VDSS Sodba Pdp 1057/2018

Jedro

Pritožbeno sodišče je v razveljavitvenem sklepu navedlo, da je med pravdnima strankama sporno, ali je podan utemeljen razlog za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi po 4. alineji prvega odstavka 110. člena ZDR-1. Opozorilo je, da je na podlagi drugega odstavka 84. člena ZDR-1 na toženi stranki dokazno breme, da dokaže utemeljenost razloga za to odpoved, tj. da tožnika v času od 14. 7. 2014 do 18. 7. 2014 ni bilo na delo, o razlogih za svojo odsotnost pa tožene stranke ni obvestil. Na podlagi ugovora tožene stranke, da je bil tožnik napoten na čakanje na delo doma zgolj za 5 delovnih ur 11. 7. 2014 (ker je imel za ta dan le tri ure preostalega letnega dopusta) in da je bil tožnik o tem obveščen po telefonu, je breme dokaza tega dejstva (in s tem utemeljenosti odpovednega razloga) v tem sporu na toženi stranki. V novem sojenju je sodišče prve stopnje upoštevalo navedeno stališče ter ugotovilo, da tožena stranka ni dokazala, da bi se odredba o čakanju na delo doma nanašala le na 11. 7. 2014, temveč da je bil tožnik 8. 7. 2014 po telefonu obveščen o odredbi za čakanje na domu do nadaljnjega, brez časovne omejitve. Posledično je zato pravilno sklepalo, da tožnikova odsotnost od 14. 7. 2014 do 18. 7. 2014 ne pomeni neopravičene odsotnosti z dela v smislu določbe 4. alineje prvega odstavka 110. člena ZDR-1, zato je izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi z dne 25. 7. 2014 nezakonita.

Izrek

I. Pritožbi se zavrneta in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

II. Stranki sami krijeta vsaka svoje stroške pritožbe.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje razsodilo, da se izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi z dne 25. 7. 2014 razveljavi kot nezakonita (prvi odstavek točke I izreka); da je delovno razmerje tožnika pri toženi stranki trajalo tudi od 25. 7. 2014 do 27. 5. 2018, ko se pogodba o zaposlitvi razveže (drugi odstavek točke I izreka); da je tožena stranka dolžna v roku 15 dni tožniku za čas od 25. 7. 2014 do 27. 5. 2018 priznati in vpisati delovno dobo v matično evidenco ZPIZ, mu obračunati plačo v mesečnem bruto znesku 1.500,00 EUR, od mesečnih bruto zneskov plače obračunati in plačati vse z zakonom določene prispevke in davke in tožniku izplačati neto znesek plače, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od vsakokratnega mesečnega neto zneska plače od 19. dne v tekočem mesecu za pretekli mesec, do plačila, ter tožniku izročiti obračune plač (tretji odstavek točke I izreka); tožniku v roku 15 dni obračunati denarno povračilo v znesku 26.040,96 EUR bruto, od tega zneska odvesti prispevke in davke in tožniku izplačati pripadajoči neto znesek (četrti odstavek točke I izreka). Zavrnilo je, kar je tožnik zahteval več ali drugače in sicer obračun in plačilo plače za čas od 25. 7. 2014 do 27. 5. 2018 še v višini 3.266,85 EUR bruto mesečno oz. v pripadajočem neto znesku z zamudnimi obrestmi ter plačilo denarnega povračila še v višini 59.762,34 EUR (točka II izreka). Odločilo je, da je tožena stranka dolžna tožniku povrniti stroške postopka v višini 5.669,46 EUR, v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od iztega tega roka dalje do plačila (točka III izreka).

