VDSS Sodba Pdp 699/2018

Jedro

Sodišče prve stopnje je zavzelo pravilno stališče, da je imenovanje v naziv za uradniško delovno mesto bistvenega pomena in da je zato treba določbo prvega odstavka 20. člena ZSPJS o ohranitvi napredovalnih razredov, ki jih je javni uslužbenec dosegel na prejšnjem delovnem mestu, v primeru uradniških delovnih mestih razlagati na način, da javni uslužbenec ohrani število doseženih napredovalnih razredov na prejšnjem delovnem mestu, vendar v konkretnem nazivu, v katerem je opravljal javne naloge.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožnik sam krije svoje stroške pritožbe.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek, s katerim je tožnik uveljavljal: razveljavitev sklepa tožene stranke št. ... z dne 21. 12. 2016 in spremembo sklepa tožene stranke št. ... z dne 6. 9. 2016 tako, da se uvrstitev v plačni razred spremeni tako, da se tožnika uvrsti v 46. plačni razred in se mu za opravljeno delo v polnem delovnem času in glede na pričakovane delovne rezultate določi osnovna plača v višini 2.572,34 EUR; da mu je tožena stranka dolžna za čas od dne 23. 7. 2016 dalje do 5. 9. 2016 obračunati razliko v plači med plačo za 45. plačni razred, v katerega bi moral biti uvrščen, in dejansko izplačano plačo za 43. plačni razred in od bruto mesečnih zneskov odvesti predpisane davke in prispevke ter tožniku izplačati pripadajoči neto znesek razlike v plači skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti vsake posamezne razlike v plači, to je od 6. dne v mesecu za pretekli mesec, dalje do plačila; da mu je tožena stranka dolžna za čas od 6. 9. 2016 dalje obračunati razliko v plači med 46. plačnim razredom, v katerega bi moral biti uvrščen na delovnem mestu vodja oddelka v Policiji, Policijska uprava A., Sektor B., Oddelek C., v uradniškem nazivu višji kriminalistični inšpektor specialist ... in plačo, ki jo je prejel za 45. plačni razred in od bruto mesečnih zneskov plače odvesti predpisane davke in prispevke ter tožniku izplačati pripadajoči neto znesek razlike v plači, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti vsake posamezne razlike v plači (I. točka izreka). Odločilo je, da tožnik sam nosi svoje stroške postopka, toženi stranki pa je dolžan povrniti njene stroške v znesku 245,80 EUR v roku 8 dni od prejema sodbe, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka izpolnitvenega roka dalje do plačila (II. točka izreka).

