VDSS Sodba Psp 143/2018

Jedro

Po stališču pritožbenega sodišča po uveljavitvi ZPIZ-2 s 1. 1. 2013 inštitut zajamčene plače dejansko ne obstaja več, čeprav ZZOD, ki je urejal institut zajamčene plače, kot je v VIII Ips 60/2017 opozorilo revizijsko sodišče, res ni bil z izrecno derogacijsko klavzulo v ZDMP, ZMinP, ZZVZZ niti v Zakonu o usklajevanju transferjev posameznikom in gospodinjstvom v Republiki Sloveniji (ZUTPG) razveljavljen. Če zakonodajalec ne uporabi izrecne derogacijske klavzule, da bi razrešil vprašanje veljavnosti prej sprejetih splošnih aktov ali celo prezre, da na področju, ki ga ureja, že obstajajo splošni pravni akti, nastopi enak pravni položaj, kot da bi bila splošna derogacijska klavzula uporabljena. Torej velja, da mlajši zakon razveljavlja starejšega (lex posterior derogat legi priori). Gre za uporabo meril argumenta a cohaerentia, ki temelji na domnevi, da je pravni sistem notranje usklajena celota in da v njem ne sme biti antinomij, da se odpravijo neusklajenosti ali nasprotja med pravnimi pravili.

Zaradi nekonsistentnosti zakonske ureditve, ko torej zakonodajalec 7. odstavka 31. člena ZZVZZ, ki kot spodnjo mejo nadomestila med začasno zadržanostjo z dela še vedno določa zajamčeno plačo, ki več ne obstaja, torej znesek 237,73 EUR, kot je bil nazadnje določen v letu 2006, ni uredil tako, da bi bil pravni sistem notranje usklajena celota, je po stališču pritožbenega sodišča mogoče namesto inštituta zajamčene plače uporabljati le primerljivo veljavno kategorijo minimalne plače, urejeno z veljavnim ZMinP. Stališče, kot je bilo zavzeto v predsodnem pa tudi sodnem postopku, torej da je minimalni znesek nadomestila med začasno zadržanostjo z dela zajamčena plača v znesku 237,73 EUR, ni sprejemljivo niti z vidika načela pravne in socialne države iz 2. člena Ustave RS. Posega pa tudi v pravico do socialne varnosti iz 50. člena Ustave RS, zdravstvenega varstva iz 51. člena Ustave RS in celo človekovo dostojanstvo iz 34. člena Ustave RS. Nikakor namreč ne more biti sprejemljivo, da bi delavec v delovnem razmerju v času začasne zadržanosti z dela zaradi bolezenskega ali poškodbenega stanja, prejel nadomestilo iz obveznega zavarovanja, ki bi bilo nižje celo od osnovnega zneska minimalnega dohodka za upravičenost do socialno varstvenih dajatev oziroma celo od zneska denarne socialne pomoči. Ni sprejemljivo niti, da bi delavec v delovnem razmerju, ki sam ne more sprožiti davčne izvršbe za plačilo prispevkov za socialna zavarovanja, zaradi popolne pasivnosti pristojnih organov, vključno s toženim zavodom, trpel negativne posledice še na področju pravic iz zdravstvenega zavarovanja.

Izrek

I. Pritožbi se ugodi in se sodba sodišča prve stopnje spremeni tako, da glasi:

"Odločbi tožene stranke št. ... z dne 27. 2. 2017 in št. ... z dne 23. 12. 2016 se odpravita v delu, ki se nanaša na višino nadomestila za čas začasne nezmožnosti za delo, in se zadeva v tem obsegu vrne v ponovno upravno odločanje.

Tožena stranka je dolžna za tožnika na račun Delovnega in socialnega sodišča v Ljubljani št. ... povrniti stroške postopka v znesku 85,68 EUR v 15 dneh od prejema sodbe, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi."

