VDSS Sklep Pdp 122/2019

Jedro

Tožnica ni navajala, da bi bila uveljavitev njene terjatve zoper toženko onemogočena ali precej otežena. Prav tako ni navajala, da bi bila odredba potrebna, da se prepreči uporaba sile. V zvezi z nastajanjem težko nadomestljive škode je tožnica navedla, da prejema plačo in ni prejemnica nadomestila za čas brezposelnosti. Le navedla je, da mora preživljati hčer, ki se redno šola, vendar tega dejstva ni z ničemer izkazovala. Z ničemer ni izkazana trditev, da bo ogroženo preživljanje njene družine. Prav tako je tožnica le navedla, da toženka z izdajo začasne odredbe ne bo utrpela hujših neugodnih posledic od tistih, ki bi brez izdaje začasne odredbe nastale tožnici, teh navedb pa ni z ničemer izkazala. Glede na pravilno ugotovitev, da tožnica ni verjetno izkazala nobene od predpostavk iz drugega odstavka 272. člena ZIZ, je pravilen zaključek sodišča prve stopnje, da niso podani pogoji za izdajo predlagane začasne odredbe.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani sklep sodišča prve stopnje.

II. Tožeča stranka sama krije svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom zavrnilo predlog tožnice za izdajo začasne odredbe, ki se glasi:

"Tožena stranka A., B., C. 26, B. je dolžna tožnici D.D. v roku osmih dni vzpostaviti delovno razmerje in jo poklicati na delo prodajalke - blagajničarke ter ji za čas dela priznati vse pravice iz pogodbe o zaposlitvi z dne 1. 2. 2014 z vsemi kasnejšimi spremembami in uskladitvami ali ji plačati vsakomesečno nadomestilo plače v znesku 638,35 EUR neto do vsakega 18. (dne) ali prvega delovnega dne po 18. (dnevu) v mesecu za pretekli mesec.

Ta začasna odredba velja do pravnomočne odločitve sodišča o zakonitosti ali nezakonitosti odpovedi pogodbe o zaposlitvi z dne 1. 2. 2014."

2. Zoper navedeni sklep se pritožuje tožnica iz razloga bistvene kršitve določb postopka ter zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijani sklep spremeni tako, da samo izda predlagano začasno odredbo, podredno da sklep razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje.

Tožnica navaja, da je izdajo začasne odredbe predlagala zato, ker je mnenja, da so za izdajo začasne odredbe in takojšnjo vzpostavitev delovnega razmerja izpolnjeni predpisani dejanski pogoji. Sklicuje se na 43. člen Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1, Ur. l. RS, št. 2/04 in nasl.), po katerem je začasna odredba potrebna, da se za tožnico in za javna sredstva, s katerimi razpolagata delodajalec in Zavod RS za zaposlovanje v programu javnih del, prepreči ali vsaj zmanjša nevarnost nastanka težko nadomestljive škode. Na podlagi pogodbe o zaposlitvi z dne 19. 12. 2018 je zaposlena zaradi opravljanja javnih del in je v zadnjem trimesečju prejela povprečno 638,35 EUR neto plače mesečno. Celotna neto plača iz javnih sredstev predstavlja škodo, ki nastaja javnim sredstvom. Nastajanje te škode je potrebno preprečiti z naložitvijo toženki, da vsaj začasno, do pravnomočnosti sodbe, izpolni obveznost vzpostavitve delovnega razmerja, za kar je verjetnost obstoja terjatve ugotovilo že sodišče prve stopnje. Glede na jasno izraženost toženke, da ni pripravljena tožnice vrniti na delo, obstaja precejšnja nevarnost za socialno varnost tožnice in njene šolajoče hčerke. Pogodba o zaposlitvi za javna dela je namreč sklenjena le do 30. 6. 2019, pa tudi sicer je v 10. členu pogodbe navedena vrsta razlogov, zaradi katerih pogodba lahko predčasno preneha.

Tožnici grozi nevarnost nastanka nenadomestljive škode, ker bo prikrajšana pri pokojnini oz. te pravice sploh ne bo pridobila. Po ugotovitvah invalidske komisije ji je od 18. 9. 2017 priznana invalidnost III. kategorije, ker ni več zmožna za delo s polnim delovnim časom. Ker ni bila vključena v obvezno zavarovanje ji je ZPIZ z odločbo zavrnil zahtevo za priznanje pravic iz invalidskega zavarovanja. V Sloveniji ima le dobrih 10 let in 8 mesecev pokojninske dobe, ostalo delovno dobo pa je dopolnila v E. tujini, kjer pa se je evidenca o njenih zaposlitvah in zavarovanjih izgubila. Močno si mora prizadevati za obstoj delovnega razmerja in vključitev v obvezno zavarovanje, da bo vsaj ob dopolnitvi 65 let starosti dopolnila tudi minimalno 15-letno zavarovalno dobo za pridobitev pravice do starostne pokojnine.

