VDSS Sodba in sklep Pdp 119/2019

Jedro

Za pravočasnost odpovedi ni pomemben datum vročitve odpovedi stranki, kateri se pogodba o zaposlitvi odpoveduje, ampak datum, ko je odpoved podana. Iz listin v spisu ne izhaja, da bi bila odpoved pogodbe o zaposlitvi antidatirana, zato se šteje, da je toženka tožniku pogodbo o zaposlitvi zaradi neuspešno opravljenega poskusnega dela dala pravočasno.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani del sodbe in sklepa sodišča prve stopnje.

II. Tožnik sam krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je redna odpoved pogodbe o zaposlitvi zaradi neuspešno opravljenega poskusnega dela, podana tožeči stranki 16. 12. 2017, nezakonita (I. točka izreka); da tožeči stranki delovno razmerje pri toženi stranki ni prenehalo 23. 12. 2017, ampak je trajalo z vsemi pravicami in obveznostmi iz pogodbe o zaposlitvi z dne 11. 9. 2017 do vključno 30. 9. 2018 (II. točka izreka). Toženi stranki je naložilo, da je dolžna v roku 8 dni od prejema pisnega odpravka sodbe in sklepa tožeči stranki od vključno 24. 12. 2017 do vključno 30. 9. 2018 priznati vse pravice iz delovnega razmerja po pogodbi o zaposlitvi z dne 11. 9. 2017, jo za navedeno obdobje prijaviti v zavarovanje za vpis v matično evidenco ZPIZ-a in ji za navedeno obdobje obračunati nadomestila plače v mesečnem bruto znesku 804,96 EUR ter ji plačati ustrezne neto zneske skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 19. dne v mesecu za pretekli mesec dalje do plačila. Zavrnilo je zahtevek za priznanje pravic iz delovnega razmerja pred 24. 12. 2017, za prijavo v vsa ostala zavarovanja za čas nezakonitega prenehanja delovnega razmerja ter zahtevek za obračun in plačilo nadomestila plače za čas pred 24. 12. 2017. Zavrglo je tožbo z zahtevkom za obračun in plačilo akontacije dohodnine in obveznih prispevkov za socialno varnost od mesečnih nadomestil plače za čas nezakonitega prenehanja delovnega razmerja (III. točka izreka). Toženi stranki je naložilo, da je dolžna tožeči stranki v roku 8 dni od prejema pisnega odpravka sodbe in sklepa obračunati denarno povračilo v višini 804,96 EUR bruto ter ji plačati ustrezen neto znesek, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka roka dalje do plačila. Za 1.609,92 EUR višji zahtevek iz tega naslova je zavrnilo ter zavrglo tožbo z zahtevkom za odvod dajatev in prispevkov od bruto zneska denarnega povračila (IV. točka izreka). Toženi stranki je naložilo, da je dolžna tožeči stranki v roku 8 dni od prejema pisnega odpravka sodbe in sklepa za mesece september 2017, oktober 2017, november 2017 in december 2017 obračunati dodatek za delovno dobo v višini 56,28 EUR bruto mesečno in ji plačati ustrezne neto zneske skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 15. 1. 2018 dalje do plačila ter zavrglo tožba z zahtevkom za obračun in plačilo akontacije dohodnine in obveznih prispevkov za socialno varnost od bruto zneskov dodatka za delovno dobo za navedene mesece (V. točka izreka). Zavrglo je tožbo z zahtevkom, da se ugotovi, da je tožnik v delovnem razmerju pri toženi stranki za čas od dne 17. 8. 2017 do vključno 12. 9. 2017, da je tožena stranka je dolžna tožniku v roku 8 dni izdati pisno pogodbo o zaposlitvi za opravljanje dela na delovnem mestu „mizar, montažer“ za polni delovni čas od dne 17. 8. 2017 do vključno 12. 9. 2017, v kateri bo določena plača v višini 804,96 EUR bruto na mesec, z izplačilom najpozneje do 18. v mesecu za pretekli mesec ter mu za čas od 17. 8. 2017 do vključno 12. 9. 2017 priznati tudi druge pravice iz delovnega razmerja, da je dolžna za tožnika v roku 8 dni za čas od dne 17. 8. 2017 do vključno dne 12. 9. 2017 od bruto plače 804,96 EUR in ostalih bruto prejemkov, ki so mu bili izplačani, obračunati in plačati predpisane davke in prispevke iz delovnega razmerja, ga za obdobje od dne 17. 8. 2017 do vključno dne 12. 9. 2017 prijaviti v matično evidenco pokojninskega in invalidskega zavarovanja in v vsa ostala socialna zavarovanja, mu delovno dobo za čas od dne 17. 8. 2017 do vključno dne 12. 9. 2017 vpisati v ustrezno javno evidenco (matično evidenco ZPIZ) in priznati vse pravice iz pogodbe o zaposlitvi za delovno mesto „mizar, montažer“ z dne 11. 9. 2017, vse v roku 8 dni, da ne bo izvršbe (VI. točka izreka). Toženi stranki je naložilo, da je dolžna na transakcijski račun Delovnega sodišča v Celju št. 01100-6370501223 pri UJP ..., sklic št. ... plačati znesek 780,29 EUR, in sicer v roku 8 dni po prejemu pisnega odpravka sodbe in sklepa, po izteku tega roka pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne zamude dalje do plačila, pod izvršbo (VII. točka izreka) in da je dolžna tožniku povrniti stroške postopka v znesku 542,06 EUR v roku 8 dni od prejema pisnega odpravka sodbe in sklepa, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega dne po izteku tega roka dalje do plačila (VIII. točka izreka).

