VDSS Sklep Pdp 664/2018

Jedro

Vrhovno sodišče RS je v več svojih odločbah v podobnih zadevah (ki se sicer nanašajo na pogodbeno kazen zaradi kršitve konkurenčne klavzule) že zavzelo naslednje stališče: "Presoja sodišča prve stopnje, da je konkurenčna klavzula oderuška in zato nična zaradi nesorazmerja med višino pogodbene kazni, ki bi jo v primeru kršitve konkurenčne klavzule moral plačati toženec, in višino denarnega nadomestila za spoštovanje konkurenčne klavzule, ki predstavlja pogodbeno obveznost tožeče stranke, je zmotna. Že zato, ker temelji na sklepanju o očitnem nesorazmerju med vrednostjo pogodbene obveznosti tožeče stranke in višino pogodbene kazni. Pri pogodbenem določilu o plačilu pogodbene kazni (zaveza toženca) in o plačilu nadomestila za spoštovanje konkurenčne klavzule (zaveza tožeče stranke) ne gre za vzajemno (sinalagmatsko) obveznost, ki domneva obojestransko izpolnitev. Če namreč toženec ne bi kršil konkurenčne klavzule, ne bi bil dolžan ničesar plačati. Za presojo, da je pogodba oderuška, je tako med drugim relevantno očitno nesorazmerje med predmetoma izpolnitve pogodbenih strank iz dvostranske pogodbe (119. člen OZ). Ni torej relevantno očitno nesorazmerje med obveznostjo, ki nastopi zaradi neizpolnitve pogodbe ene pogodbene stranke, in predmetom izpolnitve druge pogodbene stranke. Dogovorjena pogodbena kazen je bila v konkretnem primeru namenjena utrditvi konkurenčne klavzule za toženca, saj sankcionira njegovo morebitno kršitev le-te. Obveznost plačila pogodbene kazni zato ne more biti ekvivalent pogodbene obveznosti tožeče stranke. O oderuškosti pogodbe iz razlogov, kot izhajajo iz sodbe sodišča prve stopnje, sploh ni mogoče govoriti, ker ne gre za izpolnitveni predmet pogodbe, saj obveznost plačila pogodbene kazni ni bila ekvivalent pogodbene obveznosti tožeče stranke."

V obravnavani zadevi s konkurenčno klavzulo sicer ni bila dogovorjena pogodbena kazen, temveč pavšalna odškodnina, vendar pritožbeno sodišče meni, da je potrebno navedeno stališče VSRS upoštevati tudi v primeru, kadar je v pogodbi o zaposlitvi dogovorjena pavšalna odškodnina za kršitev konkurenčne klavzule. Izhajajoč iz citiranega stališča glede elementov oderuške pogodbe je obrazložitev sodišča prve stopnje o ničnosti konkurenčne klavzule napačna.

Izrek

I. Pritožbama se ugodi, izpodbijana sodba se razveljavi in zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

II. Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je v I. točki izreka zavrnilo tožbeni zahtevek, da sta prvi in drugi toženec dolžna v roku 8 dni tožeči stranki plačati vsak 10.000,00 EUR, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1. 2. 2017 (prvi toženec) oziroma od 5. 2. 2017 (drugi toženec) do plačila. V II. točki izreka je odločilo, da je tožeča stranka dolžna tožencema v roku 15 dni povrniti njune stroške postopka v znesku 1.684,89 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka paricijskega roka do plačila.