2. Zoper navedeno sodbo sta se pritožili obe pravdni stranki.

3. Tožnik se pritožuje zoper tretji in četrti odstavek točke I izreka in točko II izreka sodbe zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava. Pritožbenemu sodišču predlaga, naj izpodbijani del sodbe spremeni tako, da tožbenemu zahtevku ugodi, oziroma podrejeno, da ga razveljavi in v tem obsegu vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo odločanje. Navaja, da tožena stranka ni pojasnila, na kakšni pravni podlagi je tožniku izplačevala plačo v zadnjih dveh oziroma treh mesecih pred odpovedjo pogodbe o zaposlitvi. Tožniku ob razrešitvi z mesta direktorja ni bila odpovedana individualna pogodba o zaposlitvi z dne 10. 6. 2010, torej je veljala naprej, zato bi mu morala za april 2014, 10 dni v maju 2014 in nato še en mesec izplačevati plačo po individualni pogodbi. Tožena stranka je ravnala nezakonito in šikanozno ter plačo brez pravne podlage znižala. Pogodba o zaposlitvi iz leta 1993, ki jo je tožena stranka odpovedala, v času odpovedi sploh ni bila več veljavna. Tožena stranka je tožniku sicer res ponudila v podpis novo pogodbo o zaposlitvi, ki pa je tožnik ni sprejel. V skladu z načelom zakonitosti bi morala tožena stranka tožniku izplačevati plačo po zadnji veljavni pogodbi o zaposlitvi, to pa je bila individualna pogodba o zaposlitvi. Sodišče prve stopnje je kar samo kot primerno določilo tožnikovo plačo v višini 1.500,00 EUR bruto. Znesek naj bi bil po navedbah tožene stranke ustrezen plači po pogodbi o zaposlitvi iz leta 1993, čeprav je tožena stranka tožniku od razrešitve z mesta direktorja naprej izplačevala nižjo plačo, torej ni upoštevala pogodbe o zaposlitvi iz leta 1993. V tem delu je sodba neobrazložena in nezakonita. Sodišče bi tožniku moralo priznati vsaj povprečje zadnjih treh plač, ki je po navedbah sodišča prve stopnje znašalo 2.170,08 EUR bruto, saj je tožena stranka tožniku za april 2014 obračunala bruto plačo v višini 3.745,52 EUR, za maj 1.398,55 EUR in za junij 2014 1.409,57 EUR kar znese povprečno 2.184,55 EUR. Tožnik je svoj tožbeni zahtevek postavil po zadnjih plačah, ki jih je prejel po veljavni individualni pogodbi o zaposlitvi, ki ni bila odpovedana in je veljala do 11. 5. 2014. Tožnik se tudi ne strinja z dosojeno višino denarnega povračila zaradi sodne razveze pogodbe o zaposlitvi. Navaja, da je bil pri toženi stranki zaposlen več kot 23 let, od tega 12 let kot direktor tožene stranke ter je pomembno prispeval k njenemu razvoju. Sodišče prve stopnje zmotno meni, da po prejeti izredni odpovedi ni aktivno iskal zaposlitve. Bil je prizadet in pod stresom, kar ga je zelo omejevalo in mu oteževalo normalno življenje. Pri petdesetem letu starosti je zelo težko iskati primerno zaposlitev, pri tem pa opozarja, da ga tožena stranka kljub prošnjam ni oprostila konkurenčne klavzule. Tožena stranka ga je namreč šele 10. 2. 2016 obvestila, da ne uveljavlja konkurenčne klavzule. Na podlagi navedenega meni, da so podane tudi kršitve določb postopka iz 6., 8., 14. in 15. točke 339. člena ZPP, zmotno pa je tudi uporabljeno materialno pravo.

4. Tožena stranka se pritožuje zoper ugodilni del sodbe zaradi vseh pritožbenih razlogov. Pritožbenemu sodišču predlaga, naj izpodbijani del sodbe spremeni tako, da tožbeni zahtevek zavrne, oziroma podredno, da ga razveljavi in v tem obsegu vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje. Navaja, da je sodišče prve stopnje s sodbo prišlo do očitno popolnoma precedenčnega zaključka v primerjavi s predhodnimi odločitvami v tej zadevi. Sodišče je nekritično verjelo izpovedi tožnika in prič odvetnika A.A. ter tožnikove partnerke. Ne strinja se z ugotovitvijo sodišča prve stopnje, da je na toženi stranki breme dokazovanja. V zvezi z odredbo o čakanju na delo opozarja, da ne obstaja pravna podlaga, da bi moral direktor sklep podpisati in ga opremiti z žigom. Sodišče spregleda ključno okoliščino, da je tožnik najprej izkoristil letni dopust, ki ga je imel na voljo za leti 2013 in 2014, kasneje, po izrabi dopusta, pa se niti enkrat ni oglasil na sedežu tožene stranke in se pozanimal o svojem delovno‑pravnem statusu. Iz izpovedi priče A.A. izhaja, da je tožnik vedel, da mu najkasneje v začetku julija 2014 poteče letni dopust. Preko delavke B.B. je bil A.A. seznanjen z direktorjevo odredbo o čakanju na delo za 5 ur dne 11. 7. 2014. Posledično je zato tožnik moral vedeti, da se mu je z 11. 7. 2014 letni dopust iztekel. Ne strinja se z dokaznim zaključkom sodišča prve stopnje, ki je verjelo izpovedi priče C.C. ter A.A. Meni, da je zaključek nekritičen in nepravilen, saj je jasno, da bosta bivši dolgoletni odvetnik tožene stranke, ki ga je za zastopanje interesov tožene stranke angažiral prav tožnik ter tožnikova žena izpovedala v tožnikovo korist. Sodišče ni ugotovilo, ali je priča C.C. dejansko poslušala pogovor med pričo B.B. ter tožnikom, niti se ni ukvarjalo z vprašanjem, ali je takšen pogovor morebiti potekal po zvočniku, ali je tožnik po tem pogovoru šel na sedež tožene stranke ter poizkušal skrbno razjasniti zadevo. Glede bistvene kršitve določb postopka pritožba navaja, da je tožena stranka (pravilno tožnik) trdil, da od podane izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi pa do 27. 5. 2018 ni imel nobenih prihodkov, hkrati tudi ni bil nikjer zaposlen. Ta trditev je bila podana šele na naroku dne 30. 5. 2018, nakar je tožena stranka s pripravljalno vlogo z dne 22. 6. 2018 substancirano odgovorila. Podala je dokazne predloge, ki so bistveni za popolno ugotovitev dejanskega stanja glede denarnega povračila ter nadomestil v obdobju od 25. 7. 2014 do 27. 5. 2018. Sodišče je namreč popolnoma nekritično verjelo prepoznim trditvam tožnika, pri čemer pa dokazov, ki bi trditve tožnika ovrgli, ni izvajalo. V skladu z 212. členom ZPP bi moral tožnik za svoje trditve ponuditi ustrezne dokaze, česar pa ni storil. Šele 30. 5. 2018 je podal trditev, da doslej ni imel prihodkov. Glede na to je tožena stranka v spis nemudoma vložila zapisnik s poslovnega sestanka, ki dokazuje, da je tožnik opravljal zastopniške oziroma agencijske posle, iz zapisnika pa je razviden tudi naročnik teh poslov. Sodišče prve stopnje je tožniku tudi zmotno odmerilo nagrado za postopek v 4-kratnem znesku, in ne samo v enkratnem.

