<< Nazaj na seznam zadetkov
AAAArial|Georgia

 

VDSS Sklep Psp 431/2018

Sodišče:Višje delovno in socialno sodišče
Oddelek:Oddelek za socialne spore
ECLI:ECLI:SI:VDSS:2018:PSP.431.2018
Evidenčna številka:VDS00019169
Datum odločbe:05.12.2018
Senat:Nada Perič Vlaj (preds.), Elizabeta Šajn Dolenc (poroč.), Edo Škrabec
Področje:IZVRŠILNO PRAVO - ZAVAROVANJE TERJATEV - ZDRAVSTVENO ZAVAROVANJE
Institut:začasna nezmožnost za delo - bolniški stalež - začasna odredba - regulacijske začasne odredbe - nevarnost težko nadomestljive škode

Jedro

Tako imenovane regulacijske začasne odredbe, katerih namen je začasna ureditev spornega razmerja, so zaradi preprečitve težko nadomestljive škode dopustne v izjemnih, nujnih in upravičenih primerih pod pogojem, da je izkazano, da bi z izvršitvijo izpodbijanega upravnega akta stranki nastala težko nadomestljiva škoda in da tudi nasprotni stranki ne bi s takšno začasno odredbo nastala večja nepopravljiva škoda, torej takšna večja škoda, ki se v primeru zavrnjenega tožbenega zahtevka, ne bi dala popraviti ali vrniti v prejšnje stanje.

Ker definicija težko nadomestljive škode ni določena v zakonu, gre za pravni standard, je obstoj težko nadomestljive škode potrebno ugotavljati in presojati za vsak primer posebej in to restriktivno. Težko nadomestljiva škoda se mora neposredno nanašati na dejstva, ugotovljena v upravnem aktu, to je v okviru začasne zadržanosti od dela, torej v zvezi z opravljanjem dela in predvsem zdravstvenega stanja, kot bistvenega razloga za zadržanost od dela. O težko nadomestljivi škodi lahko govorimo le tedaj, kadar je poleg verjetnosti nastanka škode izkazano tudi, da bo škodo težko nadomestiti ali omiliti in se pričakuje nastanek resnih posledic, ki se kaže v tem, da gre za znatno škodo, ki bi upnika prizadela toliko, da bi jo bilo težko sanirati.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

II. Tožeča stranka sama krije svoje stroške pritožbe.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom zavrnilo predlog za izdajo začasne odredbe, ki se glasi:

"1. Odločbi tožene stranke št. ... z dne 9. 10. 2018 in št. ... z dne 22. 10. 2018, v zvezi z odločbo št. ... z dne 25. 9. 2018, se odpravita.

2. Tožeči stranki se prizna pravica do začasne zadržanosti od dela zaradi bolezni, za polni delovni čas, od 11. 10. 2018 dalje.

3. V primeru, da tožena stranka ne bo upoštevala 2. točke sklepa, se za vsako kršitev izreče denarna kazen v višini 1.000,00 EUR.

4. Ta začasna odredba stopi v veljavo takoj in velja do pravnomočnega zaključka predmetne zadeve.

5. Ugovor ne zadrži izvršitve začasne odredbe.

6. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti vse stroške postopka z zakonskimi zamudnimi obrestmi od izteka dneva izpolnitve dalje do plačila, vse v 15. dneh in pod izvršbo.“