II. Tožena stranka je dolžna tožniku povrniti stroške pritožbe v znesku 214,13 EUR v 15 dneh od prejema sodbe, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek na odpravo v izreku te sodbe citirane odločbe v delu, ki se nanaša na višino odmerjenega nadomestila med začasno zadržanostjo od dela, vrnitev zadeve v ponovno upravno odločanje in povrnitev stroškov postopka. Presodilo je, da sta izpodbijana posamična upravna akta pravilna in zakonita.

2. Zoper sodbo se pritožuje tožnik iz vseh pritožbenih razlogov. Predlaga spremembo v smeri ugoditve tožbenemu zahtevku oziroma podredno razveljavitev in vrnitev v novo sojenje ter povrnitev stroškov.

Nadomestilo mu je bilo odmerjeno od zneska 4.778,30 EUR, kolikor je po podatkih informativnega izračuna dohodnine znašala njegova bruto plača v letu 2012, od katere so bili plačani prispevki. Sodišče prve stopnje se sklicuje na stališče revizijskega sodišča, VIII Ips 60/2017, da je osnova za odmero nadomestila znesek plače, od katerega so bili plačani prispevki, in ne dejansko izplačana plača. Zaposlen je bil za minimalno plačo. Upravičen je do nadomestila plače med začasno odsotnostjo z dela za obdobje od 1. 6. do 30. 6. 2016 v višini, odmerjeni od minimalne plače, zato bi mu moralo biti odmerjeno višje nadomestilo. Opozarja na 2. člen ZMinP. Delavec je v primeru začasne zadržanosti z dela zaradi poškodbe pri delu, ko odmerni odstotek znaša 100 % osnove, upravičen do nadomestila vsaj v višini minimalne plače. Zoper navedeno sodbo revizijskega sodišča je bila vložena ustavna pritožba zaradi kršitve 51. člena ZZVZZ (Up-1080/17). Stališče sodišča prve stopnje, zavzeto v izpodbijani sodbi, ni sprejemljivo. Pritožbeno sodišče je v Psp 267/2016 že zavzelo stališče o neusklajenosti 7. odstavka 31. člena ZZVZZ z drugimi zakoni. Po uveljavitvi ZPIZ-2 inštitut zajamčene plače dejansko več ne obstaja. Kot zakonski minimum bi bilo potrebno namesto zajamčene plače uporabiti minimalno plačo.

Davčni organ izvaja izterjavo le na podlagi sporočenih podatkov, torej REK obrazcev, ne izterjuje pa prispevkov iz nesporočenih podatkov. Delodajalec mu v letu 2012 ni obračunaval vse plače in dohodnine ter ni sporočal vseh podatkov davčnemu organu. Informativni izračun je izdelan le na podlagi sporočenih podatkov, ki pa niso popolni. Toženec razpolaga s podatki o vključitvi v obvezno zavarovanje, zato bi moral, če prispevki niso plačani, obvestiti FURS, ki naj delodajalca pozove k predložitvi REK obrazcev, nato pa izpelje davčno izvršbo. Ker toženec v takšnih primerih ne ukrepa oziroma celo opusti dolžno ravnanje, ne poskrbi za plačilo prispevkov v svojo blagajno. To pa ne more iti v škodo pritožnika. Upnik prispevkov je država in ne delavec. V obstoječem sistemu delavec sploh nima vzvodov za prisilo delodajalca v plačilo prispevkov. Sam jih ne more davčno izterjati niti jih nima pravice terjati.

3. V odgovoru na pritožbo toženec prereka pritožbene navedbe in predlaga zavrnitev pritožbe. Opozarja na stališče revizijskega sodišča VIII Ips 60/2017. Zajamčena in minimalna plača sta kot vzporedna pravna instituta veljala že pred uveljavitvijo ZDMP. ZZVZZ glede upoštevanja zajamčene plače pri spodnji meji nadomestila zaradi začasne zadržanosti z dela ni bi nikoli razveljavljen. Za višino nadomestila je odločilnega pomena, po kakšni osnovi so zavarovanci zavarovani (VIII Ips 46/2011). Delodajalec je moral za tožnika obračunavati davke in prispevke. Dejansko prejetih plač ni mogoče upoštevati, če od nje niso plačani prispevki. Sklicuje se na 59. člen ZZVZZ in 2. odstavek 130. člena ZDavP-2. Za nadzor in izvršbo neplačanih prispevkov ni odgovoren.