2. Zoper sodbo se pritožuje tožeča stranka iz vseh pritožbenih razlogov po 338. členu ZPP, to je zaradi bistvenih kršitev določb postopka, zmotne oziroma nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava. Navaja, da je sodišče zmotno ugotovilo obstoj elementov oderuškega pogodbenega določila po določbi 119. člena OZ. Ne obstaja nesorazmerje denarnih dajatev med pravdnimi strankami, saj bi moralo sodišče ugotoviti, da se mesečno nadomestilo za spoštovanje konkurenčne klavzule odmeri od povprečne bruto plače zadnjih treh mesecev in tako dobljeni znesek pomnožiti s številom mesecev, za katere sta toženca zavezana s konkurenčno klavzulo, kar bi dokazalo, da ne obstaja nesorazmerje denarnih dajatev. Prav tako pa tožeča stranka ni izkoristila stiske, nezadostne izkušenosti oziroma odvisnosti tožencev. Konkurenčna klavzula je splošno znan institut, katerega pomen in posledice lahko razume vsak povprečno razgledan človek. Sodišče tudi ni upoštevalo, da so se delavci ob novih pogodbah o zaposlitvi, ki vsebujejo sporno konkurenčno klavzulo, organizirali in podajali pripombe na pogodbena določila, nobene pripombe pa niso podali na konkurenčne klavzule v pogodbah. Napačno je stališče sodišča o tem, da sta bila toženca prisiljena podpisati pogodbo o zaposlitvi v strahu za svoje preživljanje. Takšen zaključek je presplošen, saj bi bilo tako vsako delovno razmerje in vsako pogodbeno določilo, ki ni v korist delavcev, pod vprašajem. Na podlagi navedenega je napačen zaključek sodišča, da je določba o konkurenčnih klavzulah v pogodbah o zaposlitvi tožencev nična. Prav tako je neutemeljena ugotovitev sodišča, da bi morala biti zaradi spremenjenih okoliščin od 1. 1. 2017, ko so potrošniki lahko začeli prosto izbirati izvajalca dimnikarskih storitev, konkurenčna klavzula prilagojena tem spremenjenim okoliščinam. S spremenjenimi okoliščinami je konkurenčna klavzula dobila še dodatni smisel, zato je utemeljitev sodišča v tem delu sama s sabo v logičnem nasprotju. Nasprotuje tudi odločitvi o stroških postopka, saj ni jasno, kateremu tožencu in v kakšnem obsegu je tožeča stranka dolžna povrniti stroške postopka, kar pomeni bistveno kršitev določb postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Predlaga ugoditev pritožbi, spremembo izpodbijane sodbe in ugoditev zahtevku, podredno pa razveljavitev izpodbijane odločitve in vrnitev zadeve v novo sojenje. Priglaša stroške pritožbenega postopka.

3. Zoper odločitev o stroških se pritožujeta tudi oba toženca. Navajata, da bi moralo sodišče pri odmeri stroškov upoštevati, da sta bila postopka zoper toženca sprva dva in je bil postopek združen šele po zaključku naroka v zvezi s tožbo tožeče stranke zoper drugega toženca dne 24. 1. 2018, predhodno pa je bil istega dne že zaključen narok v zadevi, v kateri je tožeča stranka tožila prvega toženca. Glede na to predlagata drugačno odmero stroškov postopka in spremembo izpodbijane odločitve o stroških. Priglašata stroške pritožbenega postopka.

4. Toženca v odgovoru na pritožbo predlagata zavrnitev pritožbe tožeče stranke. Priglašata stroške odgovora na pritožbo.

5. Pritožbi sta utemeljeni.

6. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbi in v skladu z določbo drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in nasl.) po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena tega zakona in na pravilno uporabo materialnega prava. Ugotovilo je, da sodišče prve stopnje ni zagrešilo bistvenih kršitev določb postopka, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti, niti tistih, ki jih smiselno uveljavlja tožnik v pritožbi, je pa zmotno uporabilo materialno pravo v zvezi z obstojem elementov oderuške pogodbe po določbi 119. člena Obligacijskega zakonika (OZ, Ur. l. RS, št. 83/2001 in nasl.) in je v posledici tega tudi nepopolno ugotovilo dejansko stanje v zvezi z odškodninsko odgovornostjo tožencev, ki izhaja iz sporne konkurenčne klavzule.

K pritožbi tožeče stranke:

7. V obravnavani zadevi je sodišče prve stopnje odločalo o odškodninskem zahtevku tožeče stranke do tožencev zaradi kršitve konkurenčne klavzule, določene v 14. členu pogodb o zaposlitvi tožencev z dne 24. 12. 2013. Sodišče je presodilo, da je sporno določilo konkurenčne klavzule nično. Svoj zaključek je utemeljilo na materialnopravni presoji, da tako določilo izpolnjuje kriterije oderuške pogodbe (konkretno oderuškega pogodbenega določila) po določbi prvega odstavka 119. člena OZ, za katero je predvidena sankcija ničnost. Po tej določbi je v primeru, ko nekdo izkoristi stisko ali težko premoženjsko stanje drugega, njegovo nezadostno izkušenost, lahkomiselnost ali odvisnost in si izgovori zase ali za koga tretjega korist, ki je v očitnem nesorazmerju s tistim, kar je sam dal ali storil ali se zavezal dati ali storiti drugemu, takšna pogodba nična. Materialnopravna presoja sodišča prve stopnje, da je določilo 14. člena pogodb o zaposlitvi nično, ni pravilna.

