VDSS Sodba Pdp 75/2019

Jedro

Kadar tožena stranka ne poda odgovora na tožbo in ne oporeka tožbenemu zahtevku, se šteje, da priznava navedbe tožeče stranke v tožbi. Dejanske tožbene navedbe se štejejo za resnične in priznane zato, ker jih tožena stranka ni pravočasno (v odgovoru na tožbo) prerekala. Zato v nadaljnjem postopku, to je v pritožbi, domnevne netočnosti in neresničnosti v tožbi navedenih dejstev ne more uspešno uveljavljati niti dokazovati, da je svoje obveznosti poravnala. Ker v pritožbi ni mogoče oporekati višini vtoževanih terjatev niti ugovarjati, da so obveznosti poravnane, pa tudi naknadno, šele v pritožbenem postopku predloženih dokazov ni mogoče upoštevati. Zamudna sodba se namreč iz pritožbenega razloga zmotne ni nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ne more izpodbijati, ker to ni dopustno glede na določbo drugega odstavka 338. člena ZPP.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano zamudno sodbo toženi stranki naložilo, da je dolžna tožeči stranki obračunati regres za letni dopust za leto 2017 v znesku 554,18 EUR bruto, ter plačati ustrezni neto znesek skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 2. 7. 2017 dalje do plačila, vse v roku 8 dni po prejemu pisnega odpravka zamudne sodbe (I. točka izreka). S sklepom, ki ni pod pritožbo, je zavrglo tožbo za odvod davkov od bruto zneska regresa (II. točka izreka). Odločilo je, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki povrniti stroške postopka v višini 58,23 EUR na transakcijski račun sodišča prve stopnje v roku 15 dni po prejemu pisnega odpravka zamudne sodbe, v primeru zamude pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od izteka paricijskega roka dalje do plačila (III. točka izreka) in da je tožena stranka dolžna na račun sodnih taks plačati znesek 52,00 EUR v roku 15 dni po prejemu pisnega odpravka zamudne sodbe, po izteku tega roka pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi (IV. točka izreka).

2. Zoper navedeno zamudno sodbo vlaga tožena stranka laično pritožbo, v kateri prilaga sodišču dokazila o izplačilu dela regresa tožeči stranki za leto 2017. Navaja, da je imela s tožečo stranko dogovor, da bo dobila regres izplačan, ko bo imela denar in tožeča stranka se je s tem strinjala. Dne 2. 7. 2018 je na njen transakcijski račun nakazala 413,28 EUR neto oziroma 492,00 EUR bruto, skladno z izračunom računovodkinje. Tožeči stranki je bila tudi poslana izplačilna lista po priporočeni pošti, nato pa je dobila predmetno tožbo. Kljub izplačilu tožeča stranka ni umaknila tožbe, kar jo čudi. Meni, da je napačna navedba v tožbi, da je imela tožeča stranka pogodbo za natakarico, saj so vse predložene pogodbe za delovno mesto pomočnica kuharja.

3. Tožeča stranka v odgovoru na pritožbo navaja, da je toženka po vložitvi tožbe tožeči stranki delno izplačala regres, vendar tožeči stranki še vedno dolguje del regresa, kar bo upoštevano v izvršilnem postopku. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbo kot neutemeljeno zavrne in potrdi zamudno sodbo sodišča prve stopnje. Priglaša stroške odgovora na pritožbo.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče je preizkusilo zamudno sodbo v mejah pritožbenih razlogov, pri čemer je na podlagi drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 in nadalj. - ZPP) po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Ob takšnem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni storilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti. Glede na dejansko stanje, ki izhaja iz tožbenih navedb, je sodišče prve stopnje sprejelo tudi materialnopravno pravilno odločitev.

6. Sodišče prve stopnje je utemeljeno izdalo zamudno sodbo, ker so bili izpolnjeni vsi pogoji, določeni v 318. členu ZPP. Toženi stranki je bila tožba pravilno vročena v odgovor, vendar v roku iz 277. člena ZPP na tožbo ni odgovorila, čeprav jo je sodišče v skladu z določbo drugega odstavka 277. člena ZPP opozorilo na posledice v primeru, da ne bo odgovorila na tožbo v danem roku. Če tožena stranka odgovora na tožbo ne poda v zakonskem roku, je sodišče ob izpolnjenih pogojih iz 318. člena ZPP dolžno izdati zamudno sodbo, s katero ugodi tožbenemu zahtevku.