Tožnica trdi, da so za izdajo začasne odredbe izpolnjeni tudi pogoji po Zakonu o izvršbi in zavarovanju (ZIZ - Ur. l. RS, št. 51/98 in nasl.) za zavarovanje nedenarne terjatve. Sodišče prve stopnje je že samo ugotovilo, da obstoji pogoj iz prvega odstavka 272. člena ZIZ (verjetnost obstoja terjatve). Nedvomno je tožnica izkazala tudi predpostavko iz 3. alineje drugega odstavka 272. člena ZIZ, ker toženka z izdajo predlagane začasne odredbe, da tožnico sprejme na delo, ne bo utrpela nobene neugodne posledice, na drugi strani pa bo tožnica brez izdaje začasne odredbe po prenehanju javnega dela ostala brez dohodkov, brez zavarovalne dobe in socialno ogrožena. Nikakršne nevarnosti ni, da bi izvršitev začasne odredbe s sprejemom tožnice na delo toženki povzročila škodo, saj že na splošno dostopni spletni strani "mojedelo.com" toženka oglašuje več prostih delovnih mest za prodajalce.

Tožnica priglaša pritožbene stroške.

3. Toženka v odgovoru na pritožbo poudarja, da pritožba predstavlja le ponavljanje zatrjevanega v predlogu za izdajo začasne odredbe, po drugi strani pa gre za pritožbene novote, glede katerih je tožnica prekludirana. Pravilna je ugotovitev sodišča prve stopnje, da tožnica ni izkazala nobene od predpostavk za izdajo začasne odredbe po drugem odstavku 272. člena ZIZ. Poleg tega tožnica predlaga izdajo t.i. ureditvene (regulacijske) začasne odredbe, saj se njena vsebina prekriva z zahtevkom. Za izdajo takšne začasne odredbe pa je potreben restriktiven pristop in je njena izdaja dopustna izključno iz razloga, navedenega v 2. alineji drugega odstavka 272. člena ZIZ (da se prepreči uporaba sile ali nastanek težko nadomestljive škode). Predlaga, da se pritožba zavrne in potrdi sklep sodišča prve stopnje.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Na podlagi drugega odstavka 350. člena v zvezi s 366. členom Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 s sprem.) je pritožbeno sodišče preizkusilo izpodbijani sklep sodišča prve stopnje v mejah razlogov, navedenih v pritožbi, pri tem pa po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri navedenem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni zagrešilo absolutnih bistvenih kršitev določb postopka, na katere pazi po uradni dolžnosti. Dejansko stanje je popolno ugotovljeno in pravilno uporabljeno materialno pravo.

6. Tožnica se v pritožbi sklicuje na pritožbeni razlog bistvene kršitve določb pravdnega postopka po 1. točki prvega odstavka 338. člena ZPP. Pri tem pa nič ne navaja, katero kršitev naj bi sodišče prve stopnje storilo, niti ni tega mogoče razbrati iz vsebine pritožbe. Zato se pritožbeno sodišče o tem pritožbenem razlogu ne more izjasniti.

7. Pravna podlaga za izdajo začasne odredbe je določena v 43. členu ZDSS-1, ki določa, da med postopkom lahko sodišče tudi po uradni dolžnosti izda začasne odredbe, ki so potrebne, da se prepreči uporaba sile ali nastanek težko nadomestljive škode. Začasne odredbe se izdajajo po določbah zakona, ki ureja zavarovanje, če ni v tem členu določeno drugače. Glede izdaje začasne odredbe za zavarovanje nedenarne terjatve pa ZIZ v 272. členu določa:

"Sodišče izda začasno odredbo v zavarovanje nedenarne terjatve, če izkaže upnik za verjetno, da terjatev obstoji ali da mu bo terjatev zoper dolžnika nastala.

Upnik mora verjetno izkazati tudi eno izmed naslednjih predpostavk:

- nevarnost, da bo uveljavitev terjatve onemogočena ali precej otežena;

- da je odredba potrebna, da se prepreči uporaba sile ali nastanek težko nadomestljive škode;

- da dolžnik z izdajo začasne odredbe, če bi se tekom postopka izkazala za neutemeljeno, ne bi utrpel hujših neugodnih posledic od tistih, ki bi brez izdaje začasne odredbe nastale upniku.

Tretji in četrti odstavek 270. člena tega zakona se uporabljata tudi glede začasne odredbe v zavarovanje nedenarne terjatve."

Tretji in četrti odstavek 270. člena ZIZ določata, da upnik ni dolžan dokazovati nevarnosti, če izkaže za verjetno, da bi dolžnik s predlagano odredbo pretrpel le neznatno škodo. Šteje se, da je nevarnost podana, če naj bi bila terjatev uveljavljena v tujini.

8. Pritožbeno sodišče najprej pojasnjuje, da je sodišče prve stopnje pri odločanju o predlagani začasni odredbi vezano na trditve tožnice v predlogu in v okviru teh trditev mora presoditi, ali so podani pogoji za izdajo začasne odredbe. Tožnica se v predlogu ni sklicevala na nevarnost nastanka nenadomestljive škode v zvezi s pravicami iz naslova pokojninskega in invalidskega zavarovanja, kar sicer navaja v pritožbi. Zato vse te trditve predstavljajo pritožbeno novoto in jih pritožbeno sodišče ne sme upoštevati.

