VDSS Sodba Pdp 192/2019

Jedro

Pravilno je stališče sodišča prve stopnje, da delavcu pripada plača v višini, ki je dogovorjena z delodajalcem, za katero se dogovorita v pogodbi o zaposlitvi in sicer o višini osnovne plače, ki ne sme biti nižja od izhodiščne plače za posamezni tarifni razred, za delovno mesto, ki ga zaseda delavec, kot to določa kolektivna pogodba. Delavcu poleg osnovne plače, skladno z določbo drugega odstavka 126. člena ZDR oz. ZDR-1 pripada tudi plačilo za poslovno uspešnost, če je to dogovorjeno. Tožnik v pogodbah o zaposlitvi, na podlagi katerih mu je tožena stranka zadržala del plače, ni imel določenega plačila za poslovno uspešnost, tožena stranka mu je zadržala del osnovne bruto plače, kar pa je v tem primeru nedopustno. Po določbah ZDR-1 in ZDR iz 136. člena lahko delodajalec zadrži izplačevanje plače samo v zakonsko določenih primerih, vsa določila pogodbe o zaposlitvi, ki določajo druge načine zadrževanja izplačila plače, pa so neveljavna. Delavec in delodajalec poleg primerov, ki jih določa zakon, s pogodbo o zaposlitvi ne moreta urediti dodatnih primerov zadržanja plače in je taka ureditev nična.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se v izpodbijanem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Stranki sami krijeta vsaka svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je v I. točki izreka sodbe toženi stranki naložilo, da je dolžna tožniku obračunati naslednje bruto zneske razlik v plačah, in sicer za januar, februar, marec, april, maj, junij, julij in avgust 2013 150,00 EUR bruto mesečno, za september, oktober, november in december 2013 139,17 EUR bruto mesečno, za januar, februar, marec, april, maj, junij, julij, avgust, september, oktober, november in december 2014 248,51 EUR bruto mesečno, odvesti predpisane davke in prispevke in mu izplačati neto razlike z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 18. 12. 2014 za zneske, ki se nanašajo na mesece od januarja 2013 do oktobra 2014, za zneska, ki se nanašata na november in december 2014, pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 18. dne v mesecu za pretekli mesec (I. točka izreka). Zavrnilo je tožbeni zahtevek v delu, kjer tožnik zahteva plačilo zakonskih zamudnih obresti od zneskov razlike v plačah v obdobju od januarja 2013 do oktobra 2014, katere je vtoževal za čas pred 18. 12. 2014 (II. točka izreka). Odločilo je, da je tožena stranka dolžna tožniku povrniti stroške postopka v višini 784,43 EUR v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka tega roka dalje do plačila (III. točka izreka).

2. Tožena stranka se pritožuje zoper I. in III. točko izreka sodbe iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena ZPP. Navaja, da v obravnavanem primeru ni šlo za zadržanje dela plače po prvem odstavku 136. člena ZDR oz. ZDR-1. Tožnik je namreč podpisal pogodbe, s katerimi se je znižala osnovna bruto plača, del plače pa je bil vezan na poslovno uspešnost tožene stranke, ki je bila vezana na njene poslovne rezultate. Tak način urejanja plače ni nezakonit, tožnik pa se tudi ni odpovedal zakonskim pravicam. Tožnik se je strinjal z določitvijo variabilnega dela plače, zato teh pogodbenih določil ni mogoče tolmačiti kot nedopusten poseg v zakonsko dogovorjeno plačo. V obravnavanem primeru ne gre za poseg v zakonsko zagotovljeno osnovno plačo, kot jo določa 126. člen ZDR oz. ZDR-1. Delodajalec lahko sklepa individualne pogodbe o zaposlitvi s ključnimi in vodilnimi kadri in pri tem določi tudi del plače iz naslova poslovne uspešnosti. Ker je sodišče prve stopnje zmotno uporabilo materialno pravo, dejanskega stanja sploh ni ugotavljalo. Rezultati, ki sta jih stranki določili za izplačilo poslovne uspešnosti za leti 2013 in 2014, niso bili doseženi, kar pomeni, da ni podlage za izplačilo razlike v plačah za navedeni leti. Predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in v izpodbijanih delih sodbo spremeni tako, da v celoti zavrne tožbeni zahtevek oziroma podredno, da sodbo v izpodbijanih delih razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje, tožniku pa v vsakem primeru naloži plačilo vseh tudi pritožbenih stroškov v roku 8 dni, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka paricijskega roka dalje do plačila.

3. Tožnik v odgovoru na pritožbo predlaga njeno zavrnitev.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče je v izpodbijanem delu preizkusilo sodbo v mejah uveljavljenih pritožbenih razlogov, pri čemer je v skladu z določbo drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in nadalj.) po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka, navedene v tej določbi in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni storilo bistvenih kršitev določb postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti. Dejansko stanje je ugotovilo popolno in pravilno, na tako ugotovljeno dejansko stanje pa je tudi pravilno uporabilo materialno pravo.

