<< Nazaj na seznam zadetkov
AAAArial|Georgia

 

VDSS Sodba Pdp 729/2018

Sodišče:Višje delovno in socialno sodišče
Oddelek:Oddelek za individualne in kolektivne delovne spore
ECLI:ECLI:SI:VDSS:2019:PDP.729.2018
Evidenčna številka:VDS00021423
Datum odločbe:14.02.2019
Senat:Valerija Nahtigal Čurman (preds.), dr. Martina Šetinc Tekavc (poroč.), Silva Donko
Področje:DELOVNO PRAVO
Institut:izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi - hujša kršitev obveznosti iz delovnega razmerja - elementi kaznivega dejanja - opis kršitev - obrazložitev odpovedi - inventurni primanjkljaj

Jedro

Pritožbeno sodišče je v številnih zadevah zavzelo stališče, da je delodajalec v odpovedi dolžan dovolj konkretno (vsebinsko in časovno) navesti in obrazložiti okoliščine (ravnanje delavca), iz katerih je razvidno, kaj je razlog za odpoved pogodbe o zaposlitvi. Kršitve, ki se očitajo tožnici, niso časovno opredeljene niti niso ustrezno opredeljene po vsebini. Tožena stranka s pavšalno in časovno neopredeljeno očitanimi kršitvami ne more dokazati utemeljenega odpovednega razloga.

V zvezi z drugo in predvsem tretjo kršitvijo pritožba neutemeljeno izpodbija stališče sodišča prve stopnje, da je tožena stranka tožnici dejansko očitala objektivno odgovornost za nastali inventurni manko. Sodišče prve stopnje je namreč pravilno ugotovilo, da so (tudi) v tem delu kršitve povsem splošne in nekonkretizirane. Tožnica je glede očitka o usklajevanju zalog in knjiženju medoddelčnih transferjev pojasnila, da je bilo vse evidentirano v računalniku, druge dokumentacije s tem v zvezi ni bilo mogoče voditi, zaloge pa je vodila skladno z navodili tožene stranke. Glede na to, da iz izredne odpovedi ne izhaja, v čem je kršitev tožnice, oziroma kako bi morala v okviru zahtevane skrbnosti ravnati, saj ni navedeno, v katerem delu je dokumentacija neurejena, oziroma katera dokumentacija manjka, je sodišče pravilno zaključilo, da očitek ni konkretiziran.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje.

II. Tožnica sama krije svoje stroške odgovora na pritožbo.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje ugotovilo, da izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi ni zakonita in se razveljavi, tožnici pa delovno razmerje pri toženi stranki ni prenehalo 8. 8. 2017, temveč je trajalo do vključno 17. 5. 2018. Kar je tožnica zahtevala drugače, tj. ugotovitev, da ji delovno razmerje ni prenehalo dne 7. 8. 2017, je zavrnilo (točka I izreka). Toženi stranki je naložilo, da je dolžna tožnico za čas od 8. 8. 2017 do 17. 5. 2018 prijaviti v obvezno zavarovanje v matično evidenco ZPIZ in v vsa ostala socialna zavarovanja. Kar je tožnica zahtevala več ali drugače, to je priznanje pravic iz delovnega razmerja in prijavo v socialna zavarovanja za 7. 8. 2017 ter obračun bruto plače in izplačilo neto plače po pogodbi o zaposlitvi z dne 24. 10. 2016 za čas od 7. 8. 2017 do dneva sodne razveze, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 18. v mesecu za pretekli mesec, je zavrnilo (točka II izreka). Nadalje je tožena stranka dolžna tožnici obračunati denarno povračilo v znesku 3.720,16 EUR bruto, od tega zneska obračunati in plačati vse pripadajoče davke in prispevke, neto znesek (pa plačati tožnici), skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 17. 5. 2018 dalje, kar je zahtevala tožnica več, tj. obračun denarnega povračila v višini 3.720,16 EUR bruto ter plačilo pripadajočega neto zneska z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva izdaje sodbe sodišča prve stopnje, je zavrnilo (točka III izreka). Odločilo je, da je tožena stranka dolžna tožnici povrniti stroške postopka v višini 882,24 EUR v primeru zamude pa skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi (točka IV izreka).

