VDSS Sklep Pdp 169/2019

Jedro

Sodišče prve stopnje je postopek ustavilo, o izpodbijanih stroških postopka pa je odločilo naknadno, po tem, ko je pridobilo spis, iz katerega je razbralo, da je bil stečajni postopek nad tožničinim bivšim delodajalcem končan v spornem letu, ter da je bila tožnici pred tem plačana odpravnina. Poleg teh okoliščin je sodišče v izpodbijanem sklepu še obrazložilo, da je tožnica resda pravni laik in ni mogla poznati vseh okoliščin glede navedene stečajne zadeve, je pa najela odvetnika, ki je pravni strokovnjak, zaradi česar se ne more izogniti povračilu stroškov postopka, ki jih je povzročila toženi stranki s sklicevanjem na svoje pomanjkljivo pravno znanje.

Takšno ravnanje in razlogovanje sodišča prve stopnje v smeri ugotavljanja potrebnih stroškov tožene stranke je res napačno. Za odločitev o stroških postopka tožene stranke je namreč pomembno le pravilo iz petega odstavka 41. člena ZDSS-1, ki pa ga je sodišče prve stopnje očitno docela spregledalo, tako da tudi ni ugotovilo zlorabe procesnih pravic v smislu te določbe, kot utegne izhajati iz pritožbenih navedb. Vseeno pa pritožbeno sodišče še izrecno pritrjuje pritožbi, da v spornem primeru ni šlo za nikakršno zlorabo procesnih pravic.

Izrek

I. Pritožbi se ugodi in se sklep sodišča prve stopnje spremeni tako, da se glasi:

"Tožena stranka krije sama svoje stroške postopka."

II. Tožena stranka krije sama svoje stroške pritožbenega postopka, tožeči stranki pa je dolžna povrniti njene pritožbene stroške v višini 159,20 EUR, v roku 15 dni, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka roka do plačila.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je sklenilo, da je tožeča stranka dolžna toženi stranki povrniti stroške postopka v znesku 311,30 EUR v roku 15 dni, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka roka do plačila.

2. Zoper sklep se pritožuje tožnica iz razloga bistvenih kršitev določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Navaja, da sodišče prve stopnje ni upoštevalo pravila iz petega odstavka 41. člena ZDSS-1, po katerem delodajalec v tovrstnih sporih krije sam svoje stroške postopka ne glede na izid postopka, razen če je delavec z vložitvijo tožbe ali z ravnanjem v postopku zlorabljal procesne pravice, kar pa v spornem primeru ne pride v poštev. Sodišče se je po nepotrebnem ukvarjalo z vprašanjem, kaj je privedlo do umika tožbe. Tožnica je tožbo umaknila v posledici razjasnitve določenih okoliščin glede odpravnine, kar pa ne more privesti do zaključka, da je toženi stranki dolžna povrniti stroške postopka. Tudi ni zlorabila procesnih pravic, sicer pa je sodišče 41. člen ZDSS-1 docela spregledalo. Predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in sklep spremeni tako, da zavrne predlog tožene stranke za povračilo stroškov postopka.

3. Tožena stranka v odgovoru na pritožbo predlaga njeno zavrnitev.

4. Pritožba je utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče je sklep sodišča prve stopnje preizkusilo v okviru pritožbenih razlogov in razlogov, na katere pazi po uradni dolžnosti po drugem odstavku 350. člena v zvezi s 366. členom Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in nasl.).

6. Tožnica je vložila tožbo za ugotovitev nezakonitosti redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz razloga invalidnosti z dne 29. 5. 2018, pri čemer je bilo bistvo njenega zahtevka v tem, da ji delovno razmerje ne preneha z iztekom 48-dnevnega, pač pa s potekom 80-dnevnega odpovednega roka.

