<< Nazaj na seznam zadetkov
AAAArial|Georgia

 

VDSS Sodba Pdp 143/2019

Sodišče:Višje delovno in socialno sodišče
Oddelek:Oddelek za individualne in kolektivne delovne spore
ECLI:ECLI:SI:VDSS:2019:PDP.143.2019
Evidenčna številka:VDS00022648
Datum odločbe:21.03.2019
Senat:Valerija Nahtigal Čurman (preds.), dr. Martina Šetinc Tekavc (poroč.), Marko Hafner
Področje:CIVILNO PROCESNO PRAVO - DELOVNO PRAVO
Institut:zamudna sodba - izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi - izostanek z dela - sklepčnost tožbe - trditvena podlaga - odklonitev dela

Jedro

Skladno z določbo drugega odstavka 52. člena ZVZD-1 ima delavec pravico odkloniti delo, če mu grozi neposredna nevarnost za življenje ali zdravje, ker niso bili izvedeni predpisani varnostni ukrepi, ter zahtevati, da se nevarnost odpravi. Vrhovno sodišče RS je v podobni zadevi navedlo, da se pravica do odklonitve dela v primeru neposredne nevarnosti za življenje in zdravje delavca in pravica do odsotnosti z dela lahko prekrivata. V določenih primerih se odklonitev dela lahko izvede tudi ali celo samo z dejansko odsotnostjo z dela - delovnega mesta. Tožnik bi za sklepčnost tožbenega zahtevka moral podati trditve (ki ne bi bile v nasprotju s predloženimi dokazi), da mu je na delovnem mestu grozila konkretna oziroma neposredna nevarnost za zdravje ali življenje, oziroma da so neustrezni delovni pogoji za opravljanje dela trajali spornega dne in v nadaljnjih dneh, ko bi se moral zglasiti na delovnem mestu pri toženi stranki. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da takih trditev tožnik ni podal, zaradi česar je pravilno zavrnilo njegov tožbeni zahtevek kot nesklepčen.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se izpodbijana zamudna sodba potrdi.

II. Tožnik sam krije svoje stroške pritožbe.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano zamudno sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek tožnika za ugotovitev nezakonitosti izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi, ugotovitev trajanja delovnega razmerja, reintegracijo in reparacijo ter povračilo stroškov postopka.

2. Zoper sodbo vlaga pritožbo tožnik zaradi vseh pritožbenih razlogov in predlaga spremembo sodbe tako, da se tožbenemu zahtevku ugodi, oziroma njeno razveljavitev in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v ponovno odločanje. Graja stališče sodišča prve stopnje, da iz dejstev, ki so navedena v tožbi, ne izhaja utemeljenost tožbenega zahtevka. Navaja, da je svojo odsotnost 12. 3. 2017 opravičil, saj je toženo stranko obvestil, da se v njenih prostorih počuti ogroženega in tja ne bo prišel, dokler nevarnosti ne odpravi. Pove, da je nevarnost, ki mu je grozila na delovnem mestu, obstoj slabih varnostno-higienskih mehanizmov ter pasivnost tožene stranke pri razjasnitvi nevarnih okoliščin in zavračanje aktivnosti tožene stranke v smeri preprečevanja ponovitve takšnih dogodkov, zaradi česar je bilo njegovo življenje in zdravje ogroženo. Meni, da je v dopolnitvi tožbe zadostno opredelil neustrezne delovne pogoje v času do podaje odpovedi. Navaja, da je tožbo dopolnil skladno s pozivom, sodišče prve stopnje pa njegovih trditev ni upoštevalo samih po sebi, ampak se je spustilo v dokazno presojo, ali so razlogi, ki jih navaja tožnik, utemeljeni. Sodišču prve stopnje očita, da je nezakonito izvedlo dokazno oceno in kršilo materialno pravo, saj ni upoštevalo pasivnosti tožene stranke, ki pomeni priznanje tožbenih navedb. Sklicuje se na sodno prakso (odločbi I Cpg 340/2018 in Pdp 649/2017), da sodišče v takem primeru presoja le, ali med tožbenimi navedbami in predloženimi dokazi ni nasprotja ter ali navedbe ne nasprotujejo splošno znanim dejstvom. Meni, da ne bi smelo presojati, ali so tožnikovi razlogi opravičljivi in v skladu z 52. členom ZVZD-1, za slednje ima ustrezno strokovno znanje le izvedenec za varnost in zdravje pri delu, sodišče pa ga samovoljno ne more nadomestiti. Trdi, da je za reševanje naznanjenih nevarnih pojavov pristojen Inšpektorat RS za delo, zato je za odločitev v zadevi bistveno, da tožnikova prijava še ni rešena. Ponavlja tožbene trditve v zvezi z napakami pri testiranju zdravila A. leta 2014, za katere je izvedel leta 2016. Nevarnost na delovnem mestu vidi v tem, da vzrok za toksičnost kapsul ni bil raziskan. Sklicuje se na prijavo nevarnega pojava z dne 12. 3. 2017. Sodbi sodišča prve stopnje očita, da nima razlogov glede navedb tožnika o delu z visoko toksičnimi snovmi pri toženi stranki, s katerimi je utemeljeval nevarnost za življenje in zdravje. Sklicuje se na sodno prakso, po kateri je od povprečnega delavca utemeljeno pričakovati, da bo opustil opravila, ki bi lahko poslabšala njegovo zdravstveno stanje (Pdp 891/2017), zaradi ogroženosti zdravja pa je utemeljeno odklonil prihod v prostore tožene stranke. Glede na dogodek z laktozo meni, da je ogrožen pri toženi stranki, pri kateri se rokuje z visoko toksičnimi snovmi. Zatrjuje kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Trdi, da je kljub temu, da se po pozivu delodajalca ni zglasil na delu, opravljal delo in izpolnjeval obveznosti po pogodbi o zaposlitvi. Trdi, da sodba nima razlogov o tem, da je kršitev obveznosti iz 1. točke izredne odpovedi po svoji naravi hujša kršitev pogodbenih obveznosti niti glede pojasnil tožnika v zvezi z izjavo varnostnega inženirja z dne 7. 4. 2017, s katero je bil seznanjen šele 28. 4. 2017. Navaja, da ocena varnosti delovnega mesta 13. 3. 2017, ko je bil pozvan na delovno mesto, sploh še ni bila izdelana. Sklicuje se na tožbene trditve, da se z izjavo varnostnega inženirja ne strinja. Zatrjuje, da njegov tožbeni zahtevek ni bil nesklepčen, kar nedvomno izhaja iz njegove trditvene podlage in priložene listinske dokumentacije. Zatrjuje, da trditve tožnika niso v nasprotju z dokazi, ki jih je predložil, izjava varnostnega inženirja pa sama po sebi ne izključuje predhodnega in nadaljnjega obstoja nevarnega pojava odsotnosti varnostnih mehanizmov. Priglaša stroške pritožbe.