2. Zoper ugodilni del sodbe ter odločitev o stroških postopka se pritožuje tožena stranka zaradi vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena ZPP. Pritožbenemu sodišču predlaga, naj izpodbijani del sodbe spremeni tako, da tožbeni zahtevek zavrne, oziroma da razpiše glavno obravnavo in samo odloči o zadevi. Navaja, da je sodišče prve stopnje zavzelo nepravilno stališče, da tožena stranka ni navedla in dokazala konkretnih kršitev tožnice. Poudarja, da je za nastali manko odgovorna le poslovodja, zato ni pravilno stališče sodišča prve stopnje, da je tožnici v zvezi z mankom očitala objektivno odgovornost. Tožnica ni pojasnila velikih mankov piva v steklenicah, cigaret, žganih pijač ter piva v embalaži v obdobju od maja 2016 do aprila 2017. V skladu z internimi akti tožene stranke ter v skladu s sklenjeno pogodbo o zaposlitvi bi morala voditi urejeno evidenco, iz katere bi izhajala pojasnila o blagovnih mankih. Tožnica ni ustrezno vodila dobropisov, ki jih tudi ni potrjevala s svojim podpisom, kar po določbi točke ... Organizacijskega navodila o blagajniškem poslovanju v prodajalni predstavlja hujšo kršitev pogodbenih in drugih obveznosti iz delovnega razmerja. Tožena stranka je tožnici konkretno očitala, da iz računov št. ... ter ... z dne 30. 11. 2016 izhaja, da je bila stornirana velika količina piva, tožnica pa bi morala v skladu z Organizacijskim navodilom o blagajniškem poslovanju navedene storne odobriti, česar pa ni storila. Tožena stranka ji je očitala konkretne kršitve internih predpisov, in sicer Organizacijskega predpisa ..., Organizacijskega navodila o blagajniškem poslovanju, Delovnega navodila ..., Hišnega in obratovalnega reda ... in Postopkov .... Navaja, da se je sodišče nekritično opredelilo tudi do izpovedi prič A.A. in B.B., ki sta v enoti, za katero je bila odgovorna tožnica, 7. 7. 2017 opravili pregled poslovanja. Verodostojno sta izpovedali, katere so bile konkretne kršitve tožnice. Tožnica bi morala knjižiti vsak podpis, vsak višek in manko na polici, potrjevati storno račune in podpisovati oziroma odobriti dobropise. Način prevzema blaga s strani tožničinega partnerja C.C. ter priložnostno zaposlenih delavcev v baru D. in študentov je bil napačen ter je predstavljal kršitev Hišnega reda tožene stranke in tudi kršitev pogodbenih in drugih obveznosti iz delovnega razmerja.

3. V odgovoru na pritožbo tožnica prereka navedbe iz pritožbe, predlaga njeno zavrnitev in potrditev izpodbijane sodbe sodišča prve stopnje.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijani del sodbe v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri čemer je v skladu z drugim odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 26/99 in nasl.) po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka, naštete v navedeni določbi, ter na pravilno uporabo materialnega prava. Ugotovilo je, da sodišče prve stopnje ni storilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, ki jih uveljavljata pritožbi, in na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti. Prav tako je pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje, ter na ugotovljeno dejansko stanje pravilno uporabilo materialno pravo.

6. Tožena stranka je tožnici 4. 8. 2017 izredno odpovedala pogodbo o zaposlitvi z dne 24. 10. 2016 za delovno mesto "poslovodja II" po 1. in 2. alineji prvega odstavka 110. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR-1, Ur. l. RS, št. 21/2013), ker naj bi tožnica kršila pogodbene obveznosti iz delovnega razmerja in ima kršitev vse znake kaznivega dejanja (1. alineje), oziroma ker naj bi naklepoma ali iz hude malomarnosti huje kršila pogodbene ali druge obveznosti iz delovnega razmerja (2. alineja). Tožnici je v zvezi z delom v marketu E. ulica 89, F., očitala štiri sklope kršitev, kot sledi:

- da se je 7. 7. 2017 v prostoru poslovalnice, kjer se hranijo cigarete in alkohol, v vratih nahajal ključ; da se dostava blaga vrši na skupnem zunanjem hodniku, kjer se nahaja tudi gostinski lokal D.; da se je tožničin partner prosto gibal po skladišču tožene stranke in trgovini, kar je v nasprotju s hišnim redom in da je kot tožničin partner kot fizična oseba kupoval blago, trgovino pa zapuščal preko skladiščnih prostorov; da je partnerju kot fizični osebi izdajala blago z odloženim plačilom, čeprav se sme blago izdajati le na podlagi izdanega računa na trgovinski blagajni. S tem naj bi tožnica kršila interna navodila o prodaji blaga v maloprodajni enoti, prekoračila svoje pravice in partnerju pridobila protipravno premoženjsko korist, delodajalcu pa povzročila škodo ter izpolnila zakonske znake kaznivega dejanja zlorabe položaja ali zaupanja pri gospodarski dejavnosti po prvem odstavku 240. člena Kazenskega zakonika (KZ-1; Ur. l. RS, št. 55/08 in nasl.);

- da je tožnica nepravilno usklajevala zaloge, knjižila medoddelčne transferje, ker se je poslovalnica več razbremenila kot obremenila (v višini 2.188,03 EUR); in da ni vodila dokumentacije oziroma je bila ta neurejena, zato je bila onemogočena sledljivost, kar je v nasprotju z internimi akti tožene stranke (...). S tem naj bi tožnica izpolnila tudi zakonske znake kaznivega dejanja goljufije po prvem odstavku 211. členu KZ-1;

- da bi morala tožnica (glede na že navedeno usklajevanje zalog in knjiženje medoddelčnih transferjev) voditi ustrezno dokumentacijo v skladu z internimi akti tožene stranke, zato ugotovljeni inventurni manko 79.532,07 EUR občutno presega dovoljeni (30.000,00 EUR) oziroma primerljivi manko v drugih enotah tožene stranke. S tem naj bi tožnica izpolnila zakonske znake kaznivega dejanja poneverbe in neupravičene uporabe tujega premoženja po 209. členu KZ-1;

- da so nepravilno izdani dobropisi, vračila gotovine in nepojasnjeni popravki računov št. ... in ... z dne 30. 11. 2016. Izdani dobropisi naj ne bi bili obrazloženi, ali pa je bila obrazložitev dvoumna, in sicer: dobropis ... z dne 26. 5. 2016, ... z dne 9. 6. 2016, ... z dne 18. 6. 2016, ... z dne 8. 7. 2016, ... z dne 14. 9. 2016, ... z dne 3. 10. 2016, ... z dne 14. 10. 2016, ... z dne 8. 12. 2016, ... z dne 7. 2. 2017, ... z dne 23. 2. 2017, ... z dne 22. 4. 2017 in dobropis (brez navedbe številke) z dne 9.5.2017 v znesku 16,10 EUR. S tem naj bi tožnica izpolnila zakonske znake kaznivega dejanja poneverbe in neupravičene uporabe tujega premoženja po 209. členu KZ‑1, glede neurejenega blagajniškega poslovanja, dvomljivih dobropisov pa znake kaznivega dejanja zlorabe položaja pri opravljanju gospodarske dejavnosti po prvem odstavku 240. člena KZ-1.

7. Glede na tako opredeljene kršitve v izredni odpovedi pogodbe o zaposlitvi je neutemeljena pritožbena navedba, da je sodišče prve stopnje v zvezi s kršitvijo hišnega reda zmotno ugotovilo dejansko stanje. Kršitev, ki se je tožnici očitala, in sicer, da je bil ključ v ključavnici, se ne more pripisati tožnici, saj je bila tožnica že od 25. 4. 2017 dalje odsotna z dela zaradi bolniškega staleža. Dejstvo, da je bila tožnica na bolniškem staležu do 4. 8. 2017, ko ji je tožena stranka izredno odpovedala pogodbo o zaposlitvi, med strankama niti ni bilo sporno.