5. Pritožbi nista utemeljeni.

6. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri čemer je v skladu z drugim odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 26/99 in nasl.) po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka, naštete v navedeni določbi ter na pravilno uporabo materialnega prava. Ugotovilo je, da sodišče prve stopnje ni storilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, ki jih uveljavljata pritožbi in na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti. Prav tako je pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje, ter na ugotovljeno dejansko stanje pravilno uporabilo materialno pravo.

7. Sodišče prve stopnje je v tej zadevi odločilo četrtič. V prvih treh sojenjih je tožbeni zahtevek vsakič zavrnilo, pritožbeno sodišče pa je sodbe razveljavilo in zadevo vračalo sodišču prve stopnje v novo sojenje, in sicer prvič je s sodbo opr. št. I Pd 1057/2014 z dne 8. 10. 2015, ki je bila razveljavljena s sklepom opr. št. Pdp 1141/2015 z dne 9. 6. 2016, drugič s sodbo I Pd 769/2014 z dne 6. 4. 2017, ki je bila razveljavljena s sklepom pritožbenega sodišča opr. št. Pdp 487/2017 z dne 3. 8. 2017 ter tretjič s sodbo opr. št. I Pd 1451/2017 z dne 19. 10. 2017, ki je bila razveljavljena s sklepom opr. št. Pdp 15/2018 z dne 7. 2. 2018.

8. V novem, četrtem sojenju, je sodišče prve stopnje upoštevalo napotke iz razveljavitvenega sklepa opr. št. Pdp 15/2018 z dne 7. 2. 2018 ter stališča, ki jih je pritožbeno sodišče zavzelo v sklepu opr. št. Pdp 487/2017 z dne 3. 8. 2017, ter pravilno razsodilo, da je izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi nezakonita, pogodbo o zaposlitvi sodno razvezalo z dnem zadnje glavne obravnave ter tožniku dosodilo reparacijo za čas od nezakonitega prenehanja delovnega razmerja do sodne razveze in denarno povračilo po 118. členu Zakona o delovnih razmerjih (ZDR-1; Ur. l. RS, št. 21/2013). Pri tem je ugotovilo naslednja dejstva oziroma zavzelo naslednja stališča:

- da je imel tožnik sklenjenih več individualnih pogodb o zaposlitvi za delovno mesto direktorja za določen čas mandata, zadnjo z dne 10. 5. 2010, v kateri je imel dogovorjeno pravico do zaposlitve na drugem ustreznem delovnem mestu,

- da ga je tožena stranka 11. 4. 2014 razrešila s funkcije direktorja, zaradi česar je individualna pogodba o zaposlitvi z dne 10. 5. 2010 prenehala veljati s potekom časa, za katerega je bila sklenjena, to je 11. 5. 2014, po poteku 30‑dnevnega odpovednega roka, skladno z določilom 29. člena individualne pogodbe o zaposlitvi,

- da je imel tožnik kot direktor v času svojih mandatov sklenjene individualne pogodbe o zaposlitvi za določen čas mandata, pred tem pa je imel sklenjeno pogodbo o zaposlitvi z dne 6. 8. 1993 za nedoločen čas za delovno mesto "vodja servisa",

- da tožnikova pogodba o zaposlitvi z dne 6. 8. 1993 ni bila odpovedana (zaradi reorganizacije v letu 2005) in je zato v času izredne odpovedi veljavna,

