VDSS Sodba Pdp 136/2019

Jedro

Glede na sodno prakso ugotovljeno ravnanje tožnika (prenašanja sedežne garniture oziroma njenega nalaganja v vozilo) ne sodi v kontekst zdravljenja, tudi če tožnik ni neposredno sklenil posla za prodajo prenosnika oziroma tudi če bi pri prenašanju sedežne garniture sodeloval le z (zdravo) levo roko. Da ravnanje tožnika po svoji vsebini ne sodi v kontekst zdravljenja izhaja iz splošnega pravila, da mora biti zavarovanec, ki se zdravi doma, v času zadržanosti z dela zaradi bolezni, poškodbe in nege na svojem domu (233. člen Pravil obveznega zavarovanja). Tudi (kratkotrajno) zadrževanje v svoji trgovini ter opravljanje težjega fizičnega dela (oziroma pomoč pri tem) je v nasprotju z navodili zdravnika, saj tožnik ni imel dovoljenja za takšno aktivnost, ni pa mogoče navedenih ravnanj šteti primerljivih odhodu v trgovino zaradi nakupa nujnih potrebščin, za kar se zavzema tožnik. Namen bolniškega staleža je zdravljenje oziroma razbremenitev tožnika, če torej tožnik še ni bil sposoben za delo na svojem delovnem mestu pri toženi stranki, tudi očitani kršitvi že po naravi stvari ne morata predstavljati njegove razbremenitve oziroma zdravljenja, ki naj bi se ga zasledovalo z bolniškim staležem. Navedeni aktivnosti tožnika po intenzivnosti očitno presegata obseg vsakodnevnih manjših opravil (npr. odhodov v trgovino oziroma obiskov pri zdravniku), ki so mu bila dovoljena. Glede na navedeno je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo obstoj razloga za izredno odpoved iz 2. in 8. alineje prvega odstavka 110. člena ZDR-1.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje.

II. Vsaka stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek za ugotovitev nezakonitosti izredne odpovedi, reparacijo in reintegracijo (I. točka izreka). Odločilo je še, da vsaka stranka sama krije svoje stroške postopka (II. točka izreka).

2. Zoper sodbo (razen v delu, v katerem je sodišče prve stopnje odločilo, da tožena stranka sama krije svoje stroške postopka) vlaga zaradi vseh pritožbenih razlogov pritožbo tožnik in predlaga njeno spremembo tako, da se tožbenemu zahtevku ugodi, oziroma njeno razveljavitev in vrnitev zadeve v ponovno sojenje sodišču prve stopnje s stroškovno posledico. Zatrjuje bistveno kršitev določb postopka, ker v obrazložitvi sodbe ni razlogov o odločilnih dejstvih in se je ne da preizkusiti, razlogi v sodbi pa so v nasprotju z dejstvi, ki izhajajo iz listin, obstaja pa tudi nasprotje med listinami in izpovedmi prič tožene stranke. Vztraja, da je izredna odpoved nezakonita, ker v izreku ne vsebuje opisane kršitve in ne obrazloži odpovednega razloga. Meni, da šele z natančno opisanimi kršitvami v izreku odpovedi delavec dobi možnost nanje odgovoriti, kar je varovana ustavna pravica do izjasnitve in enakopravnega obravnavanja v postopku. V zvezi z očitkom o opravljanju pridobitnega dela zatrjuje, da je napeljevanje k dejanju v primeru ravnanja detektiva pravno nevzdržno in predstavlja kršitev kodeksa in etičnih pravil. Meni, da detektiva ne bi smela na zavržen način doseči pri osebi, ki je delala v trgovini, da pokliče tožnika in ga pozove v trgovino. Opozarja, da je v času detektivskega nadzora v trgovini delo (prodaja računalnika) opravljala druga oseba, sam je le svetoval, torej ni opravljal pridobitnega dela. Sklicuje se na sodbo pritožbenega sodišča opr. št. Pdp 672/2008. Pove, da ni vedel, da ne bi smel oditi v trgovino A.. Trdi, da ni kršil navodil osebne zdravnice, saj odhod v to trgovino ni v ničemer drugačen kot odhod v trgovino zaradi nakupa nujnih izdelkov, s tem pa tudi ni bilo ogroženo njegovo zdravje, šlo pa je tudi za enkraten dogodek, ki je trajal le kratek čas, sicer pa je bil doma. V zvezi z očitkom glede nošenja sedežne garniture sodišču očita, da je zmotno zaključilo, da je bil prekludiran pri navajanju dejstva, da ta kršitev ni bila vključena v pisno obdolžitev. Trdi, da je to navajal že v tožbi in nadaljnjih vlogah. Meni, da te kršitve ni dopustno upoštevati, ker ni bila vključena v pisno obdolžitev. Navaja, da je pri premikanju sedežne garniture z (zdravo) levo roko spoštoval navodila zdravnice, niti jih ni kršil s tem, ko se je peljal v vozilu na odpad. Z zaslišanjem zdravnice po njegovem prepričanju ni bilo dokazano, da je kršil navodila bolniškega staleža, dokazno breme pa je na toženi stranki. Tudi sicer po njegovem mnenju takšna kršitev ne bi predstavljala hude kršitve, saj je pred 17. 10. 2017 opravljal fizioterapijo poškodovane roke, torej tudi z nošnjo sedežne garniture oziroma s pomočjo pri njenem nošenju ni kršil navodil zdravnice, saj s tem ni mogel ogroziti svojega zdravja oziroma ga poslabšati. Trdi, da ni kršil bolniškega reda, saj ga nikoli ni imel, ker ni bil v bolnišnici. Meni, da tožena stranka ni dokazala, da je tožnikova začasna nezmožnost za delo narekovala prerazporeditev njegovega dela med druge zaposlene in študente, saj je bil tožnik razporejen na delo na drugo lokacijo zaradi zapiranja poslovalnice. Sklicuje se na izpovedi prič. Priglaša stroške pritožbe.

