VDSS Sodba Pdp 556/2018

Jedro

Po določbi prvega odstavka 208. člena ZDR imenovanje sindikalnega zaupnika ni obveznost, temveč možnost sindikata. Enako določa prvi odstavek 205. člena novega ZDR-1. Drugi odstavek navedenih členov pa določa, da mora sindikat obvestiti delodajalca o imenovanju oziroma izvolitvi sindikalnega zaupnika. Člena ne določata, da mora sindikat delodajalca obvestiti o tem, da sindikalnih zaupnikov ni in da vlogo prevzema predsednik sindikata. Upoštevajoč ugotovitve sodišča prve stopnje v navedenem sporu glede reprezentativnosti sindikata pa je tožeča stranka tudi vedela, da je predsednik sindikata dejansko res toženec, saj mu je na domači naslov pošiljala pošto v zvezi z delovanjem sindikata, kar v celoti ovrže pritožbeno navedbo, da bi ob neizvolitvi sindikalnega zaupnika toženec moral obvestiti tožečo stranko, da je v funkciji predsednika sindikata prevzel vlogo sindikalnega zaupnika.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

II. Vsaka stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek, da je toženec dolžan tožeči stranki plačati 103.642,22 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva vložitve tožbe do plačila in zahtevek tožeče stranke za povrnitev stroškov postopka z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka 15-dnevnega roka od prejema sodbe do plačila (I. točka izreka). Odločilo je še, da je tožeča stranka dolžna v roku 8 dni po prejemu sodbe povrniti tožencu 3.565,03 EUR stroškov postopka, v primeru zamude od zapadlosti z zakonskimi zamudnimi obrestmi (II. točka izreka).

2. Zoper sodbo se pritožuje tožeča stranka iz vseh pritožbenih razlogov po 338. členu ZPP, to je zaradi bistvene kršitve določb postopka, zmotne oziroma nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava. Navaja, da je sodišče zagrešilo bistveno kršitev določb postopka po 8. točki drugega odstavka 339. člena ZPP, ker se ni opredelilo do navedb tožeče stranke, da jo je toženec zavestno zavajal glede statusa predsednika sindikata od 3. 12. 2008 do najmanj 1. 12. 2012, in bistveno kršitev določb postopka iz 11. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ker je toženec zavestno zavajal tožečo stranko o svojem položaju sindikalnega zaupnika in predsednika sindikata, zaradi česar mu tožeča stranka 25. 2. 2009 ni mogla podati odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz krivdnih razlogov. V izpodbijani sodbi tudi ni razlogov o odločilnih dejstvih, saj sodišče ni obrazložilo, na kakšni podlagi je utemeljilo svojo odločitev, da je zbor članov sindikata pri tožeči stranki 1. 12. 2012 dejansko potekal in da so tožencu na zboru podelili status predsednika. Vztraja pri tem, da zbor 1. 12. 2012 ni potekal, temveč je šlo za prednovoletno zabavo. Zmotno je stališče sodišča prve stopnje, da je zakonsko varstvo sindikalnih zaupnikov vezano na dogovor med delodajalcem in sindikatom, saj je varstvo predsedniku sindikata zagotovljeno že po določbah ZDR-1, delodajalec pa bi lahko z opustitvijo dogovora izvotlil varstvo sindikalnih predstavnikov. Zaščita po ZDR-1 je usmerjena na kategorijo delavcev, ki dejansko zastopajo pravice delavcev - članov sindikata. Predlaga spremembo izpodbijanega dela sodbe in ugoditev tožbenemu zahtevku, podredno pa razveljavitev in vrnitev zadeve v novo sojenje. Priglaša stroške pritožbenega postopka.

3. Toženec v odgovoru na pritožbo prereka pritožbene navedbe in predlaga zavrnitev pritožbe. Priglaša stroške odgovora na pritožbo,

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Na podlagi drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in nasl.) je pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo preizkusilo v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbi, pri tem pa je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7. in 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da niso podane bistvene kršitve določb pravdnega postopka, na katere opozarja pritožba, niti tiste, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti. Sodišče prve stopnje je pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje in pravilno uporabilo materialno pravo. Pritožbeno sodišče se strinja z ugotovitvami in stališči sodišča prve stopnje.