- da tožniku po razrešitvi s funkcije direktorja ni prenehalo tudi delovno razmerje pri toženi stranki (3. člen individualne pogodbe), tožena stranka pa je po razrešitvi tožniku odredila čakanje na delo za čas od 11. 4. 2014 do 18. 4. 2014, nato pa je bil tožnik na letnem dopustu do vključno 11. 7. 2014,

- da je tožena stranka tožniku na podlagi 3. člena individualne pogodbe o zaposlitvi z dne 10. 5. 2010, ponudila novo pogodbo o zaposlitvi za drugo delovno mesto, ki bi nadomestila pogodbo o zaposlitvi z dne 6. 8. 1993, ki pa je tožnik ni sprejel,

- da so ves čas od razrešitve dalje med strankama potekala pogajanja o mirni rešitvi spora zaradi sklenitve sporazuma, ki bi se nanašal na delovno razmerje tožnika pri toženi stranki, na delovno razmerje tožnikove žene, odpravnine, odškodnine ter odkup tožnikovega deleža v družbi ustanoviteljici tožene stranke in na konkurenčno klavzulo,

- da je delavka tožene stranke B.B. tožniku 8. 7. 2014 po telefonu sporočila, da mu je odrejeno čakanje na delo doma do nadaljnjega (in ne le za 11. 7. 2014 oziroma 5 delovnih ur tega dne),

- da je tožena stranka tožniku 25. 7. 2014 podala izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi zaradi izostanka z dela in neobvestitve delodajalca o razlogih za izostanek od 14. do 18. 7. 2014 po 4. alineji prvega odstavka 110. člena ZDR‑1.

K pritožbi tožene stranke:

9. Pritožbeno sodišče je v sklepu opr. št. Pdp 15/2018 z dne 7. 2. 2018 navedlo, da je med pravdnima strankama sporno, ali je podan utemeljen razlog za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi po 4. alineji prvega odstavka 110. člena ZDR-1. Opozorilo je, da je na podlagi drugega odstavka 84. člena ZDR-1 na toženi stranki dokazno breme, da dokaže utemeljenost razloga za to odpoved, tj. da tožnika v času od 14. 7. 2014 do 18. 7. 2014 ni bilo na delo, o razlogih za svojo odsotnost pa tožene stranke ni obvestil. Na podlagi ugovora tožene stranke, da je bil tožnik napoten na čakanje na delo doma zgolj za 5 delovnih ur 11. 7. 2014 (ker je imel za ta dan le tri ure preostalega letnega dopusta) in da je bil tožnik o tem obveščen po telefonu, je breme dokaza tega dejstva (in s tem utemeljenosti odpovednega razloga) v tem sporu na toženi stranki. V novem sojenju je sodišče prve stopnje upoštevalo navedeno stališče ter ugotovilo, da tožena stranka ni dokazala, da bi se odredba o čakanju na delo doma nanašala le na 11. 7. 2014, temveč da je bil tožnik 8. 7. 2014 po telefonu obveščen o odredbi za čakanje na domu do nadaljnjega, brez časovne omejitve. Posledično je zato pravilno sklepalo, da tožnikova odsotnost od 14. 7. 2014 do 18. 7. 2014 ne pomeni neopravičene odsotnosti z dela v smislu določbe 4. alineje prvega odstavka 110. člena ZDR-1, zato je izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi z dne 25. 7. 2014 nezakonita.

10. Pritožba neutemeljeno izpodbija dokazno oceno sodišča prve stopnje, ker naj bi temeljila le na navedbah in izpovedi tožnika in prič odvetnika A.A. ter tožnikove žene C.C., ne pa tudi izpovedi direktorja tožene stranke D.D. Sodišče prve stopnje je v dokaznem postopku med drugim ugotavljalo, ali je bil tožnik dne 8. 7. 2014 po telefonu obveščen o tem, da ima odrejeno čakanje le za 11. 7. 2014 ali pa za čas od 11. 7. 2014 dalje. Pri svoji odločitvi je upoštevalo vse izvedene dokaze, se opredelilo in dokazno ocenilo tudi izpoved D.D., ter ugotovilo vse okoliščine, ki se nanašajo na odreditev čakanja na delo. Sprejelo je skrbno in vestno dokazno oceno, ki predstavlja pravilne zaključke o ugotovitvah dejanskega stanja. Glede na obrazloženo ni podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz prvega odstavka 339. člena ZPP v zvezi z 8. členom ZPP.

