VDSS Sklep Psp 354/2018

Jedro

Sicer se v skladu s 1. alinejo 2. odstavka 63. člena ZPIZ-2 v I. kategorijo invalidnosti razvršča zavarovance, ki niso zmožni opravljati organiziranega pridobitnega dela ali svojega poklica in nimajo več preostale delovne zmožnosti, v II. ali III. kategorijo pa zavarovance, pri katerih je še podana preostala delovna zmožnost v smislu definicij iz 2. in 3. alineje 2. odstavka 63. člena ZPIZ-2. Čeprav invalidnost po cit. definiciji ni izključno medicinska kategorija, temveč tudi pravna, ne pomeni, da bi v primeru, kot je obravnavani, ko sta sodnomedicinska izvedenca prišla do diametralno nasprotnih zaključkov o obstoju oz. neobstoju preostale delovne zmožnosti in s tem invalidnosti, lahko sodišče, ki ne razpolaga z medicinskim strokovnim znanjem, samo kvalificirano odpravljalo nasprotja v mnenjih zdravnikov različne specialnosti.

Na podlagi tako nasprotujočih si medicinskih ocen, ko sta IK1 in IK2 v predsodnem postopke ocenili, da pri tožnici zdravljenje še ni zaključeno, sodna izvedenka medicine dela, prometa in športa, da pri njej ni zdravstvenih sprememb, ki bi jo invalidizirale, specialist psihiater pa, da je delazmožnost tožnice za opravljanje s. p. dejavnosti izgubljena, oziroma bi bila kvečjemu zmožna za kakšna druga, manj zahtevna dela od računovodskih, zadeve ni bilo mogoče pravilno presoditi. Nasprotje v sodno izvedenskih mnenjih bi sodišče moralo odpraviti s pridobitvijo skupne, strokovno usklajene ocene obeh medicinskih strokovnjakov.

Izrek

Pritožbi se ugodi, izpodbijana sodba se razveljavi in zadeva vrne sodišču prve stopnje v ponovno sojenje.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožničin zahtevek na odpravo odločb št. ... z dne 17. 5. 2016 in št. ... z dne 15. 2. 2016, razvrstitev v I. kategorijo invalidnosti zaradi bolezni in priznanje pravice do invalidske pokojnine. Presodilo je, da sta izpodbijana zavrnilna upravna akta pravilna in zakonita.

2. Sodbo izpodbija tožnica smiselno zaradi nepravilno ugotovljenega dejanskega stanja, ker sodišče ni upoštevalo psihiatrično izvedensko poročilo mag. A.A., ki je podal točen zaključek glede bolezni. Hkrati se opravičuje za nekatere netočne odgovore, kar je posledica psihe.

Živela je v neugodnih družinskih razmerah in že v otroštvu zaradi očetovega alkoholizma bežala od doma. Šele kasneje se je zavedala, da je v družini bolezen psihe, da je bila njegova mati bolna in tudi sestra. Izbrala je moža, ki je bil gospodovalen, agresiven in se zaradi alkoholizma po rojstvu otroka leta 1984 ločila. Ostala je v hiši, ki sta jo zgradila. Leta 2005 je spoznala moškega, ki je bil še hujši alkoholik in ženskar. Zaradi tega je zbolela na psihi. Ko jo je 2013 pustil zaradi druge, si je omislila partnerja na internetu, s katerim se je ves čas pogovarjala. Mislila je, da jo snemajo in se na glas pogovarjala z mediji. To so bili FB, TWOO, radio, TV. Dokler se je telesno počutila v redu, ni pustila nobenemu pametovati, ko pa je videla, da bo oslepela, je poiskala pomoč.

Zdravnik ji je predpisal Risperdal. Ko zdravila pri svoji zdravnici več ni dobila, je imela hudo tresavico. Izvedela je, da gre za odtegnitveni sindrom kot pri narkotikih. Sledile so hude depresije. Leta 2015 je morala zapreti računovodski s. p., si urediti zdravstveno zavarovanje, da so jo sprejeli v psihiatrično bolnišnico. Bila je brez apetita, shujšala je 30 kg iz 105 kg na 75 kg. Kmalu po prihodu iz bolnišnice je nehala jemati zdravila zaradi zaprtosti. Zdravil proti depresiji več ne jemlje, ampak proti holesterolu, za visok pritisk in sladkorno bolezen tipa 2.

