VDSS Sklep Psp 170/2019

Jedro

Ker je sodno socialni spor po 81. in 82. členu ZDSS-1 spor polne jurisdikcije, se s sodno odločbo presodi pravilnost in zakonitost izpodbijanih upravnih odločb in odloči o pravici, o kateri je bilo odločeno v predsodnem upravnem postopku in jo je mogoče uveljavljati s tožbenim zahtevkom. Če o pravici, pravni koristi ali obveznosti s posamičnim dokončnim aktom ni bilo odločeno, procesne predpostavke za sodno varstvo sploh niso izpolnjene in se posledično tožba zavrže (75. člen ZDSS-1).

Izrek

I. Pritožba zoper del II. točke stroškovnega izreka se zavrne in se v tem delu potrdi sklep sodišča prve stopnje.

II. V preostalem se pritožbi ugodi, sodba sodišča prve stopnje se v I. točki izreka v celoti razveljavi in tožba zavrže.

III. Tožeča stranka krije stroške pritožbe sama.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo primarni tožbeni zahtevek, da se stransko intervenientko napoti na invalidsko komisijo za oceno delovne zmožnosti, in podredni tožbeni zahtevek na odpravo odločb št. ... z dne 13. 3. 2018 in št. ... z dne 29. 3. 2018 ter vrnitev zadeve v ponovno upravno odločanje (I. točka izreka). Sklenilo je, da vsaka stranka nosi svoje stroške postopka sama (II. točka izreka).¹

2. Zoper I. točko in del II. točke izreka glede odločitve, da sama krije svoje stroške postopka, se pritožuje tožeča stranka iz vseh pritožbenih razlogov s predlogom na spremembo v smeri ugoditve tožbenemu zahtevku oziroma podredno razveljavitev in vrnitev v novo sojenje.

Zaključek sodišča, da ni nasprotovala ugotovitvi imenovanega zdravnika in zdravstvene komisije, da zdravljenje stranske intervenientke ni končano, je zmoten. O tem, da zdravljenje naj ne bi bilo končano, v izreku izpodbijanih odločb ni bilo odločeno. Prvostopenjske odločbe se zato ne da preizkusiti. Iz tožbenih navedb in zahtevka jasno izhaja, da nasprotuje prav oceni toženca, da zdravljenje še ni končano. V nasprotnem primeru tožbe ne bi vložila. V podrobnosti se ni spuščala, ker je toženec stransko intervenientko dolžan poslati na invalidsko komisijo po 246. členu POZZ.

Podani sta kršitvi iz 8. in 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP. Sodišče se ni opredelilo do navedbe, da iz prvostopenjske odločbe izhaja, da je imenovani zdravnik sicer obravnaval napotitev na invalidsko komisijo, vendar o tem z izrekom ni odločal. Ni se opredelilo niti do tega, da bi bilo zaradi neobrazloženosti odgovora na tožbo potrebno izdati zamudno sodbo, do 246. člena POZZ in do izpostavljene sodne prakse. Sodbe se zato ne da preizkusiti.

Sodišče bi 246. člen POZZ moralo uporabiti. Gre za prehod zavarovanca iz zdravstvene v pokojninsko blagajno, ko obstaja verjetnost, da ne gre zgolj za začasno nezmožnost za delo. Ker je iz naslova začasne nezmožnosti za delo zavarovanec upravičen do pravic iz zdravstvenega zavarovanja, je zmotno stališče sodišča, da toženec ni pooblaščen za urejanje napotitve na invalidsko komisijo in da je v 246. členu POZZ presegel pristojnosti iz 70. člena ZZVZZ. To bi lahko pomenilo, da zavarovanec v primeru trajne nezmožnosti za delo ne bi bil upravičen do pravic iz zdravstvenega zavarovanja in bi ostal brez socialne varnosti. Logično je, da predpisi s področja zdravstvenega zavarovanja urejajo tudi podajo predloga za začetek invalidskega postopka. Da 246. člen POZZ ne širi pogojev iz 34. člena ZZVZZ, temveč jih konkretizira, izhaja tudi iz zadev Psp 315/2015, Psp 230/2016, VIII Ips 130/2011, zato gre za odstop od ustaljene sodne prakse.