7. Pritožba pravilno navaja, da je za odločanje o stroških postopka v tem sporu ključna določba petega odstavka 41. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1, Ur. l. RS, št. 2/2004 in nasl.), po kateri delodajalec v sporih o obstoju ali prenehanju delovnega razmerja krije svoje stroške postopka ne glede na izid postopka, razen če je delavec z vložitvijo tožbe ali z ravnanjem v postopku zlorabljal procesne pravice.

8. Sodišče prve stopnje je tožnici v posledici umika tožbe neutemeljeno naložilo povračilo delodajalčevih stroškov postopka. Ugotovilo je, da tožnica tožbe ni umaknila v posledici izpolnitve zahtevka ter se sklicevalo na prvi odstavek 158. člena ZPP, po katerem mora tožeča stranka, ki umakne tožbo, nasprotni stranki povrniti pravdne stroške, razen če je tožbo umaknila takoj, ko je tožena stranka izpolnila zahtevek. Oprlo se je še na 155. člen ZPP, ki določa, da se pri odločanju o tem, kateri stroški naj se povrnejo stranki, upošteva sodišče samo tiste stroške, ki so bili potrebni za pravdo. O tem, kateri stroški so bili potrebni in koliko znašajo, odloči sodišče po skrbni presoji vseh okoliščin.

9. Tožnica je ob umiku tožbe pojasnila, da tožbo umika zato, ker je bila seznanjena z delnim plačilom odpravnine s strani prejšnjega delodajalca v stečajnem postopku, zaradi česar nima več pravnega interesa za tožbo in jo umika. Tožena stranka je soglašala z umikom tožbe, navajala pa je, da je tožnica že pred vložitvijo tožbe vedela za navedeni podatek, ter da zahteva povračilo stroškov postopka.

10. Sodišče prve stopnje je postopek ustavilo, o izpodbijanih stroških postopka pa je odločilo naknadno, po tem, ko je pridobilo spis Okrožnega sodišča v Celju opr. št. St 84/2006, iz katerega je razbralo, da je bil stečajni postopek nad tožničinim bivšim delodajalcem končan v letu 2007, ter da je bila tožnici pred tem plačana odpravnina. Poleg teh okoliščin je sodišče v izpodbijanem sklepu še obrazložilo, da je tožnica resda pravni laik in ni mogla poznati vseh okoliščin glede navedene stečajne zadeve, je pa najela odvetnika, ki je pravni strokovnjak, zaradi česar se ne more izogniti povračilu stroškov postopka, ki jih je povzročila toženi stranki s sklicevanjem na svoje pomanjkljivo pravno znanje.

11. Takšno ravnanje in razlogovanje sodišča prve stopnje v smeri ugotavljanja potrebnih stroškov tožene stranke je res napačno. Za odločitev o stroških postopka tožene stranke je namreč pomembno le pravilo iz petega odstavka 41. člena ZDSS-1, ki pa ga je sodišče prve stopnje očitno docela spregledalo, tako da tudi ni ugotovilo zlorabe procesnih pravic v smislu te določbe, kot utegne izhajati iz pritožbenih navedb. Vseeno pa pritožbeno sodišče še izrecno pritrjuje pritožbi, da v spornem primeru ni šlo za nikakršno zlorabo procesnih pravic.

12. Zaradi navedenih razlogov je pritožbeno sodišče pritožbi ugodilo in izpodbijani sklep spremenilo tako, da tožena stranka krije sama svoje stroške postopka (3. točka 365. člena ZPP).

13. Ker je tožnica s pritožbo uspela, ji je tožena stranka dolžna povrniti pritožbene stroške: 250 točk, 2 % materialni stroški, 22 % DDV in sodna taksa v višini 16,40 EUR, kar znaša 159,20 EUR (prvi odstavek 154. člena in drugi odstavek 165. člena ZPP).

14. Tožena stranka na podlagi petega odstavka 41. člena ZDSS-1 krije sama svoje stroške odgovora na pritožbo.

Datum zadnje spremembe:

08.05.2019

Podobni dokumenti:

• VDSS Sklep Psp 35/2019
• VDSS Sklep Pdp 884/2018
• VDSS Sodba Psp 476/2017