3. Pritožba je utemeljena.

4. Ob preizkusu zadeve v mejah pritožbenih razlogov in po uradni dolžnosti v skladu z 2. odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku¹ (ZPP), pritožbeno sodišče ugotavlja, da je zaradi nepravilnega materialnopravnega izhodišča in posledične pomanjkljivosti postopka ostalo dejansko stanje nerazčiščeno.

Dejanske okoliščine konkretnega primera

5. V predmetni zadevi gre za izpodbojno tožbo zoper upravni odločbi o zavrnitvi pravic iz invalidskega zavarovanja, ker je bilo na podlagi skladnih mnenj IK 1 in IK 2 z dne 12. 1. 2016 in 13. 5. 2016 ugotovljeno, da zdravljenje še ni končano. Ob izkazanih ponavljajočih se depresivnih motnjah oz. zmerni depresivni epizodi sta invalidski komisiji menili, da je pri tožnici potrebno nadaljnje zdravljenje in ukrepi medicinske rehabilitacije, ki lahko vplivajo na spremembe v njenem zdravstvenem stanju, zato invalidnosti še ni mogoče ugotoviti.

6. Sodišče prve stopnje je poleg listinskih dokazov iz predsodnega postopka izvedlo dokaza s sodno medicinskim izvedenstvom specialista psihiatra dr. mag. A.A. (list. št. 18-22), ki ga je tudi zaslišalo in specialistke medicine dela, prometa in športa dr. B.B. (list št. 47- 61). Kljub diametralno nasprotnim ocenam je sprejelo mnenje specialistke medicine dela, ki je drugače, kot psihiater zaključila, da pri tožnici do 17. 5. 2016 invalidnost ni bila podana. Posledično je zavrnilo tožbeni zahtevek na razvrstitev v I. kategorijo invalidnosti in priznanje pravice do invalidske pokojnine. Vendar je zaradi nasprotujočih si ocen o spremembah v tožničinem zdravstvenem stanju ostalo pravno relevantno dejstvo o obstoju ali neobstoju invalidnosti povsem nerazčiščeno in posledično ni bilo mogoče pravilno presoditi izpodbijanih zavrnilnih upravnih odločb.

Materialno pravno izhodišče za rešitev zadeve

7. Po splošnem delu definicije iz 1. odstavka 63. člena Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju² (ZPIZ-2) je invalidnost podana, če se zavarovancu zaradi sprememb v zdravstvenem stanju, ki jih ni mogoče odpraviti z zdravljenjem in ukrepi medicinske rehabilitacije, in so ugotovljene v skladu s tem zakonom, zmanjša zmožnost za zagotovitev oziroma ohranitev delovnega mesta, oziroma za poklicno napredovanje.

Pritožbeno sodišče je že večkrat poudarilo³, da definicije invalidnosti v delu, ki opredeljuje zaključenost zdravljenja ni mogoče preprosto enačiti z zaključenostjo zdravljenja v medicinskem smislu, ki je pogosto lahko doživljensko. Posebej je opozorilo, da po splošnem delu definicije iz 1. odstavka 63. člena ZPIZ-2 invalidnost več ni pogojena s trajno spremembo zdravstvenega stanja, kot je to veljalo po prejšnji predpisih⁴. V skladu z veljavno definicijo je invalidnost načeloma potrebno ugotavljati tudi, če spremembe v zdravstvenem stanju niso končne, ker bi bilo še mogoče pričakovati izboljšanje. Zaradi opuščene trajne spremembe v zdravstvenem stanju, je uveden institut kontrolnega pregleda (94. člen ZPIZ-2). Pomeni, da je tudi v primeru, ko je z vidika medicinske doktrine indicirana nadaljnja diagnostična obdelava in terapevtska obravnava, potrebno pri ocenjevanju invalidnosti upoštevati dejanski zdravstveni in funkcijski status vsakokratnega življenjskega primera. Zmožnost za zagotovitev oz. ohranitev delovnega mesta oz. poklicno napredovanje je potrebno ocenjevati z vidika celovitega psihosomatstega stanja zavarovanca in ne parcialno, kot v konkretnem primeru.