3. V odgovoru na pritožbo toženec prereka pritožbene navedbe in predlaga potrditev izpodbijanega dela sodbe.

4. Pritožba je delno utemeljena.

5. Ob preizkusu zadeve v izpodbijani I. točki in delu II. točke izreka glede odločitve, da tožeča stranka sama krije svoje stroške postopka, ter v skladu z 2. odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP)² pritožbeno sodišče ugotavlja, da je podana kršitev določb postopka iz 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP. Izpodbijana sodba namreč zaradi zmotne uporabe materialnega prava sploh nima razlogov o odločilnih dejstvih, zato se je ne da niti preizkusiti.

6. Sodišče prve stopnje je odločalo o zahtevi tožeče stranke, ki je delodajalec stranske intervenientke, da jo imenovani zdravnik napoti na invalidsko komisijo zaradi eno leto trajajočega in neprekinjenega bolniškega staleža. Presojalo je tudi izpodbijani upravni odločbi, izdani na predlog osebnega zdravnika za podaljšanje staleža, da je stranska intervenientka od 1. 3. do 20. 4. 2018 začasno nezmožna za delo zaradi bolezni. Čeprav je bilo v obrazložitvi izpodbijanih odločb pojasnjeno, da delodajalec formalnopravno ne more zahtevati uvedbe invalidskega postopka, o zahtevi tožeče stranke z dne 5. 3. 2018 v izreku izpodbijanih odločb ni bilo odločeno. Pravnomočen seveda postane le izrek posamičnega upravnega akta, ne pa njegova obrazložitev.

Obravnavana izpodbojna tožba je torej vložena zoper odločbi o podaljšanju bolniškega staleža, kljub temu da odločitev po vsebini ni izpodbijana niti s tožbenim zahtevkom v zvezi s priznanjem bolniškega staleža ni uveljavljana drugačna odločitev, od sprejete v predsodnem upravnem postopku. Pritožbo zoper prvostopenjsko odločbo, tožbo in pritožbo zoper sodbo tožeča stranka vlaga izključno zaradi zahteve, da imenovani zdravnik zaradi trajanja bolniškega staleža začne postopek za priznanje novih pravic iz invalidskega zavarovanja. Čeprav je bilo z izpodbijanima upravnima aktoma toženca odločeno (le) o podaljšanju bolniškega staleža, je sodišče prve stopnje ob presoji njune pravilnosti in zakonitosti odločalo le o utemeljenosti zahteve tožeče stranke po uvedbi novega invalidskega postopka. Torej o nečem, o čemer v predsodnem upravnem postopku sploh še ni odločeno, niti ni bilo predmet odločitve izpodbijanih odločb o priznanju bolniškega staleža.

7. Po Zakonu o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1)³ in sodni praksi⁴ je obseg socialnega spora določen z odločitvijo iz predsodnega upravnega postopka. Kadar se o pravici, obveznosti ali pravni koristi iz sistema socialne varnosti v skladu z zakonom odloča z upravnim aktom, je socialni spor dopusten, če tožeča stranka uveljavlja, da je prizadeta v svojih pravicah ali pravnih koristih zaradi dokončnega upravnega akta ali zaradi tega, ker upravni akt ni bil izdan in ji vročen v zakonitem roku (63. člen ZDSS-1). Predmet obravnavanja in odločanja v sodno socialnem sporu je tako določen že z izpodbijanim posamičnim upravnim aktom oziroma njegovim izrekom. Izven predmeta, o katerem je bilo odločeno v predsodnem upravnem postopku, ni dopustno soditi.

