VDSS Sodba Pdp 841/2018

Jedro

Pravilna je ugotovitev sodišča prve stopnje, da je bil tožnik vodja svoje skupine in ji je poveljeval, vendar pa do dodatka po 11. členu Uredbe o plačah in drugih prejemkih pripadnikov Slovenske vojske pri izvajanju obveznosti prevzetih v mednarodnih organizacijah oziroma z mednarodnimi pogodbami ni bil upravičen, ker ni bil imenovan na poveljniško dolžnost po 45. členu ZObr, pa tudi ne na katero drugo dolžnost iz 11. člena Uredbe.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožnik sam krije svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je s sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek tožnika, da mu je tožena stranka dolžna v roku 8 dni obračunati in izplačati dodatek za poveljevanje za april 2016, za maj 2016 in junij 2016 v mesečnih neto zneskih 300,00 EUR, za julij 2016 neto znesek 200,00 EUR, za avgust 2016 neto znesek 260,86 EUR, za september 2016 neto znesek 272,72 EUR in za oktober od 1. 10. 2016 do 17. 10. 2016 neto znesek 164,51 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 28. 11. 2016 do plačila (točka I izreka). Sklenilo je, da se postopek v umaknjenem delu ustavi (točka II izreka) in da tožnik sam krije svoje stroške postopka, toženki pa je dolžan plačati 517,34 EUR njenih stroškov postopka v roku 8 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od izteka roka do plačila (točka III izreka).

2. Tožnik se pritožuje zoper zavrnilni del sodbe (točka I izreka) in odločitev o stroških postopka (točka III izreka) iz pritožbenih razlogov zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter zmotne uporabe materialnega prava. Pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku ugodi v celoti ter toženki naloži plačilo tožnikovih stroškov postopka, podrejeno pa, da sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Po stališču sodišča prve stopnje naj ne bi bila izplačila drugim pripadnikom A. na enaki dolžnosti, kot je bila tožnikova, pravilna. Sklicuje se na 3. člen Zakona o sistemu plač v javnem sektorju, vendar pri tem ni presojalo, ali je bil akt o Spremembi v imenovanju začasne skupine št. ... z dne 8. 7. 2016 v skladu z zakoni, predpisi in drugimi akti, izdanimi na njihovi podlagi ter kolektivnih pogodb. Neprerekano je ostalo dejstvo, da je bil B.B., ki je imel dolžnost z isto vsebino kot tožnik določen in izplačevan dodatek za poveljevanje. Toženka se je sicer sklicevala na revizijsko poročilo, navedb pa ni konkretizirala. Zapisala je, da je bil namen spremembe Uredbe v letu 2017 določiti dodatek za poveljevanje osebam, ki imajo pristojnost poveljevanja, tega pa tožniku zanika. Toženka tudi ni prerekala navedb tožnika, da je položaj vodje C., torej tožnika, na ravni položaja poveljnika oddelka oz. njemu enake ali višje enote, zato se šteje to dejstvo za priznano. Uredba iz leta 2010 v 11. členu določa poveljniški dodatek za poveljnike oddelkov ter njemu enake ali višje enote, zato na tej podlagi dodatek pripada tudi tožniku. Sodišče prve stopnje tudi ni presojalo dejstva, da je ministrica s sklepom o določitvi ravni organizacijskih enot in skupin D. v sestavi slovenskih kontingentov v A. z dne 27. 6. 2017 kot primerljiv organizacijski enoti C. določila oddelek. Prav tako pa tudi ni presojalo zatrjevane prepovedi retroaktivnosti pridobljenih pravic, ki jih je tožnik pridobil z Aktom o spremembi v imenovanju začasne skupine št. ... z dne 8. 7. 2016 in ki so bile odpravljene z Aktom o odpravi dokumentov št. ... z dne 23. 12. 2016, to je po zaključku dolžnosti tožnika v A.. Priglaša pritožbene stroške.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Na podlagi drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in naslednji) je pritožbeno sodišče preizkusilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje v mejah razlogov, navedenih v pritožbi, pri tem pa je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri navedenem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni storilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere pazi po uradni dolžnosti, dejansko stanje je bilo ugotovljeno pravilno in popolno, odločitev pa je tudi materialnopravno pravilna.