2. Zoper sklep je pritožbo vložila tožnica iz vseh pritožbenih razlogov. V obširni pritožbi tožnica, ki večkrat iste navedbe ponovi, navaja, da z začasno odredbo predlaga odpravo izpodbijanih odločb tožene stranke in priznanje pravice do začasne zadržanosti od dela za polni delovni čas od 11. 10. 2018 dalje. Meni, da sta izpodbijani odločbi tožene stranke nepravilni in nezakoniti, saj se z njima tožnici odreka pravica do bolniškega staleža, do katerega je upravičena, kar izkazuje s številnimi priloženimi zdravniškimi mnenji, kjer zdravniki specialisti, ki osebno obravnavajo tožnico, predlagajo podaljšanje njenega bolniškega staleža. Njena upravičenost do bolniškega staleža je tako že z listinskimi dokazi izkazana več kot s stopnjo verjetnosti. Z odrekanjem pravic do bolniškega staleža ji grozi nevarnost nastanka težko nadomestljive škode, saj se je znašla v brezpravnem položaju, ki zanjo predstavlja težko nadomestljivo škodo, kaj šele vse posledice, ki iz tega izhajajo, kot so grozeče poslabšanje zdravstvenega stanja, izgubljeni socialni transferji, neurejena zavarovanja itd. Nevarnost nastanka težko nadomestljive škode v obliki poslabšanja zdravstvenega stanja pa je logična posledica v primeru, če zdravniki ocenijo, da oseba ni zmožna opravljati nobene pridobitne dejavnosti in jo je prisiljena opravljati, če so ji odrečene pravice iz socialnega in zdravstvenega zavarovanja. Vztraja, da je svoj predlog skrbno obrazložila s sklicevanjem tudi na navedbe v tožbi, za svoje navedbe pa je predložila številno zdravniško dokumentacijo. Zato sodišče zmotno zaključi, da tožnica za svoje navedbe ni predložila nobenih dokazil. Štiri mnenja specialistov povzema tudi naslovno sodišče v točki 5 svoje obrazložitve, a kljub temu zmotno zaključi, da tožnica ni s standardom verjetnosti izkazala nevarnosti težko nadomestljive škode. Sklicuje se na sodno prakso in meni, da je nezakonito ukinjen bolniški stalež. Znašla se je v situaciji, ko dejansko ni zmožna opravljati nobenega dela, ne dobi pozitivnega mnenja specialista medicine dela, hkrati pa so ji bile odrečene pravice iz invalidskega, zdravstvenega in socialnega zavarovanja. Nenazadnje pa sodišče v predmetnem postopku zanemari tudi sam namen bolniškega staleža. Z vsemi predloženimi mnenji je nevarnost izkazana z več kot stopnjo verjetnosti in nobene potrebe ni, da v konkretnem postopku sodišče standard verjetnosti nezakonito zvišuje. Poleg fizične nezmožnosti, hitre utrujenosti, vrtoglavic, težav s spanjem, neznosnih bolečin po celotnem telesu in drugih fizičnih bolečin, je pri njej zelo močno okrnjeno tudi njeno psihično zdravje, kar pomeni, da bi opravljanje dela in s tem povezano izpostavljanje kakršnemukoli stresu, resno ogrozilo njeno zdravje in življenje. Pri njej se že po krajšem času dela stoje in v gibanju pojavijo neznosne bolečine v nogah in v križu. Mišice ima popolnoma oslabljene, njene roke pa konstantno tresoče. Jasno in prepričljivo je obrazložila in dokazala, da ni sposobna za nikakršno delo, hkrati je predlagala, da se po potrebi postavi tudi ustreznega izvedenca. Opisala je vse nepravilnosti, ki so glede na podana mnenja specialistov, nasprotna zaključkom tožene stranke. Nepravilnost izpodbijanih odločb se kaže tudi v dejstvu, da tožena stranka svojo odločitev opira na nezakoniti odločbi Zavoda za pokojninsko in invalidsko zavarovanje Slovenije, ju prejudicira in s tem tožnici odreka pravice iz naslova zdravstvenega zavarovanja. Ne razume, kako naj bi drugače kot s predlagano začasno odredbo uredila svojo položaj, v katerem se je znašla. Da tožena stranka več kot očitno ni upoštevala mnenja A. z dne 21. 9. 2017, ki je sicer res staro več kot eno leto, a je glede na zdravstveno stanje tožnice še vedno aktualno, nedvomno izhaja iz napačnega zaključka tožene stranke v izpodbijanih odločbah. V kolikor bi tožena stranka pravilno upoštevala mnenje A. in ostalih specialistov, do takšnih zaključkov, kot jih je podala v izpodbijanih odločbah, ne bi prišlo. Zmotno je stališče sodišča prve stopnje, da se je zato, ker se ni pritožila zoper odločbo z dne 25. 9. 2018, z njo strinjala. Protispisen je zaključek sodišča, da je tožnica predlog za izdajo začasne odredbe vložila po več kot mesecu dni od izdaje odločbe z dne 25. 9. 2018. Glede na to, da ni sposobna opravljati pridobitne dejavnosti, je tudi po 11. 10. 2018 ni opravljala. Dvom sodišča v dejstvo, ali tožnica od 11. 10. 2018 dalje dejansko ni opravljala svojega dela z omejitvami oziroma ali je zaradi tega prišlo do poslabšanja zdravstvenega stanja, je zato na tem mestu neprimeren. Ponovno izpostavlja, da tudi po mnenju invalidske komisije druge stopnje svojega dela ni več sposobna opravljati, kar pomeni, da je to dejstvo med strankama nesporno. Ker dela ni zmožna opravljati, ga tudi po 11. 10. 2018 ni opravljala. Ponovno izpostavlja, da samo škodo za tožnico predstavlja že sam položaj, v katerem se je znašla v posledici izpodbijanih odločb tožene stranke. Priglaša stroške pritožbe.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Po preizkusu zadeve v skladu z drugim odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami, v nadaljevanju: ZPP) pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje popolno in pravilno ugotovilo dejansko stanje in pravilno uporabilo materialno pravo. V postopku pa tudi ni prišlo do absolutnih bistvenih kršitev določb ZPP, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti. Sodišče prve stopnje je izpodbijani sklep ustrezno obrazložilo z dejanskimi in pravnimi razlogi. Pritožbeno sodišče dodatno poudarja naslednje.

