<< Nazaj na seznam zadetkov
AAAArial|Georgia

 

VDSS Sodba Pdp 828/2018

Sodišče:Višje delovno in socialno sodišče
Oddelek:Oddelek za individualne in kolektivne delovne spore
ECLI:ECLI:SI:VDSS:2019:PDP.828.2018
Evidenčna številka:VDS00021440
Datum odločbe:13.02.2019
Senat:mag. Aleksandra Hočevar Vinski (preds.), Marko Hafner (poroč.), Ruža Križnar Jager
Področje:DELOVNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO
Institut:pogodba o zaposlitvi - ničnost - izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi delavca - neizplačilo plače - odsotnost z dela

Jedro

Toženka sama priznava, da tožniku od marca 2015 dalje ni izplačevala plač, kar pomeni, da je podan odpovedni razlog po 3. alineji prvega odstavka 111. člena ZDR-1. Nerelevanten pri tem je izgovor toženke, da naj bi tožnik neupravičeno izostal z dela. Tudi v kolikor bi bilo to resnično, je treba upoštevati, da je bil tožnik v delovnem razmerju in v tem času je bil upravičen do plače oziroma do ustreznega nadomestila. Zato toženka ni izpolnjevala svojih obveznosti, na katere jo je tožnik najprej pisno opomnil, obvestil pristojni inšpektorat in nato utemeljeno podal izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi, kot določa drugi odstavek 111. člena ZDR-1.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje.

II. Vsaka stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je s sodbo toženki naložilo:

- da tožniku izplača odpravnino 12.044,50 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 16. 6. 2015 do plačila;

- da je za tožnika dolžna obračunati odškodnino zaradi neizrabljenega odpovednega roka v višini 5.668,00 EUR, odvesti davke in prispevke ter mu izplačati neto znesek z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 16. 6. 2015 do plačila;

- da tožniku obračuna v izreku navedene zneske bruto plač za mesece marec do junij 2015, od teh zneskov plačati davke in razliko prispevkov, tožniku pa izplačati neto zneske z zahtevanimi zakonskimi zamudnimi obrestmi, zavrnilo je višji tožbeni zahtevek za plačilo prispevkov v celoti;

- da tožniku povrne zahtevane zneske stroškov prehrane med deom za marec in april 2015 z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 19. dne v naslednjem mesecu do plačila;

- da tožniku obračuna regres za letni dopust za leto 2014 v višini 789,15 EUR, odvede davek in mu izplača neto znesek z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 2. 7. 2014 dalje;

- da tožniku obračuna sorazmeren del regresa za letni dopust za leto 2015 v višini 329,47 EUR, odvede davek in mu izplača neto znesek z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 2. 7. 2015 dalje; zavrnilo je višji obrestni zahtevek za čas od 16. 6. 2015 dalje;

- da tožniku izplača nadomestilo za neizrabljen dopust v višini 1.605,93 EUR, plača davke in prispevke in izplača neto znesek z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 16. 6. 2015 dalje do plačila.

Odločilo je še, da mora toženka v 8 dneh od vročitve sodbe povrniti tožniku pravdne stroške 1.602,49 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega naslednjega dne po izteku roka za izpolnitev obveznosti do plačila.

