako padla zaradi vdora salonitnih plošč) ter izvedenskega mnenja izvedenca za varstvo pri delu pravilno ugotovilo, da so delavci pri nameščanju izolacije na streho morali hoditi tudi po salonitnih ploščah in da dela niso mogli opraviti zgolj s hojo po betonskih delih strehe. To so delavci izrecno potrdili v svojih izpovedih, izvedenec za varstvo pri delu pa je prav tako ugotovil, da bi delavci delo zelo težko opravljali zgolj s hojo po betonskih delih strehe (list. št. 77). Toženec neutemeljeno opozarja na izpoved A.A. o tem, da bi bilo mogoče iti po izolacijo tudi samo s hojo po betonskih delih, saj iz njegove izpovedi hkrati izhaja, da organizacija delovnega procesa tega v resnici ni dopuščala in da hoja po salonitnih ploščah ni bila potrebna zgolj zaradi nošenja izolacije, ampak tudi pri njenem nameščanju. Sodišče prve stopnje je tako pravilno ugotovilo, da je bila hoja po salonitnih ploščah potrebna in nujna glede na organizacijo delovnega procesa, navodilo toženca, da morajo delavci hoditi po betonskih delih strehe, pa posledično brezpredmetno. Glede na navedeno je torej sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da tožnik s hojo po salonitnih ploščah ni prispeval k nastanku škode.

11. Toženec se v pritožbi neutemeljeno zavzema za obstoj tožnikovega soprispevka zaradi njegove seznanitve s toženčevim navodilom in zaradi vedenja o nevarnosti opravljanja dela. V skladu s splošnim pravilom iz prvega odstavka 5. člena Zakona o varnosti in zdravju pri delu (ZVZD-1; Ur. l. RS, št. 43/11) mora delodajalec zagotoviti varnost in zdravje delavcev pri delu. V ta namen mora izvajati ukrepe, potrebne za zagotovitev varnosti in zdravja delavcev ter drugih oseb, ki so navzoče v delovnem procesu, vključno s preprečevanjem, odpravljanjem in obvladovanjem nevarnosti pri delu, obveščanjem in usposabljanjem delavcev, z ustrezno organiziranostjo in potrebnimi materialnimi sredstvi. Glede na navedeno je zlasti delodajalec (in ne delavec) tisti, ki mora poskrbeti za varen delovni proces. Delavec sam je dolžan spoštovati predpise o varnosti in zdravju pri delu (33. člen ZDR in 12. člen ZVZD-1) in je dolžan upoštevati delodajalčeva navodila (32. člen ZDR). Vendar pa je delavec delo dolžan opraviti (31. člen ZDR), zato mu ni mogoče očitati, da je prispeval k nastanku morebitne škode, če delodajalec dela ne organizira na varen način, dela pa drugače ni mogoče opraviti. V konkretnem primeru je tožnik moral položiti izolacijo na streho objekta, pri tem pa je moral hoditi tudi po salonitnih ploščah. Na drugačen način dela ni mogel opraviti, osebne varovalne opreme pa tudi ni mogel uporabiti, ker je ni imel kam pritrditi (da bi sam moral poskrbeti za priveze, od tožnika ni mogoče zahtevati, saj je to obveznost toženca kot delodajalca). Tožniku soprispevka ni mogoče pripisati niti s sklicevanjem na določbo 52. člena ZVZD-1, ki ureja pravico delavca odkloniti delo, če mu grozi neposredna nevarnost za življenje ali zdravje, ker niso bili izvedeni predpisani varnostni ukrepi. V konkretnem primeru bi to namreč pomenilo, da tožnik dela sploh ne bi mogel opraviti in bi s tem kršil svojo temeljno obveznost iz delovnega razmerja (31. člen ZDR). Zato tudi na tej podlagi ni mogoče ugotoviti tožnikovega soprispevka k nastanku škode.

12. Obrazložitev odločitve o višini prisojene odškodnine za nepremoženjsko škodo v izpodbijani sodbi je res skopa, vendar pa ne do te mere, da se sodbe ne bi dalo preizkusiti in da bi bila zato podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Ker iz izpodbijane sodbe izhaja, da je sodišče prve stopnje odločitev o vseh oblikah vtoževane nepremoženjske škode oprlo na izpoved tožnika in izvedensko mnenje izvedenca medicinske stroke, ki ju je v sodbi tudi (vsaj v pretežnem delu) povzelo, je mogoče preveriti pravilnost prisojene odškodnine za nepremoženjsko škodo.

13. Iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja, da je tožnik v škodnem dogodku utrpel zlom krila desne črevnice, poškodbo sramnične zrasti ter zlom stranskega odrastka I. in II. ledvenega vretenca na desni strani, kar predstavlja hudo telesno poškodbo. Tožnikovo zdravljenje je potekalo 32 dni v bolnišnici, 14 dni v zdravilišču, 46 dni pa v domačem okolju, 10 dni je bil vezan na posteljo, mesec in pol na invalidski voziček, dva do tri mesece je moral uporabljati bergle, večkrat je bil izpostavljen ionizirajočemu sevanju, bil je operiran v splošni anesteziji, odstranili so mu dren in šive, imel je nameščen kateter, rano so mu večkrat previli, več tednov je moral jemati različna zdravila in 14 dni hoditi na fizioterapijo.

14. Sodišče prve stopnje je tožniku na podlagi ugotovitev, da je zaradi utrpelih poškodb trpel prej navedene nevšečnosti in bolečine, ki so bile sprva neznosne, nato pa so se počasi lajšale, utemeljeno prisodilo odškodnino v višini 9.000,00 EUR za telesne bolečine in nevšečnosti. Kot izhaja iz izvedenskega mnenja medicinske stroke, je tožnik trpel stalne intenzivne bolečine kumulativno dva tedna, občasne intenzivne in stalne zmerne nato še tri tedne, občasne zmerne pa nato še leto dni. Odškodnina v prisojeni višini tako ustreza standardu pravične denarne odškodnine iz 179. člena OZ in je skladna s sodno prakso v podobnih primerih. Ni mogoče slediti nekonkretiziranim pritožbenim navedbam, da je sodišče prve stopnje na podlagi izvedenskega mnenja ugotovilo dejstva, ki jih tožnik ni zatrjeval. Ugotovitve sodišča prve stopnje o nevšečnostih v času hospitalizacije imajo oporo v trditveni podlagi tožnika v tožbi (list. št. 2). Ne drži niti, da tožnik ni navedel, da je trpel neznosne bolečine, saj je to navedel že v tožbi (ista list. št.).

15. Pravilna je odločitev sodišča prve stopnje o prisojeni odškodnini za strah v višini 2.000,00 EUR. Iz sodbe sodišča prve stopnje je razvidno, da je sodišče prve stopnje odločitev sprejelo na podlagi izpovedi tožnika in izvedenskega mnenja. Razvidno je, da je pri odločitvi upoštevalo potek samega škodnega dogodka (tožnik je padel šest metrov globoko na betonska tla) ter potek in trajanje zdravljenja. Tožnik je izpovedal, da mu je bilo ob škodnem dogodku grozno, da so vsi kričali in da ga je bilo strah, da je čutil neznosne bolečine, da je lahko le ležal na postelji in se ni mogel premikati, da je moral na operacijo, ker izboljšanja zdravstvenega stanja ni bilo in da so se bolečine po operaciji močno povečale. Izvedenec medicinske stroke pa je ugotovil, da tožnik ob škodnem dogodku zavesti ni izgubil in da padec z višine povzroči intenziven primarni strah, ki je pri tožniku trajal do sprejema v bolnišnico približno dve uri. V nadaljevanju pa je po ugotovitvah izvedenca tožnik trpel intenziven sekundarni strah za izid zdravljenja tri tedne, zmeren in lažji pa še več mesecev po škodnem dogodku. Obseg strahu, kot ga je ugotovil izvedenec, smiselno izhaja tudi iz tožnikove izpovedi, zato je sodišče prve stopnje tožniku utemeljeno prisodilo odškodnino za to obliko škode v zahtevanem znesku.