4. Pritožba je utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče je izpodbijano sodbo preizkusilo v mejah pritožbenih razlogov, pri čemer je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve postopka iz 2. odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP)¹ in na pravilno uporabo materialnega prava. Ugotavlja, da zaradi nepravilne uporabe materialnega prava dejansko stanje v sodnem niti predsodnem postopku ni bilo razčiščeno.

Predmet sodne presoje in bistvene dejanske okoliščine konkretnega primera

6. V obravnavani zadevi gre za spor o odmeri nadomestila med začasno zadržanostjo od dela zaradi poškodbe pri delu. Predmet presoje je pravilnost in zakonitost posamičnih upravnih aktov, da je tožnik, ki je bil od 28. 8. 2013 do 14. 8. 2014 v bolniškem staležu zaradi poškodbe pri delu, upravičen do neposrednega izplačila nadomestila med začasno zadržanostjo od dela² za obdobje od 1. 6. 2014 do 30. 6. 2014 v neto znesku 297,41 EUR.

V predsodnem postopku je bila osnova za odmero nadomestila izračunana na podlagi zneska plač, nadomestil plač in povračil stroškov v zvezi z delom po informativnem izračunu dohodnine tožnika za leto 2012 kot letom pred letom, v katerem je nastala začasna zadržanost z dela, v višini 4.778,30 EUR. Glede na število ur 2096 je bila izračunana urna postavka v višini 2,28 EUR bruto. Takšna urna postavka je bila skupaj z mesečnim številom ur v breme toženca upoštevana pri izračunu osnove in tožniku nadomestilo s 100 % odmero osnove izplačano v neto znesku.

Informativni izračun dohodnine je bil izdelan glede na podatke o plači in plačanih prispevkih, kot jih je za tožnika pristojnim davčnim organom sporočil delodajalec, čeprav je tožniku plačo izplačeval v drugačnih zneskih, kot sporočenih in od katerih so bili plačani prispevki.

Materialnopravno izhodišče za pritožbeno rešitev zadeve

7. Čeprav je revizijsko sodišče v identični zadevi VIII Ips 60/2017 med istima strankama in o povsem enakem pravnem vprašanju, ko je šlo le za drugo časovno obdobje, ob ugoditvi toženčevi reviziji spremenilo ugoditveno sodbo pritožbenega sodišča Psp 267/2016 in potrdilo zavrnilno sodbo sodišča prve stopnje, po stališču pritožbenega sodišča iz razlogov, kot bodo obrazloženi v nadaljevanju, kategorija zajamčene plače več ne obstaja in je del zakonske norme, ki določa spodnjo mejo nadomestila, ostal povsem neusklajen z drugimi zakonskimi predpisi. Sodnik je pri sojenju vezan le na ustavo in zakon (1. odstavek 3. člena Zakona o sodiščih - ZS³). Sodne odločbe same po sebi niso pravni vir⁴. V evropsko kontinentalnem pravnem sistemu ne velja precedenčno pravo kot v anglosaškem. Sodna praksa torej ni pravni vir za sojenje v konkretnih zadevah. Ustaljeno sodno prakso sodnik spoštuje zaradi enakega obravnavanja strank, saj v pravni red vnaša pravno varnost. Ustava RS⁵ namreč sodnika v 22. členu zavezuje k enaki uporabi materialnega prava v enakih oziroma bistveno podobnih primerih. V zadevi, kot je obravnavana, ustaljene sodne prakse še ni.

