VDSS Sodba Pdp 1071/2018

Jedro

Neutemeljena je pritožbena navedba, da je sodišče prve stopnje tožbeni zahtevek zavrnilo zato, ker je sistem obračuna plač pri toženi stranki ugodnejši za zaposlene in je tako tožnik prejel več, kot bi mu pripadalo po kolektivni pogodbi in pogodbi o zaposlitvi. Sodišče prve stopnje je tožbeni zahtevek tožnika zavrnilo, ker je dokazoval obstoj nadur in njihovo neplačilo zgolj s sklicevanjem na računalniško evidenco, iz katere naj bi izhajal saldo (nad)ur, tožena stranka pa je v postopku dokazala, da podatek iz te listine pod nazivom "saldo" ne izkazuje števila opravljenih, a neplačanih nadur tožnika ter da je tožniku vse opravljene ure plačala.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

II. Vsaka stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek tožnika za plačilo nadur v bruto znesku 3.759,62 EUR, obračun in plačilo predpisanih davkov in prispevkov ter plačilo neto zneska skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi (I. točka izreka). Tožniku je naložilo, naj toženi stranki povrne stroške postopka v višini 1.540,85 EUR, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi (II. točka izreka). Odločilo je še, da tožnik sam krije svoje stroške postopka (III. točka izreka).

2. Zoper sodbo pravočasno vlaga pritožbo tožnik zaradi vseh pritožbenih razlogov. Predlaga spremembo sodbe tako, da se tožbenemu zahtevku ugodi, oziroma njeno razveljavitev in vrnitev zadeve v ponovno odločanje sodišču prve stopnje, oboje s stroškovno posledico. Navaja, da se sodišče prve stopnje ni ukvarjalo z vprašanjem, ali so bile vtoževane nadure opravljene, niti se ni opredelilo do nobenega dokaza in zatrjevanj tožnika. Na podlagi obrazložitve sodbe sklepa, da tudi za sodišče ni sporno, da so bile opravljene, saj če bi sodišče menilo drugače, bi tožbeni zahtevek iz tega razloga zavrnilo, in ne bi odločilo, da so bile plačane z drugačnim obračunskim sistemom plač pri toženi stranki. Meni, da o tem v obrazložitvi sodbe ni ničesar. Graja stališče sodišča prve stopnje, ki je sledilo trditvam tožene stranke, da so bile vse nadure plačane tako, da so se opravljene ure izplačevale po t. i. faktorjih. Meni, da tudi če je tožena stranka tožniku plačevala opravljene ure po faktorjih, ki presegajo osnovno urno postavko, to ne more pomeniti, da je na tak način izplačala tudi nadure. Graja materialnopravno stališče, da je tožbeni zahtevek neutemeljen zato, ker je z obračunskim sistemom po faktorjih prejel več, kot bi mu pripadalo po kolektivni pogodbi v primeru izplačila nadur, oziroma da so bile tožniku izplačane vse nadure, ker je sistem obračuna plač pri toženi stranki ugodnejši za zaposlene in je prejel več kot bi mu šlo po kolektivni pogodbi in pogodbi o zaposlitvi. Sodišču prve stopnje očita, da je spregledalo, da obračunavanje opravljenega dela po faktorjih nima nič skupnega z delom preko polnega delovnega časa ter da tožena stranka obračunanega dela po faktorjih ni izplačevala in prikazovala na plačilnih listah kot izplačilo nadur ampak kot bruto popravek ter da na podlagi izplačil tega bruto popravka nikoli ni zmanjševala salda nadur v sicer vzorno vodeni računalniški evidenci prihodov in odhodov, ki se je vsak mesec usklajevala z računovodstvom, tožnikom in njegovim neposrednim vodjem. Pove, da je tožena stranka obračunavala opravljene ure po faktorjih ne glede na to, ali je delavec delal v rednem delovnem času ali nadurno delo. Navaja, da je tožena stranka takrat, ko je izplačevala nadure, ki niso predmet te pravde, ustrezno prikazala nadure na plačilni listi in se sklicuje na plačilno listo za mesec januar 2015 ter uskladitev računalniške evidence opravljenih ur s tem izplačilom. Navaja, da sodišče prve stopnje svojega materialnopravnega stališča ni posebej utemeljilo, niti se ni opredelilo do njegovih trditev in izvedenih dokazov, ampak se je sklicevalo na izvedensko mnenje izvedenke A.A.. Navaja, da opravljene nadure, ki jih je tožnik opravil kot serviser na sedežu tožene stranke in na terenu v Sloveniji in tujini, jasno izhajajo iz računalniške evidence. Zatrjuje, da je ta računalniška evidenca točna in sproti usklajevana, pa tudi če ne bi bila, tega ni mogoče šteti v breme tožnika, saj vodenje evidence s strani delodajalca oziroma tožene stranke zahteva Zakon o evidencah na področju dela in socialne varnosti. Meni, da če je tožena stranka poslovala v nasprotju z zakonskimi določbami, to ne more iti na škodo tožnika ter se sklicuje na sodbo opr. št. Pdp 813/2015. Trdi, da v zvezi s tem sodba sodišča prve stopnje nima razlogov in je podana bistvena kršitev pravil pravdnega postopka. Materialnopravnemu stališču sodišča prve stopnje očita, da odstopa od sodne prakse pritožbenega sodišča in se sklicuje na sodbo opr. št. Pdp 1290/2008. S sklicevanjem na sklep opr. št. Pdp 1232/2010 nasprotuje tudi odločitvi o stroških postopka v zvezi s potnimi stroški pooblaščenca tožene stranke za pristop na naroke na relaciji Maribor - Murska Sobota - Maribor. Meni, da sodišče prve stopnje teh stroškov tožniku ne bi smelo priznati, saj stroški pooblaščenca, ki ima sedež izven kraja sedeža stranke oziroma sodišča, niso za pravdo potrebni stroški po 155. členu ZPP. Priglaša stroške pritožbe.

