<< Nazaj na seznam zadetkov
AAAArial|Georgia

 

VDSS Sklep Pdp 238/2019

Sodišče:Višje delovno in socialno sodišče
Oddelek:Oddelek za individualne in kolektivne delovne spore
ECLI:ECLI:SI:VDSS:2019:PDP.238.2019
Evidenčna številka:VDS00025117
Datum odločbe:13.06.2019
Senat:mag. Aleksandra Hočevar Vinski (preds.), mag. Tanja Pustovrh Pirnat (poroč.), Jelka Zorman Bogunovič
Področje:DELOVNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - ODŠKODNINSKO PRAVO
Institut:odškodninska odgovornost delodajalca - vmesna sodba

Jedro

Dejstvo, ki ga poudarja toženka v pritožbi, da je imel njen zavarovanec družba A. d. o. o., z družbo B. d. o.o., sklenjeno kooperantsko pogodbo in da sta družbi sklenili sporazum o organiziranju in izvajanju varstva pri delu na skupnem delovišču, dodatno potrjuje ugotovitev, da tožnik ni bil napoten delavec, družba A. d. o. o., pa ne delodajalec, ki opravlja dejavnost zagotavljanja dela delavcev drugemu uporabniku. Tožnik je kot delavec družbe A. d. o. o., opravljal delo na (skupnem) delovišču, na katerem je bil s sporazumom o organiziranju in izvajanju varstva pri delu na skupnem delovišču kot odgovorna oseba za koordiniranje varnega dela določen C.C.. Pravilno je ugotovilo tudi, da se je s sporazumom tudi družba A. d. o. o., torej tožnikov delodajalec in toženkin zavarovanec, zavezala imenovati odgovorne osebe za vodenje posameznih del, razporejanje delavcev in izvajanje varnostnih ukrepov v skladu s predpisi, pa te zaveze ni izpolnila.

Izrek

I. Pritožbi toženke se ugodi, izpodbijana vmesna sodba se razveljavi in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

II. Odločitev o pritožbenih stroških se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je razsodilo, da je toženka odškodninsko odgovorna za škodo, ki je tožniku nastala v škodnem dogodku dne 18. 11. 2015. Odločitev o stroških postopka je pridržalo za končno odločbo.

2. Zoper navedeno vmesno sodbo se iz pritožbenih razlogov zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter zmotne uporabe materialnega prava pritožuje toženka. Navaja, da za škodni dogodek ni podana krivdna odgovornost. Zavarovanec toženke in tožnikov delodajalec družba A. d. o. o., je imel z družbo B. d. o. o., sklenjeno kooperantsko pogodbo in sporazum o organiziranju in izvajanju varstva pri delu na skupnem delovišču, kot odgovorna oseba za koordiniranje varnega dela je bil določen C.C. iz družbe B. d. o. o. Slednji je opravljal nadzor nad tožnikovim delom. Delovna sredstva je tožniku zagotovila družba B. d. o. o. Družba A. d. o. o., je bila le tožnikov formalni delodajalec, tožnika je usposobila za varno delo. Drugačna ugotovitev sodišča prve stopnje je v nasprotju s tem, kar izhaja iz izvedenih dokazov. Družba A. d. o. o., in posledično toženka zgolj zaradi dejstva zaposlitve tožnika ne odgovarjata za škodni dogodek. Sodišče prve stopnje je zmotno razsodilo, da tožnik ni prispeval k nastanku škode. Tožnik je enako delo opravljal že več mesecev pred škodnim dogodkom in ni nikoli opozoril na nepravilnosti. Pri svojem delu je bil nepazljiv, v nasprotnem primeru do padca ne bi prišlo. Toženka sodišču predlaga, da izpodbijano vmesno sodbo spremeni in tožbeni zahtevek zavrne, vključno s stroškovno posledico, oziroma da jo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Priglaša pritožbene stroške.

3. Pritožba je utemeljena.

4. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano vmesno sodbo v mejah pritožbenih razlogov. Po uradni dolžnosti je na podlagi drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 26/99 in nadalj.) pazilo na absolutne bistvene kršitve določb postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Ugotovilo je, da sodišče prve stopnje ni zagrešilo absolutnih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti.