3. Tožena stranka odgovarja na pritožbo in predlaga njeno zavrnitev.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Na podlagi drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 in nasl. – ZPP) je pritožbeno sodišče izpodbijano zamudno sodbo preizkusilo v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbi, pri tem pa je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7. in 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni storilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti.

6. Ni podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ki jo uveljavlja pritožba, saj izpodbijana sodba vsebuje jasne razloge o vseh odločilnih dejstvih, med njimi pa tudi ni nikakršnih nasprotij, niti niso v nasprotju z izrekom, zato je pritožbeno sodišče sodbo lahko preizkusilo. Sodišče prve stopnje se je opredelilo do vseh pravno pomembnih trditev tožnika, tudi tistih v dopolnitvi tožbe, ni pa se mu bilo treba posebej opredeljevati do pojasnil tožnika glede izjave varnostnega inženirja, saj to ob ugotovitvi nesklepčnosti tožbe za odločitev ni bistveno. Ne drži očitek, da se sodišče prve stopnje ni opredelilo do tega, ali gre za hujšo kršitev delovne obveznosti, saj je v 14. točki obrazložitve jasno navedlo, da je nespoštovanje navodil delodajalca brez utemeljenega odklonitvenega razloga zadostna podlaga za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi (v kateri je natančno pojasnjeno, da gre pri tožnikovi kršitvi za hujšo kršitev obveznosti delavca, zaradi katere je porušeno zaupanje tožene stranke v tožnika), kar zadostuje glede na to, da tožnik ne v tožbi ne v njeni dopolnitvi ni navedel nobenih trditev v tej smeri.