2. Zoper sodbo in sklep v točkah I, II, prvi odstavek točk III in IV ter točki VI in VII se pravočasno pritožuje toženec iz pritožbenih razlogov zmotno ugotovljenega dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava, ter pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in tožbene zahtevke v tem delu zavrne, v neizpodbijanih delih pa potrdi odločitev sodišča prve stopnje. Sodišče prve stopnje je svojo ugotovitev o nezakonitosti odpovedi pogodbe o zaposlitvi zaradi neuspešno opravljenega poskusnega dela utemeljilo na dveh ugotovitvah in sicer, da je odpoved nezakonita, ker jo je tožnik prejel prepozno, nezakonita pa je tudi zato, ker toženec v odpovedi ni ustrezno obrazložil odpovednega razloga in je ni mogoče preizkusiti. Toženec je že v odgovoru na tožbo navedel, da je odpoved pogodbe o zaposlitvi podal že 12. 12. 2017, vendar je tožniku ni vročil. Vročil pa mu jo je 16. 12. 2017, kar izhaja tudi iz izpovedi tožnika na naroku dne 8. 11. 2018. Sodišče prve stopnje se ni opredelilo do tega, kdaj je podal toženec tožniku negativno oceno poskusnega dela in odpovedal pogodbo o zaposlitvi. Da za pravočasnost odpovedi ni bistveno, kdaj je bila odpoved vročena delavcu, ampak kdaj je bila podana, izhaja iz sodbe VDSS opr. št. Pdp 332/2012. Toženec je v odpovedi pogodbe o zaposlitvi navedel, da tožniku pogodbo odpoveduje zato, ker ni zadostil zahtevanim kriterijem za delo mizarja pri malem samostojnem podjetniku, kjer je organizacija dela povsem drugačna, kot je to v večjem podjetju. Kljub temu, da opis odpovednih razlogov v odpovedi ni izčrpno naveden, ni mogoče šteti, da je ni mogoče preizkusiti. Toženec je na naroku za glavno obravnavo izpovedal, da je to storil zaradi drobnih, majhnih napak, ki so ga motile in zaradi tožnikove osebnosti, ker se nista ujela. Tožniku, ki je bil poleg toženca edini zaposlen v delavnici, ni mogel zaupati v tolikšni meri, da bi ga lahko v delavnici pustil samega. To je tožniku predočil in mu povedal, da mu bi izročil odpoved pogodbe o zaposlitvi. To pa so tehtni razlogi za odpoved pogodbe o zaposlitvi zaradi neuspešno opravljenega poskusnega dela.

3. Tožnik je podal odgovor na pritožbo, v katerem navaja, da je odločitev sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu pravilna, zato predlaga, da jo pritožbeno sodišče kot neutemeljeno zavrne in v izpodbijanem delu potrdi odločitev sodišča prve stopnje.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijani del sodbe in sklepa sodišča prve stopnje v mejah uveljavljenih pritožbenih razlogov, pri čemer je po uradni dolžnosti pazilo na absolutne bistvene kršitve določb postopka iz 2. odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in naslednji) v zvezi s 366. členom istega zakona in na pravilno uporabo materialnega prava. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da sodišče prve stopnje ni storilo absolutnih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti. Odločitev temelji na pravilno in popolno ugotovljenem dejanskem stanju ter pravilni uporabi materialnega prava.

6. Sodišče prve stopnje je ugotovilo:

- da sta stranki sklenili pogodbo o zaposlitvi za nedoločen čas za opravljanje dela na delovnem mestu mizar - montažer od 13. 9. 2017 dalje s trimesečnim poskusnim delom;

- da iz vsebine redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi z dne 12. 12. 2017 izhaja, da tožnik ni uspešno opravil poskusnega dela, ker ni zadostil zahtevanim kriterijem za delo mizarja pri malem samostojnem podjetniku, kjer je organizacija dela povsem drugačna kot v večjem podjetju in ker v času trimesečnega poskusnega dela ni upravičil pričakovanj delodajalca pri delu na delovnem mestu mizar - montažer;

- da je redna odpoved pogodbe o zaposlitvi, ki je datirana 12. 12. 2017 prepozna, ker je bila tožniku vročena 16. 12. 2017, kar je po izteku poskusnega dela;