6. Ni podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 11. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Ta kršitev je podana, če se je postopka udeleževal kot tožnik ali toženec nekdo, ki ne more biti pravdna stranka, ali če stranke, ki je pravna oseba, ni zastopal tisti, ki jo je po zakonu upravičen zastopati, ali če pravdno nesposobne stranke ni zastopal zakoniti zastopnik ali če zakoniti zastopnik ni imel potrebnega dovoljenja za pravdo ali za posamezna pravdna dejanja ali če stranke ni zastopal pooblaščenec v skladu z določbami ZPP ali če pooblaščenec stranke ni imel pooblastila, razen če je bila pravda oziroma če so bila posamezna pravdna dejanja pozneje odobrena. Kršitev se torej nanaša na pomanjkanje legitimacije ali pooblastila za sodni postopek, ne pa na pomanjkanje pooblastila v predpravdnem sporu.

7. Ni podana niti bistvena kršitev določb postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP v zvezi z odločilnimi dejstvi glede zbora delavcev 1. 12. 2012. Sodišče prve stopnje je v 12. točki obrazložitve pojasnilo, zakaj je upoštevalo, da je zbor delavcev tega dne potekal, in sodba vsebuje razloge o odločilnih dejstvih. Tožeča stranka po vsebini nasprotuje dokazni oceni sodišča prve stopnje o izvedbi zbora delavcev, s čimer pravzaprav uveljavlja pritožbeni razlog zmotne oziroma nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, kar bo pojasnjeno v nadaljevanju.

8. Neutemeljen pa je tudi očitek bistvene kršitve določb postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ker se sodišče prve stopnje naj ne bi opredelilo do navedb tožeče stranke, da jo je toženec vsaj za obdobje od 3. 12. 2008 do 1. 12. 2012 zavestno zavajal o svojem statusu predsednika sindikata oziroma sindikalnega zaupnika. Če sodišče ne sprejme razlogov, s katerimi stranka utemeljuje svojo pravno presojo, pač pa pravno vprašanje reši drugače, to ne pomeni, da je kršilo strankino pravico do izjave v postopku (oziroma obveznost sodišča, da stranki odgovori na njene relevantne navedbe) po 8. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. Če sodišče ne sledi materialnopravnim ugovorom stranke, obenem pa je iz obrazložitve sodbe jasno, katera pravna izhodišča ter katera ugotovljena dejstva so bila ključna za sprejem odločitve, sodišče tudi ne stori kršitve po 22. členu Ustave RS.

9. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da je bil zbor delavcev 1. 12. 2012 izveden in da tožnik na zaslišanju dne 19. 6. 2015 ni krivo izpovedal, da je tak zbor potekal. K argumentaciji sodišča prve stopnje, na katero se pritožbeno sodišče v celoti sklicuje, pritožbeno sodišče še dodaja, da je v kolektivnem delovnem sporu med Sindikatom A. in tožečo stranko glede reprezentativnosti sindikata s sodbo X Pd 211/2017 z dne 10. 11. 2017 v zvezi s sodbo pritožbenega sodišča X Pdp 33/2018 z dne 8. 3. 2018 že pravnomočno ugotovljeno, da je zbor delavcev 1. 12. 2012 potekal¹ in da je bil na zboru toženec izvoljen kot predsednik sindikata. Zato je pritožbena navedba, da zbor 1. 12. 2012 ni bil izveden, neutemeljena.