7. Pritožbeno sodišče je v predmetni zadevi že odločalo, nazadnje s sklepom opr. št. Pdp 518/2018 z dne 26. 7. 2018, s katerim je izpodbijano zamudno sodbo razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje. Ugotovilo je, da je tožbeni zahtevek glede vprašanja, ali je tožniku grozila na delovnem mestu konkretna oziroma neposredna nevarnost za zdravje ali življenje oziroma ali so neustrezni delovni pogoji za opravljanje dela trajali od 13. 3. 2017 dalje, nesklepčen. Sodišče prve stopnje v novem sojenju ni kršilo določb ZPP v zvezi s postopanjem v primeru izostanka odgovora na tožbo. Skladno z določbami 318. člena ZPP je preverilo: 1. ali je bila toženi stranki pravilno vročena tožba v odgovor; 2. da ne gre za zahtevek, s katerim stranke ne morejo razpolagati; 3. da izhaja utemeljenost tožbenega zahtevka iz dejstev, ki so navedena v tožbi; in 4. da dejstva, na katera se opira tožbeni zahtevek, niso v nasprotju z dokazi, ki jih je predložil sam tožnik, ali z dejstvi, ki so splošno znana. Pravilno je ugotovilo, da iz dejstev, ki so bila navedena v tožbi, ne izhaja utemeljenost tožbenega zahtevka (nesklepčnost tožbe), zato je tožniku s sklepom z dne 11. 12. 2018 določilo rok za odpravo nesklepčnosti tožbe. Ker tožnik v tem roku tožbe ni ustrezno popravil, je sodišče prve stopnje tožbeni zahtevek pravilno zavrnilo. Pri tem je pravilno opravilo materialnopravno presojo, ali iz dejstev, ki so bila navedena v tožbi, izhaja utemeljenost tožnikovega tožbenega zahtevka. Pritožbene navedbe, da bi sodišče zgolj moralo slediti trditvam tožnika, niso utemeljene, saj sankcija za pasivnost tožene stranke (prepozen odgovor na tožbo) ni ugoditev kakršnemukoli zahtevku, pač pa le takemu, pri katerem njegova utemeljenost izhaja iz dejstev v zvezi s historičnim dogodkom, navedenih v tožbi oziroma njeni dopolnitvi.

8. Ne drži pritožbena navedba, da je tožba sklepčna, prav tako tožnik v dopolnitvi tožbe ugotovljene nesklepčnosti ni odpravil. Tožena stranka mu je v izredni odpovedi očitala, da se ni zglasil na delo na Inštitutu B. C. fakultete po pozivu z dne 10. 3. 2017 in ob tem ni bil podan utemeljen razlog odsotnosti. Tožnik je v zvezi s tem zatrjeval, da je obstajal utemeljen razlog odsotnosti, in sicer občutek neposredne nevarnosti za njegovo življenje in zdravje zaradi laktoze v kapsulah testiranega zdravila A. v letu 2014, za katero je izvedel novembra 2016, ter zaradi pasivnosti tožene stranke pri razjasnitvi teh nevarnih okoliščin. Skladno z določbo drugega odstavka 52. člena Zakona o varnosti in zdravju pri delu (Ur. l. RS, št. 43/2011 - ZVZD-1) ima delavec pravico odkloniti delo, če mu grozi neposredna nevarnost za življenje ali zdravje, ker niso bili izvedeni predpisani varnostni ukrepi, ter zahtevati, da se nevarnost odpravi. Vrhovno sodišče RS je v zadevi opr. št. VIII Ips 214/2004 z dne 18. 1. 2005 navedlo, da se pravica do odklonitve dela v primeru neposredne nevarnosti za življenje in zdravje delavca in pravica do odsotnosti z dela lahko prekrivata. V določenih primerih se odklonitev dela lahko izvede tudi ali celo samo z dejansko odsotnostjo z dela - delovnega mesta. Tožnik bi za sklepčnost tožbenega zahtevka tako moral podati trditve (ki ne bi bile v nasprotju s predloženimi dokazi), da mu je na delovnem mestu grozila konkretna oziroma neposredna nevarnost za zdravje ali življenje, oziroma da so neustrezni delovni pogoji za opravljanje dela trajali 13. 3. 2017 in v nadaljnjih dneh, ko bi se moral zglasiti na delovnem mestu pri toženi stranki. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da takih trditev tožnik ni podal, zaradi česar je pravilno zavrnilo njegov tožbeni zahtevek kot nesklepčen. Tožnik namreč ni navedel, kakšna neposredna nevarnost za njegovo življenje in zdravje mu je grozila 13. 3. 2017 zgolj zaradi zglasitve na delovnem mestu, saj ni pojasnil, kako bi lahko neustrezna vsebina pripravljenih kapsul v letu 2014 vplivala na varnost delovnega mesta marca 2017. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da trditve o vplivu prisotnosti laktoze na pravilnost rezultatov opravljenih testiranj, ne izkazujejo nevarnosti za tožnikovo življenje in zdravje (npr. ni zatrjeval, da bi bilo zaužitje laktoze zaradi njegovega zdravstvenega stanja lahko nevarno za njegovo zdravje, niti da je bil dolžan tudi sam kot raziskovalec sodelovati kot testna oseba v študiji). Tožnik navedene trditve o (nedovoljeni) prisotnosti laktoze v kapsulah A. šteje kot dokaz za slabe varnostno-higienske mehanizme pri toženi stranki. Ni mogoče slediti njegovemu razlogovanju, da je bilo njegovo življenje oziroma zdravje ogroženo, ker slabi varnostno-higienski standardi v zvezi s sestavo kapsul A. leta 2014 nujno pomenijo tudi slabe varnostno-higienske standarde v razmerju do rokovanja njegove nadrejene z visoko toksičnimi snovmi. Povedano drugače: tožnik trdi, da ker je bila v kapsulah leta 2014 laktoza in ker tožena stranka ni raziskala, kdo je za to odgovoren, malomarno ravna tudi z drugimi snovmi (npr. možgani ljudi ...), zato bi se lahko marca 2017 zgolj s prihodom v prostore inštituta okužil z boleznijo norih krav. S tako široko pojmovano vzročnostjo tožnik ne more utemeljiti pravno upoštevnega občutka ogroženosti, zaradi katerega bi lahko odklonil zglasitev v tajništvu Inštituta B., kjer bi se moral zglasiti (prim. z listino Poziv na delo z dne 10. 3. 2017 - B 5). Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da iz tožnikovih trditev ne izhaja, da bi eventualni neustrezni delovni pogoji (ki jih ves čas povezuje s prisotnostjo laktoze v kapsulah A. v študiji leta 2014) še trajali 13. 3. 2017 oziroma v dneh, ko bi se moral zglasiti v tajništvu inštituta. Prav tako ni podal trditev, zakaj bi bil nevaren že sam prihod v tajništvo inštituta (svoje zdravje oziroma življenje bi namreč lahko zavaroval z odklonitvijo dela). Ker že iz samih trditev tožnika ne izhaja, da bi prihod na inštitut utemeljeno zavrnil zaradi nevarnosti za življenje in zdravje, ni utemeljeno njegovo zavzemanje za to, da bi sodišče prve stopnje moralo postaviti izvedenca za varnost in zdravje pri delu. Za ugotovitev o tem, ali je tožnik podal zadostno trditveno podlago, da bi iz nje izhajala utemeljenost njegovega zahtevka, ni potrebno strokovno znanje, s katerim sodišče ne bi razpolagalo. Glede na vse navedeno je sodišče prve stopnje pravilno presodilo, da ni podan pogoj za izdajo (ugodilne) zamudne sodbe iz 3. točke prvega odstavka 318. člena ZPP, zaradi česar je tožbeni zahtevek pravilno zavrnilo.