5. V tem individualnem delovnem sporu se presoja, ali tožniku za čas od ... do ... pripada dodatek za poveljevanje. Sodišče prve stopnje je tožbeni zahtevek zavrnilo. Ugotovilo je, da je ministrica za obrambo s sklepom z dne 1. 3. 2016 v začasno skupino za delovanje v C. za potrebe napotitve na A. v slovenskem kontingentu v sestavi sil E. v mirovni operaciji F. (tujina) za čas od ... do ... imenovala tožnika v nazivu major višji častnik ter dva sodelavca. Iz sklepa izhaja, da je bil tožnik imenovan za opravljaje naloge vodenja skupine in da mu smiselno pripada položajni dodatek ob izpolnjevanju pogojev, ki jih določa Uredba o plačah in drugih prejemkih pripadnikov Slovenske vojske pri opravljanju obveznosti sprejetih v mednarodnih organizacijah oziroma mednarodnimi pogodbami. Tožnik je s toženko sklenil pogodbo o napotitvi na opravljanje nalog v A. dne .... V tej pogodbi je določen način obračunavanja in izplačevanja plače, vključno z dodatki, med katerimi pa dodatek za poveljevanje ni določen. Nato je toženka dne ... izdala dokument s spremembo v imenovanju začasne skupine za delovanje v C. v tej mirovni operaciji, tako da je spremenila točko 3 in sicer je dodala, da vodji C. pripada dodatek za poveljevanje v višini 300,00 EUR od prvega dne napotitve na A.. Ta dokument je bil odpravljen zaradi ugotovljenih nepravilnosti z aktom o odpravi dokumentov z dne 23. 12. 2016 in tožnik dodatka ni dobival.

6. Pravilna je ugotovitev sodišča prve stopnje, da je bil tožnik vodja svoje skupine in ji je poveljeval, vendar pa do dodatka po 11. členu Uredbe o plačah in drugih prejemkih pripadnikov Slovenske vojske pri izvajanju obveznosti prevzetih v mednarodnih organizacijah oziroma z mednarodnimi pogodbami (v nadalj. Uredba, Ur. l. RS, št. 98/2010) ni bil upravičen, ker ni bil imenovan na poveljniško dolžnost po 45. členu Zakona o obrambi (ZObr, Ur. l. RS, št. 82/1994 in naslednji), pa tudi ne na katero drugo dolžnost iz 11. člena Uredbe. Prav tako je pravilna ugotovitev sodišča prve stopnje v zvezi s tožnikovimi trditvami, da je toženka z aktom o odpravi dokumentov z dne 23. 12. 2016 retroaktivno posegla v njegove pravice, ki jih je pridobil s sklepom z dne 8. 7. 2016, da to ni res. Tožniku dodatek ne pripada, toženka pa je bila dolžna spoštovati revizijsko poročilo z dne 17. 10. 2016 (B5) glede na določbe tretjega in petega odstavka 3. člena Zakona o sistemu plač v javnem sektorju (ZSPJS, Ur. l. RS, št. 108/2009 - UPB in naslednji). Te določajo, da se v primeru, ko je določilo o plači v pogodbi o zaposlitvi, odločbi oziroma sklepu v nasprotju s tretjim odstavkom tega člena, uporabljajo določbe zakonov, predpisov in drugih aktov, izdanih na njihovi podlagi ter kolektivnimi pogodbami, s katerimi je določena plača javnega uslužbenca ali funkcionarja, kot sestavni del pogodbe, odločbe ali sklepa. Po določbi tretjega odstavka pa se v pogodbi o zaposlitvi, odločbi oziroma sklepu javnemu uslužbencu in funkcionarju ne sme določiti plače v drugačni višini, kot je določena z zakonom, predpisi in drugimi akti, izdanimi na njihovi podlagi ter kolektivnimi pogodbami.

7. Sodišče prve stopnje je zavzelo tudi pravilno stališče, da tožnik pravice do poveljniškega dodatka ne more utemeljiti niti z dokazi in okoliščinami, da je toženka drugim pripadnikom na enaki dolžnosti kot je bila tožnikova izplačevala dodatek za poveljevanje. Glede na ugotovitve iz prejšnje točke obrazložitve sodbe takšno izplačevanje dodatka ni pravilno, zato tožnik, ne glede na to, da takšna plačila zatrjuje, do dodatka ni upravičen.

8. V spornem obdobju je veljala Uredba iz leta 2010 in šele leta 2017 je bil na podlagi Uredbe o spremembah Uredbe (Ur. l. RS, št. 25/2017) pri toženki sprejet sklep o določitvi primerljivih ravni organizacijskih enot skupin D. v sestavi slovenskih kontingentov v A., kjer je bila ustrezno določena primerljivost C. z oddelkom.

9. Iz navedenega izhaja, da pritožba ni utemeljena, saj niso podani razlogi, iz katerih se sodba lahko izpodbija, in tudi ne razlogi na katere mora sodišče druge stopnje paziti po uradni dolžnosti. Zaradi tega je pritožbeno sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP), odgovorilo pa je le na pritožbene navedbe, ki so odločilnega pomena (prvi odstavek 360. člena ZPP).

10. Odločitev o pritožbenih stroških temelji na prvem odstavku 165. člena v zvezi s 154. členom ZPP. Tožnik s pritožbo ni uspel, zato sam kije svoje stroške pritožbenega postopka.

Datum zadnje spremembe:

15.04.2019

Podobni dokumenti:

• VDSS Sklep Pdp 894/2018
• VDSS Sodba Pdp 199/2019
• VDSS Sodba Pdp 38/2017