2. Zoper navedeno sodbo (pravilno le zoper ugodilni del) se iz razloga zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava pritožuje toženka. Predlaga, da pritožbeno sodišče sodbo spremeni in tožbeni zahtevek v celoti zavrne s stroškovno posledico, podrejeno da sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje. Toženka navaja, da je napačen zaključek sodišča prve stopnje, da pogodba o zaposlitvi z dne 30. 1. 2015 ni nična, ampak da velja. Nobenega dvoma ni, da je bila pogodba sklenjena z izključnim namenom škodovanja toženki. Pogodba je bila sklenjena malo pred prenosom lastniškega deleža toženke na A. d. o. o. Pogodbo je v imenu toženke podpisal direktor B.B. dne 30. 1. 2015, pri čemer je bil za direktorja imenovan samo dan prej, to je 29. 1. 2015, pooblastilo pa mu je prenehalo že 1. 4. 2015. B.B. je bil torej s strani C.C., tožnikovega očeta, na mesto direktorja imenovan ravno v času pogajanj o prodaji deleža toženke izključno z namenom podpisa za toženko škodljivih pogodb. Nobene potrebe ni bilo, da se s tožnikom sklene nova pogodba o zaposlitvi. V tej pogodbi je bila določena bistveno višja plača kot v prejšnji pogodbi. Zato pogodba nima dopustne podlage in je nična. Zagotovo pa je nična vsaj določba o višini plače. Pri tem je potrebno tudi opozoriti, da je bila toženka konec leta 2014 in v začetku leta 2015 v izredno hudih likvidnostnih težavah. To je še dodaten znak, ki kaže, da je bila pogodba sklenjena z izključnim namenom škodovanja toženki. Posledično sodišče določb te pogodbe ne bi smelo uporabiti pri izračunavanju prejemkov iz delovnega razmerja ter odpravnine in odškodnine. Zato je zahtevek vsaj po višini neutemeljen.

Navaja, da je napačna tudi ugotovitev sodišča, da je bila tožnikova izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi, ki jo je podal 15. 6. 2015, podana utemeljeno in je zaradi tega veljavna. Toženka vztraja, da je bila izredna odpoved, podana s strani tožnika, nezakonita, saj ni bil podan noben razlog za odpoved. Sodišče šteje, da naj bi tožnik dokazal, da mu toženka dva meseca ni izplačala plače. Vendar pa to ne drži. Šlo je zgolj za še en manever z namenom oškodovanja toženke. Tožnik je podal odpoved šele po tem, ko je toženka zoper njega sprožila postopek izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi zaradi oškodovanja toženke. To je predmet postopka pod opr. št. Pd 60/2016. Toženka je tožniku 12. 6. 2015 poslala obvestilo o uvedbi postopka izredne odpovedi. To obvestilo mu je istega dne skušala vročiti po pooblaščenem vročevalcu, ki pa obvestila tožniku ni uspel vročiti, ker se je slednji temu očitno izmikal. V vmesnem času pa je tožnik sam podal izredno odpoved. Ne glede na to pa toženka vztraja, da je bila tožnikova izredna odpoved nezakonita, ker zanjo niso bili izpolnjeni pogoji. Toženka namreč tožniku plače ni izplačala iz razloga, ker je neupravičeno izostal z dela. Tožnik je samovoljno ostal doma. Posledično ker ni hodil na delo, tudi ni bil upravičen do plače. Ker je torej tožnikova izredna odpoved nezakonita, jo je potrebno smatrati kot redno odpoved. Posledično pa tožnik ni upravičen do odpravnine, niti do odškodnine zaradi izgubljenega plačila za čas odpovednega roka. Glede na to, da tožnik v spornem obdobju sploh ni delal, ni upravičen do plače niti do povrnitve stroškov prehrane, saj mu ti stroški glede na odsotnost z dela sploh niso mogli nastati.

Meni, da je sodišče neutemeljeno ugodilo tudi zahtevku za plačilo regresov za letni dopust za leti 2014 in 2015. Kot je toženka pojasnila že v odgovoru na tožbo je v pogodbi o prenosu poslovnega deleža z dne 17. 3. 2015 tožnikov oče C.C. starejši izrecno zagotavljal, da ima družba D. d. o. o., na dan sklenitve pogodbe poravnane vse obveznosti do njega. V kolikor pa bi se izkazalo, da je ta izjava neresnična, se je C.C. starejši zavezal prevzeti in poplačati vse obveznosti do družinskih članov. Plačilo regresov je tožnik zato upravičen zahtevati le od C.C. starejšega, ne pa od toženke. Sodišče je neutemeljeno ugodilo tudi zahtevku za plačilo nadomestila za neizrabljen dopust. Dopust bi moral tožnik izrabiti v letu 2014, pa ga ni, za kar toženka ni in ne more biti odgovorna. Poleg tega je zahtevek tudi po višini neutemeljen. Tožnik zahteva nadomestilo glede na plačo iz pogodbe z dne 30. 1. 2015, čeprav gre za dopust iz leta 2014, ko ta pogodba še ni mogla veljati. Sodišče je zato zmotno uporabilo materialno pravo, ko je pri izračunu uporabilo pogodbo, ki v letu 2014 sploh še ni bila podpisana. Glede na vse navedeno je posledično napačna tudi odločitev o stroških postopka. Toženka priglaša pritožbene stroške.