9. Sodišče prve stopnje je v zvezi z obstojem pogojev za izdajo začasne odredbe ugotovilo, da je tožnica verjetno izkazala, da njena terjatev delno obstoji. Iz podatkov v spisu izhaja, da je toženka tožnici podala izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi, ker naj bi kršila 33. člen ZDR-1 in od 3. 8. 2015 do 19. 8. 2015 ni prišla na delo, kar pomeni, da je na delo ni bilo več kot pet dni zaporedoma, ne da bi imela utemeljen razlog za svojo odsotnost. V kasnejšem obdobju je Zavod za zdravstveno zavarovanje Slovenije izdal novo odločbo z dne 21. 2. 2018, na podlagi katere je bila tožnica od 16. 7. 2015 do 19. 8. 2015 začasno nezmožna za delo (bolezen), kar pomeni, da je v izredni odpovedi zatrjevani odpovedni razlog neutemeljen. Zato je sodišče prve stopnje pri odločanju izdaje začasne odredbe zapisalo, da bo v nadaljevanju postopka verjetno ugotovljeno, da je izredna odpoved z dne 25. 9. 2015 nezakonita in bo razveljavljena. To pomeni, da je tožnica verjetno izkazala svojo terjatev za ugotovitev nezakonitosti izredne odpovedi. S tem je verjetno izkazan tudi del reparacijskega zahtevka. Pravilna pa je ugotovitev sodišča prve stopnje, da tožnica ni verjetno izkazala obstoja svojega reintegracijskega zahtevka. Toženka je namreč predlagala sodno razvezo na podlagi 118. člena ZDR-1, o čemer se tožnica v predlogu za izdajo začasne odredbe sploh ni nič izjasnila.

10. Neutemeljeno tožnica v pritožbi navaja, da so podani pogoji za izdajo predlagane začasne odredbe po 43. členu ZDSS-1, in sicer nastanek težko nadomestljive škode zanjo in za javna sredstva. Zagotovo so nerelevantna vsa navajanja tožnice, ki naj bi izkazovala nastajanje težko nadomestljive škode v zvezi s porabo javnih sredstev, porabljenih za napotitev tožnice v program javnih del ter izplačevanje plače za ta dela. Niti ZDSS-1 niti ZIZ predpostavke preprečevanja nastajanja škode ne vežeta na varstvo tretjih, ki niso stranke v postopku. Oba navedena zakona imata v mislih le škodo, ki naj bi nastajala predlagatelju začasne odredbe, torej tožnici. V konkretnem primeru pa tožnici škoda sploh ne nastaja in ji tudi ne bo nastala zaradi prejemanja koristi iz javnih sredstev. Glede škode, ki naj bi nastajala tožnici, pa se pritožbeno sodišče izjasnjuje v nadaljevanju.

11. Poleg precejšnje verjetnosti obstoja terjatve mora upnik (drugi odstavek 272. člena ZIZ) verjetno izkazati tudi (vsaj) eno od določenih predpostavk. Pritožbeno sodišče v celoti soglaša z ugotovitvijo sodišča prve stopnje, da tožnica ni izkazala nobene od teh predpostavk. Tožnica sploh ni navajala, da bi bila uveljavitev njene terjatve zoper toženko onemogočena ali precej otežena. Prav tako ni navajala, da bi bila odredba potrebna, da se prepreči uporaba sile. V zvezi z nastajanjem težko nadomestljive škode je tožnica navedla, da prejema plačo in ni prejemnica nadomestila za čas brezposelnosti. Le navedla je, da mora preživljati hčer, ki se redno šola, vendar tega dejstva ni z ničemer izkazovala. Z ničemer ni izkazana trditev, da bo ogroženo preživljanje njene družine. Prav tako je tožnica le navedla, da toženka z izdajo začasne odredbe ne bo utrpela hujših neugodnih posledic od tistih, ki bi brez izdaje začasne odredbe nastale tožnici, teh navedb pa ni z ničemer izkazala. Glede na pravilno ugotovitev, da tožnica ni verjetno izkazala nobene od predpostavk iz drugega odstavka 272. člena ZIZ, je pravilen zaključek sodišča prve stopnje, da niso podani pogoji za izdajo predlagane začasne odredbe.

12. Ker je pritožbeno sodišče spoznalo, da niso podani razlogi, iz katerih se sklep lahko izpodbija, in ne predlogi, na katere mora paziti po uradni dolžnosti, je pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sklep sodišča prve stopnje (2. točka 365. člena ZPP).

13. Ker tožnica s pritožbo ni uspela, sama krije svoje pritožbene stroške (prvi odstavek 154. člena in prvi odstavek 165. člena ZPP).

Datum zadnje spremembe:

09.04.2019

Podobni dokumenti:

• VDSS sklep Pdp 570/2015
• VSL sklep II Cp 2157/2016
• VDSS Sklep Pdp 419/2021