8. Sodišče prve stopnje je zavzelo pravilno stališče, da so očitki iz odpovedi, ki se nanašajo na prve tri kršitve, povsem splošni in nekonkretizirani. Pritožbeno sodišče je že v številnih zadevah (npr. sodba in sklep Pdp 430/2016 z dne 14. 11. 2016, sklep Pdp 865/2016 z dne 9. 2. 2017) zavzelo stališče, da je delodajalec v odpovedi dolžan dovolj konkretno (vsebinsko in časovno) navesti in obrazložiti okoliščine (ravnanje delavca), iz katerih je razvidno, kaj je razlog za odpoved pogodbe o zaposlitvi. Kršitve, ki se očitajo tožnici, niso časovno opredeljene niti niso ustrezno opredeljene po vsebini. V izredni odpovedi ni navedeno, kdaj naj bi tožničin partner C.C. blago kupoval kot fizična oseba, trgovino pa zapuščal skozi skladišče, in ne pri blagajni, kdaj naj bi se prosto "sprehajal" po skladiščnih prostorih poslovalnice ter kdaj naj bi mu tožnica odobrila odlog plačil. Tožena stranka s pavšalno in časovno neopredeljeno očitanimi kršitvami ne more dokazati utemeljenega odpovednega razloga. V citirani sodbi in sklepu opr. št. Pdp 430/2016 z dne 14. 11. 2016 je pritožbeno sodišče tudi opozorilo na stališče Vrhovnega sodišče RS, ki je v podobnem primeru obrazložilo pomen časovne opredelitve kršitve, ki je ravno v tem, da mora delodajalec očitane kršitve pogodbenih ali drugih obveznosti iz delovnega razmerja v odpovedi pogodbe o zaposlitvi vsebinsko in časovno opredeliti tako, da je mogoče preizkusiti pravočasnost odpovedi glede roka. Glede na navedeno tudi ni utemeljen očitek, da naj bi tožnica izpolnila znake kaznivega dejanja zlorabe položaja ali zaupanja pri gospodarski dejavnosti po prvem odstavku 240. člena KZ-1.

9. V zvezi z drugo in predvsem tretjo kršitvijo pritožba neutemeljeno izpodbija stališče sodišča prve stopnje, da je tožena stranka tožnici dejansko očitala objektivno odgovornost za nastali inventurni manko. Sodišče prve stopnje je namreč pravilno ugotovilo, da so (tudi) v tem delu kršitve povsem splošne in nekonkretizirane. Tožnica je glede očitka o usklajevanju zalog in knjiženju medoddelčnih transferjev pojasnila, da je bilo vse evidentirano v računalniku, druge dokumentacije s tem v zvezi ni bilo mogoče voditi, zaloge pa je vodila skladno z navodili tožene stranke. Glede na to, da iz izredne odpovedi ne izhaja, v čem je kršitev tožnice, oziroma kako bi morala v okviru zahtevane skrbnosti ravnati, saj ni navedeno, v katerem delu je dokumentacija neurejena, oziroma katera dokumentacija manjka, je sodišče pravilno zaključilo, da očitek ni konkretiziran.

10. Pritožba se neutemeljeno sklicuje na izpoved prič A.A. in B.B.. Priča A.A. je izpovedala, da bi moral biti za vsako vknjižbo zabeležen vzrok nastanka, da bi to moralo biti podpisano ter navedeno, zakaj je prišlo do tega. V zvezi z odpisi blaga in popravki zalog ter inventurnem manku v znesku 79.532,07 EUR se je odpoved sklicevala "na že predhodno navedeno" usklajevanje zalog in med oddelčne transferje, glede katerih je pojasnjeno, da so kršitve v zvezi s tem nekonkretizirane. Dejstvo, da naj bi škoda presegala dopustni okvir inventurnega manka v podobnih poslovalnicah tožene stranke (ki naj bi znašal 30.000,00 EUR), ne da bi tožena stranka konkretno navedla, katere nepravilnosti je tožnica kot poslovodja storila, da je do tega manka prišlo, dejansko pomeni očitanje objektivne odgovornosti tožnici, ki naj bi kot poslovodja odgovarjala za pravilnost poslovanja tožene stranke, ne glede na krivdo.

11. Pritožba nadalje neutemeljeno izpodbija dejanske ugotovitve in stališča sodišča prve stopnje glede očitkov, ki se nanašajo na storno računov št ... in št. ..., obeh z dne 30. 11. 2016. Sodišče prve stopnje je s tem v zvezi ugotovilo, da sta bila računa plačana z darilno kartico in da je bila uporabljena ... kartica, kar je dopustno. Računa je izdal G.G., iz računov pa ni bilo razvidno, kateri delavec ju je storniral. Sodišče prve stopnje je zavzelo pravilno stališče, da očitek tožnici, da je kot poslovodja opustila kontrolo teh dveh računov ter s tem dopustila, da je prišlo do stroniranja večje količine piva in embalaže, ne da bi bilo to obrazloženo, ni izkazan. Glede obeh računov je namreč sodišče prve stopnje ugotovilo, da je že nastopil objektivni zastaralni rok iz drugega odstavka 110. člena ZDR-1, ki določa, da mora izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi pogodbena stranka podati najkasneje v 30 dneh od ugotovitve razloga za izredno odpoved in najkasneje v šestih mesecih od nastanka razloga. Računa sta bila stornirana 30. 11. 2016, odpoved pa podana 4. 8. 2017, kar je po poteku 6-mesečnega objektivnega roka iz drugega odstavka 110. člena ZDR-1.