3. Tožnik v odgovoru na pritožbo prereka vse pritožbene navedbe in pravna naziranja ter predlaga pritožbenemu sodišču, da pritožbo kot neutemeljeno zavrne, toženki pa dodatno naloži še plačilo stroškov odgovora na pritožbo.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Na podlagi drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 s sprem.) je pritožbeno sodišče preizkusilo izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje v mejah razlogov, navedenih v pritožbi, pri tem pa po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri navedenem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni storilo absolutnih bistvenih kršitev določb postopka, na katere pazi po uradni dolžnosti, da je pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje ter pravilno uporabilo materialno pravo.

6. Pritožba neutemeljeno izpodbija ugotovitev sodišča prve stopnje, da pogodba o zaposlitvi, ki je bila s tožnikom sklenjena 30. 1. 2015, ni nična niti v delu, kjer je določena višina plače. Obligacijski zakonik (OZ, Ur. l. RS, št. 97/07 in nasl.) v prvem odstavku 86. člena določa, da je pogodba nična, če nasprotuje ustavi, prisilnim predpisom ali moralnim načelom. Neutemeljene so pritožbene navedbe, da je pogodba nična, ker naj bi bila sklenjena z namenom škodovanja toženki. Pravilna je obrazložitev sodišča prve stopnje, da je pogodbo za toženko podpisal direktor B.B., ki je bil za taka dejanja pooblaščen. Le njemu bi se lahko očitalo morebitno oškodovanje toženke, ne pa tožniku, ki se mu je z novo pogodbo plača povečala za cca. 540 EUR bruto. Glede na to, da je tožnik z veljavnostjo nove pogodbe pridobil tudi pooblastila prokurista pri toženki, se navedeno povišanje plače ne more šteti za nemoralno. Poleg tega se s prokuristom lahko drugače uredijo pravice iz delovnega razmerja (tudi v zvezi s plačilom za delo), kot je določeno v prvem odstavku 73. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR-1, Ur. l. RS, št. 21/2013 in nasl.). Z navedeno utemeljitvijo sodišča prve stopnje se v celoti strinja tudi pritožbeno sodišče.

7. Pritožba se neutemeljeno sklicuje na zmotno ugotovitev dejanskega stanja in zmotno uporabo materialnega prava glede vprašanja obstoja odpovednega razloga. Toženka celo sama priznava, da tožniku od marca 2015 dalje ni izplačevala plač, kar pomeni, da je podan odpovedni razlog po 3. alineji prvega odstavka 111. člena ZDR-1. Nerelevanten pri tem je izgovor toženke, da naj bi tožnik neupravičeno izostal z dela. Tudi v kolikor bi bilo to resnično, je pravilen zaključek sodišča prve stopnje, da je bil tožnik v delovnem razmerju in v tem času je bil upravičen do plače oziroma do ustreznega nadomestila. Zato toženka ni izpolnjevala svojih obveznosti, na katere jo je tožnik najprej pisno opomnil, obvestil pristojni inšpektorat in nato utemeljeno podal izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi, kot določa drugi odstavek 111. člena ZDR-1. Posledično je sodišče prve stopnje utemeljeno tožniku prisodilo tudi odpravnino in odškodnino v višini plačila za čas odpovednega roka, kot določa tretji odstavek 111. člena ZDR-1. Obe terjatvi je sodišče po višini priznalo glede na plačo, dogovorjeno v pogodbi o zaposlitvi z dne 30. 1. 2015, saj je pravilno štelo to pogodbo kot veljavno.

