VDSS Sodba in sklep Pdp 1014/2018

Jedro

Ob ugotovljenem povečanju sredstev iz ekonomskega programa in tržne dejavnosti, je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da tožena stranka ni dokazala utemeljenega ekonomskega oziroma javnofinančnega razloga, ki bi imel za posledico prenehanje potrebe po delu tožnice.

Izrek

I. Pritožba tožeče stranke se šteje kot predlog za izdajo dopolnilne sodbe.

II. Pritožba tožene stranke se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

III. Tožena stranka sama krije svoje stroške pritožbe, tožeča stranka pa svoje stroške odgovora na pritožbo.

IV. Odločitev o priglašenih stroških v zvezi s predlogom za izdajo dopolnilne sodbe se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je redna odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga s ponudbo nove z dne 10. 6. 2016 nezakonita (I. točka izreka) in da je pogodba o zaposlitvi z dne 10. 6. 2016, sklenjena za nedoločen čas, razvezana (II. točka izreka). Toženi stranki je naložilo, da je dolžna tožnici za obdobje od 1. 9. 2016 do dejanskega prenehanja delovnega razmerja, upoštevajoč, da je bila tožnici naknadno podana odpoved iz razloga nesposobnosti z dne 7. 7. 2017, obračunati razliko v plači med plačo, ki bi jo prejemala po pogodbi o zaposlitvi z dne 28. 8. 2015 in plačo, ki jo je prejemala po pogodbi o zaposlitvi z dne 10. 6. 2016, od tega odvesti prispevke in davke ter tožnici izplačati neto zneske z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 6. dne v mesecu za pretekli mesec dalje do plačila (III. točka izreka). Odločilo je, da je tožena stranka dolžna tožnici povrniti stroške postopka v znesku 1.446,07 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti do plačila (IV. točka izreka).

2. Zoper sodbo se v delu II. in III. točke izreka pritožuje tožnica iz vseh pritožbenih razlogov. Navaja, da bi moralo sodišče odločiti o reintegraciji tožnice za 32 ur tedensko oziroma 70 % polnega delovnega časa mesečno od 7. 7. 2017 dalje. Za to obdobje do ponovnega nastopa dela bi moralo sodišče odločiti, da je tožena stranka dolžna obračunati tudi plačo za 32 ur dela tedensko oziroma 70 % polnega delovnega časa mesečno. Meni, da bi bilo treba v obrazložitvi sodbe navesti, da je bil razlog za odpoved tudi trpinčenje oziroma šikaniranje tožnice. Pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo spremeni tako, da v celoti ugodi njenemu tožbenemu zahtevku, toženi stranki pa naloži v plačilo pritožbene stroške.

3. Tožena stranka se pritožuje zoper sodbo iz vseh pritožbenih razlogov po 338. členu ZPP. Navaja, da je izvedensko mnenje pomanjkljivo, saj se izvedenka ni opredelila do vprašanja, kolikšen del prihodkov iz cene kosila se lahko na predložena kosila, ki jih tožena stranka uporablja za izračune, nameni za plače zaposlenih, ki se financirajo iz ekonomskega programa. Celoten prihodek od kosil se ne more nameniti izključno za pokrivanje plač, saj se s tem prihodkom pokrivajo še ostali stroški, ki nastajajo v okviru tržne dejavnosti. Izvedenka ni ugotovila zneska, ki bi ga tožena stranka imela na razpolago za pokrivanje prihodkov, ki so se dotlej financirali s strani občine za nadstandardne programe. Izračun tožene stranke je pokazal, da manjka občinskih sredstev v šolskem letu 2016/2017 za financiranje 20 % tožničinega delovnega mesta in 50 % delovnega mesta pomočnika kuharja v znesku 7.200,86 EUR iz svojega ekonomskega programa ne bo mogla pokriti. Na podlagi tega izračuna in dejanske ugotovitve potreb po delavcih je tožena stranka odpovedala tožnici pogodbo o zaposlitvi. Ob odpovedi ni mogla predvideti, da bo v šolskem letu 2016/2017 v primerjavi s preteklim šolskim letom ustvarila za 27.517,86 EUR več prihodkov. Izvedenka se ni opredelila do navedb tožene stranke, da je s strani občine v letu 2016 prejela za 9.546,00 EUR manj obratovalnih stroškov, ki jih je nato morala pokrivati iz svojega ekonomskega programa. Tožena stranka je zaradi povišanja cene kosil za 0,18 EUR ob enakem številu kosil kot v predhodnem šolskem letu pričakovala dodatne prihodke v znesku 8.819,10 EUR. Ker so se tožničina dela le v manjšem obsegu pokrivala z nadomestnimi zaposlitvami v letu 2016, je tožena stranka ugotovila, da je tožničino delovno mesto potrebno ohraniti le v 30 % polnega delovnega časa. Zaradi poslovnega rezultata v letu 2016 je morala tožena stranka za leto 2016/2017 planirati za 13 % manj zaposlitev, ki se financirajo iz ekonomskega programa. Posledično je tožnici odpovedala pogodbo o zaposlitvi za 70 % polnega delovnega časa. Po mnenju tožene stranke bi lahko izvedenka na podlagi predloženega zaključnega računa naredila ustrezne izračune in odgovorila na postavljena vprašanja tožene stranke kljub temu, da v letu 2016 tožena stranka ni imela posebej vodenega stroškovnega mesta ekonomski program - kosila učenci. Pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek v celoti zavrne, oziroma da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