5. Po naravi stvari je začasna odredba sredstvo za zavarovanje denarne ali nedenarne terjatve do pravnomočne rešitve spora o glavni stvari. Njen namen je v preprečitvi poznejše otežene ali celo nemožne izpolnitve. Začasna odredba je dopustna le, če so izpolnjene vse predpisane predpostavke.

6. Pravna podlaga za pritožbeno rešitev zadeve je podana v Zakonu o delovnih in socialnih sodiščih (Ur. l. RS, št. 2/2004 in 10/2004, v nadaljevanju: ZDSS-1) in v Zakonu o izvršbi in zavarovanju (Ur. l. RS, št. 3/2007 s poznejšimi spremembami, v nadaljevanju: ZIZ). Po 70. členu ZDSS-1 lahko sodišče na predlog stranke ali po uradni dolžnosti odloži izvršitev izpodbijanega upravnega akta, če bi z izvršitvijo nastala stranki težko nadomestljiva škoda in ni nevarnosti, da bi nasprotni stranki nastala večja nepopravljiva škoda ali naloži nasprotni stranki začasno plačilo dajatev. Pri odločanju o začasnih odredbah pa četrti odstavek istega člena ZDSS-1 odkazuje na uporabo ZIZ-a. V 272. členu ZIZ-a so določeni pogoji za zavarovanje nedenarne terjatve, pri kateri mora upnik prav tako verjetno izkazati obstoj terjatve, hkrati pa vsaj še eno od treh, taksativno določenih predpostavk, in sicer: nevarnost, da bo uveljavitev terjatve onemogočena ali precej otežena; da je odredba potrebna, da se prepreči uporaba sile ali nastanek težko nadomestljive škode oziroma da dolžnik z izdajo začasne odredbe, če bi se tekom postopka izkazala za neutemeljeno, ne bi utrpel hujših neugodnih posledic od tistih, ki bi brez izdaje začasne odredbe nastale upniku.

7. Glede na citirano pravno ureditev, v obravnavani zadevi, ko tožnica s tožbo izpodbija odločbi tožene stranke z dne 9. 10. 2018 in z dne 23. 10. 2018, spor pa se nanaša na začasno nezmožnost za delo, tudi po prepričanju pritožbenega sodišča niso izpolnjeni pogoji za ugoditev predlogu za izdajo začasne odredbe, saj tožnica ni izkazala pogoja nevarnosti nastanka težko nadomestljive škode. Po oceni pritožbenega sodišča s tem ni izpolnjen eden izmed kumulativno zahtevanih pogojev, s tem pa niso izpolnjeni pogoji za začasno ureditev spornega razmerja in za odložitev izvršbe upravnega akta.

8. Tako imenovane regulacijske začasne odredbe, katerih namen je začasna ureditev spornega razmerja, so zaradi preprečitve težko nadomestljive škode dopustne v izjemnih, nujnih in upravičenih primerih pod pogojem, da je izkazano, da bi z izvršitvijo izpodbijanega upravnega akta stranki nastala težko nadomestljiva škoda in da tudi nasprotni stranki ne bi s takšno začasno odredbo nastala večja nepopravljiva škoda, torej takšna večja škoda, ki se v primeru zavrnjenega tožbenega zahtevka, ne bi dala popraviti ali vrniti v prejšnje stanje.