8. Vrhovno sodišče RS je namreč v več svojih odločbah v podobnih zadevah (ki se sicer nanašajo na pogodbeno kazen zaradi kršitve konkurenčne klavzule) že zavzelo naslednje stališče: "Presoja sodišča prve stopnje, da je konkurenčna klavzula oderuška in zato nična zaradi nesorazmerja med višino pogodbene kazni, ki bi jo v primeru kršitve konkurenčne klavzule moral plačati toženec, in višino denarnega nadomestila za spoštovanje konkurenčne klavzule, ki predstavlja pogodbeno obveznost tožeče stranke, je zmotna. Že zato, ker temelji na sklepanju o očitnem nesorazmerju med vrednostjo pogodbene obveznosti tožeče stranke in višino pogodbene kazni. Pri pogodbenem določilu o plačilu pogodbene kazni (zaveza toženca) in o plačilu nadomestila za spoštovanje konkurenčne klavzule (zaveza tožeče stranke) ne gre za vzajemno (sinalagmatsko) obveznost, ki domneva obojestransko izpolnitev. Če namreč toženec ne bi kršil konkurenčne klavzule, ne bi bil dolžan ničesar plačati. Za presojo, da je pogodba oderuška, je tako med drugim relevantno očitno nesorazmerje med predmetoma izpolnitve pogodbenih strank iz dvostranske pogodbe (119. člen OZ). Ni torej relevantno očitno nesorazmerje med obveznostjo, ki nastopi zaradi neizpolnitve pogodbe ene pogodbene stranke, in predmetom izpolnitve druge pogodbene stranke. Dogovorjena pogodbena kazen je bila v konkretnem primeru namenjena utrditvi konkurenčne klavzule za toženca, saj sankcionira njegovo morebitno kršitev le-te. Obveznost plačila pogodbene kazni zato ne more biti ekvivalent pogodbene obveznosti tožeče stranke. O oderuškosti pogodbe iz razlogov, kot izhajajo iz sodbe sodišča prve stopnje, sploh ni mogoče govoriti, ker ne gre za izpolnitveni predmet pogodbe, saj obveznost plačila pogodbene kazni ni bila ekvivalent pogodbene obveznosti tožeče stranke." (sklep VIII Ips 193/2010 z dne 5. 12. 2011, sklep VIII Ips 1/2011 z dne 23. 1. 2012 ter sklep VIII Ips 3/2011 z dne 23. 1. 2012). V obravnavani zadevi s konkurenčno klavzulo sicer ni bila dogovorjena pogodbena kazen, temveč pavšalna odškodnina v znesku 10.000,00 EUR, vendar pritožbeno sodišče meni, da je potrebno navedeno stališče VSRS upoštevati tudi v primeru, kadar je v pogodbi o zaposlitvi dogovorjena pavšalna odškodnina za kršitev konkurenčne klavzule. Izhajajoč iz citiranega stališča glede elementov oderuške pogodbe je obrazložitev sodišča prve stopnje o ničnosti konkurenčne klavzule napačna.