5. Prvi odstavek 179. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR-1, Ur. l. RS, št. 21/13 in nadalj.) določa, da če je delavcu pri delu ali v zvezi z delom povzročena škoda, mu jo mora povrniti delodajalec po splošnih pravilih civilnega prava. V 131. členu Obligacijskega zakonika (OZ, Ur. l. RS, št. 83/01 in nadalj.) je določeno, da je dolžan povzročitelj škode škodo povrniti, razen če dokaže, da je nastala brez njegove krivde (prvi odstavek), za škodo od stvari ali dejavnosti, iz katere izvira večja škodna nevarnost za okolico, pa se odgovarja ne glede na krivdo (drugi odstavek).

6. Kot je povzelo sodišče prve stopnje v obrazložitvi izpodbijane sodbe, med strankama ni bilo spora, da je bil tožnik na dan škodnega dogodka 18. 11. 2015 v delovnem razmerju pri zavarovancu toženke družbi A. d. o. o., in da je po nalogu delodajalca opravljal delo za družbo B. d. o. o. Vendar, kot je nadalje pravilno obrazložilo sodišče prve stopnje, tožnik ni bil napoteni delavec v smislu določb ZDR-1. Drugačne navedbe toženke so neutemeljene.

7. Dejstvo, ki ga poudarja toženka v pritožbi, da je imel njen zavarovanec družba A. d. o. o., z družbo B. d. o.o., sklenjeno kooperantsko pogodbo in da sta družbi sklenili sporazum o organiziranju in izvajanju varstva pri delu na skupnem delovišču, dodatno potrjuje ugotovitev sodišča prve stopnje, da tožnik ni bil napoten delavec, družba A. d. o. o., pa ne delodajalec, ki opravlja dejavnost zagotavljanja dela delavcev drugemu uporabniku. Tožnik je kot delavec družbe A. d. o. o., opravljal delo na (skupnem) delovišču, na katerem je bil s sporazumom o organiziranju in izvajanju varstva pri delu na skupnem delovišču kot odgovorna oseba za koordiniranje varnega dela določen C.C., kot je pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje. Pravilno je ugotovilo tudi, da se je s sporazumom tudi družba A. d. o. o., torej tožnikov delodajalec in toženkin zavarovanec, zavezala imenovati odgovorne osebe za vodenje posameznih del, razporejanje delavcev in izvajanje varnostnih ukrepov v skladu s predpisi, pa te zaveze ni izpolnila. Na podlagi izpovedi prič D.D., ki je bil direktor družbe A. d. o. o., in C.C., ki je bil direktor družbe B. d. o. o., je ugotovilo tudi, da C.C. ali kdor koli drug nadzora nad delom ni izvajal.

8. Odškodninska odgovornost toženkinega zavarovanca s strani sodišča prve stopnje ni bila ugotovljena, kot to neresnično navaja toženka v pritožbi, na podlagi dejstva, da je bila družba A. d. o. o., tožnikov delodajalec. Ugotovljena je bila, ker je družba A. d. o. o. opustila izvedbo ukrepov, potrebnih za zagotovitev varnosti in zdravja pri delu, pa tudi zato, ker toženka ni dokazala, da je bil tožnik za varno delo na konkretnem delovišču usposobljen.

9. Zaključek sodišča prve stopnje, da toženka ni dokazala, da bi bil tožnik ustrezno usposobljen za opravljanje dela na konkretnem delovišču in v zvezi z delom, ki ga je spornega dne opravljal, ni v nasprotju z dejanskimi ugotovitvami in predloženimi dokazi, kot neutemeljeno prikazuje toženka v pritožbi. V obrazložitvi izpodbijane sodbe je sodišče prve stopnje pojasnilo razloge za svojo presojo, pritožbeno sodišče pa jim pritrjuje.

10. V skladu z definicijo delovnega razmerja, vsebovano v prvem odstavku 4. člena ZDR-1, opravlja delavec delo po navodilih in pod nadzorom delodajalca. Z vidika zagotavljanja varnih delovnih razmer ZDR-1 (prvi odstavek 45. člena) in Zakon o varstvu in zdravju pri delu (ZVZD-1; Ur. l. RS; št. 43/11, 5. člen) nalagata aktivno vlogo delodajalcu, delavec pa je dolžan delo opravljati s takšno skrbnostjo, da s tem varuje svoje življenje in zdravje ter življenje in zdravje drugih oseb (drugi odstavek 12. člena ZVZD-1).

11. Prvi odstavek 171. člena OZ določa, da ima oškodovanec, ki je tudi sam prispeval k nastanku škode ali povzročil, da je škoda večja, kot bi bila sicer, pravico samo do sorazmerno zmanjšane odškodnine.