9. Tožnik v pritožbi zatrjuje, da je nasprotoval ugotovitvam inženirja varstva pri delu, ki izhajajo iz njegove izjave z dne 7. 4. 2017. Kot je pritožbeno sodišče zapisalo v svojem sklepu opr. št. Pdp 518/2018, je tožnik oprl tožbeni zahtevek na to izjavo, tj. dokaz, ki ne utemeljuje njegovega zahtevka. Navedena izjava z dne 7. 4. 2017 - ugotovitev glede delovnih pogojev (A 15), v kateri varnostni inženir D.D. ugotavlja, da na delovnem mestu tožnika ni obstajala niti ne obstaja nevarnost za opravljanje dela, ne dokazuje tožnikovih (splošnih) trditev o tem, da se je počutil ogroženega na delovnem mestu in se zato ni zglasil v delovnih prostorih tožene stranke. Tožnikove trditve o vsebini te izjave in o tem, da je v tožbi nasprotoval njeni vsebini, ne morejo vplivati na dejstvo, da gre za dokaz, ki ne potrjuje njegovih trditev, zaradi česar bi tudi v primeru, če bi bila tožba sklepčna, sodišče prve stopnje moralo zavrniti njegov tožbeni zahtevek zaradi neizpolnjevanja pogoja iz 4. točke prvega odstavka 318. člena ZPP.

10. Druge pritožbene navedbe za odločitev niso pravno odločilne, zato pritožbeno sodišče nanje skladno z določbo prvega odstavka 360. člena ZPP ne odgovarja.

11. Ker niso podani niti uveljavljani pritožbeni razlogi niti razlogi, na katere mora pritožbeno sodišče paziti po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijano zamudno sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

12. Tožnik s pritožbo ni uspel, zato skladno z določbo prvega odstavka 154. člena v povezavi s prvim odstavkom 165. člena ZPP sam krije svoje stroške pritožbenega postopka.


Zveza:

RS - Ustava, Zakoni, Sporazumi, Pogodbe
Zakon o pravdnem postopku (1999) - ZPP - člen 318.
Zakon o varnosti in zdravju pri delu (2011) - ZVZD-1 - člen 52, 52/2.

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.
Datum zadnje spremembe:
21.05.2019

Opombe:

P2RvYy0yMDE1MDgxMTExNDI4NTAz