8. Sicer se v skladu s 1. alinejo 2. odstavka 63. člena ZPIZ-2 v I. kategorijo invalidnosti razvršča zavarovance, ki niso zmožni opravljati organiziranega pridobitnega dela ali svojega poklica in nimajo več preostale delovne zmožnosti, v II. ali III. kategorijo pa zavarovance, pri katerih je še podana preostala delovna zmožnost v smislu definicij iz 2. in 3. alineje 2. odstavka 63. člena ZPIZ-2. Čeprav invalidnost po cit. definiciji ni izključno medicinska kategorija, temveč tudi pravna, ne pomeni, da bi v primeru, kot je obravnavani, ko sta sodnomedicinska izvedenca prišla do diametralno nasprotnih zaključkov o obstoju oz. neobstoju preostale delovne zmožnosti in s tem invalidnosti, lahko sodišče, ki ne razpolaga z medicinskim strokovnim znanjem, samo kvalificirano odpravljalo nasprotja v mnenjih zdravnikov različne specialnosti.

Odločitev pritožbenega sodišča

9. Ker je zaradi nepravilnega materialno pravnega izhodišča ostalo zdravstveno stanje tožnice in njena delovna zmožnost nerazčiščeno in drugače, kot v predsodnem postopku, tožbeni zahtevek zavrnjen celo z utemeljitvijo, da pri njej invalidnost ni podana, je potrebno pritožbi ugoditi in izpodbijano sodbo na podlagi 1. odstavka 355. člena ZPP razveljaviti. Zadevo je potrebno vrniti v ponovno sojenje sodišču prve stopnje, saj glede na naravo stvari in okoliščine primera, pritožbeno sodišče ne more odpravljati osnovnih pomanjkljivosti dokaznega postopka pred sodiščem prve stopnje. Z vidika ekonomičnosti in hitrosti postopka je smotrneje, da se sporno pravno relevantno dejstvo o obstoju ali neobstoju invalidnosti razčisti v postopku pred sodiščem prve stopnje.

10. Iz pisnega mnenja specialistke medicine dela, prometa in športa namreč izhaja, da pri tožnici do 17. 5. 2016 ni prišlo do popolne izgube delovne zmožnosti, ne do trajnega zmanjšanja delazmožnosti za več ali manj kot 50 %, niti da bi za nadaljnje delo potrebovala stvarne ali časovne razbremenitve. Ta zaključek je obrazložen s soočenjem tožničinega zdravstvenega stanja z opisom dela računovodje, ker da so opravila različna, odvisno od organiziranosti podjetja, ter njenim sedanjim zdravstvenim stanjem, ko je v domačem okolju brez težav, resne težave pa bi zahtevale zdravljenje, čeprav le v dežurni ambulanti.

Kljub ugotovitvi, da gre pri tožnici za morebitno pretiravanje ali občasno simuliranje simptomov duševne bolezni, specialist psihiater zaključuje drugače. V pisnem mnenju (list. št. 20-22) med drugim pojasnjuje najstarejšo dg. v zdravstveni dokumentaciji iz leta 1990, ki po veljavni klasifikaciji pomeni somatoformno motnjo, tj. prepletanje psiholoških težav s telesnimi simptomi. Na podlagi analize zdravstvene dokumentacije in stanja ob pregledu ugotavlja, da se je vzporedno z razvojem motnje utrjeval nevrastenski sindrom iz skupine nevrotičnih motenj. Na tožničino duševno funkcioniranje je neugodno vplivala tudi terapevtska praksa od leta 1990 dalje, ko je bila vsa leta redno saturirana s tabletami, ki imajo sedativni učinek. Nikoli ni bila vključena v ustrezen program zdravljenja. Zaključuje, da tožnica ni sposobna za delo v s. p. dejavnosti računovodstva niti v skrajšanem delovnem času in da ostaja odprto vprašanje o morebitni sposobnosti za opravljanje manj zahtevne oblike organiziranega dela.

11. Na podlagi tako nasprotujočih si medicinskih ocen, ko sta IK1 in IK2 v predsodnem postopke ocenili, da pri tožnici zdravljenje še ni zaključeno, sodna izvedenka medicine dela, prometa in športa, da pri njej ni zdravstvenih sprememb, ki bi jo invalidizirale, specialist psihiater pa, da je delazmožnost tožnice za opravljanje s. p. dejavnosti izgubljena, oziroma bi bila kvečjemu zmožna za kakšna druga, manj zahtevna dela od računovodskih, zadeve ni bilo mogoče pravilno presoditi. Nasprotje v sodno izvedenskih mnenjih bi sodišče moralo odpraviti s pridobitvijo skupne, strokovno usklajene ocene obeh medicinskih strokovnjakov.