4. Tožnica v odgovoru na pritožbo predlaga zavrnitev pritožbe tožene stranke.

5. Pritožba tožene stranke ni utemeljena, pritožba tožnice pa se šteje kot predlog za izdajo dopolnilne sodbe.

6. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje v mejah uveljavljenih pritožbenih razlogov, pri čemer je v skladu z drugim odstavkom 350. člena ZPP po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka, naštete v navedeni določbi, ter na pravilno uporabo materialnega prava. Ugotovilo je, da sodišče prve stopnje ni storilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, da je pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje in pravilno uporabilo materialno pravo.

7. V obravnavani zadevi je sodišče prve stopnje odločalo drugič, potem ko je pritožbeno sodišče s sklepom Pdp 820/2017 z dne 11. 4. 2018 pritožbi tožnice ugodilo, sodbo zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka po 8. točki drugega odstavka 339. člena ZPP razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje. V razveljavitvenem sklepu je obravnavalo tudi nekatera sporna vprašanja, ki se nanašajo na vsebino spora. Sodišče prve stopnje je v ponovljenem postopku upoštevalo napotila pritožbenega sodišča ter po izvedenem dokaznem postopku tožbenemu zahtevku za ugotovitev nezakonitosti redne odpovedi iz poslovnega razloga s ponudbo nove pogodbe o zaposlitvi ugodilo.

- O pritožbi tožene stranke:

8. Tožena stranka je tožnici odpovedala pogodbo o zaposlitvi iz poslovnega razloga z dne 10. 6. 2016 zaradi prenehanja potreb po opravljanju dela tožnice zaradi javnofinančnih razlogov na strani delodajalca, ki so razvidni iz spremembe akta o notranji organizaciji in sistemizaciji delovnih mest, pri čemer tožena stranka poudarja ukinitev nadstandardnih programov, ki jih je financirala Občina A.. Druge navedbe tožene stranke v pritožbi (npr. da je morala tožena stranka zaradi poslovnega rezultata v letu 2016, ki je znašal 544,17 EUR, planirati za 13 % manj zaposlitev, ki se financirajo iz ekonomskega programa in je v posledici tega tožena stranka odpovedala pogodbo o zaposlitvi v deležu 70 %) segajo izven tega okvirja in jih glede na drugi odstavek 87. člena ZDR-1 v tem sporu ni mogoče upoštevati.

9. Iz povzete obrazložitve odpovednega razloga izhaja, da naj bi bil poslovni razlog ekonomske narave (prva alineja prvega odstavka 89. člena ZDR-1). Za zakonitost odpovedi pa mora biti izpolnjen še dodaten pogoj iz drugega odstavka 89. člena ZDR-1, ki kaže na resnost odpovednega razloga, da lahko delodajalec delavcu odpove pogodbo o zaposlitvi le, če obstaja utemeljen razlog, ki onemogoča nadaljevanje dela pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi. Tožena stranka se v odpovedi sklicuje tudi na 156. in 158. člen ZJU, vendar ti določbi glede na prvi odstavek 22. člena ZJU veljata le za javne uslužbence v državnih organih in upravah lokalnih skupnostih, zato ne predstavljata ustrezne pravne podlage odpovedi.

10. Iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja, da je bilo tožničino delovno mesto zgolj v višini 20 % financirano s strani Občine A., v 80 % pa iz toženkinih lastnih sredstev, pridobljenih iz njenega ekonomskega programa in tržne dejavnosti. Tožena stranka je v šolskem letu 2016/2017 glede na predhodno šolsko leto dejansko prejela za 9.456,00 EUR manj sredstev za nadstandardne zaposlitve. Iz ekonomskega programa oziroma iz naslova opravljanja tržne dejavnosti je tožena stranka v šolskem letu 2015/2016 ustvarila prihodke v višini 112.869,27 EUR. Tožena stranka je dvignila cene kosil in v naslednjem šolskem letu prodala še več kosil, s čimer je ustvarila prihodek v višini 140.387,13 EUR. Res je sicer, da v času odpovedi s tem podatkom ni razpolagala. Vendar pa je bilo takrat znano, da je tožena stranka v času bolniške odsotnosti tožnice v obdobju od januarja do avgusta 2016 izplačala nadomestila zaradi povečanega obsega dela v višini 3.339,20 EUR bruto in za nadomestne zaposlitve plače v bruto znesku 2.575,52 EUR, skupaj torej 5.914,42 EUR. Delež sofinanciranja v višini 20 % plače tožnice s strani občine predstavlja na letni ravni strošek 2.456,42 EUR, pomočnika kuharja pa 4.744,44 EUR. Skupni nefinancirani strošek s strani občine od 1. 9. 2016 je znašal torej 7.200,86 EUR, kar bi tožena stranka lahko pokrila že z ustvarjenimi in (kot v pritožbi navaja) pričakovanimi prihodki v znesku 8.819,10 EUR od prodaje kosil, tj. ob nespremenjenem številu kosil in dvigu cene tega obroka za 0,18 EUR. Zato izračun tožene stranke, da manjka sredstev na račun 20 % tožničinega delovnega mesta in 50 % delovnega mesta pomočnika kuharja ne bo mogla pokriti, nima podlage v izvedenih dokazih.

