VDSS Sodba Pdp 88/2019

Jedro

Tožena stranka je iz utemeljenih razlogov po 1. in 2. alineji prvega odstavka 110. člena ZDR-1 ob upoštevanju določbe prvega odstavka 109. člena ZDR‑1 tožniku odpovedala pogodbo o zaposlitvi. Tožena stranka je namreč delavcem vročala nove pogodbe o zaposlitvi in za vročitev teh pogodb nekaterim delavcem, ki jih niso želeli prevzeti, pooblastila vodjo projekta. Ta je tožniku že dvakrat pred spornim dogodkom poskušal vročiti v podpis novo pogodbo o zaposlitvi oziroma poziv, da naj se zglasi v kadrovski službi in to pogodbo prevzame, kar je tožnik odklonil. Spornega dne mu je na 12. redni seji sveta delavcev znova želel vročiti ta poziv, a ga je tožnik verbalno napadel.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje.

II. Tožnik sam krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je s sodbo zavrnilo:

- primarni tožbeni zahtevek, s katerim je tožnik zahteval ugotovitev, da je izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi z dne 8. 12. 2017, ki mu jo je izdala tožena stranka, nezakonita in se razveljavi, ugotovitev, da tožniku delovno razmerje ni prenehalo z vročitvijo odpovedi 14. 12. 2017 oz. od dne poteka zadržanja izredne odpovedi dne 12. 1. 2018, ampak še traja z vsemi pravicami iz delovnega razmerja po pogodbi o zaposlitvi sklenjeni dne 19. 9. 2016, da ga je tožena stranka dolžna pozvati nazaj na delo in mu za obdobje od 14. 12. 2017 oz. od dne poteka zadržanja izredne odpovedi do dneva poziva nazaj na delo priznati vse pravice iz delovnega razmerja, zlasti obračunati plačo oz. nadomestilo plače, kot bi jo prejel, če bi delal, odvesti davke in prispevke ter mu po plačilu davkov in prispevkov izplačati neto zneske plač z zakonskimi zamudnimi obrestmi, od zapadlosti dalje do plačila, mu obračunati in izplačati vse dodatke k osnovni plači z zakonskimi zamudnimi obrestmi do plačila vse v roku 8 dni;

- ter podredni tožbeni zahtevek, s katerim je tožnik zahteval ugotovitev, da je izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi z dne 8. 12. 2017, ki mu jo je izdala tožena stranka, nezakonita in se razveljavi, ugotovitev, da tožniku delovno razmerje ni prenehalo z vročitvijo odpovedi 14. 12. 2017 oz. od dne poteka zadržanja izredne odpovedi dne 12. 1. 2018, ampak še traja z vsemi pravicami iz delovnega razmerja po pogodbi o zaposlitvi sklenjeni dne 19. 9. 2016, do odločitve sodišča prve stopnje, da mu je tožena stranka dolžna izplačati za čas trajanja delovnega razmerja od dne nezakonitega prenehanja delovnega razmerja 12. 1. 2018 do dneva prenehanja pogodbe o zaposlitvi na podlagi sodbe sodišča, razliko med tožnikovo plačo in pokojnino v višini 1.560,13 EUR bruto mesečno, od tega zneska odvesti davke in prispevke in mu izplačati neto znesek, izplačati denarno povračilo namesto reintegracije v višini 10 njegovih bruto plač v višini 27.980,18 EUR, delovno uspešnost za leto 2017 v višini 750,00 EUR neto, sorezmerni del regresa za leto 2018 v višini 62,45 EUR bruto mesečno, od 1. 1. 2018 do dneva prenehanja pogodbe o zaposlitvi na podlagi sodbe sodišča, odpravnino, kot bi jo tožnik prejel ob upokojitvi v višini treh njegovih povprečnih mesečnih plač v znesku 8.394,54 EUR, odškodnino zaradi trajne izgube pravice do višje pokojnine (0,33% mesečno) v višini 5.596,36 EUR in premije prostovoljnega pokojninskega zavarovanja od 12. 1. 2018 do dneva prenehanja pogodbe o zaposlitvi na podlagi sodbe sodišča po 137,77 EUR mesečno, vse v roku 8 dni (točka I izreka).

Odločilo je, da vsaka stranka sama krije svoje stroške postopka (točka II izreka).