Ker je sodno socialni spor po 81. in 82. členu ZDSS-1 spor polne jurisdikcije, se s sodno odločbo presodi pravilnost in zakonitost izpodbijanih upravnih odločb in odloči o pravici, o kateri je bilo odločeno v predsodnem upravnem postopku in jo je mogoče uveljavljati s tožbenim zahtevkom. Če o pravici, pravni koristi ali obveznosti s posamičnim dokončnim aktom ni bilo odločeno, procesne predpostavke za sodno varstvo sploh niso izpolnjene in se posledično tožba zavrže (75. člen ZDSS-1).

8. Predhodno navedeno pomeni, da v tem sodnem postopku, ko je izpodbojna tožba vložena zoper odločitev o podaljšanju bolniškega staleža, ni dopustno presojati utemeljenosti ali neutemeljenosti zahtevka po uvedbi invalidskega postopka, zato bi že sodišče prve stopnje moralo tožbo zavreči. O zahtevi z dne 5. 3. 2018 v predsodnem upravnem postopku še ni bilo odločeno. Po 125. členu Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP)⁵ se upravni postopek pred pristojnim organom lahko začne tudi na zahtevo stranke, vendar se po 2. točki 1. odstavka 129. člena tega zakona zahteva zavrže, če vložnik ne more biti stranka postopka. Po 178. členu Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (ZPIZ-2)⁶ se invalidski postopek lahko začne le na zahtevo zavarovanca, osebnega ali imenovanega zdravnika oziroma v soglasju z osebnim zdravnikom na predlog izvajalca medicine dela. Skladno s 1. odstavkom 34. člena Zakona o zdravstvenem varstvu in zdravstvenem zavarovanju (ZZVZZ)⁷ zavarovanca, ki je zadržan od dela zaradi začasne nezmožnosti za delo, napoti na invalidsko komisijo osebni zdravnik oziroma zdravniška komisija, če oceni, da ni pričakovati povrnitve delovne zmožnosti.

9. Ob uporabi 1. odstavka 351. člena ZPP je zato pritožbeno sodišče odločilo, kot izhaja iz I. in II. točke izreka. Torej pritožbo zoper del II. točke izreka, da tožeča stranka krije svoje stroške postopka sama, po 353. členu ZPP kot neutemeljeno zavrnilo in v tem delu potrdilo sklep sodišča prve stopnje. V preostalem je pritožbi ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje v I. točki izreka v celoti razveljavilo ter tožbo o glavni stvari zavrglo, saj za meritorno sojenje o vtoževanem predmetu spora sploh ni procesne predpostavke v posamičnih upravnih aktih, s katerimi bi bilo odločeno o zahtevi za napotitev stranske intervenientke na invalidsko komisijo. Tak posamični upravni akt ni bil izdan. Sodišče prve stopnje bi moralo ob uporabi 75. člena ZDSS-1 tožbo v okoliščinah konkretnega primera zavreči že v predhodnem preizkusu tožbe, saj tožeča stranka kljub molku organa pred vložitvijo tožbe ni postopala po 2. odstavku 72. člena ZDSS-1 in si na ta način zagotovila obstoj procesnih predpostavk za meritorno sojenje o podani zahtevi.

10. Ob takšnem pritožbenem izidu, ko torej tožeča stranka zaradi zavrženja tožbe v sporu ni uspela, je bilo na temelju 165. člena v zvezi s 154. členom ZPP potrebno skleniti še, da tudi stroške pritožbe krije sama.

-------------------------------
¹ V sporih do in iz socialnega zavarovanja toženec že po zakonu krije svoje stroške postopka sam ne glede na izid postopka.
² Ur. l. RS, št. 73/2007 - uradno prečiščeno besedilo s spremembami.
³ Ur. l. RS, št. 2/2004 s spremembami.
⁴ Psp 361/2018.
⁵ Ur. l. RS, št. 24/2006 - uradno prečiščeno besedilo s spremembami.
⁶ Ur. l. RS, št. 96/2012 s spremembami.
⁷ Ur. l. RS, št. 72/2006 - uradno prečiščeno besedilo s spremembami.

Datum zadnje spremembe:

10.08.2019

Podobni dokumenti:

• VDSS sodba Psp 237/2007
• VDSS sklep Psp 143/2009
• VDSS Sklep Psp 254/2019