3. Pritožba je bila vročena toženi stranki, ki nanjo odgovarja, predlaga njeno zavrnitev in potrditev sodbe sodišča prve stopnje ter naložitev plačila pravdnih stroškov tožene stranke tožniku. Priglaša stroške odgovora na pritožbo.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Na podlagi drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 in nasl. - ZPP) je pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo preizkusilo v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbi, pri tem pa je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7. in 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni storilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti.

6. Neutemeljen je pritožbeni očitek bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Ta bistvena kršitev je podana, če ima sodba pomanjkljivosti, zaradi katerih je ni mogoče preizkusiti, zlasti pa, če je izrek sodbe nerazumljiv, če nasprotuje samemu sebi ali razlogom sodbe, ali če sodba sploh nima razlogov ali v njej niso navedeni razlogi o odločilnih dejstvih, ali pa so ti razlogi nejasni ali med seboj v nasprotju. Takih pomanjkljivosti izpodbijana sodba nima, sodišče prve stopnje pa se je ustrezno opredelilo do vseh trditev tožnika in do vseh izvedenih dokazov ter svojo dokazno oceno ustrezno obrazložilo. Ni pa se sodišču treba opredeliti prav do vsake trditve strank oziroma do vsakega izvedenega dokaza, pomembno je, da je iz obrazložitve sodbe mogoče razbrati miselno pot sodišča pri sprejemanju odločitve v izreku. Iz izpodbijane sodbe jasno izhaja, zakaj je sodišče prve stopnje tožbeni zahtevek tožnika zavrnilo. Dejstvo, da se odločitev sodišča opira na izvedensko mnenje, ne pomeni, da se sodišče prve stopnje ni ustrezno opredelilo do vseh izvedenih dokazov, stvar dokazne ocene pa je, da se je oprlo predvsem na izvedensko mnenje. Delno tožnik to kršitev zatrjuje zaradi nestrinjanja z dokaznimi zaključki sodišča prve stopnje, kar pomeni pritožbeni razlog nepravilno oziroma nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja, delno pa pod tem očitkom uveljavlja tudi zmotno uporabo materialnega prava, do česar se bo pritožbeno sodišče opredelilo v nadaljevanju.

7. Neutemeljeno se uveljavlja kršitev tudi iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ki je podana, če obstaja o odločilnih dejstvih nasprotje med tem, kar je navedeno v obrazložitvi sodbe o vsebini listin, zapisnikov o izvedbi dokazov ali prepisov zvočnih posnetkov, in samimi temi listinami, zapisniki oziroma spisi. Podana je torej, če gre za napako pri povzemanju vsebine listin ali zapisnikov oziroma ko sodišče listinam in zapisnikom pripiše drugačno vsebino od tiste, ki jo imajo v resnici (protispisnost). Take protispisnosti v izpodbijani sodbi ni.