3. Pritožba je bila vročena toženi stranki, ki nanjo odgovarja in predlaga njeno zavrnitev ter naložitev plačila stroškov odgovora na pritožbo v plačilo tožniku.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Na podlagi drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 in nasl. – ZPP) je pritožbeno sodišče izpodbijani del sodbe preizkusilo v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbi, pri tem pa je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7. in 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni storilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti. Zlasti ni podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ki jo po vsebini uveljavlja pritožba, saj izpodbijana sodba vsebuje jasne razloge o vseh odločilnih dejstvih, med njimi pa tudi ni nikakršnih nasprotij, niti niso v nasprotju z izrekom, zato je pritožbeno sodišče sodbo lahko preizkusilo. Neutemeljeno se nadalje uveljavlja kršitev iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Ta bistvena kršitev je podana takrat, ko obstaja o odločilnih dejstvih nasprotje med tem, kar je navedeno v obrazložitvi sodbe o vsebini listin, zapisnikov o izvedbi dokazov ali prepisov zvočnih posnetkov, in samimi temi listinami, zapisniki oziroma spisi. Podana je torej, če gre za napako pri povzemanju vsebine listin ali zapisnikov oziroma ko sodišče listinam in zapisnikom pripiše drugačno vsebino od tiste, ki jo imajo v resnici (protispisnost). Take protispisnosti v izpodbijani sodbi ni, niti ji je pritožba ne očita. Tožnik se ne strinja z materialnopravnimi stališči sodišča prve stopnje in njegovo dokazno oceno, zato nasprotuje njegovi odločitvi, do teh pritožbenih navedb pa se bo pritožbeno sodišče opredelilo v nadaljevanju.