10. Ni mogoče slediti pritožbi niti v navedbi, da je toženec tožečo stranko od 3. 12. 2008 do najkasneje 1. 12. 2012 zavestno zavajal, da je imel status predsednika oziroma sindikalnega zaupnika, čeprav takšnega statusa naj ne bi imel. Po pravilni presoji sodišča prve stopnje tožeča stranka ni legitimirana, da posega v organizacijski ustroj in predstavljanje članov sindikata. 3. člen Konvencije št. 87 o sindikalnih svoboščinah in varstvu sindikalnih pravic zagotavlja sindikatom pravico, da med drugim svobodno izbirajo svoje predstavnike in samostojno organizirajo svoje delovanje. Četudi torej toženec ne bi bil izvoljen v funkcijo predsednika sindikata, ampak jo je opravljal brez formalnega pooblastila, je na podlagi navedene določbe Konvencije za nasprotovanje ravnanju nepooblaščenega člana sindikata legitimiran sindikat in ne delodajalec. Pritožbeno sodišče še dodaja, da je v sporu glede reprezentativnosti sindikata sodišče prve stopnje v navedeni sodbi X Pd 211/2017 z dne 10. 11. 2017 (potrjeni s sodbo pritožbenega sodišča X Pdp 33/2018 z dne 8. 3. 2018) pravnomočno ugotovilo, da so na zboru dne 1. 12. 2012 organi sindikata pri toženi stranki odločili, da dosedanji organi nadaljujejo z delom. To vodi v logičen sklep, da je članstvo sindikata toženca štelo kot predsednika sindikata tudi v predhodnem obdobju od 25. 2. 2008, ko mu je pretekel mandat, do zbora 1. 12. 2012. Sindikat torej toženčevemu izvrševanju funkcije predsednika ni nasprotoval, zato slednji tudi ni zavajal tožeče stranko o svojem položaju.

11. Pritožba neutemeljeno vztraja, da je toženec ravnal protipravno, ker ni obvestil tožeče stranke o tem, kdo so predsednik sindikata in sindikalni zaupniki. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da navedena opustitev ne pomeni protipravnega ravnanja. Po določbi prvega odstavka 208. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR, Ur. l. RS, št. 42/02 in nasl.) imenovanje sindikalnega zaupnika ni obveznost, temveč možnost sindikata. Enako določa prvi odstavek 205. člena novega Zakona o delovnih razmerjih (ZDR-1, Ur. l. RS, št. 21/13 in nasl.). Drugi odstavek navedenih členov pa določa, da mora sindikat obvestiti delodajalca o imenovanju oziroma izvolitvi sindikalnega zaupnika. Člena ne določata, da mora sindikat delodajalca obvestiti o tem, da sindikalnih zaupnikov ni in da vlogo prevzema predsednik sindikata, kar neutemeljeno navaja tožeča stranka. Upoštevajoč ugotovitve sodišča prve stopnje v navedenem sporu glede reprezentativnosti sindikata (sodba X Pd 211/2017 z dne 10. 11. 2017 v zvezi s sodbo pritožbenega sodišča X Pdp 33/2018 z dne 8. 3. 2018) pa je tožeča stranka tudi vedela, da je predsednik sindikata dejansko res toženec, saj mu je na domači naslov pošiljala pošto v zvezi z delovanjem sindikata, kar v celoti ovrže pritožbeno navedbo, da bi ob neizvolitvi sindikalnega zaupnika toženec moral obvestiti tožečo stranko, da je v funkciji predsednika sindikata prevzel vlogo sindikalnega zaupnika.

12. Ker niso podani niti s pritožbo uveljavljani pritožbeni razlogi niti tisti, na katere se pazi po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

13. Tožnica s pritožbo ni uspela, zato sama krije svoje pritožbene stroške (prvi odstavek 154. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 165. člena ZPP), toženec pa sam krije stroške odgovora na pritožbo, saj odgovor ni bistveno pripomogel k odločitvi o pritožbi (155. člen ZPP).

-------------------------------
¹ Pritožbeno sodišče je v citirani sodbi navedlo: "Za odločitev je bistveno, da so na zboru člani predlagatelja šteli B.B. za predsednika sindikata ter da so na podlagi predloga, podanega na zboru, da se glasuje o eventualnem novem vodstvu predlagatelja, odločili, da se ne izvoli novo vodstvo, predsednik in izvršilni odbor, temveč da dosedanji organi nadaljujejo z delom. Glede na ugotovljen postopek glasovanja na zboru, ki so ga potrdile priče, in sicer, da nihče ni nasprotoval odločitvi, da staro vodstvo predlagatelja nadaljuje z delom, ter ob dejstvu, da so člani sindikata B.B. šteli za predsednika predlagatelja oziroma za zakonitega zastopnika, niso utemeljene pritožbene navedbe, da na zboru 1. 12. 2012 ni bil izvoljen (nov) predsednik sindikata."

Datum zadnje spremembe:

15.04.2019

Podobni dokumenti:

• Sklep I Up 313/2001
• Sodba VIII Ips 141/96
• UPRS sodba I U 2054/2014