8. Pravna podlaga za pritožbeno rešitev zadeve je Zakon o zdravstvenem varstvu in zdravstvenem zavarovanju (ZZVZZ)⁶. Po 1. odstavku 31. člena ZZVZZ je osnova za nadomestilo povprečna mesečna plača in nadomestila oziroma povprečna osnova za plačilo prispevkov v koledarskem letu pred letom, v katerem je nastala začasna zadržanost od dela. Čeprav je načeloma mogoče pritrditi stališču sodišča prve stopnje, da je osnova za odmero nadomestila po tej določbi lahko le znesek plače, od katerega so bili plačani prispevki, in ne dejansko izplačana plača, pa takšno stališče v primeru, ko prispevki niso plačani niti od minimalne plače, ne more biti sprejemljivo. ZZVZZ v 7. odstavku 31. člena določa spodnjo mejo, pod katero ne sme biti odmerjeno nadomestilo med začasno zadržanostjo od dela. Namen je zagotavljanje socialne varnosti delavcem oziroma zavarovancem, ki jim zakon zagotavlja pravico do nadomestila v času, ko so zaradi bolezenskega oziroma poškodbenega stanja odsotni z dela. Vendar je 7. odstavek 31. člena ZZVZZ, ki določa, da nadomestilo ne more biti manjše od zajamčene plače, ostal povsem neusklajen z drugimi zakonskimi predpisi, zato ga ni mogoče pravilno interpretirani niti uporabljati izključno jezikovno.

9. Že v Psp 267/2016 je pritožbeno sodišče obširno pojasnilo kronološko in zgodovinsko ureditev zajamčene plače, ki je zagotavljala minimum za pridobitev določenih socialnih pravic, in minimalne plače, ki je jamčila najmanjše plačilo za opravljeno delo v polnem delovnem času. Vendar sta obe kategoriji kot vzporedna pravna inštituta veljali le do 1. 1. 2013.

10. Po 1. členu Zakona o zajamčenih osebnih dohodkih (ZZOD)⁷ iz leta 1990 je bil zajamčeni osebni dohodek individualni znesek, ki je varoval materialno in socialno varnost delavca. Pripadal je delavcu, ki je delal polni delovni čas in izpolnjeval svoje delovne obveznosti (2. člen ZZOD). ZZOD je določil tudi način uskladitve zneska zajamčene plače, ki se je usklajeval z zakoni ali sklepi. Najnižje izplačilo mesečne plače na zaposlenega za poln delovni čas je bilo zaradi zagotavljanja materialne in socialne varnosti uvedeno z Dogovorom o politiki plač in drugih prejemkov, zaposlenih v gospodarstvu⁸, sklenjenim kot separatom socialnega sporazuma. Ne glede na omejitev sredstev za plače, ki izhajajo iz dogovora, so se podpisniki dogovora strinjali, da najnižje izplačilo mesečne plače za zaposlenega za poln delovni čas in predvidene rezultate za mesec april 1995 ne more biti nižje od 45.000,00 SIT bruto (1. odstavek 5. točke dogovora).

11. Minimalno plačo je na zakonski ravni leta 2006 uvedel Zakon o določitvi minimalne plače (ZDMP)⁹. V 1. členu ZDMP je bila opredeljena kot plača, ki pripada zaposlenemu za delo s polnim delovnim časom. ZDMP je poleg zneska minimalne plače za opravljeno delo od 1. 8. 2006 in načina usklajevanja določil oziroma uskladil tudi zajamčeno plačo od 1. 8. 2006 dalje. V 3. členu ZDMP je bilo določeno, da se ob upoštevanju pričakovane rasti cen življenjskih potrebščin v letu 2006 in dogovorjenih odstotkov povečanja plač v kolektivnih pogodbah za javni in zasebni sektor za leto 2006 veljavni znesek minimalne plače za opravljeno delo od 1. 8. 2006 do 31. 7. 2007 poveča za 2 % in je 125.052 SIT. Minimalna plača je bila v letu 2008 izredno povečana z Zakonom o dopolnitvi Zakona o določitvi minimalne plače (ZDMP-A)¹⁰ in je za delo, opravljeno od 1. 3. 2008 dalje, znašala 566,53 EUR. S 4. členom ZDMP se je za odstotek, določen v 3. členu, povečala tudi veljavna zajamčena plača, ki se je uporabljala kot osnova za odmero pravic na podlagi posebnih zakonov, tako da je od 1. 8. 2006 znašala 56.970,00 tolarjev oziroma sedanjih 237,73 EUR.