6. V predmetni zadevi je sodišče prve stopnje odločalo o zakonitosti izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi z dne 26. 10. 2017, podane na podlagi 2. in 8. alineje prvega odstavka 110. člena Zakona o delovnih razmerjih (Ur. l. RS, št. 21/13 in nasl. – ZDR-1). Sodišče prve stopnje je tožnikov tožbeni zahtevek pravilno zavrnilo. Popolno in pravilno je ugotovilo naslednja pravno pomembna dejstva:

- da je bil tožnik zaposlen pri toženi stranki od 7. 4. 2008 dalje na podlagi pogodbe o zaposlitvi za nedoločen čas kot hišnik in delavec v restavraciji B.,

- da je bil od 7. 6. 2017 dalje v bolniškem staležu,

- da je tožena stranka s pomočjo detektiva preverila, ali tožnik spoštuje bolniški red,

- da je imel tožnik od 15. 9. 2016 do 6. 11. 2017 registrirano dejavnost A., s. p.,

- da sta se detektiva C.C. in D.D. 5. 10. 2017 ob 16.55 uri oglasila v trgovini A. in se zanimala za nakup prenosnika, tam jima je prodajalec E.E. povedal, da se na računalnike spozna njegov poslovni partner (tožnik), ki ga je v njuni navzočnosti poklical po telefonu, nakar je tožnik v trgovino prišel ob 17.15 uri in jima svetoval pri nakupu prenosnika ter dal pojasnila glede garancijske dobe, nakar sta detektiva trgovino zapustila ob 17.40 uri, tožnik pa 10 minut kasneje,

- da je tožnik 17. 10. 2017 skupaj s prijateljem na parkirišču pred svojim bivališčem nalagal sedežno garnituro v svoje osebno vozilo,

- da je imel tožnik med bolniškim staležem dovoljenje zapuščati bivališče le za nakup nujnih potrebščin v trgovini, kontrolne obiske zdravnika ter po posvetu z zdravnico ZZZS za čas od 7. 7. do 28. 7. 2017 za odhod na morje.

Zavzelo je pravilno stališče, da odpoved ni nezakonita, ker v izreku ne vsebuje opisa kršitve in obrazložitve odpovednega razloga ter da so tudi izkazani vsebinski razlogi za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi.

7. Pritožnik izpodbija tudi dokazno oceno sodišča prve stopnje. V zvezi z dokazno oceno izpovedi prič in strank pritožbeno sodišče pojasnjuje, da je sodišče prve stopnje tisto, ki lahko ob zaslišanju dobi neposreden vtis, ali zaslišani izpoveduje verodostojno, ali ne, poleg tega pa ima možnost in dolžnost ta vtis primerjati tudi z ostalimi izvedenimi dokazi. Izpoved mora oceniti kot vsak drug dokaz, torej samega zase in v povezavi z drugimi dokazi. Svoj zaključek o verodostojnosti oziroma neverodostojnosti posamezne priče mora ustrezno argumentirati. Sodišče prve stopnje je v predmetni zadevi prepričljivo in argumentirano pojasnilo svojo dokazno oceno, pritožbeno sodišče tako teh argumentov ne ponavlja in pritožbene navedbe, ki izpodbijajo dokazno oceno, zavrača kot neutemeljene.

8. Neutemeljena je pritožbena navedba, da bi morala izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi v izreku vsebovati opisane kršitve in obrazložitev odpovednega razloga. Postopek izredne odpovedi ni formalni postopek odločanja, v katerem bi bil delodajalec ob upoštevanju procesnih zagotovil dolžan izvajati dokaze in izdati formalno odločbo, ampak gre le za enostransko pogodbeno izjavo volje, pri kateri je odločilno, da je iz nje razvidno, kaj se delavcu očita. V predmetni zadevi je izredna odpoved ustrezno obrazložena, saj so v njej navedeni konkretni historični dogodki, ki jih tožena stranka šteje za kršitve delovnih obveznosti tožnika, podrobno pa je tudi obrazloženo, zakaj jih tožena stranka šteje za takšne kršitve delovnih obveznosti, zaradi katerih je utemeljena izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi. Glede na to, ni nobenega razloga, zakaj se tožnik v sodnem postopku ne bi mogel izjasniti glede očitanih kršitev. Tako ni podana zatrjevana kršitev njegove pravice do enakega obravnavanja v postopku ter pravica do izjave iz Ustave Republike Slovenije.