7. Kadar tožena stranka ne poda odgovora na tožbo in ne oporeka tožbenemu zahtevku, se šteje, da priznava navedbe tožeče stranke v tožbi. Dejanske tožbene navedbe se štejejo za resnične in priznane zato, ker jih tožena stranka ni pravočasno (v odgovoru na tožbo) prerekala. Zato v nadaljnjem postopku, to je v pritožbi, domnevne netočnosti in neresničnosti v tožbi navedenih dejstev ne more uspešno uveljavljati niti dokazovati, da je svoje obveznosti poravnala. Ker v pritožbi ni mogoče oporekati višini vtoževanih terjatev niti ugovarjati, da so obveznosti poravnane, pa tudi naknadno, šele v pritožbenem postopku predloženih dokazov ni mogoče upoštevati. Zamudna sodba se namreč iz pritožbenega razloga zmotne ni nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ne more izpodbijati, ker to ni dopustno glede na določbo drugega odstavka 338. člena ZPP.

8. Sodišče presoja sklepčnost tožbe na podlagi predpostavke, da so trditve v tožbi resnične. Iz tožbenih navedb je jasno razvidno, katero terjatev iz delovnega razmerja tožeča stranka uveljavlja s tožbo in v kakšni višini (plačilo regresa za leto 2017 v znesku 554,17 EUR bruto), ker tožena stranka svoje obveznosti iz delovnega razmerja ni poravnala. Pogoj za izdajo zamudne sodbe iz 3. točke prvega odstavka 318. člena ZPP je torej izpolnjen. Izpolnjen pa je tudi dodatni pogoj iz 4. točke prvega odstavka istega člena, da dejstva, na katera se opira tožbeni zahtevek, niso v nasprotju z dokazi, ki jih je predložila tožeča stranka ali z dejstvi, ki so splošno znana, saj med tožbenimi navedbami in predloženimi dokazi ni nikakršnega nasprotja. Res tožeča stranka v tožbi navaja, da je bila pri toženi stranki zaposlena na delovnem mestu natakarice na podlagi več pogodb o zaposlitvi za določen čas, pri čemer iz predloženih pogodb o zaposlitvi izhaja, da so sklenjene za opravljanje dela na delovnem mestu pomočnik kuharja, vendar navedeno ne vpliva na pravico do regresa za letni dopust za leto 2017, ki jo tožnica s predmetno tožbo uveljavlja.

9. Tožeča stranka je s tožbo zahtevala plačilo regresa za letni dopust za leto 2017 v bruto znesku 554,17 EUR, ker ji tožeča stranka regresa za to leto ni izplačala. Sodišče prve stopnje je utemeljeno ugodilo tožbenemu zahtevku, ker je iz tožbenih navedb ugotovilo, da tožena stranka svojih obveznosti do tožeče stranke ni poravnala. Pri svoji odločitvi se je oprlo na pravilno pravno podlago - 131. člen Zakona o delovnih razmerjih (Ur. l. RS, št. 21/2013, ZDR-1), ki ureja plačilo regresa.

10. Ker se zamudna sodba ne more izpodbijati iz pritožbenega razloga zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, tudi ni mogoče upoštevati dokazov, predloženih šele v pritožbenem postopku. Zato so neutemeljene pritožbene navedbe, s katerimi tožena stranka uveljavlja ta pritožbeni razlog. Dejstva, da je tožena stranka svoje obveznosti do tožeče stranke delno poravnala namreč v pritožbenem postopku ni mogoče upoštevati. Če je terjatev, v kateri je bilo razsojeno z zamudno sodbo, v resnici poravnana, pa lahko tožena stranka to uveljavlja v morebitnem postopku izvršbe v zvezi z navedeno sodbo.

11. Ker niso podani uveljavljani pritožbeni razlogi niti razlogi, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano zamudno sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

12. Tožeča stranka sama krije svoje stroške odgovora na pritožbo, saj ta ni doprinesel k rešitvi zadeve (prvi odstavek 165. člena v zvezi s prvim odstavkom 155. člena ZPP).

Datum zadnje spremembe:

09.04.2019

Podobni dokumenti:

• VDSS sodba in sklep Pdp 1250/2010
• VSL sklep I Cp 1765/2010
• VDSS sodba Pdp 246/2012