8. Neutemeljeno je sklicevanje pritožbe na pogodbo o prenosu poslovnega deleža z dne 17. 3. 2015, s katero naj bi tožnikov oče jamčil za vse morebitne obveznosti do družinskih članov, torej tudi do tožnika. Sodišče prve stopnje je pravilno obrazložilo, da tožnik te pogodbe ni podpisal, zato zanj ni zavezujoča. Na podlagi prvega odstavka 131. člena ZDR-1 mora regres za letni dopust delavcu izplačati delodajalec, ki svoje obveznosti ne more prenesti na drugega dolžnika, še manj brez izrecnega pisnega soglasja delavca. Zato je sodišče utemeljeno ugodilo zahtevku tožnika za plačilo regresa oziroma sorazmernega regresa za leti 2014 in 2015.

9. Nepravilna je pritožbena trditev, da tožniku nadomestilo za neizrabljeni dopust za leto 2014 pripada v višini glede na veljavno pogodbo o zaposlitvi v tem letu. Kot izhaja iz ugotovitev sodišča prve stopnje, je tožnik zahteval plačilo za 17 dni neizkoriščenega sorazmernega dela dopusta za leto 2015 in preostanek letnega dopusta za leto 2014, ki ga je na podlagi tretjega odstavka 162. člena imel pravico izrabiti do 30. 6. 2015. Tožnik je za izrabo dopusta prosil, pa mu ga toženka ni odobrila oziroma se na prošnjo ni odzvala. Zato je zahtevek po samem temelju utemeljen, kot je pravilno presodilo sodišče prve stopnje. Delavcu v času izrabe dopusta pripada nadomestilo v skladu z veljavno pogodbo o zaposlitvi za čas odsotnosti zaradi dopusta. Tožnik je za izrabo preostanka dopusta prosil aprila in junija 2015, ko je veljala pogodba z dne 30. 1. 2015. Zato je sodišče prve stopnje zahtevano nadomestilo pravilno priznalo glede na plačo po tej pogodbi.

10. Neutemeljena je pritožba zoper odločitev sodišča prve stopnje o povrnitvi stroškov prehrane. Pritožbeno sodišče soglaša z obrazložitvijo, da je bila toženka dolžna tožniku zagotoviti povračilo stroškov prehrane skladno z 12. členom pogodbe o zaposlitvi in prvim odstavkom 130. člena ZDR-1, česar pa ni storila. K navedeni obrazložitvi ni več kaj dodati.

11. Ker je tožnik v sporu skoraj v celoti uspel, je sodišče prve stopnje o stroških postopka pravilno uporabilo tretji odstavek 154. člena ZPP in toženki naložilo, da tožniku povrne vse pravdne stroške.

12. Pritožbeno sodišče je presodilo le tiste pritožbene navedbe, ki so odločilnega pomena. Ker je spoznalo, da niso podani zatrjevani pritožbeni razlogi, niti tisti, na katere mora paziti po uradni dolžnosti, je pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

13. Ker toženka s pritožbo ni uspela, na podlagi prvega odstavka 154. člena ZPP sama krije svoje stroške pritožbe. Tožnikov odgovor na pritožbo ni prispeval k rešitvi pritožbe in je to vlogo potrebno šteti za nepotrebno. Zato tudi tožnik sam krije svoje stroške odgovora na pritožbo (prvi odstavek 155. ter prvi odstavek 165. člena ZPP).


Zveza:

RS - Ustava, Zakoni, Sporazumi, Pogodbe
Obligacijski zakonik (2001) - OZ - člen 86, 86/1.
Zakon o delovnih razmerjih (2013) - ZDR-1 - člen 73, 131, 131/1, 111, 111/2.

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.
Datum zadnje spremembe:
09.04.2019

Opombe:

P2RvYy0yMDE1MDgxMTExNDI3NDUz