8. V predmetni zadevi je sodišče prve stopnje odločalo o tožnikovem zahtevku za plačilo zatrjevanih opravljenih nadur pri toženi stranki na podlagi 126. člena Zakona o delovnih razmerjih (Ur. l. RS, št. 21/13 in nasl. - ZDR-1) oziroma 126. člena Zakona o delovnih razmerjih (Ur. l. RS, št. 42/02 in nasl. - ZDR) ter 12. člena Zakona o evidencah na področju dela in socialne varnosti (Ur. l. RS, št. 40/06 - ZEPDSV) ter Kolektivne pogodbe za kovinsko industrijo Slovenije (Ur. l. RS, št. 108/2005 in nasl. - Kolektivna pogodba). Sodišče prve stopnje je pravilno uporabilo materialno pravo in tožbeni zahtevek tožnika zavrnilo, saj je tožnik vse opravljene ure dobil plačane skladno z veljavno zakonodajo. Pritožbeno sodišče soglaša z razlogi, ki jih je navedlo sodišče prve stopnje v obrazložitvi in se nanje v izogib ponavljanju sklicuje.

9. Sodišče prve stopnje je pravilno in popolno ugotovilo vsa pravno pomembna dejstva v predmetni zadevi. To pa so:

- da je bil tožnik zaposlen pri toženi stranki po pogodbi o zaposlitvi z dne 9. 7. 2010 za nedoločen čas, za opravljanje servisnih del,

- da je tožnik opravljal delo v neenakomernem delovnem času,

- da mu je 10. 11. 2015 na podlagi sporazuma o prenehanju pogodbe o zaposlitvi zaradi upokojitve delovno razmerje prenehalo,

- da računalniška evidenca opravljenih ur (priloga A 3) ne izkazuje dejanskega podatka o številu neplačanih opravljenih (nad)ur tožnika, zato podatek "saldo 389:40" ni podatek o številu nadur, ki jih je tožnik opravil pri toženi stranki,

- da je tožena stranka obračunavala tožniku in drugim delavcem plačo na podlagi dejanskega dela, ki so ga opravili in je izhajalo iz servisnih zapisnikov oziroma delovnih nalogov,

- da so se pri toženi stranki ure obračunavale po faktorjih, in sicer za delo na terenu po faktorju 1,8, za delo na sedežu tožene stranke v delavnici po faktorju 1,3, za vožnjo na terenu pa po faktorju 1,0 in da se v računalniški evidenci v obračunu plač ure, ki so ovrednotene s faktorjema 1,3 ali 1,8, seštejejo ter prikažejo na plačilni listi kot "plačane ure kot presežek norme", razlika med tako evidentiranimi urami in presežkom ur pa se na plačilni listi obračuna in prikaže kot "plačane ure kot bruto popravek",

- da je tožena stranka vodila ročne evidence o tem, katere in koliko ur so posamezni delavci opravili za delo po servisnem nalogu v delavnici in koliko ur so opravili po servisnem nalogu na terenu,

- da je tožnik v vtoževanem obdobju prejel 10.293,46 EUR z upoštevanjem navedenega načina obračunavanja plače pri toženi stranki, če pa bi se presežne ure obračunavale po faktorju 1,45, kakor predvideva kolektivna pogodba, pa bi njegovi prejemki znašali 8.250,86 EUR, kar je 2.042,60 EUR manj od prejetega.

10. Neutemeljena je pritožbena navedba, da je sodišče prve stopnje tožbeni zahtevek zavrnilo zato, ker je sistem obračuna plač pri toženi stranki ugodnejši za zaposlene in je tako tožnik prejel več, kot bi mu pripadalo po kolektivni pogodbi in pogodbi o zaposlitvi. Sodišče prve stopnje je tožbeni zahtevek tožnika zavrnilo, ker je dokazoval obstoj nadur in njihovo neplačilo zgolj s sklicevanjem na računalniško evidenco, iz katere naj bi izhajal saldo (nad)ur 389:40 (A 3), tožena stranka pa je v postopku dokazala, da podatek iz te listine pod nazivom "saldo" ne izkazuje števila opravljenih, a neplačanih nadur tožnika ter da je tožniku vse opravljene ure plačala. Tožena stranka je za to predložila sodišču številne listinske dokaze, po vpogledu v katere je izvedenka finančne stroke izdelala izvedensko mnenje, da tožena stranka iz naslova nadur tožniku ne dolguje ničesar. Pritožbeno sodišče soglaša s presojo sodišča prve stopnje, da tožnik ni dokazal, kdaj in koliko nadur je opravil, ter da mu del opravljenih nadur ni bil plačan. Na odločitev v zadevi ne vpliva dejstvo, da je januarja 2015 tožena stranka tožniku plačala nadure ter da je plačanih 5 ur odštelo od salda nadur v računalniški evidenci, saj je šlo za drugačno situacijo od običajne vsebine in obračuna dela (inventura).