2. Zoper sodbo (razen zoper odločitev, da tožena stranka sama krije svoje stroške postopka), se pravočasno pritožuje tožnik iz pritožbenih razlogov zmotno ugotovljenega dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava, ter pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in sodbo sodišča prve stopnje spremeni tako, da tožbenemu zahtevku v celoti ugodi, podrejeno pa, da zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Navaja, da teža storjene kršitve ni sorazmerna izrečenemu ukrepu izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi. Zakonski znaki očitanih kaznivih dejanj niso izpolnjeni, zato je odpoved nezakonita. Tožniku je v izredni odpovedi pogodbe o zaposlitvi z dne 8. 12. 2017 očitano, da je ob poskusu vročitve storil kaznivo dejanje grožnje in razžalitve ter očitana hujša kršitev delovnih in drugih obveznosti iz delovnega razmerja, ko naj bi pobesnel in vročevalcu povedal nekaj krepkih besed. Tožnik je besede izrekel ob zadnjem poskusu vročitve, ko je bil že močno sprovociran, v afektu, hipoma, pri obrambi svoje pravice do zakonitega načina vročanja in pravice, da sprejem pošiljke odkloni. Pri tem pa ni nepomembno, da je šlo za enkratno in ne ponavljajočo reakcijo tožnika. Upoštevati je potrebno tudi dejstvo, da je pogovorni žargon v premogovništvu drugačen kot v drugih okoljih ter sodno in ustavno prakso, saj je ustavno sodišče v svoji odločbi opr. št. Up 354/01 z dne 5. 2. 2004 zapisalo, da za presojo, ali gre za razžalitev, ne zadošča zgolj ocena o žaljivosti ali nežaljivosti besed, ker je potrebno upoštevati celoten kontekst besed ter prakso pri toženi stranki izrečenih besed. Poleg tega pa je tudi VDSS večkrat zapisalo, da verbalne žalitve same po sebi ne predstavljajo zadosten razlog za izrek izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi, ki je skrajen in izjemen ukrep. Iz prepisa zvočnega posnetka zaslišanja A.A. je jasno razvidno, da je bil zgolj presenečen in razočaran, ne pa razžaljen in da je sodnici odgovoril, da ni človek, ki bi zameril. Zato odpovedni razlog ni utemeljen, saj tožnik ni storil hujše kršitve pogodbenih in drugih obveznosti namenoma ali iz hude malomarnosti. Na pobudo direktorice je A.A. napisal izjavo in jo oddal nadrejenemu. Tožniku predpostavljeni je dne 29. 8. 2018 dejal, da je za tožnika predlagal zgolj pisno opozorilo pred redno odpovedjo pogodbe o zaposlitvi. Tako je tožena stranka naredila vse, da se ji omogoči tožniku izreči ukrep izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi. Neutemeljen je tudi očitek, da je tožnik storil hujšo kršitev pogodbene ali druge obveznosti iz delovnega razmerja po 2. alineji 1. odstavka 110. člena ZDR-1, saj tožnik pred tem ni bil nikoli v nezastaranem postopku. Tožena stranka tudi ni upoštevala mnenja sveta delavcev, katerega član je bil tožnik, da je predvideni ukrep izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi pretiran in da predlaga pisni opomin pred odpovedjo, saj je tožena stranka poskušala vročitev izvesti na neobičajen in nepravilen način. Tožnik sicer priznava, da je bilo njegovo ravnanje neprimerno, vendar pa ni imelo takšne teže ali posledic, da bi utemeljevalo izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi. Ker ima tožena stranka organizirano specializirano in usposobljeno kurirsko službo za vročanje, je na takšno nadlegovanje, trpinčenje in provociranje tožnika s strani vročevalca A.A. in njegov povsem neobičajen način vročitve, tožnik tudi upravičeno reagiral. Tako je sporni dogodek sprovocirala prav tožena stranka po A.A., ki je tožnika nadlegoval tudi izven delovnega časa. Tožnik še poudarja, da je šlo med njim in A.A. za oseben spor oziroma prepir, sicer v prostorih tožene stranke, vendar izven delovnega časa tožnika. Zaradi tega sodišče takšne potencialne osebne žalitve ne bi smelo oceniti kot hujše kršitve delovnih obveznosti, ki opravičuje tak drastičen ukrep. Navaja še, da tožena stranka v postopku ni dokazala nezmožnosti nadaljevanja delovnega razmerja v skladu z določbo 1. odstavka 109. člena ZDR-1, saj so njene navedbe le pavšalne, kar je sodišče prve stopnje spregledalo. V obravnavanem primeru delovni proces ni utrpel nikakršnih posledic, potekal je nemoteno, dogodek pa tudi ni vplival na delovno vzdušje oz. klimo pri toženi stranki.