6. Sodišče prve stopnje je ugodilo tožnikovemu zahtevku iz naslova razlike v plači v posledici ugotovitve nezakonitega zadržanja dela plač s strani tožene stranke v letu 2013 in 2014. Tožena stranka v pritožbi ponavlja, zakaj je zadržala izplačilo, ne izpodbija pa ključne ugotovitve sodišča prve stopnje, da tožnik ni bil poslovodna oseba oz. prokurist, saj edino za navedena Zakon o delovnih razmerjih (ZDR, Ur. l. RS, št. 42/2002 in nasl. oz. ZDR-1, Ur. l. RS, št. 21/2013 in nasl.) določa možnost izjem od kogentnih pravil ZDR-1 glede urejanja pravic, obveznosti in odgovornosti iz delovnega razmerja v zvezi s plačilom za delo. Tožena stranka ni dokazala zakonitega znižanja oziroma zadržanja dela plač, zaradi česar je sodišče prve stopnje tožnikovemu zahtevku na plačilo razlik v plači utemeljeno ugodilo.

7. Iz ugotovitev sodišča prve stopnje, s katerimi se pritožbeno sodišče v celoti strinja, izhaja:

- da je tožena stranka tožniku v obdobju od januarja 2013 do vključno decembra 2014 izplačevala nižjo plačo od plače, dogovorjene v pogodbi o zaposlitvi;

- da je tožnik podpisal pogodbe o zaposlitvi, iz katerih izhaja dogovor med strankama, da mu tožena stranka zadrži del plače v višini 5 % oziroma 10 % od osnovne bruto plače;

- da so dogovori med tožnikom in toženo stranko o zadržanju plače nični.

8. Pravilno je stališče sodišča prve stopnje, da delavcu pripada plača v višini, ki je dogovorjena z delodajalcem, za katero se dogovorita v pogodbi o zaposlitvi in sicer o višini osnovne plače, ki ne sme biti nižja od izhodiščne plače za posamezni tarifni razred, za delovno mesto, ki ga zaseda delavec, kot to določa kolektivna pogodba. Delavcu poleg osnovne plače, skladno z določbo drugega odstavka 126. člena ZDR oz. ZDR-1 pripada tudi plačilo za poslovno uspešnost, če je to dogovorjeno. Tožnik v pogodbah o zaposlitvi, na podlagi katerih mu je tožena stranka zadržala del plače, ni imel določenega plačila za poslovno uspešnost, tožena stranka mu je zadržala del osnovne bruto plače, kar pa je v tem primeru nedopustno. Po določbah ZDR-1 in ZDR iz 136. člena lahko delodajalec zadrži izplačevanje plače samo v zakonsko določenih primerih, vsa določila pogodbe o zaposlitvi, ki določajo druge načine zadrževanja izplačila plače, pa so neveljavna. Delavec in delodajalec poleg primerov, ki jih določa zakon, s pogodbo o zaposlitvi ne moreta urediti dodatnih primerov zadržanja plače in je taka ureditev nična. Iz tega razloga so nični dogovori med tožnikom in toženko iz pogodbe o zaposlitvi z dne 12. 2. 2013, iz pogodbe o zaposlitvi z dne 10. 9. 2013 in iz pogodbe o zaposlitvi z dne 17. 12. 2013 o zadržanju tožnikove plače v višini 5 % oziroma 10 % osnovne bruto plače, zadržani del pa je odvisen od uspešnosti poslovanja družbe oziroma doseganja pričakovanih rezultatov, ki so posebej specificirani v teh pogodbah o zaposlitvi. Kljub temu, da je tožnik te pogodbe podpisal, se ne more odpovedati pravicam, ki mu pripadajo po zakonu, saj stranki, kot je že navedeno, s pogodbo o zaposlitvi ne moreta drugače urediti vprašanj, ki jih zakon kogentno ureja (sodba Pdp 554/2017 z dne 14. 12. 2017).

9. Ker je sodišče prve stopnje ugotovilo, da so določila pogodb o zaposlitvi, na podlagi katerih je tožena stranka tožniku zadržala del mesečnih plač, nična, je tožniku pravilno dosodilo razliko v mesečnih nezakonito zadržanih zneskih, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ker je tožena stranka s plačilom v zamudi. Višina teh zneskov izhaja iz plačilnih list, ki jih je tožnik kot dokaz vložil v spis.

10. Kljub temu, da je sodišče prve stopnje v sodbi izčrpno in pravilno odgovorilo na vse navedbe tožene stranke, jih ta ponavlja še v pritožbi. Ker je pritožbeno sodišče ugotovilo, da razlogi, iz katerih se sodba lahko izpodbija, niso podani, in tudi ne razlogi, na katere mora paziti po uradni dolžnosti, je pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in v izpodbijanem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Presojalo je le tiste pritožbene navedbe, ki so odločilnega pomena (prvi odstavek 360. člena ZPP).

11. Stranki sami krijeta vsaka svoje stroške pritožbenega postopka. Tožena stranka iz razloga, ker s pritožbo ni uspela, tožnik pa iz razloga, ker njegov odgovor na pritožbo ni v ničemer pripomogel k odločanju pritožbenega sodišča in tako ni bil potreben za postopek (prvi odstavek 154., 155. in 165. člena ZPP).

Datum zadnje spremembe:

13.08.2019

Podobni dokumenti:

• VDSS sodba Pdp 1198/2012
• VDSS sodba Pdp 58/2015
• VDSS sodba Pdp 957/2014