12. V ponovljenem postopku bo potrebno izhajati iz predhodno opisanega materialno pravnega izhodišča in dopolniti dokazni postopek v nakazani smeri. Pridobiti bo potrebno izvedensko mnenje z usklajenim odgovorom medicinskih strokovnjakov na vprašanja, ali in v kakšnem obsegu je bila tožnica do dokončnosti predsodnega upravnega postopka zmožna kot svoj poklic opravljati dejavnost računovodske, knjigovodske in revizijske storitve s. p., ali pa morebiti le še druga, manj zahtevna dela, ustrezna njenim telesnim in duševnim zmožnostim, za katera ima strokovno izobrazbo, dodatno usposobljenost ali delovne izkušnje. Sodišče bo lahko dejansko stanje razčistilo z že postavljenima izvedencema, tako da bo pridobilo njuno skupno oceno o invalidnosti in preostali delazmožnosti, ali v nasprotnem primeru multidisciplinarno mnenje drugih izvedencev. Šele po dopolnjenem postopku v nakazani smeri in izvedbi morebitnih drugih dokazov, pomembnih za razjasnitev vseh pravno relevantnih dejstev, bo lahko pravilno presodilo zakonitost izpodbijanih posamičnih upravnih aktov in pravilno odločilo o utemeljenosti ali neutemeljenosti tožničinega zahtevka.

PRAVNI POUK:

Zoper sklep je dovoljena pritožba iz razlogov, določenih v drugem odstavku 357. a člena ZPP. Sklep se sme izpodbijati samo iz razloga, da je sodišče druge stopnje razveljavilo odločbo sodišča prve stopnje in zadevo vrnilo v novo sojenje, čeprav bi kršitve postopka glede na njeno naravo lahko samo odpravilo (prvi in drugi odstavek 347. člena ZPP) ali bi glede na naravo stvari in okoliščine primera lahko samo dopolnilo postopek oziroma odpravilo pomanjkljivosti (prvi odstavek 355. člena ZPP) ali če bi moralo samo opraviti novo sojenje (drugi odstavek 354. člena in drugi odstavek 355. člena ZPP).

Pritožba se lahko vloži v 15 dneh od vročitve prepisa sklepa pri sodišču prve stopnje v zadostnem številu izvodov za sodišče in nasprotno stranko, o njej bo odločalo Vrhovno sodišče Republike Slovenije. Če se pošlje pritožba po pošti priporočeno ali brzojavno, se šteje dan oddaje na pošto za dan izročitve sodišču, na katero je naslovljena.

Pritožba mora obsegati navedbo sklepa, zoper katerega se vlaga, izjavo, da se sklep izpodbija v celoti ali v določenem delu, pritožbene razloge in podpis pritožnika. Če pritožba ni razumljiva in ne vsebuje vsega, kar je treba, da bi se lahko obravnavala, jo sodišče zavrže, ne da bi pozivalo vložnika, naj jo popravi ali dopolni. Ob vložitvi pritožbe mora biti plačana sodna taksa, če je predpisana. Če ta ni plačana niti v roku, ki ga določi sodišče v nalogu za njeno plačilo in tudi niso izpolnjeni pogoji za njeno oprostitev, odlog ali obročno plačilo, se šteje, da je pritožba umaknjena. Če pritožbo vloži pooblaščenec, je ta lahko samo odvetnik ali druga oseba, ki je opravila pravniški državni izpit.

-------------------------------
¹ Ur. l. RS, št. 73/2007, 45/2008 in 10/2017.
² Ur. l. RS, št. 96/2012.
³ Tako npr. tudi v zadevi opr. št. 95/2017.
⁴ Npr. po 1. odst. 27. člena Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju iz leta 1992.

Datum zadnje spremembe:

07.02.2019

Podobni dokumenti:

• VSRS Sodba VIII Ips 324/2016
• VDSS Sodba Psp 348/2017
• VDSS sodba Psp 632/2015