2. Zoper sodbo se pritožuje tožnik zaradi vseh pritožbenih razlogov iz 338. člena ZPP. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in sodbo spremeni tako, da ugodi tožbenemu zahtevku, toženi stranki pa naloži plačilo stroškov postopka. Ne strinja se s stališčem sodišča, da se pri uvrstitvi v plačni razred upoštevajo le napredovanja dosežena v posameznem nazivu, saj 20. člen ZSPJS v prvem odstavku izrecno določa, da "javni uslužbenec obdrži število plačnih razredov napredovanja, ki jih je dosegel na prejšnjem delovnem mestu". V kolikor bi bilo stališče sodišča pravilno, bi to pomenilo, da bi bil javni uslužbenec prikrajšan za vsa predhodna napredovanja na delovnem mestu, ki jih je dosegel skladno z načelom kariere. S tem bi bil izničen karierni sistem. Tožnik je bil pred 6. 9. 2016 razporejen za 8 plačnih razredov višje od izhodiščnega plačnega razreda, zato bi moral biti tudi po spremembi izhodiščnega plačnega razreda delovnega mesta še vedno uvrščen 8 plačnih razredov višje. Sodišče se ni opredelilo do navedb, da je prvi odstavek 20. člena ZSPJS jasna določba, ki je utemeljena s kariernim sistemom in da se s tem zagotavlja enakost med javnimi uslužbenci glede na dosežena napredovanja na delovnem mestu. Zato je podana absolutna bistvena kršitev iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in s tem kršena pravica do enakega varstva pravic iz 22. člena URS. Tožena stranka je nepravilno izdala sklep o premestitvi, saj bi morala s tožnikom skleniti aneks k pogodbi o zaposlitvi. Nadalje navaja, da Stavkovni sporazum, Aneks št. 2 niti ZPSJS ne določajo, da uvrstitev v višje plačne razrede učinkuje z zamikom 15 ali 45 dni. Iz Stavkovnega sporazuma je razvidno, da naj bi do 30. 6. 2016 prišlo do sklenitve aneksa h kolektivni pogodbi za državno upravo, uprave pravosodnih organov in uprave samoupravnih lokalnih skupnosti, s katerimi bi bile realizirane predlagane spremembe. V Stavkovnem sporazumu pa ni bilo določeno, da spremembe veljajo v roku 45 dni po sprejemu ali uveljavitvi aneksa. Aneks, s katerim se je določila nova uvrstitev delovnih mest in nazivov, je bil v Uradnem listu RS objavljen 22. 7. 2016, veljati pa je začel naslednji dan, tj. 23. 7. 2016. Če bi bil namen aneksa, da stopi v veljavo 45 dni po sprejemu, bi to moralo biti posebej določeno. Ker aneks tega ni določil, do spremembe uvrstitve plačnih razredov ni prišlo šele 45 dni po njegovi objavi ali uveljavitvi. Skladno z drugim odstavkom 13. člena ZSPJS se delovna mesta v plačni podskupini C3 uvrščajo v plačne razrede s kolektivno pogodbo dejavnosti, ne pa z aktom o sistematizaciji. Veljavnost aneksa torej ni bila vezana na sprejem bodočega akta o sistematizaciji ali na določbe Stavkovnega sporazuma. Navaja, da bi skladno s četrtim odstavkom 3. člena ZSPJS tožena stranka najkasneje v 15 dneh po uveljavitvi aneksa morala tožniku poslati obvestilo o spremembi plačnega razreda in naziva ter predlog novega aneksa k pogodbi o zaposlitvi. Ker tega tožena stranka ni storila, se skladno s petim odstavkom 3. člena ZSPJS določbe aneksa o izhodiščnih plačnih razredih in tožnikovem nazivu uporabljajo neposredno. Tožnik je bil zato že s 23. 7. 2016 uvrščen v 45. plačni razred ter s tem upravičen do izplačila razlike v plačil. Nepravilno je stališče sodišča prve stopnje, da ZSPJS določa, da spremembe v plači veljajo 15 dni od spremembe zakona ali kolektivne pogodbe. Priglaša stroške pritožbe.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Pritožbeno sodišče je izpodbijano sodbo preizkusilo v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri čemer je v skladu z drugim odstavkom 350. člena ZPP po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP ter na pravilno uporabo materialnega prava. Ugotovilo je, da sodišče prve stopnje ni storilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, ki jih uveljavlja pritožba, niti tistih, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti. Glede vseh odločilnih dejstev je pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje, na tako ugotovljeno dejansko stanje pa je tudi pravilno uporabilo materialno pravo.

5. Tožnik v pritožbi sodišču prve stopnje neutemeljeno očita pomanjkljivo obrazložitev glede uporabe prvega odstavka 20. člena Zakona o sistemu plač v javnem sektorju (ZSPJS, Ur. l. RS, št. 56/2002 in nasl.) in zavzetim stališčem, da se ob premestitvi javnega uslužbenca na novo delovno mesto ohrani le napredovanja v nazivu, ne pa vsa napredovanja na delovnem mestu. Sodišče prve stopnje je v 6. točki obrazložitve sodbe navedlo jasne razloge, zakaj tožnik na novem delovnem mestu ni upravičen do ohranitve osmih napredovanj, zato uveljavljena bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP v zvezi s tem ni podana. Glede na to je neutemeljen tudi pritožbeni očitek o kršitvi enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave RS (URS; Ur. l. RS, št. 33/1991, s spremembami).

6. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo naslednja pravno pomembna dejstva:

- Tožnik je bil v obdobju do 5. 9. 2016 (pred spremembo sistematizacije) zaposlen v Policiji, Policijski upravi A., Sektorju B., Oddelku C., na delovnem mestu vodja oddelka (šifra DM ...) v uradniškem nazivu višji kriminalistični inšpektor specialist I (šifra ...). Izhodiščni plačni razred delovnega mesta je bil 35, izhodiščni plačni razred uradniškega naziva pa 39. Tožnik je bil zaradi napredovanj razvrščen v 43. plačni razred.