11. Ob ugotovljenem povečanju sredstev iz ekonomskega programa in tržne dejavnosti, je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da tožena stranka ni dokazala utemeljenega ekonomskega oziroma javnofinančnega razloga, ki bi imel za posledico prenehanje potrebe po delu tožnice. Ni utemeljena pritožbena navedba, da bi se izvedenka finančne stroke morala opredeliti do sodil (t. i. razmejevanja prihodkov in odhodkov javnih sredstev od ekonomskega programa in tržne dejavnosti - prodaje blaga in storitev na trgu) oziroma vprašanja deleža prihodkov iz cene kosila oziroma zneska, ki se lahko iz ekonomskega programa nameni za izplačilo plače tožnici. To vprašanje bi bilo lahko relevantno le v primeru izplačila dela plače za delovno uspešnost iz naslova prodaje blaga in storitev na trgu po določbah 22. i do 22. k člena ZSPJS, ne pa za zagotavljanje osnovne plače tožnici. Poleg tega kljub prošnji izvedenke finančne stroke tožena stranka ni posredovala specifikacije posameznih bilančnih postavk (stroškov dela, materiala, storitev, amortizacije), pri čemer je izvedenka ugotovila tudi neskladje med javno objavljenimi podatki in bilančnimi podatki o številu prodanih kosil, ki jih je prejela od tožene stranke. Izvedenka je pojasnila, da je bilanca stanja tožene stranke narejena le za celotno poslovanje in ne ločeno za tržno dejavnost. Ker tožena stranka po ustno podanem mnenju izvedenke, v kateri se je opredelila do njenih pripomb, ni več opozarjala na morebitne pomanjkljivosti v mnenju niti s tem v zvezi pravočasno grajala kršitev določb postopka, so pritožbene navedbe neutemeljene.

12. Ker niso podani uveljavljani pritožbeni razlogi niti razlogi, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti, je pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

- O pritožbi tožnice:

13. Glede na to, da je tožnica uspela z zahtevkom za ugotovitev nezakonitosti odpovedi, njene pritožbene navedbe o trpinčenju in šikaniranju tožene stranke kot dejanskem razlogu odpovedi ne morejo vplivati na drugačno presojo v tem sporu. Zato se do teh pritožbenih navedb pritožbeno sodišče ne opredeljuje skladno s prvim odstavkom 360. člena ZPP.

14. Tožnica je s tožbo zahtevala, da ji tožena stranka obračuna in izplača razlike v plači za obdobje od 1. 9. 2016 do pravnomočnosti sodbe. Ker z izpodbijano sodbo ni bilo odločeno o celotnem tožbenem zahtevku tožnice (sodišče prve stopnje ni odločilo o delu tožbenega zahtevka za obračun in izplačilo razlik v plači za čas od prvega naslednjega dne po dejanskem prenehanju delovnega razmerja na podlagi redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz razloga nesposobnosti z dne 7. 7. 2017 do dneva pravnomočnosti sodbe), je pritožbeno sodišče pritožbo tožnice štelo kot predlog za izdajo dopolnilne sodbe. Po prvem odstavku 325. člena ZPP lahko stranka v 15 dneh od prejema sodbe predlaga sodišču, naj se sodba dopolni, če sodišče ni odločilo o vseh zahtevkih, o katerih bi moralo odločiti s sodbo, ali ni odločilo o delu zahtevku. Po tretjem odstavku 327. člena ZPP se šteje pritožba za predlog stranke, naj se izda dopolnilna sodba, če se izpodbija sodba sodišča prve stopnje s pritožbo samo zaradi tega, ker sodišče prve stopnje ni s sodbo odločilo o delu zahtevka.

15. Glede na navedeno bo moralo sodišče prve stopnje z dopolnilno sodbo odločiti še o preostalem delu tožničinega tožbenega zahtevka, o katerem še ni bilo odločeno z izpodbijano sodbo, svojo odločitev glede tega dela tožbenega zahtevka pa bo moralo tudi ustrezno obrazložiti (četrti odstavek 324. člena ZPP).

16. Tožena stranka s pritožbo ni uspela, zato sama krije svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 154. člena ZPP). Tožnica sama krije svoje stroške odgovora na pritožbo, saj ta ni bil potreben za odločitev pritožbenega sodišča (155. člen ZPP). Odločitev o stroških v zvezi s predlogom za izdajo dopolnilne sodbe se pridrži za končno odločitev (tretji odstavek 165. člena ZPP).

Datum zadnje spremembe:

17.05.2019

Podobni dokumenti:

• VDSS sodba Pdp 404/2014
• VDSS sklep Pdp 501/2014
• Sodba VIII Ips 35/2007