12. Tožnica s svojim ravnanjem, tudi če bi opustila kontrolo teh dveh računov, ni izpolnila znakov kaznivega dejanje poneverbe in neupravičene uporabe tujega premoženja po 209. členu KZ-1. Očitano kaznivo dejanje stori, kdor si protipravno prilasti denar, premično stvar ali drug del tujega premoženja, ki mu je zaupano v zvezi z zaposlitvijo ali pri opravljanju gospodarske, finančne ali poslovne dejavnosti ali pri opravljanju dolžnosti skrbnika ali mu je prepuščeno kot uradni osebi v službi, se kaznuje z zaporom do treh let.

13. Pravilna je tudi ugotovitev sodišča prve stopnje, da ni dokazano, da bi si tožnica karkoli prilastila iz naslova spornih dobropisov oziroma z očitanim neurejenim blagajniškim poslovanjem. Zato tožnica tudi ni izpolnila zakonskih znakov kaznivega dejanja zlorabe položaja pri opravljanju gospodarske dejavnosti po prvem odstavku 240. člena KZ-1, saj po pravilnem stališču sodišča prve stopnje tožena stranka ni dokazala, da bi ji zaradi ravnanja tožnice nastala premoženjska škoda ali da bi tožnica pridobila kakšno premoženjsko korist sebi ali tretji oseb.

14. V zvezi kršitvijo, ki se nanaša na posamezne dobropise, izdane od 26. 5. 2016 do 9. 5. 2017, pritožba nima razlogov. V okviru preizkusa po uradni dolžnosti glede pravilne uporabe materialnega prava pa pritožbeno sodišče ugotavlja, da je odločitev sodišča prve stopnje tudi v tem delu materialnopravno pravilna. Sodišče prve stopnje se je namreč natančno opredelilo do vsakega posameznega dobropisa ter pri tem ugotovilo, da je odpoved glede vseh odpisov, izdanih pred 4. 2. 2017 prepozna, glede dobropisov ... z dne 7. 2. 2017 in ... z dne 23. 2. 2017 pa, da sta bila ustrezno obrazložena. Dobropisa št. ... z dne 22. 4. 2017 in ... z dne 9. 5. 2017 sta bila izdana v času tožničine bolniške odsotnosti, in zato teh nepravilnosti ni mogoče očitati tožnici.

15. Sodišče prve stopnje je torej pravilno razsodilo, da tožena stranka ni dokazala utemeljenosti odpovednega razloga, ter posledično izpodbijano odpoved izreklo za nezakonito, tožnici pa priznalo reparacijo za čas od nezakonitega prenehanja delovnega razmerja do datuma sodne razveze pogodbe o zaposlitvi ter ji dosodilo denarno povračilo po 118. členu ZDR-1. Glede na to, da niso podani uveljavljeni pritožbeni razlogi niti tisti, na katere pazi po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

16. Do ostalih pritožbenih navedb se pritožbeno sodišče ni posebej opredeljevalo, saj niso odločilnega pomena za odločitev o pritožbi. V skladu s prvim odstavkom 360. člena ZPP mora namreč sodišče druge stopnje v obrazložitvi sodbe oziroma sklepa presoditi le tiste navedbe pritožbe, ki so odločilnega pomena, in navesti razloge, ki jih je upoštevalo po uradni dolžnosti.

17. Tožnica krije svoje stroške odgovora na pritožbo, saj ta za odločitev o pritožbi ni bil potreben (prvi odstavek 165. člena ZPP, v zvezi s 155. členom ZPP).


Zveza:

RS - Ustava, Zakoni, Sporazumi, Pogodbe
Zakon o delovnih razmerjih (2013) - ZDR-1 - člen 110, 110/1, 110/1-1, 110/1-2.
Kazenski zakonik (2008) - KZ-1 - člen 209, 211, 211/1, 240, 240/1.

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.
Datum zadnje spremembe:
09.04.2019

Opombe:

P2RvYy0yMDE1MDgxMTExNDI3NDUy