- Tožena stranka je v posledici stavkovnega sporazuma, ki je bil sklenjen med Vlado RS, sindikatom D. in sindikatom E., sprejela Akt o spremembah in dopolnitvah akta o notranji organizaciji, sistemizaciji delovnih mest in nazivih v Policiji, ki je pričel veljati 6. 9. 2016. S tem aktom so bila nekatera delovna mesta (tudi tožnikovo) preimenovana, določene so bile nove šifre in višji izhodiščni plačni razredi teh delovnih mest.

- Tožnik je bil z izpodbijanim sklepom z dne 6. 9. 2016 (po spremembi sistemizacije) uvrščen na delovno mesto vodja oddelka v Policiji, Policijski upravi A., Sektorju B., Oddelku C., v uradniškem nazivu višji kriminalistični inšpektor specialist ... Izhodiščni plačni razred navedenega delovnega mesta je 38, izhodiščni plačni razred uradniškega naziva pa 41. Tožena stranka je tožnika z izpodbijanim sklepom uvrstila v 45. plačni razred.

7. Sodišče prve stopnje je v tem sporu presojalo pravilnost tožnikove uvrstitve v plačni razred po spremembi sistemizacije pri toženi stranki. Pri tem se je utemeljeno oprlo na določbo prvega odstavka 20. člena ZSPJS, ki med drugim določa, da javni uslužbenec, ki je premeščen na drugo delovno mesto oziroma sklene pogodbo o zaposlitvi o delu na drugem delovnem mestu v istem tarifnem razredu, obdrži število plačnih razredov napredovanja, ki jih je dosegel na prejšnjem delovnem mestu. Pravilno je stališče sodišča prve stopnje, da je treba povzeto določbo prvega odstavka 20. člena ZSPJS, ki sicer izrecno ne določa, kako je z ohranitvijo plačnih razredov ob imenovanju v drug naziv, razlagati v povezavi z ostalimi določbami ZSPJS in določbami Zakona o javnih uslužbencih (ZJU, Ur. l. RS, št. 63/07 in nasl.). Sodišče prve stopnje je v zvezi s tem utemeljeno izpostavilo, da 23. člen ZJU ločuje uradniška od strokovno-tehničnih delovnih mest ter da skladno s prvim odstavkom 84. člena ZJU uradnik svoje naloge izvršuje v uradniškem nazivu. Da je treba tudi pri vprašanju napredovanj uradniška delovna mesta ločiti od strokovno-tehničnih delovnih mest, izhaja iz 16. člena ZSPJS, ki določa, za koliko plačnih razredov je mogoče napredovati na delovnih mestih, na katerih se delo opravlja v nazivih, in za koliko na delovnih mestih, na katerih javni uslužbenci nalog ne opravljajo v nazivih.

8. Na podlagi vsega navedenega je sodišče prve stopnje zavzelo pravilno stališče, da je imenovanje v naziv za uradniško delovno mesto bistvenega pomena in da je zato treba določbo prvega odstavka 20. člena ZSPJS o ohranitvi napredovalnih razredov, ki jih je javni uslužbenec dosegel na prejšnjem delovnem mestu, v primeru uradniških delovnih mestih razlagati na način, da javni uslužbenec ohrani število doseženih napredovalnih razredov na prejšnjem delovnem mestu, vendar v konkretnem nazivu, v katerem je opravljal javne naloge. Enako stališče je pritožbeno sodišče zavzelo že v več podobnih zadevah (glej odločitve VDSS opr. št. Pdp 978/2017, opr. št. Pdp 486/2018, opr. št. 549/2018). Vztrajanje tožnika v pritožbi pri drugačnem stališču ni utemeljeno. Neutemeljeno je pritožbeno navajanje, da je bil tožnik pred spremembo sistemizacije uvrščen v 43. plačni razred, ki je za osem razredov višji od izhodiščnega (35.) plačnega razreda ukinjenega delovnega mesta. Za odločitev v zadevi je bistvena le pravilna ugotovitev sodišča prve stopnje, da je tožnik v nazivu na ukinjenem delovnem mestu dosegel štiri napredovanja.