- da postopek za spremljanje poskusnega dela ureja določba 27. člena Kolektivne pogodbe gradbenih dejavnosti (Ur. l. RS, št. 101/2015 in naslednji), na katero se kot zavezujočo sklicujeta stranki v sklenjeni pogodbi o zaposlitvi, in po tej določbi se morata delavec in delodajalec, ki se v pogodbi o zaposlitvi dogovorita o poskusnem delu, opredeliti tudi o trajanju poskusnega dela, načinu spremljanja poskusnega dela in da to ne sme trajati dlje, kot je določeno v pogodbi o zaposlitvi ter da mora biti ocena o poskusnem delu delavcu vročena v pisni obliki, saj Zakon o delovnih razmerjih (ZDR-1, Ur. l. RS, št. 21/2013) posebnega postopka za spremljanje poskusnega dela ne predpisuje;

- da toženec ni podal ustrezne trditvene podlage, ni ustrezno obrazložil odpovednega razloga, da ni konkretno, tako časovno kot tudi vsebinsko, opredelil, katere naloge so bile ocenjevane, da ni jasno obrazložil, kako in zakaj je ocena tožnikovega poskusnega dela negativna;

- da je zaradi tega odpoved pogodbe o zaposlitvi nezakonita, zato tožniku na njeni podlagi delovno razmerje ni prenehalo 23. 12. 2017 in mu je vključno z vsemi pravicami iz delovnega razmerja (prijava v zavarovanje za vpis v matično evidenco ZPIZ, obračun in plačilo nadomestila plač) trajalo do vključno 30. 9. 2018, saj se je tožnik s 1. 10. 2018 zaposlil pri drugem delodajalcu in je sodišče prve stopnje s 30. 9. 2018 pogodbo o zaposlitvi na podlagi 118. člena ZDR-1 razvezalo in tožniku dosodilo denarno povračilo v višini mesečne plače.

7. Pritožbeno sodišče se v celoti strinja z ugotovitvami sodišča prve stopnje, razen z ugotovitvijo, da je odpoved pogodbe o zaposlitvi tožniku nezakonita že iz razloga, ker je bila tožniku podana po izteku poskusnega dela, ki se je izteklo 13. 19. 2017, odpoved pa je tožnik prejel 16. 12. 2017. Kot pravilno navaja pritožba, za pravočasnost odpovedi ni pomemben datum vročitve odpovedi stranki, kateri se pogodba o zaposlitvi odpoveduje, ampak datum, ko je odpoved podana. Iz listin v spisu ne izhaja, da bi bila odpoved pogodbe o zaposlitvi antidatirana, zato se šteje, da je toženka tožniku pogodbo o zaposlitvi zaradi neuspešno opravljenega poskusnega dela dala pravočasno.

8. Neutemeljene so pritožbene navedbe, da kljub temu, da opis odpovednih razlogov v odpovedi pogodbe o zaposlitvi ni izčrpno naveden, ni mogoče šteti, da odpovedi pogodbe o zaposlitvi ni mogoče preizkusiti. ZDR-1 v prvem odstavku 89. člena kot odpovedni razlog določa tudi neuspešno opravljeno poskusno delo, v drugem odstavku pa določa, da mora biti odpovedni razlog iz prejšnjega odstavka utemeljen. Utemeljenost odpovednega razloga mora biti razvidna iz odpovedi pogodbe o zaposlitvi, torej mora biti odpovedni razlog obrazložen tako, da je njegovo utemeljenost možno preizkusiti. Zato mora biti navedeno, česa delavec v času poskusnega dela ni opravil, v tožnikovem primeru torej, katerim kriterijem za delo mizarja - montažerja pri malem samostojnem podjetniku ni zadostil, predvsem pa mora delavec vedeti, kakšni so kriteriji dela, ki se od njega pričakujejo. Toženec je izpovedal, da gre za manjše, drobne napake tožnika, ki so ga motile in da ga je motila tudi osebnost tožnika, kar le še potrjuje neutemeljenost odpovednega razloga.

9. Kot izhaja iz navedenega, je pritožbeno sodišče spoznalo, da niso podani razlogi, iz katerih se sodba in sklep lahko izpodbijata in tudi ne razlogi, na katere mora paziti po uradni dolžnosti, zato je pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijani del sodbe in sklepa sodišča prve stopnje (353. člen in 2. alineja 365. člena ZPP), presojalo pa je le pritožbene navedbe, ki so odločilnega pomena (1. odstavek 360. člena ZPP).

10. Izrek o pritožbenih stroških temelji na določbi 1. odstavka 165. člena ZPP, v zvezi s 155. členom istega zakona. Tožena stranka pritožbenih stroškov ni priglasila, tožnik pa z odgovorom na pritožbo k odločitvi ni bistveno pripomogel, zato sam krije svoje pritožbene stroške.

Datum zadnje spremembe:

10.08.2019

Podobni dokumenti:

• VDSS Sodba Pdp 548/2019
• VDSS Sodba Pdp 785/2019
• VDSS sodba Pdp 486/2016