12. Kategorija minimalne plače je bila na novo urejena z Zakonom o minimalni plači ¹¹(ZMinP)¹², ki je začel veljati 23. 2. 2010. Delavcu v Republiki Sloveniji je bila z 2. in 4. členom ZMinP za delo v polnem delovnem času zagotovljena najmanj plača v višini 734,15 EUR. ZMinP v 11. členu eksplicitno določa, da z dnem njegove uveljavitve preneha veljati ZDMP, razen 4. člena, ki velja do spremembe predpisa, ki ureja pokojninsko in invalidsko zavarovanje. Z uveljavitvijo ZMinP je ZDPM torej prenehal veljati. V veljavi je ostal le njegov 4. člen, ki je določal zajamčeno plačo, vendar le do nove ureditve na področju pokojninsko invalidskega zavarovanja, ker se je zajamčena plača uporabljala kot osnova za zavarovanje za manjši obseg pravic.¹³ Zajamčena plača se je torej kot osnova za odmero pravic na podlagi posebnih zakonov glede na eksplicitno določbo 11. člena ZMinP uporabljala le še do 1. 1. 2013, ko je začel veljati Zakon o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (ZPIZ-2)¹⁴. ZPIZ-2 zavarovanja za ožji obseg pravic iz Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (ZPIZ-1)¹⁵ več ne ureja.

Po stališču pritožbenega sodišča torej po uveljavitvi ZPIZ-2 s 1. 1. 2013 inštitut zajamčene plače dejansko ne obstaja več, čeprav ZZOD, ki je urejal institut zajamčene plače, kot je v VIII Ips 60/2017 opozorilo revizijsko sodišče, res ni bil z izrecno derogacijsko klavzulo v ZDMP, ZMinP, ZZVZZ niti v Zakonu o usklajevanju transferjev posameznikom in gospodinjstvom v Republiki Sloveniji (ZUTPG)¹⁶ razveljavljen. Če zakonodajalec ne uporabi izrecne derogacijske klavzule, da bi razrešil vprašanje veljavnosti prej sprejetih splošnih aktov ali celo prezre, da na področju, ki ga ureja, že obstajajo splošni pravni akti, nastopi enak pravni položaj, kot da bi bila splošna derogacijska klavzula uporabljena. Torej velja, da mlajši zakon razveljavlja starejšega (lex posterior derogat legi priori). Gre za uporabo meril argumenta a cohaerentia, ki temelji na domnevi, da je pravni sistem notranje usklajena celota in da v njem ne sme biti antinomij, da se odpravijo neusklajenosti ali nasprotja med pravnimi pravili.¹⁷

13. Nenazadnje je tudi pristojni resorni upravni organ Ministrstvo za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti, Direktorat za delovna razmerja in pravice iz dela že leta 2016 objavil, da institut zajamčene plače s 1. 1. 2013 ne obstaja več.¹⁸ Celo toženi zavod je v izpodbijani dokončni odločbi sam zavzel stališče, da inštitut zajamčene plače od 1. 1. 2013 dalje sicer ne obstaja več,¹⁹ čeprav zaradi veljavno določene minimalne višine nadomestila med začasno zadržanostjo z dela, ki se izplačuje v breme zdravstvenega zavarovanja z ZUTPG naj ne bi šlo za pravno praznino.

Vendar ZUTGP, čeprav se po 2. členu tega zakona v primerih, ko so v teh predpisih višine posameznega transferja določene v razmerju do minimalne plače, zajamčene plače ali povprečne plače v Republiki Sloveniji, kot višine upoštevajo vrednosti, veljavne na dan 31. 12. 2006, zaradi neobstoja samega inštituta zajamčene plače, sploh ne more biti relevanten. ZUTPG namreč določa le višine, enotni način in rok usklajevanja posameznih vrst transferjev posameznikom in gospodinjstvom, ki se izplačujejo iz javnih finančnih virov v Republiki Sloveniji, to je iz državnega proračuna, proračunov občin, Zavoda za pokojninsko in invalidsko zavarovanje Slovenije in Zavoda za zdravstveno zavarovanje Slovenije, in torej ureja zgolj usklajevanje določenih transferjev (1. člen ZUTPG). Ker inštitut zajamčene plače od 1. 1. 2013 dalje dejansko ne obstaja več ga seveda ni mogoče niti usklajevati. Tudi dejansko je bila višina zajamčene plače nazadnje določena oziroma usklajena leta 2006 in vse od takrat dalje znaša 237,73 EUR.