3. Tožena stranka je podala odgovor na pritožbo, v katerem predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrne in potrdi izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje v mejah uveljavljenih pritožbenih razlogov, pri čemer je po uradni dolžnosti pazilo na absolutne bistvene kršitve določb postopka iz 2. odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in naslednji) in na pravilno uporabo materialnega prava. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da sodišče prve stopnje ni storilo absolutnih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti. Odločitev temelji na pravilno in popolno ugotovljenem dejanskem stanju ter pravilni uporabi materialnega prava.

6. Pritožbeno sodišče se v celoti strinja z ugotovitvami in razlogi sodišča prve stopnje, da je tožena stranka dne 8. 12. 2017 iz utemeljenih razlogov po 1. in 2. alineji prvega odstavka 110. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR-1, Ur. l. RS št. 21/2013 in naslednji) ob upoštevanju določbe prvega odstavka 109. člena ZDR‑1 tožniku odpovedala pogodbo o zaposlitvi. Tožena stranka je namreč delavcem vročala nove pogodbe o zaposlitvi in za vročitev teh pogodb nekaterim delavcem, ki jih niso želeli prevzeti, pooblastila vodjo projekta A.A. Ta je tožniku že dvakrat pred spornim dogodkom poskušal vročiti v podpis novo pogodbo o zaposlitvi oziroma poziv, da naj se zglasi v kadrovski službi in to pogodbo prevzame, kar je tožnik odklonil. Dne 16. 11. 2017 mu je na 12. redni seji sveta delavcev znova želel vročiti ta poziv, a ga je tožnik verbalno napadel, kot izhaja iz prepisa zvočnega zapisa v prilogah pod B3, resničnost katerega je potrdil tudi tožnik, kar je razvidno iz točke 10 obrazložitve izpodbijane sodbe.

7. Pravilno je sodišče prve stopnje v točki 11 obrazložitve ugotovilo, da tožnik ni imel razloga za tako grob izpad, saj mu A.A. zanj ni dal nobenega povoda. Kot pooblaščeni vročevalec namreč ni brez utemeljenega razloga "lazil za njim", kot je trdil tožnik, saj je želel le izpolniti dolžnost in tožniku vročiti novo pogodbo o zaposlitvi oziroma poziv, da se zglasi v kadrovski službi tožene stranke. Tako ni mogoče upoštevati pritožbenih navedb, da je bil tožnik ob zadnjem poskusu vročitve sprovociran in da je besede izrekel v afektu, hipoma in pri obrambi svoje pravice do zakonitega načina vročanja in pravice, da sprejem pošiljke odkloni. Tak način vročanja ni nezakonit. Tudi če bi prevzel poziv, da se zglasi v kadrovski službi, to ne pomeni, da bi pristal na podpis nove pogodbe o zaposlitvi, zato bi lahko tudi ta poziv odklonil na običajen način. Iz pravilnih ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja, da je A.A. tudi na seji sveta delavcev ohranil spoštljiv nivo komunikacije s tožnikom in pravilna je tudi ugotovitev, da trikratnega poskusa vročitve nikakor ni mogoče šteti kot psihično in fizično nadlegovanje tožnika.

8. Tudi v obravnavanem primeru je sodišče prve stopnje upoštevalo celoten kontekst izrečenih besed ter prakso pri toženi stranki. Da so bile izrečene besede na seji sveta delavcev neprimerne in niso predstavljale običajne komunikacije med zaposlenimi pri toženi stranki, je sodišče prve stopnje ugotovilo na podlagi izpovedi A.A., tožnikovega sodelavca in predstavnika sindikata B.B., ki je bil prisoten na seji sveta delavcev, pa tudi tožnikovega nadrejenega C.C., ki v času njegovega vodenja D. pri toženi stranki takšnega primera komunikacije oziroma zmerjanja ni doživel, in zakonite zastopnice tožene stranke. Zaradi tega je neutemeljeno sklicevanje pritožbe na prakso ustavnega sodišča, pa tudi na večkratne zapise VDSS.