9. V pritožbi tožnik zatrjuje, da sodišče prve stopnje ne bi smelo po vsebini presojati druge kršitve (prenašanja sedežne garniture oziroma njenega nalaganja v vozilo), ker ni bila vsebovana v pisni obdolžitvi. Sodišče prve stopnje je pravilno navedlo, da tožnik tega v postopku ni pravočasno uveljavljal. Ne drži, da bi tožnik že v tožbi oziroma vlogah podal te trditve, niti jih ni podal kasneje v postopku, pooblaščenec tožnika je zgolj načel to vprašanje med zaslišanjem priče F.F. na drugem naroku za glavno obravnavo 3. 10. 2018, kar niti ne more šteti za ustrezno trditveno podlago. Gre torej za nedopustne pritožbene novote. Tožnik jih namreč prvič podaja šele v pritožbi, pri tem pa ne izkaže, da jih brez svoje krivde ni mogel navesti že v postopku pred sodiščem prve stopnje (prvi odstavek 337. člena ZPP).

10. V pritožbi se tožnik zavzema za to, da ugotovljeno ravnanje v zvezi z dogodkoma v trgovini A. in nošenjem sedežne garniture nista kršitvi bolniškega staleža oziroma obveznosti iz delovnega razmerja. Glede na sodno prakso (prim. sklep Vrhovnega sodišča opr. št. VIII Ips 262/2017 z dne 30. 5. 2018 ter sodbi pritožbenega sodišča opr. št. Pdp 181/2018 z dne 6. 9. 2018 in opr. št. Pdp 782/2018 z dne 8. 11. 2018) ugotovljeno ravnanje tožnika ne sodi v kontekst zdravljenja, tudi če tožnik ni neposredno sklenil posla za prodajo prenosnika oziroma tudi če bi pri prenašanju sedežne garniture sodeloval le z (zdravo) levo roko. Sklicevanje na starejšo sodbo pritožbenega sodišča (Pdp 672/2008), tudi sicer z drugačnim dejanskim stanjem, ne more biti uspešno. Da ravnanje tožnika po svoji vsebini ne sodi v kontekst zdravljenja izhaja iz splošnega pravila, da mora biti zavarovanec, ki se zdravi doma, v času zadržanosti z dela zaradi bolezni, poškodbe in nege na svojem domu (233. člen Pravil obveznega zavarovanja, Ur. l. RS, št. 79/94). Tudi (kratkotrajno) zadrževanje v svoji trgovini ter opravljanje težjega fizičnega dela (oziroma pomoč pri tem) je v nasprotju z navodili zdravnika, saj tožnik ni imel dovoljenja za takšno aktivnost, ni pa mogoče navedenih ravnanj šteti primerljivih odhodu v trgovino zaradi nakupa nujnih potrebščin, za kar se zavzema tožnik. Namen bolniškega staleža je zdravljenje oziroma razbremenitev tožnika, če torej tožnik še ni bil sposoben za delo na svojem delovnem mestu pri toženi stranki, tudi očitani kršitvi že po naravi stvari ne morata predstavljati njegove razbremenitve oziroma zdravljenja, ki naj bi se ga zasledovalo z bolniškim staležem. Navedeni aktivnosti tožnika po intenzivnosti očitno presegata obseg vsakodnevnih manjših opravil (npr. odhodov v trgovino oziroma obiskov pri zdravniku), ki so mu bila dovoljena. Nebistveno je, ali se je tožniku zaradi navedenih kršitev poslabšalo zdravstveno stanje, prav tako ne, da naj bi v okviru prve kršitve zgolj svetoval, ne pa tudi neposredno prodal prenosnik. Njegovo zavzemanje, da naj bi šlo glede na kratkotrajnost kršitve za podobno situacijo kot je nakup nujnih potrebščin v trgovini, je povsem zgrešeno, saj je bil namen njegovih ravnanj v nasprotju za namenom zdravljenja. Prav tako dejstvo, da je predhodno že opravljal fizioterapijo s poškodovano roko, ne pomeni, da s prenašanjem sedežne garniture po stopnicah in nalaganjem v avto ni kršil svojih obveznosti iz delovnega razmerja. Tožnik zmotno razume pojem kršitve bolniškega reda kot je bil uporabljen v predmetni zadevi, torej režima v času bolniškega staleža, ne pa režima v bolnišnici. Glede na navedeno pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo obstoj razloga za izredno odpoved iz 2. in 8. alineje prvega odstavka 110. člena ZDR-1.