14. Zaradi nekonsistentnosti zakonske ureditve, ko torej zakonodajalec 7. odstavka 31. člena ZZVZZ, ki kot spodnjo mejo nadomestila med začasno zadržanostjo z dela še vedno določa zajamčeno plačo, ki več ne obstaja, torej znesek 237,73 EUR, kot je bil nazadnje določen v letu 2006, ni uredil tako, da bi bil pravni sistem notranje usklajena celota, je po stališču pritožbenega sodišča mogoče namesto inštituta zajamčene plače uporabljati le primerljivo veljavno kategorijo minimalne plače, urejeno z veljavnim ZMinP. Stališče, kot je bilo zavzeto v predsodnem pa tudi sodnem postopku, torej da je minimalni znesek nadomestila med začasno zadržanostjo z dela zajamčena plača v znesku 237,73 EUR, iz predhodno obrazloženih razlogov ni sprejemljivo niti z vidika načela pravne in socialne države iz 2. člena Ustave RS. Posega pa tudi v pravico do socialne varnosti iz 50. člena Ustave RS, zdravstvenega varstva iz 51. člena Ustave RS in celo človekovo dostojanstvo iz 34. člena Ustave RS. Nikakor namreč ne more biti sprejemljivo, da bi delavec v delovnem razmerju v času začasne zadržanosti z dela zaradi bolezenskega ali poškodbenega stanja, prejel nadomestilo iz obveznega zavarovanja, ki bi bilo nižje celo od osnovnega zneska minimalnega dohodka²⁰ za upravičenost do socialno varstvenih dajatev oziroma celo od zneska denarne socialne pomoči. Ni sprejemljivo niti, da bi delavec v delovnem razmerju, ki sam ne more sprožiti davčne izvršbe za plačilo prispevkov za socialna zavarovanja, zaradi popolne pasivnosti pristojnih organov, vključno s toženim zavodom, trpel negativne posledice še na področju pravic iz zdravstvenega zavarovanja.

15. Čeprav nikakor ni mogoče enačiti osnove za nadomestilo iz 1. odstavka 31. člena ZZVZZ, samo odmero nadomestila in najnižjo mejo iz 7. odstavka 31. člena ZZVZZ, je potrebno pri spodnji meji upoštevati 2. in 3. odstavek 31. člena ZZVZZ o vzroku in trajanju začasne zadržanosti z dela. Glede na 2. odstavek 31. člena ZZVZZ namreč nadomestilo znaša 100 % osnove ob zadržanosti od dela zaradi poškodbe pri delu. Pomeni, da v okoliščinah konkretnega primera, ko je vzrok bolniškega staleža poškodba pri delu, nadomestilo ne bo moglo biti nižje od najnižje, z zakonom zagotovljene minimalne plače.

Odločitev pritožbenega sodišča

16. Ker toženec pri izdaji izpodbijanih upravnih aktov materialnega prava ni pravilno uporabil, saj je 7. odstavek 31. člena ZZVZZ uporabil tako, kot se glasi, čeprav bi moral namesto zajamčene plače upoštevati minimalno plačo, in sporno nadomestilo odmeril od osnove, od katere so bili plačani prispevki, ki je nižja od minimalne plače, je bilo potrebno na temelju 351. člena ZPP ob pravilni uporabi materialnega prava prvostopenjsko sodbo spremeniti in razsoditi, kot je razvidno iz I. točke izreka te sodbe. Torej izpodbijani odločbi odpraviti v delu glede višine nadomestila in zadevo v tem obsegu vrniti v ponovno upravno odločanje.