11. Tožnik v pritožbi neutemeljeno nasprotuje dokazni oceni sodišča prve stopnje. Ta je skladna z metodološkim napotkom iz 8. člena ZPP, sodišče prve stopnje je na podlagi vsakega dokaza posebej in vseh dokazov skupaj ugotovilo dejansko stanje, svojo dokazno oceno pa je tudi ustrezno argumentiralo, tako da pritožbeno sodišče ne dvomi vanjo. Zgolj s sklicevanjem na listino A 3, za katero je sodišče prve stopnje ugotovilo, da ni verodostojna v smislu dokazovanja števila opravljenih neplačanih nadur, tožnik s pritožbo ne more uspeti. Ni mogoče slediti niti tožnikovemu stališču, da je zaradi neverodostojnosti evidence tožena stranka poslovala v nasprotju z zakonskimi določbami, kar ne more iti na škodo tožnika. Samo na podlagi dejstva, da iz navedene listine ne izhaja dejansko število neplačanih nadur tožnika, ni mogoče sklepati, da je tožena stranka ravnala v nasprotju z ZEPDSV. Tudi če bi šlo za tako situacijo, tožnikov tožbeni zahtevek ne bi mogel biti utemeljen zgolj na podlagi napake v evidenci, saj ni dokazal, da bi opravil pri toženi stranki nadure, ki mu pred prenehanjem delovnega razmerja ne bi bile plačane, tožena stranka pa je nasprotno dokazala, da je tožniku plačala vse opravljene ure vsaj v višini, kot mu pripada po kolektivni pogodbi. Sklicevanje na sodbo opr. št. Pdp 813/2015 ni utemeljeno, saj gre za drugačno dejansko stanje. V tej zadevi je namreč tožena stranka nosila dokazno breme, da je obstajal ustni dogovor o kompenzaciji plačila vtoževanih regresov za letni dopust s plačilom stroška najema stanovanja in stroškov bivanja, dokazno breme za obstoj nadur pa je na tožeči stranki.

12. V pritožbi se tožnik sklicuje na sodbo v zadevi opr. št. Pdp 1290/2008, v kateri je pritožbeno sodišče zavzelo stališče, da je tožnica upravičena do dodatka za delovno dobo, čeprav je prejemala višjo osnovno plačo, kot je določena po kolektivni pogodbi, saj ostala morebitna plačila oziroma sestavine plače iz njenih plačilnih list niso razvidne, delodajalec pa je tisti, ki bi moral poskrbeti da so jasno razvidna plačila posameznih sestavin plače poleg osnovne plače. Navedena sodna odločba se nanaša na povsem drugačno dejansko stanje, predvsem pa na drugo materialnopravno vprašanje (upravičenost do dodatka za delovno dobo, in ne na obstoj nadur), zato s sklicevanjem na navedeni judikat tožnik ne more doseči drugačne odločitve v zadevi.

13. Tožnik se neutemeljeno pritožuje tudi zoper odločitev o stroških postopka. Sodišče prve stopnje je toženi stranki pravilno priznalo potne stroške pooblaščenca za pristop na štiri naroke na relaciji Maribor-Murska Sobota‑Maribor, saj je tožena stranka pooblastila odvetnika v okrožju Delovnega sodišča v Mariboru (v okvir katerega spada Zunanji oddelek v Murski Soboti). V zadevi pritožbenega sodišča opr. št. Pdp 1232/2010 pa je šlo za pristop pooblaščenca iz Murske Sobote na narok v Ljubljani, torej za drugačno dejansko stanje, tako da tudi na podlagi te sodne odločbe ni utemeljen ugovor neutemeljenega odstopa sodišča prve stopnje od ustaljene sodne prakse.

14. Druge pritožbene navedbe za odločitev niso pravno odločilne, zato pritožbeno sodišče nanje skladno z določbo prvega odstavka 360. člena ZPP ne odgovarja.

15. Ker niso podani niti uveljavljani pritožbeni razlogi niti razlogi, na katere mora pritožbeno sodišče paziti po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

16. Tožnik s pritožbo ni uspel, zato skladno z določbo prvega odstavka 154. v povezavi s prvim odstavkom 165. člena ZPP sam krije svoje stroške pritožbe.

17. Tožena stranka sama krije stroške odgovora na pritožbo, saj odgovor na pritožbo ni pripomogel k odločanju pritožbenega sodišča, in tako ni bil potreben za postopek (prvi odstavek 165. člena in prvi odstavek 155. člena ZPP).

Datum zadnje spremembe:

13.08.2019

Podobni dokumenti:

• VDS sodba Pdp 47/2003
• VDS sodba Pdp 1179/2006
• VDSS Sodba in sklep Pdp 552/2019