11. Po vsebini se tožnik zavzema za to, da bi njegovi kršitvi kot kratkotrajni in lažji kršitvi izključili obstoj drugega pogoja za zakonitost izredne odpovedi iz 109. člena ZDR-1, da delavec in delodajalec lahko izredno odpovesta pogodbo o zaposlitvi, če poleg razlogov, določenih s tem zakonom, ob upoštevanju vseh okoliščin in interesov obeh pogodbenih strank ni mogoče nadaljevati delovnega razmerja do izteka odpovednega roka oziroma do poteka časa, za katerega je bila sklenjena pogodba o zaposlitvi. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da je tožena stranka tudi ta pogoj dokazala, saj je bilo zaradi ravnanja tožnika v celoti porušeno njeno zaupanje vanj. Tožnik ne nasprotuje ugotovitvam sodišča prve stopnje, da je toženo stranko pustil v prepričanju, da se zdravi zaradi posledice poškodbe na delu in da ni sposoben za delo, dejansko pa je v obdobju bolniškega staleža opravljal delo v lastnem podjetju in kršil bolniški red. Pravilno je sledilo zatrjevanju tožene stranke, da ne more ob vsakokratni odsotnosti delavca preverjati, ali je ta upravičena ali ne, oziroma ali se tožnik drži navodil pristojnega zdravnika, njegova odsotnost pa je pri toženi stranki vsekakor zahtevala prilagoditev delovnega procesa. Na pravilnost te ugotovitve ne vpliva pritožbena navedba, da je tožnik delal v poslovalnici tožene stranke, ki se je zapirala.

12. Neutemeljena je tudi pritožbena navedba, da ga je z ravnanjem detektiva tožena stranka napeljala k storitvi prve kršitve (svetovanju pri prodaji oziroma prodaji prenosnika v njegovi komisijski trgovini). Sodišče prve stopnje je pravilno in popolno pojasnilo pristojnosti detektivov in pravno podlago za to v 12. točki obrazložitve, na katero se pritožbeno sodišče v izogib ponavljanju sklicuje. Dodati je treba, da tožnik tudi sam navaja, da je prišel v trgovino na vztrajanje E.E., in ne zatrjuje, da bi ga po telefonu klical sam detektiv oziroma kdo drug s strani tožene stranke. Tožnik ne nasprotuje ugotovitvi sodišča prve stopnje, da je po klicu E.E. prišel v trgovino in se v njej zadržal toliko časa, da je detektivoma svetoval pri nakupu prenosnika. Na pravilnost odločitve sodišča prve stopnje ne vpliva niti pritožbena navedba, da tožnik ni vedel, da v trgovino A. ne bi smel priti. Tega tožnik v postopku pred sodiščem prve stopnje ni zatrjeval, torej gre za nedopustno pritožbeno novoto. Tudi sicer pa bi se moral glede na navodila osebne zdravnice glede režima v času bolniškega staleža zavedati, da tako ravnanje pomeni kršitev bolniškega reda, in s tem obveznosti iz delovnega razmerja.

13. Druge pritožbene navedbe za odločitev niso pravno odločilne, zato pritožbeno sodišče nanje skladno z določbo prvega odstavka 360. člena ZPP ne odgovarja.

14. Ker niso podani niti uveljavljani pritožbeni razlogi niti razlogi, na katere mora pritožbeno sodišče paziti po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

15. Tožnik s pritožbo ni uspel, zato skladno z določbo prvega odstavka 154. člena v povezavi s prvim odstavkom 165. člena ZPP sam krije svoje stroške pritožbenega postopka.

16. Tožena stranka sama krije stroške odgovora na pritožbo v skladu z določbo petega odstavka 41. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (Ur. l. RS, št. 2/04 in nasl. – ZDSS-1).

Datum zadnje spremembe:

13.08.2019

Podobni dokumenti:

• VDSS Sodba Pdp 782/2018
• VDSS Sodba Pdp 269/2017
• VDSS sodba Pdp 940/2009