11. Ni utemeljen pritožbeni očitek, da je sodišče prve stopnje zmotno štelo, da bi morala tožena stranka sklep oziroma odredbo o čakanju na delo podpisati, žigosati in vročiti tožniku. V zvezi z navedeno odredbo je bistveno, da je sodišče prve stopnje verjelo tožniku in priči C.C., tožnikovi ženi, da je bil tožnik po telefonu obveščen o tem, da se odredba na delo nanaša na nedoločen čas, ne pa le za 5 delovnih ur 11. 7. 2014. Svojo ugotovitev je pravilno oprlo tudi na dejstvo, da izpovedi direktorja D.D. ni potrdila niti B.B., ki je po nalogu direktorja tožniku 8. 7. 2014 telefonirala in mu sporočila, naj pride podpisat dokument - napotitev na čakanje doma, ki mu ga je po telefonu tudi prebrala. Glede na to, da tožnik po sklep ni mogel priti, sta se z B.B. dogovorila, da mu ga pošljejo po pošti, vendar ga tožnik ni nikoli prejel. Po izpovedi priče B.B. ji je direktor to listino najprej dal, pozneje pa vzel in je tako tožniku ni poslala.

12. Sodišče prve stopnje je pravilno dokazno ocenilo napotitev na čakanje z dne 8. 7. 2014 (B12). Ugotovilo je, da je v listini sicer res zapisano, da je tožnik napoten na čakanje na delo za 5 delovnih ur dne 11. 7. 2014, vendar je pri presoji dokazne vrednosti listine upoštevalo, da je tožena stranka to listino predložila v spis šele v prvem ponovljenem postopku ter da ni podpisana s strani direktorja, da nima žiga ter da tožniku nikoli ni bila vročena. Sodišče prve stopnje ni navedlo, da listina ni veljavna, ker ni podpisana in žigosana, temveč da kot enostranski pravni akt delodajalca lahko učinkuje le, če bi bila tožniku vročena, da pa iz listine, zaradi nepodpisa in odsotnosti žiga ne izhaja, da bi bila razvidna resna namera tožene stranke, da bi izdana odredba tudi dejansko učinkovala. Glede na to, da ni bila podpisana in žigosana, ter da je bila vložena v spis šele v ponovljenem sojenju, se pritožbeno sodišče strinja s stališčem sodišča prve stopnje, da ne gre za listino, ki jo je tožniku dne 8. 7. 2014 prebrala B.B. Sodišče prve stopnje je pravilno zavrnilo argument direktorja tožene stranke, da je bila listina nepodpisana, ker je bila pripravljena "v sili razmer", zgolj kot sredstvo formalne rešitve nekajurne odsotnosti tožnika in da je direktor tožene stranke odredbo nameraval podpisati ob prisotnosti tožnika v ponedeljek dne 14. 7. 2014, ko je tožnika pričakoval na delu. To stališče je sodišče prve stopnje pravilno oprlo na dejstvo, da je tožena stranka spreminjala trditve, in sicer, da je direktor podpisani original potem, ko tožnik po 11. 7. 2014 ni prišel na delo, kot brezpredmetnega zavrgel in je zato tožena stranka predložila zgolj kopijo (print) tega dokumenta, saj ni verjetno, da bi delodajalec zavrgel kakršnokoli dokumentacijo, ki se nanaša na delovno razmerje zaposlenega delavca. Ugotovilo je, da začasnost odreditve na čakanje (samo za 5 delovnih ur) ne izhaja iz vsebine listine, ki navaja, da "tožena stranka ta trenutek tožniku ne more zagotoviti dela primernega njegovi izobrazbi in izkušnjam, in da bo v vmesnem času poskušala poiskati nadomestno delovno mesto in ga prerazporediti ter da so med čakanjem na delo njegove pravice iz naslova delovnega razmerja varovane". Takšna vsebina je tudi po stališču pritožbenega sodišča za zgolj 5 delovnih ur odsotnosti povsem nelogična, oziroma lahko odgovarja le napotitvi na čakanje na delo doma do nadaljnjega.

13. Pritožba tudi neutemeljeno navaja, da sodišče prve stopnje ni ugotovilo, ali je priča C.C. dejansko poslušala pogovor med pričo B.B. ter tožnikom, niti se ni ukvarjalo z vprašanjem, ali je takšen dogovor morebiti potekal po zvočniku, ali je bil tožnik po tem pogovoru šel na sedež tožene stranke ter poizkušal skrbno razjasniti zadevo. Gre za protispisne navedbe, saj je sodišče prve stopnje na podlagi izpovedi priče C.C. ugotovilo, da je v celoti potrdila tožnikovo izpoved. Izpovedala je namreč, da je bila prisotna, ko je tožnika v začetku julija 2014 poklicala B.B. in mu povedala, da ima zanj nek dokument ter mu ga nato tudi prebrala "napotitev na čakanje do nadaljnjega", ter prepričljivo opisala okoliščine tega dogodka. To je slišala, saj je bila takrat v neposredni bližini tožnika. Tožnik in B.B. sta se potem dogovorila, da mu ta dokument pošlje po pošti priporočeno domov. Na pravilnost dokazne ocene tudi ne vplivajo pritožbene navedbe, ki se nanašajo na neverodostojnost A.A. Glede na to, da je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je bil tožnik seznanjen, da je od 11. 7. 2014 na čakanju na delo doma do nadaljnjega, ni odločilno, da direktor tožene stranke A.A. ni odgovoril na njegov SMS in potrdil odreditev čakanja. A.A. je namreč ta SMS poslal direktorju potem, ko je bilo tožniku že odrejeno čakanje na delo doma. Prav tako je o tem dejstvu tožnik obvestil A.A., in ne obratno.