9. Sodišče prve stopnje je v okviru presoje, ali je sporna določba pogodbe o zaposlitvi oderuška, ugotovilo, da je tožeča stranka izkoristila pravno neukost tožencev glede pomena in posledic konkurenčne klavzule oziroma (ekonomsko) odvisnost tožencev pri določitvi nesorazmerno visokega zneska odškodnine v primeru kršitve. Ker je zmotna ugotovitev sodišča prve stopnje, da je konkurenčna klavzula nična, ker gre za oderuško pogodbeno določilo, je pritožbeno sodišče presojalo, ali je glede na ugotovitve sodišča prve stopnje konkurenčna klavzula nična po splošnih pravilih civilnega prava - po določbi 86. člena OZ v zvezi s 14. členom Zakona o delovnih razmerjih (ZDR-1, Ur. l. RS, št. 21/2013 in nasl.). Po določbi 86. člena OZ je pogodbeno določilo nično, če nasprotuje Ustavi, prisilnim predpisom ali moralnim načelom. Tudi v zvezi s tem vprašanjem je Vrhovno sodišče RS v navedenih sklepih že zavzelo stališče, da konkurenčna klavzula, v kateri je delavcu za njeno spoštovanje določeno primerno denarno nadomestilo v višini najmanj ene tretjine povprečne plače, prejete v zadnjih treh mesecih pred prenehanjem delovnega razmerja (pri čemer pritožba utemeljeno opozarja, da je osnova za izračun nadomestila bruto in ne neto plača zadnjih treh mesecev), in ki je določena v skladu z razumnimi časovnimi omejitvami (največ dve leti od prenehanja pogodbe o zaposlitvi), kar je oboje upoštevano v sporni klavzuli, ni v nasprotju z Ustavo RS oziroma s prisilnimi predpisi (ZDR-1 oziroma OZ). Po presoji pritožbenega sodišča pa takšna klavzula tudi ni nemoralna. Zato tudi po splošnih pravilih civilnega prava konkurenčna klavzula ni nična. Pritožbeno sodišče še pojasnjuje, da domnevna delodajalčeva povzročitev strahu pred izgubo zaposlitve pri delavcu tudi ne pomeni napake volje, ki bi jo povzročila nedopustna grožnja in ki bi jo prizadeta stranka lahko uveljavljala po določbi prvega odstavka 45. člena OZ (sodba VDSS Pdp 72/2013 z dne 28. 2. 2013).

10. Pritožba utemeljeno opozarja tudi, da je argumentacija sodišča prve stopnje v zvezi s spremenjenimi okoliščinami v nasprotju sama s sabo. Sodišče je oprlo svoj zaključek neutemeljenosti tožbenega zahtevka na uveljavitev Zakona o dimnikarskih storitvah (ZDimS, Ur. l. RS, št. 68/2016) dne 1. 1. 2017, ki je uporabnikom dimnikarskih storitev omogočil prosto izbiro izvajalca dimnikarskih storitev. Take spremenjene okoliščine so po mnenju sodišča prve stopnje pogojevale spremembo konkurenčne klavzule in zato po 1. 1. 2017 sporno pogodbeno določilo ne more več učinkovati. Pritožba pravilno opozarja, da možnost proste izbire izvajalca dimnikarskih storitev za uporabnike pravzaprav povečuje konkurenco na trgu ponudnikov dimnikarskih storitev in olajšuje možnost opravljanja konkurenčne dejavnosti oziroma prevzema strank (izkoriščanja predhodno pridobljenih poslovnih zvez). V takih okoliščinah je konkurenčna klavzula celo bolj smiselna, zato je zmotna presoja sodišča prve stopnje, da v za toženca ugodnejših spremenjenih okoliščinah konkurenčna klavzula ne učinkuje.

11. Zaradi zmotne odločitve o tožbenem zahtevku je napačna tudi odločitev sodišča prve stopnje o stroških postopka, zato jo je pritožbeno sodišče razveljavilo in jo tudi v tem delu vrnilo sodišču prve stopnje v novo odločanje.

K pritožbi tožencev:

12. Pritožba tožencev utemeljeno navaja, da je sodišče prve stopnje zmotno odmerilo stroške postopka, saj ni upoštevalo, da sta bila postopka združena šele po naroku dne 24. 1. 2018 in je potrebno tako stroške zastopanja tožencev odmeriti ločeno do tega dne in jih šele od sklepa o združitvi zadev v enotno obravnavo obravnavati skupaj, odmerjene od celotnega zneska spora in povečane za 10 % zaradi zastopanja dveh strank. Zaradi napačne odmere stroškov postopka in ob upoštevanju dejstva, da je pritožbeno sodišče tudi glede vsebinske odločitve o utemeljenosti tožbenega zahtevka vrnilo zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje, je pritožbeno sodišče tudi na podlagi pritožbe tožencev razveljavilo II. točko izreka in v tem delu vrnilo zadevo sodišču prve stopnje v novo odločanje.