9. Ob upoštevanju dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje, da je tožnik na prejšnjem delovnem mestu (pred 6. 9. 2016) v nazivu napredoval za štiri plačne razrede (izhodiščni plačni razred uradniškega naziva, v katerem je opravljal delo, je bil 39. plačni razred, tožnik pa je bil pred spremembo sistemizacije uvrščen v 43. plačni razred) in da je izhodiščni plačni razred novega uradniškega naziva (po 6. 9. 2016) 41. plačni razred, pritožbeno sodišče pritrjuje presoji sodišča prve stopnje, da je tožena stranka tožnika z izpodbijanim sklepom z dne 6. 9. 2016 pravilno uvrstila v 45. plačni razred (tj. izhodiščni plačni razred novega naziva povišan za štiri napredovanja).

10. Pravilna je tudi odločitev sodišča prve stopnje, da tožnik ni upravičen do razlike v plači med 43. in 45. plačnim razredom za obdobje od 23. 7. 2016 do 5. 9. 2016, glede na to, da je bil tožnik z izpodbijanim sklepom šele od 6. 9. 2016 dalje uvrščen v 45. plačni razred, kar pa je znotraj roka za uskladitev sprememb, ki je bil določen v Aneksu št. 2 h Kolektivni pogodbi za državno upravo, uprave pravosodnih organov in uprave samoupravnih lokalnih skupnosti (Ur. l. RS; št. 51/16). Aneks št. 2, ki je bil sklenjen med Vlado RS in reprezentativnim sindikatom javnega sektorja in je začel veljati naslednji dan po objavi v Uradnem listu RS, tj. 23. 7. 2016, je v 3. členu določil rok za uskladitev aktov, in sicer da se akt o notranji organizaciji in sistemizaciji delovnih mest uskladi z aneksom najkasneje v roku 45 dni od uveljavitve aneksa. Iz aneksa torej izrecno izhaja, da ima Vlada RS čas 45 dni od uveljavitve aneksa, da sprejme akt o notranji organizaciji in sistemizaciji, ki je lahko predstavljal edino pravno podlago za določitev (nove) tožnikove plače. Kot je pravilno ugotovilo že sodišče prve stopnje, je bil akt o sistematizaciji spremenjen 6. 9. 2016, kar je znotraj roka, določenega z Aneksom št. 2. Iz spremenjenega akta pa tudi izrecno izhaja, da spremembe veljajo od 6. 9. 2016. Istega dne je bil tožniku izdan tudi izpodbijani sklep.

11. Neutemeljene so pritožbene navedbe, da bi morala tožena stranka skladno s četrtim odstavkom 3. člena ZSPJS v 15 dneh po uveljavitvi Aneksa št. 2 tožniku poslati obvestilo o spremembi plačnega razreda in naziva ter predlog novega aneksa k pogodbi o zaposlitvi. Z Aneksom št. 2 se je sicer določila oziroma spremenila uvrstitev delovnih mest in nazivov plačne podskupine C3 v plačne razrede, ni pa bila s tem spremenjena že tožnikova plača. Tožnik je bil tudi v naziv imenovan šele 6. 9. 2016. Sprememba tožnikove plače je bila namreč posledica spremembe akta o sistematizaciji, torej akta, izdanega na podlagi Aneksa št. 2. Tako je obveznost tožene stranke, ki jo je sicer tudi izpolnila, nastopila šele po spremembi akta o sistematizaciji.

12. Neutemeljeno je pritožbeno zavzemanje o neposredni uporabi Aneksa št. 2 o izhodiščnih plačnih razredih in tožnikovem nazivu, kot to določa peti odstavek 3. člena ZSPJS, ker tožena stranka ni ravnala skladno s četrtim odstavkom 3. člena ZSPJS. Neposredna uporaba določb zakonov, predpisov in drugih aktov, izdanih na njihovi podlagi ter kolektivnimi pogodbami, s katerimi je določena plača javnega uslužbenca ali funkcionarja, je skladno s petim odstavkom 3. člena ZSPJS predvidena v primeru določitve plače v drugačni višini s pogodbo o zaposlitvi, odločbo oziroma sklepom, za kar pa v obravnavani zadevi ne gre.

13. Ker niso podani uveljavljeni pritožbeni razlogi, niti razlogi, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

14. Odločitev o pritožbenih stroških temelji na prvem odstavku 165. člena ZPP. Tožnik s pritožbo ni uspel, zato sam krije svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 154. člena ZPP).

Datum zadnje spremembe:

21.05.2019

Podobni dokumenti:

• VDSS Sodba Pdp 687/2019
• VDSS sodba Pdp 509/2014
• VDSS Sodba Pdp 549/2018