14. Pri presoji (ne)utemeljenosti odpovednega roka je sodišče prve stopnje pravilno upoštevalo tudi specifike konkretnega primera, in sicer, in sicer, da je bil tožnik od njegove razrešitve s funkcije direktorja 11. 4. 2014 dalje odsoten z dela, ker tožena stranka ni imela zanj na voljo ustreznega prostega delovnega mesta in so med strankama potekala pogajanja glede njegovega delovnopravnega statusa, konkurenčne klavzule in glede odkupa njegovega poslovnega deleža, da tožena stranka tožniku zaradi nepodpisa ponujene pogodbe ni odpovedala pogodbe o zaposlitvi, da delovnega mesta vodje servisa, za katero je imel sklenjeno pogodbo o zaposlitvi z dne 6. 8. 1993, v letu 2014 ni bilo več, in da tožnik v času svoje odsotnosti ni vedel, na katero delovno mesto in pod kakšnimi pogoji naj pride delat k toženi stranki. Pri izredni odpovedi iz razloga po 4. alineji prvega odstavka 110. člena ZDR-1 tudi po stališču pritožbenega sodišča bistveno, da je delavcu znano, da se mora zglasiti na delu in na katerem delu se mora zglasiti. Glede na navedeno ni utemeljen pritožbeni očitek, da tožnik glede svojega delovnopravnega statusa ni bil dovolj skrben ter da se po izrabi dopusta ni niti enkrat oglasil na sedežu tožene stranke, saj mu tožena stranka dejansko ni jasno povedala, katero delo naj bi v primeru zglasitve na delu opravljal. Pritožbene navedbe, da je sodišče prve stopnje zmotno ugotovilo dejansko stanje glede obstoja odpovednega razloga ter posledično zmotno uporabilo materialno pravo, so torej neutemeljene.

15. Pritožba tožene stranke tudi neutemeljeno uveljavlja bistveno kršitev določb postopka iz 8. točke drugega dostavka 339. člena ZPP, ker sodišče ni izvedlo predlaganih dokazov - poizvedb pri bankah o tožnikovih dohodkih od prenehanja delovnega razmerja dalje. Bistveno je, da bi bilo sodišče pri reparaciji dolžno upoštevati le tiste prejemke, ki bi jih tožnik pridobil na podlagi zakonskih pravic, torej do eventualnega nadomestila za brezposelnost, ne pa tudi tistih, ki jih je prejel iz naslova opravljanja dela po drugih pogodbah npr. agencijski oziroma pogodbi o posredovanju. Zato izvedba predlaganih dokazov ne bi vplivala na drugačno odločitev glede reparacije. Pritožba navaja, da je tožena stranka (pravilno: tožnik) trdil, da od podane izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi do 27. 5. 2018 ni imel nobenih prihodkov, hkrati tudi ni bil nikjer zaposlen, pri čemer protispisno navede, da je bila ta trditev podana šele na naroku 30. 5. 2018. Tožnik je namreč že na prvem naroku 18. 6. 2015 v svojem zaslišanju izpovedal, da po razrešitvi pri toženi stranki ni delal in da je bil doma, da je ves čas od prenehanja pogodbe o zaposlitvi pri toženi stranki nezaposlen in ni prejemal nikakršnih dohodkov. Tožena stranka je torej že v letu 2015, eno leto po prenehanju delovnega razmerja, vedela, da tožnik ni zaposlen in da ne prejema nobenih prihodkov.

16. Pritožba tožene stranke tudi neutemeljeno uveljavlja, da je sodišče prve stopnje tožniku priznalo nagrado za vsak narok tudi za ponovljena sojenja, čeprav bi mu šla ta nagrada po takrat veljavni tarifi le enkrat. Zakon o Odvetniški tarifi (ZOdvT, Ur. l. RS, št. 67/2008) je namreč v 19. členu določal, da če je zadeva vrnjena v odločanje sodišču nižje stopnje, predstavlja postopek pred tem sodiščem novo stopnjo. Navedeno pomeni, da je tožnik v novem postopku upravičen do še ene nagrade za narok. Okoliščino, da je bila zadeva štirikrat obravnavana pred sodiščem prve stopnje, je torej sodišče prve stopnje pravilno upoštevalo pri odmeri nagrade pooblaščencu tožnika.