V ponovljenem predsodnem upravnem postopku bo potrebno slediti materialno pravnemu izhodišču iz te sodne odločbe. Namesto zajamčene plače bo potrebno upoštevati minimalno plačo in sporno nadomestilo med začasno zadržanostjo z dela za sporni mesec odmeriti tako, da ne bo nižje od takrat veljavnega zneska minimalne plače ter tožniku izplačati še razliko med že izplačanim zneskom nadomestila in na novo odmerjenim zneskom sporne denarne dajatve.

Stroški postopka

17. Ob spremenjeni prvostopenjski sodbi je bilo potrebno hkrati odločiti o stroških postopka pred sodiščem prve stopnje. Tožnik je s tožbenim zahtevkom uspel, zato mu je toženec v skladu s 1. odstavkom 154. člena ZPP dolžan povrniti stroške postopka na prvi stopnji. Ker je v postopku pred sodiščem prve stopnje tožnika zastopala odvetnica, dodeljena z odločbo o brezplačni pomoči²¹, je toženec za tožnika dolžan na račun sodišča prve stopnje povrniti stroške postopka v znesku 85,68 EUR, kot so bili že odmerjeni s sklepom pristojne službe Delovnega in socialnega sodišča v Ljubljani, št. BPP 137/2017 z dne 7. 4. 2017.

18. Ob takšnem pritožbenem izidu, ko je tožnik s pritožbo uspel, je pritožbeno sodišče tožencu naložilo še plačilo stroškov pritožbe, kot izhaja iz II. točke izreka te sodbe. V skladu z Odvetniško tarifo (OT)²² je priznalo 375 točk za pritožbo, 2 % iz naslova materialnih stroškov ter 22 % iz naslova DDV, skupaj torej 214,13 EUR. Višje priglašeni stroški niso utemeljeni.

-------------------------------
¹ Ur. l. RS, št. 73/2007 - uradno prečiščeno besedilo s spremembami.
² 10. odstavek 137. člena Zakona o delovnih razmerjih - ZDR-1; Ur. l. RS, št. 21/2013 s spremembami.
³ Ur. l. RS, št. 94/2007 - uradno prečiščeno besedilo s spremembami.
⁴ VIII Ips 148/2013.
⁵ Ur. l. RS, št. 33/1991 s spremembami.
⁶ Ur. l. RS, št. 72/2006 - uradno prečiščeno besedilo s spremembami.
⁷ Ur. l. RS, št. 48/1990 s spremembami.
⁸ Ur. l. RS, št. 22/1995.
⁹ Ur. l. RS, št. 114/2006 s spremembami.
¹⁰ Ur. l. RS, št. 36/2008.
¹¹ Z 11. odstavkom 410. člena ZPIZ-2 je kot najnižja osnova za obračun prispevkov od plače in nadomestila plače za leti 2013 in 2014 določen znesek minimalne plače.
¹² Ur. l. RS, št. 13/2010 s spremembami.
¹³ Predlog Zakona o minimalni plači, Poročevalec DZ, št. 13/2010.
¹⁴ Ur. l. RS, št. 96/2012 s spremembami.
¹⁵ Ur. l. RS, št. 106/1999 s spremembami.
¹⁶ Ur. l. RS, št. 114/2006 s spremembami.
¹⁷ Marjan Pavčnik, Argumentacija v pravu, Cankarjeva založba, Ljubljana 1991, stran 157-158.
¹⁸ Dopis št. ... z dne 10. 2. 2014, objavljen na spletni strani ministrstva oktobra 2016.
¹⁹ Stran 3 odločbe z dne 27. 2. 2017.
²⁰ Od 1. 1. 2014 dalje je znašal 265,22 EUR, od 1. 8. 2014 dalje pa 269,20 EUR.
²¹ Odločba BPP 137/2017 z dne 24. 3. 2017.
²² Ur. l. RS, št. 2/2015 s spremembami.

Datum zadnje spremembe:

07.02.2019

Podobni dokumenti:

• VDSS Sodba Psp 113/2019
• VDSS Sodba Psp 90/2017
• VDSS sodba Pdp 322/2011