9. A.A. je izpovedal, da je bil nad tožnikovo komunikacijo šokiran in močno razočaran, iz izpovedi zakonite zastopnice pa izhaja tudi, da je k njej prišel ves pretresen, zato so utemeljeni zaključki sodišča prve stopnje v točki 12 obrazložitve, da ima tožnikovo ravnanje vse znake kaznivega dejanja razžalitve po prvem odstavku 158. člena Kazenskega zakonika (KZ-1, Ur. l. RS št. 55/2008 in naslednji) in da je kršil določbe 1. odstavka 33., 1. odstavka 34. ter 37. člena ZDR-1 ter da je ravnal naklepno. Dejstvo je, da je A.A. po incidentu s tožnikom odklonil nadaljnje opravljanje naloge vročanja in je tožena stranka za to pooblastila detektive. Pri tem so nepomembne pritožbene navedbe, da je A.A. izjavo napisal na pobudo direktorice, prav tako pa ni mogoče upoštevati tudi pritožbenih navedb o tem, da bi tožnikov nadrejeni predlagal kot sankcijo zgolj opomin pred redno odpovedjo.

10. Tožnik v pritožbi neutemeljeno navaja, da so navedbe tožene stranke o nezmožnosti nadaljevanja delovnega razmerja po 1. odstavku 109. člena ZDR-1 pavšalne in da tožena stranka tega razloga ni dokazala. Tožena stranka je že v odpovedi pogodbe o zaposlitvi navedla, zakaj nadaljevanje delovnega razmerja s tožnikom ni mogoče. Pritožbeno sodišče se strinja, da obnašanje tožnika nikakor ni primerno in je, ker je član sveta delavcev, slab zgled ostalim zaposlenim. Tak način, ki ga je uporabil tožnik ob preprostem vročanju poziva, da se zglasi v kadrovski službi tožene stranke, lahko uporabi, kot je pravilno ugotovila tožena stranka, v vsaki situaciji, ki mu ne bi bila po volji, zato je dejansko od tožene stranke nemogoče pričakovati nadaljevanje delovnega razmerja s tožnikom. Pri tem niso pomembni samo izrazi, ki jih je uporabil tožnik, ampak tudi način, kako jih je uporabil.

11. Neutemeljene so tudi pritožbene navedbe o tem, da je šlo med tožnikom in A.A. za oseben spor. Vročanje poziva na zglasitev tožnika v kadrovski službi oziroma vročenje pogodbe o zaposlitvi v podpis ni osebna stvar med tožnikom in A.A., saj je to stvar, ki se tiče delavca in delodajalca, prav tako pa tudi seja sveta delavcev ni zasebna stvar, ne glede na to, ali je sklicana v delovnem času ali izven delovnega časa. Vse to je sodišče prve stopnje že obrazložilo v izpodbijani sodbi.

12. V zvezi s pritožbenimi navedbami, da je svet delavcev menil, da je ukrep izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi pretiran in da je primeren ukrep pisni opomin pred odpovedjo pogodbe o zaposlitvi, se pritožbeno sodišče v celoti strinja s stališčem sodišča prve stopnje, ki je v točki 9 pravilno ugotovilo, da delodajalec na to mnenje ni vezan.

13. Pritožbeno sodišče je presojalo le pritožbene navedbe, ki so odločilnega pomena (1. odstavek 360. člena ZPP) in spoznalo, da niso podani razlogi, iz katerih se sodba lahko izpodbija in tudi ne razlogi, na katere mora paziti po uradni dolžnosti, zato je pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

14. Izrek o pritožbenih stroških temelji na določbi 1. odstavka 165. člena ZPP, v zvezi s 1. odstavkom 154. istega zakona. Tožnik s pritožbo ni uspel, zato sam krije svoje pritožbene stroške, tožena stranka pa stroškov ni priglasila.

Datum zadnje spremembe:

10.08.2019

Podobni dokumenti:

• VDSS Sodba Pdp 321/2020
• VDSS Sodba Pdp 665/2018
• VDSS Sodba Pdp 637/2017