K pritožbi tožnika:

17. Pritožba sodišču prve stopnje ponovno pavšalno očita absolutne bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 6., 8. in 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Ker so v tem delu pritožbene navedbe povsem nekonkretizirane, jih pritožbeno sodišče ni moglo preizkusiti. Tudi sicer ni našlo razlogov za obstoj kršitve iz 6. točke drugega odstavka 339. člena ZPP (ta je podana, kadar je sodišče v nasprotju z določbami ZPP oprlo svojo odločbo na nedovoljena razpolaganja strank - tretji odstavek 3. člena ZPP) in iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, na katero pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti.

18. Prav tako ni podana bistvena kršitev določb postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP, ker naj sodišče prve stopnje ne bi obrazložilo svoje odločitve o višini tožnikove plače po prenehanju individualne pogodbe o zaposlitvi z dne 10. 5. 2010. Sodišče prve stopnje je svoje odločitev ustrezno obrazložilo z dejanskimi ugotovitvami in pravnimi stališči, zato je izpodbijano sodbo mogoče preizkusiti.

19. Pritožbeno sodišče je že v razveljavitvenem sklepu opr. št. Pdp 487/2017 zavzelo stališče, da tožnik ni dokazal, da bi bila pogodba o zaposlitvi z dne 6. 8. 1993 za delovno mesto vodje servisa odpovedana. Glede na to, da je zaradi razrešitve individualna pogodba o zaposlitvi z dne 10. 5. 2010 prenehala veljati 11. 5. 2014, je sodišče prve stopnje zavzelo pravilno stališče, da je bila 25. 7. 2014 lahko odpovedana pogodba o zaposlitvi z dne 6. 8. 1993. V primeru, če je delavec pred sklenitvijo individualne pogodbe o zaposlitvi za delovno mesto direktorja za določen čas oziroma za čas trajanja mandata, pri delodajalcu že zaposlen za nedoločen čas, je podan enak pravni položaj kot v primeru vodilnih delavcev iz 74. člena ZDR-1, ko za čas trajanja individualne pogodbe o zaposlitvi za določen čas mirujejo pravice, obveznosti in odgovornosti iz prejšnje pogodbe o zaposlitvi, ki jo je delavec sklenil za nedoločen čas. V primeru prenehanja pogodbe o zaposlitvi za določen čas "oživi" prejšnja pogodba o zaposlitvi.¹ Glede na to, da tožnik ni podpisal ponujene pogodbe za drugo ustrezno delovno mesto, je sodišče nadomestilo plače za čas po prenehanju pogodbe o zaposlitve pravilno dosodilo v znesku 1.500,00 EUR, kolikor naj bi znašala plača po pogodbi o zaposlitvi iz leta 1993. Neutemeljene so pritožbene navedbe, da je sodišče prve stopnje "kar samo določilo" kot primerno plačo znesek 1.500,00 EUR. Tožena stranka je namreč navajala, da znesek iz pogodbe iz leta 1993 sedaj ustreza ekvivalentu 1.500,00 EUR bruto, tožnik pa temu znesku ni argumentirano nasprotoval. Posledično je sodišče prve stopnje utemeljeno zaključilo, da znesek 1.500,00 EUR predstavlja ustrezen znesek iz pogodbe o zaposlitvi iz leta 1993. S takšnim stališčem se strinja tudi pritožbeno sodišče, glede na to, da iz podatkov v spisu izhaja, da je pogodba št. ... z dne 6. 8. 1993 (priloga B1) za junij 1993 določala tožniku plačo v višini 78.172,80 SIT. Po javno dostopnih podatkih Banke Slovenije je npr. 1. 6. 1993 srednji tečaj BSI za ECU znašal 133,9034 EUR, torej je tožnikova plača v juniju 1993 znašala približno 583,79 EUR. Glede na navedeno je dosojena plača v primernem velikostnem redu, pri čemer je treba še enkrat opozoriti, da tožnik ni predlagal nobenega dokaza, na podlagi katerega bi bilo mogoče ugotoviti višji znesek. Če se tožnik ni strinjal s takšnim zneskom, bi moral to izpodbijati bodisi s predložitvijo ustreznega revelorizacijskega obračuna oziroma z angažiranjem izvedenca, če zneska ne bi mogel sam izračunati. Posledično so torej neutemeljene pritožbene navedbe, s katerimi se tožnik zavzema za plačilo nadomestila plače za čas nezakonitega prenehanja pogodbe o zaposlitvi v višjem mesečnem znesku, oziroma z upoštevanjem plače, določene v individualni pogodbi o zaposlitvi z dne 10. 4. 2010.