12. Sodišče prve stopnje je zmotno presodilo, da ne obstoji (so)prispevek tožnika k nastanku škode, kot utemeljeno opozarja pritožba. V obrazložitvi izpodbijane sodbe je navedlo le, da toženka ni dokazala, da bi tožnik kakorkoli prispeval k nastanku škodnega dogodka, pri čemer pa se do njenih navedb, da je bil tožnik pri delu nepazljiv in je zato izgubil ravnotežje ter padel, sploh ni opredelilo. Kot nesporno med pravdnima strankama pa je štelo dejstvo, da je tožniku iz rok zdrsnila kovinska palica oziroma da mu je zdrsnil ključ za vijačenje, kar je privedlo do izgube ravnotežja in padca, do razlogov padca pa se ni opredelilo. V tem delu je ostalo dejansko stanje nepopolno ugotovljeno in je sodišče prve stopnje posledično preuranjeno razsodilo o temelju odškodninske odgovornosti toženke.

13. Pritožbeno sodišče je na podlagi prvega odstavka 355. člena ZPP ugodilo pritožbi toženke, razveljavilo izpodbijano vmesno sodbo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje, da upoštevaje gornja stališča po potrebi dopolni dokazni postopek in ponovno razsodi o odškodninski odgovornosti toženke. Pritožbeno sodišče je ocenilo, da glede na naravo stvari in okoliščine primera ugotovljene pomanjkljivosti ne more samo odpraviti. Dejansko stanje bo učinkoviteje dopolnilo sodišče prve stopnje, razveljavitev izpodbijane zamudne sodbe pa glede na dosedanji potek postopka ne bo povzročila kršitve strankine pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja.

14. Odločitev o pritožbenih stroških temelji na tretjem odstavku 165. člena ZPP.

PRAVNI POUK:

Zoper sklep je dovoljena pritožba iz razlogov, določenih v drugem odstavku 357. a člena ZPP. Sklep se sme izpodbijati samo iz razloga, da je sodišče druge stopnje razveljavilo odločbo sodišča prve stopnje in zadevo vrnilo v novo sojenje, čeprav bi kršitve postopka glede na njeno naravo lahko samo odpravilo (prvi in drugi odstavek 347. člena ZPP) ali bi glede na naravo stvari in okoliščine primera lahko samo dopolnilo postopek oziroma odpravilo pomanjkljivosti (prvi odstavek 355. člena ZPP) ali če bi moralo samo opraviti novo sojenje (drugi odstavek 354. člena in drugi odstavek 355. člena ZPP).

Pritožba se lahko vloži v 15 dneh od vročitve prepisa sklepa pri sodišču prve stopnje v zadostnem številu izvodov za sodišče in nasprotno stranko, o njej bo odločalo Vrhovno sodišče Republike Slovenije. Če se pošlje pritožba po pošti priporočeno ali brzojavno, se šteje dan oddaje na pošto za dan izročitve sodišču, na katero je naslovljena. Pritožba mora obsegati navedbo sklepa, zoper katerega se vlaga, izjavo, da se izpodbija v celoti ali v določenem delu, pritožbene razloge in podpis pritožnika. Če pritožba ni razumljiva in ne vsebuje vsega, kar je treba, da bi se lahko obravnavala, jo sodišče zavrže, ne da bi pozivalo vložnika, naj jo popravi ali dopolni. Ob vložitvi pritožbe mora biti plačana sodna taksa, če je predpisana. Če ta ni plačana niti v roku, ki ga določi sodišče v nalogu za njeno plačilo in tudi niso izpolnjeni pogoji za njeno oprostitev, odlog ali obročno plačilo, se šteje, da je pritožba umaknjena. Če pritožbo vloži pooblaščenec, je ta lahko samo odvetnik ali druga oseba, ki je opravila pravniški državni izpit.


Zveza:

RS - Ustava, Zakoni, Sporazumi, Pogodbe
Zakon o delovnih razmerjih (2013) - ZDR-1 - člen 4, 4/1, 45, 45/1, 179, 179/1.
Obligacijski zakonik (2001) - OZ - člen 131, 131/1, 131/2, 171.
Zakon o varnosti in zdravju pri delu (2011) - ZVZD-1 - člen 12, 12/2.

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.
Datum zadnje spremembe:
10.08.2019

Opombe:

P2RvYy0yMDE1MDgxMTExNDMwNjg1