9. Ker definicija težko nadomestljive škode ni določena v zakonu, gre za pravni standard, je obstoj težko nadomestljive škode potrebno ugotavljati in presojati za vsak primer posebej in to restriktivno. Težko nadomestljiva škoda se mora neposredno nanašati na dejstva, ugotovljena v upravnem aktu, to je v okviru začasne zadržanosti od dela, torej v zvezi z opravljanjem dela in predvsem zdravstvenega stanja, kot bistvenega razloga za zadržanost od dela. O težko nadomestljivi škodi lahko govorimo le tedaj, kadar je poleg verjetnosti nastanka škode izkazano tudi, da bo škodo težko nadomestiti ali omiliti in se pričakuje nastanek resnih posledic, ki se kaže v tem, da gre za znatno škodo, ki bi upnika prizadela toliko, da bi jo bilo težko sanirati.

10. Obstoj težko nadomestljive škode v takšnem smislu in obsegu, kot ga uveljavlja tožnica, ni sprejemljiv. Kot je ugotovilo že sodišče prve stopnje tožnica v predlogu za izdajo začasne odredbe z ničemer konkretizirano ni opredelila škode, ki naj bi ji z izvršitvijo izpodbijane dokončne odločbe tožene stranke nastala. Zgolj pavšalne, pogojne navedbe tožnice, da bi opravljanje kakršnegakoli dela, glede na njeno zdravstveno stanje, povzročilo nevarnost kritičnega poslabšanja njenega telesnega in duševnega zdravstvenega stanja in stopnje invalidnosti, tudi po prepričanju pritožbenega sodišča, ne zadoščajo za ugotovitev težko nadomestljive škode. Enako tudi v pritožbi tožnica zgolj pavšalno navaja, da ji grozi nenadomestljiva škoda in kot primeroma navaja grozeče poslabšanje zdravstvenega stanja, izgubljen socialni transfer, neurejeno zavarovanje in se sklicuje na številno zdravstveno dokumentacijo, vendar ne navede, katera dokumentacija je to. V zvezi z ugotovitvami specialistov in v zvezi z dokumentacijo, ki jo je sodišče prve stopnje povzelo (npr. rehabilitacijsko poročilo A. z dne 21. 9. 2017, mnenje B.B., dr. med., spec. med. dela, prometa in športa z dne 31. 3. 2017, izvid psihiatra dr. C.C. z dne 21. 9. 2018 in mnenje A. z dne 6. 11. 2018), je pravilen zaključek sodišča prve stopnje, da vse navedeno še ne zadostuje za oceno, da bi opravljanje dela oziroma dejavnosti tožnice v okviru odločb Zavoda za pokojninsko in invalidsko zavarovanje Slovenije lahko kritično poslabšalo njeno zdravstveno stanje ali stopnjo invalidnosti. Kaj takega tudi ne izhaja niti iz enega predloženega dokumenta. Glede dejstev za obstoj pogojev za izdajo začasne odredbe je sodna praksa dokaj stroga. Ker v tej fazi postopka še ni kontradiktornega odločanja, mora tožeča stranka obstoj pogojev za izdajo začasne odredbe izkazati že v samem predlogu za izdajo začasne odredbe in obstoj nastanka nenadomestljive škode tudi konkretizirati. Tega pa tožnici v konkretnem primeru ni uspelo.

11. Glede na to, da tožnica po oceni pritožbenega sodišča ni izkazala nevarnosti težko nadomestljive škode pomeni, da ni izpolnjen že eden od osnovnih pogojev za izdajo začasne odredbe, s katero bi se zadržalo izvajanje izpodbijane odločbe tožene stranke, in da tudi ni potrebno ugotavljati obstoja ostalih pogojev. Ker so začasne odredbe sredstva zavarovanja, zato z njimi praviloma ni mogoče nalagati ravnanja, ki pomeni že delno izpolnitev tožbenega zahtevka. Zato začasne odredbe ni mogoče izdati, če se vsebina predlagane začasne odredbe pokriva s tožbenim zahtevkom, ker ne gre za sredstvo glede izpolnitve zahtevka. Poleg neizpolnjenega enega izmed kumulativnih pogojev za izdajo začasne odredbe, je tudi to eden izmed dodatnih razlogov za zavrnitev predloga za izdajo začasne odredbe.

12. Glede na navedeno je pritožbeno sodišče v skladu z 2. točko 265. člena ZPP pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijani sklep sodišča prve stopnje.


Zveza:

RS - Ustava, Zakoni, Sporazumi, Pogodbe
Zakon o delovnih in socialnih sodiščih (2004) - ZDSS-1 - člen 70.
Zakon o izvršbi in zavarovanju (uradno prečiščeno besedilo) (2007) - ZIZ-UPB4 - člen 272.

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.
Datum zadnje spremembe:
07.02.2019

Opombe:

P2RvYy0yMDE1MDgxMTExNDI1NDY4