20. Neutemeljene so tudi pritožbene navedbe, s katerim poskuša izpodbiti pravilnost odločitve sodišča prve stopnje glede povprečne plače tožnika v obdobju od prenehanja funkcije do prenehanja delovnega razmerja. Tožnik namreč do konca prvega naroka za glavno obravnavo ni navedel, da bi mu bila v tem obdobju plača prenizko obračunana oziroma izplačana, zato je v skladu z 286. členom ZPP prekludiran glede navajanja teh dejstev. Tožnik za obdobje od prenehanja mandata oziroma individualne pogodbe o zaposlitvi do prenehanja delovnega razmerja tudi sicer ni uveljavljal plačila razlike v plači, zato sodišču prve stopnje ni bilo treba ugotavljati dejanskega stanja v smeri višjega zneska plače, ki bi ga moral tožnik prejeti v tem obdobju. Sodišče prve stopnje je torej pri odmeri višine denarnega povračila po 118. členu ZDR-1 pravilno upoštevalo podatke o tožnikovih plačah, kot so mu bile dejansko izplačane v zadnjih treh mesecih pred odpovedjo pogodbe o zaposlitvi.

21. Pritožba tudi neutemeljeno izpodbija odločitev sodišča prve stopnje, da je tožnik upravičen do denarnega povračila iz 118. člena ZDR-1 v višini 12 plač. V skladu z določbo prvega in drugega odstavka 118. člena ZDR-1 prizna sodišče ustrezno denarno povračilo v višini največ 18 mesečnih plač delavca, izplačanih v zadnjih treh mesecih pred odpovedjo pogodbe o zaposlitvi, pri čemer višino denarnega povračila določi glede na trajanje delavčeve zaposlitve, možnosti delavca za novo zaposlitev in okoliščine, ki so privedle do nezakonitosti prenehanja pogodbe o zaposlitvi, ter upoštevaje pravice, ki jih je delavec uveljavil za čas do prenehanja delovnega razmerja. Sodišče prve stopnje je v zvezi s tem pravilno ugotovilo naslednje okoliščine:

- da je bil tožnik pri toženi stranki zaposlen od 1. 11. 1991 (C1), skupaj skoraj 23 let, od tega je bil 12 let zaposlen kot direktor družbe,

- da je star 51 let ter po izobrazbi inženir elektronike,

- da je bil od prenehanja delovnega razmerja pri toženi stranki do 28. 5. 2018 brezposeln in ni imel nikakršnih prihodkov,

- da je bil prijavljen na Zavodu za zaposlovanje in v tem času aktivno iskal zaposlitev glede na svoje delovne izkušnje in pri tem tudi upošteval, da je bil vezan s konkurenčno klavzulo,

- da se je z 28. 5. 2018 zaposlil za nedoločen čas pri družbi E. kot svetovalec na področju varnostnih sistemov z osnovno mesečno bruto plačo 1.100,00 EUR (A13, C1),

- da njegove zaposlitvene možnosti niso slabe, kar kaže tudi dejstvo tožnikove sedanje zaposlitve za nedoločen čas,

- da je tožena stranka potem, ko s tožnikom ni uspela sporazumno rešiti vseh skupnih spornih vprašanj, tožniku odredila čakanje na delo, ki ga je ta utemeljeno štel za čakanje na delo doma do nadaljnjega, nato pa mu je zaradi neupravičene odsotnosti z dela izredno odpovedala pogodbo o zaposlitvi.

22. Glede na navedeno tudi pritožbeno sodišče meni, da je odločitev v višini 12 povprečnih plač pravilna. Po stališču pritožbenega zneska dosojeni, sorazmerno visoki znesek 26.040,96 EUR, upošteva vse zgoraj ugotovljene okoliščine, tudi dejstvo, da je tožnika zavezovala konkurenčna klavzula. Pritožbene navedbe, da mu tožena stranka ni podala soglasja glede nevezanosti s konkurenčno klavzulo, ter da je v času zaposlitve bistveno prispeval k razvoju tožene stranke, torej niso odločilne, in ne vplivajo na drugačno odločitev od izpodbijane.

23. Glede na to, da niso podani uveljavljeni pritožbeni razlogi niti tisti, na katere pazi po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbi zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

24. Do ostalih pritožbenih navedb se pritožbeno sodišče ni posebej opredeljevalo, saj niso odločilnega pomena za odločitev o pritožbi. V skladu s prvim odstavkom 360. člena ZPP mora namreč sodišče druge stopnje v obrazložitvi sodbe oziroma sklepa presoditi le tiste navedbe pritožbe, ki so odločilnega pomena, in navesti razloge, ki jih je upoštevalo po uradni dolžnosti.

25. Stranki s pritožbama nista uspeli, zato sami krijeta vsaka svoje stroške pritožbe (prvi odstavek 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP).

-------------------------------
¹ prim. stališče, ki ga je Vrhovno sodišče RS zavzelo v sklepu opr. št. VIII Ips 241/2017 z dne 4. 12. 2018.

Datum zadnje spremembe:

15.04.2019

Podobni dokumenti:

• VDSS Sodba Pdp 628/2017
• VDSS Sodba Pdp 402/2021
• VDSS Sodba Pdp 44/2018