16. Ne drži pritožbena navedba, da sodišče prve stopnje v obrazložitvi odločitve o odškodnini za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti ni navedlo, v čem oziroma zakaj je tožnikovo življenje po poškodbi drugačno, kot pred njo. Navedlo je, da si je tožnik moral poiskati drugačno delo in da ne more več teči in kolesariti. Te dejanske ugotovitve sodišča prve stopnje so tudi pravilne, saj je tožnik izpovedal, da sedaj dela lažja dela, kot prej, da izdeluje ostrešja hiš, vendar ima za opravljanje dela pomagala (dvigala, viličarje itd.), saj je delo pretežko, da bi ga opravljal sam. Izpovedal je tudi, da dela, ki ga je opravljal pri tožencu, ne bi mogel več opravljati, saj ne more več prenašati in dvigovati težkih bremen. Tožnikovo izpoved je potrdil tudi izvedenec, ki je ugotovil, da tožnik zaradi bolečin ni sposoben za delo z dolgotrajno hojo ali stojo ter prenašanjem težjih bremen. Izvedenec je v celoti potrdil tudi tožnikovo izpoved o tem, da ne more več teči in dolgo kolesariti, zato ni utemeljena pritožbena navedba, da tožnik tega dejstva ni dokazal. Pritožbene navedbe, da tožnik ni dokazal, da bi navedene prostočasne aktivnosti prej izvajal, pa ni mogoče upoštevati, saj toženec v postopku pred sodiščem prve stopnje tega dejstva ni navajal (337. člen ZPP v zvezi z 286. členom ZPP). Neutemeljena je tudi pritožbena navedba, da tožnik ni storil vsega, da bi izboljšal svoje zdravstveno stanje, saj je njegovo stanje dokončno, kot je ugotovilo tudi sodišče prve stopnje in kot izhaja iz izvedenskega mnenja medicinske stroke. Toženec v pritožbi še izpostavlja, da tožniku ni bila priznana nobena kategorija invalidnosti, kar pa pri odločitvi o odškodnini za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti ni bistveno, saj dejstvo, da tožnik v posledici škodnega dogodka ni invalid, še ne pomeni, da trajnih posledic nima. Te pa so bile ugotovljene, zato je do odškodnine iz tega naslova upravičen. Po presoji pritožbenega sodišča tudi odškodnina za to obliko škode v višini 10.000,00 EUR ustreza standardu pravične denarne odškodnine.

17. Odločitev o odškodnini za premoženjsko škodo se da preizkusiti, zato tudi v tem delu ni podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Sodišče prve stopnje je navedlo, da je tožnik upravičen do povračila potnih stroškov za prevoženih 780 km in do povračila stroškov plačila računa terme D., kar znaša skupaj 386,60 EUR. Glede na to, da je znesek računa (priloga A12) 98,00 EUR, je iz naslova potnih stroškov upravičen do 288,60 EUR, to pomeni do 0,37 EUR za posamezen kilometer. To pa je tudi materialnopravno pravilna odločitev.

18. Sodišče prve stopnje je pravilno odločilo tudi o stroških postopka. Ne drži pritožbena navedba, da je sodišče prve stopnje tožniku davek na dodano vrednost priznalo tudi na sodno takso in stroške izvedenskih mnenj, kot bi lahko izhajalo iz nekoliko nerodne obrazložitve sodbe v tem delu. Sodišče prve stopnje je v resnici DDV priznalo le na storitve odvetnika, kar je skladno z drugim odstavkom 12. člena Odvetniške tarife (Ur. l. RS, št. 2/15, 28/18).

19. Ker niso podani niti s pritožbo uveljavljani pritožbeni razlogi niti tisti, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti, se pritožba kot neutemeljena zavrne in potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

20. Toženec s pritožbo ni uspel, odgovor na pritožbo tožnika pa ni bistveno pripomogel k pravilni rešitvi v obravnavani zadevi, zato pravdni stranki sami krijeta svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 154. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 165. člena ZPP; prvi odstavek 155. člena ZPP).

-------------------------------
¹ Tretji, ki s svojim dejanjem lahko pripelje do oprostitve odgovornosti imetnika stvari po določbi drugega odstavka 153. člena OZ, ne more biti delavec, saj delodajalec odgovarja tudi zanj - 147. člen OZ.
² Toženec ni zatrjeval, da so v mnenju izvedenca nasprotja, pomanjkljivosti ali da obstaja utemeljen dvom o pravilnosti mnenja, ampak se očitno ni strinjal z vsebinskimi ugotovitvami izvedenca. Zgolj pavšalno je navajal, da izvedenec ni odgovoril v zadostni meri na postavljena vprašanja, zlasti v smeri soodgovornosti tožnika, sploh glede na to, da so določeni odgovori, ki so bili podani, že logično gledano nesprejemljivi.

Datum zadnje spremembe:

21.09.2019

Podobni dokumenti:

• VDSS sodba Pdp 625/2014
• VDSS Sodba Pdp 128/2018
• VDSS sodba Pdp 1166/2012