13. Sodišče prve stopnje je tako pri zavrnitvi tožbenega zahtevka zmotno uporabilo materialno pravo glede elementov oderuške pogodbe v dogovorjeni konkurenčni klavzuli in glede neučinkovanja konkurenčne klavzule zaradi spremenjenih okoliščin po 1. 1. 2017. V posledici navedenega je ostalo delno nepopolno ugotovljeno dejansko stanje. V konkurenčni klavzuli je namreč za primer kršitve le-te določena odškodninska odgovornost tožencev,¹ sodišče prve stopnje pa ob ugotovljeni ničnosti konkurenčne klavzule elementov odškodninske odgovornosti ni ugotavljalo. Zaradi navedenega je pritožbeno sodišče po določbi 355. člena ZPP izpodbijano sodbo razveljavilo in jo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje. Sodišče prve stopnje v zvezi z obstojem elementov odškodninske odgovornosti ni ugotavljalo pravno relevantnih dejstev, zaradi česar pritožbeno sodišče zadeve ni moglo rešiti samo, saj bi s tem vsa pravno relevantna dejstva prvič ugotavljalo šele v pritožbenem postopku, s čimer bi strankama odvzelo pravico do pritožbe.

14. V ponovnem sojenju bo moralo sodišče prve stopnje glede na pravočasne navedbe pravdnih strank pri presoji utemeljenosti tožbenega zahtevka upoštevati pogoje za ureditev konkurenčne klavzule iz prvega odstavka 40. člena ZDR-1 v zvezi z omejitvami konkurenčne klavzule iz četrtega odstavka 40. člena ZDR-1 in ureditev denarnega nadomestila za spoštovanje konkurenčne klavzule iz prvega odstavka 41. člena ZDR-1 ter dejstvo, da je v sporni konkurenčni klavzuli za primer kršitve določena (pavšalna) odškodnina in ne pogodbena kazen (sodna praksa v podobnih zadevah oba instituta jasno ločuje), kar pomeni, da mora oškodovanec dokazati (tudi) nastanek škode.

PRAVNI POUK:

Zoper sklep je dovoljena pritožba iz razlogov, določenih v drugem odstavku 357.a člena ZPP. Sklep se sme izpodbijati samo iz razloga, da je sodišče druge stopnje razveljavilo odločbo sodišča prve stopnje in zadevo vrnilo v novo sojenje, čeprav bi kršitve postopka glede na njeno naravo lahko samo odpravilo (prvi in drugi odstavek 347. člena ZPP) ali bi glede na naravo stvari in okoliščine primera lahko samo dopolnilo postopek oziroma odpravilo pomanjkljivosti (prvi odstavek 355. člena ZPP) ali če bi moralo samo opraviti novo sojenje (drugi odstavek 354. člena in drugi odstavek 355. člena ZPP).

Pritožba se lahko vloži v 15 dneh od vročitve prepisa sklepa pri sodišču prve stopnje v zadostnem številu izvodov za sodišče in nasprotno stranko, o njej bo odločalo Vrhovno sodišče Republike Slovenije. Če se pošlje pritožba po pošti priporočeno ali brzojavno, se šteje dan oddaje na pošto za dan izročitve sodišču, na katero je naslovljena. Pritožba mora obsegati navedbo sklepa, zoper katerega se vlaga, izjavo, da se sklep izpodbija v celoti ali v določenem delu, pritožbene razloge in podpis pritožnika. Če pritožba ni razumljiva in ne vsebuje vsega, kar je treba, da bi se lahko obravnavala, jo sodišče zavrže, ne da bi pozivalo vložnika, naj jo popravi ali dopolni. Ob vložitvi pritožbe mora biti plačana sodna taksa, če je predpisana. Če ta ni plačana niti v roku, ki ga določi sodišče v nalogu za njeno plačilo in tudi niso izpolnjeni pogoji za njeno oprostitev, odlog ali obročno plačilo, se šteje, da je pritožba umaknjena. Če pritožbo vloži pooblaščenec, je ta lahko samo odvetnik ali druga oseba, ki je opravila pravniški državni izpit.

-------------------------------
¹ Relevantni del določila se glasi: "Če delavec ravna v nasprotju s to konkurenčno prepovedjo, je dolžan delodajalcu plačati odškodnino v znesku 10.000,00 EUR."

Datum zadnje spremembe:

15.04.2019

Podobni dokumenti:

• VDSS Sodba Pdp 501/2022
• VDSS sodba in sklep Pdp 374/2013
• VDSS sodba in sklep Pdp244/2012